Vsakdo ima drugačne predstave o tem, kakšen naj bi bil njegov partner, vsi pa hrepenimo po tako imenovanem »idealnem partnerstvu«.  Nekateri celo verjamejo, da gre za nekakšne usodne, vnaprej določene povezave, in da je duhovna sorodnost med dvema zagotovilo za vseživljenjsko harmonijo v dvoje. V resnici pa se je za kakovosten odnos med dvema treba zelo truditi, si prizadevati za osebnostno rast in napredovanje odnosa.  In seveda, potrebno je veliko Ljubezni.

1. NAJPOMEMBNEJŠA V PARTNERSTVU JE SPOLNOST. Ne drži. Spolna privlačnost je seveda pomembna, a najpomembnejša sta medsebojno zaupanje in spoštovanje. Zaupanje in spoštovanje sta kot temeljna stebra, na katerih se izgrajuje odnos. Če ta stebra manjkata ali sta šibka, bo odnos prej ali slej razpadel, četudi bo spolna privlačnost še tako močna. Zlasti zaupanje je tisti temeljni kamen, brez katerega je kakršen koli odnos nemogoč – ne samo partnerski, ampak kateri koli odnos.
2. PARTNERJA MORATA IMETI PREDVSEM SKUPNE PRIJATELJE IN SKUPNE KONJIČKE IN ČIM VEČ ČASA PREŽIVETI SKUPAJ.

Ta zabloda ni več tako močna, kot je bila včasih, kljub temu pa lahko povzroči, da se odnosi, ki bi sicer lahko trajali, skrhajo. Če se partnerja preveč družita, potem tak odnos prej ali slej izgori in ostane samo pogorišče. Vsak odnos je kot bitje, ki mora, če hoče biti resnično razvito in celovito, zoreti postopno. Zlasti v nevarnosti so odnosi, v katerih imata partnerja samo skupne prijatelje, ne pa tudi takih, ki bi bili samo individualni ali celo, kadar se povsem izolirata od drugih ljudi. Za trajen odnos je tudi nujno, da ima vsak partner čas zase, da ima svoje  konjičke, svoj prostor, kamor se lahko umakne. Kajti dva lahko ustvarita ustrezen odnos samo, če dobro izgradita predvsem samega sebe. Pri individualističnih parih v zrelejših letih je včasih rešitev tudi ločena spalnica. To ne pomeni, da je vez med partnerjema pretrgana, pomeni le, da sta si vsak zase vzela nekaj več svobode in manevrskega prostora. Vsak par se sam odloča, koliko manevrskega prostora potrebuje, da partnerja nimata občutka utesnjenosti in se lahko razvijata tudi kot posameznika.

3. PRAVA PARTNERJA SI VEDNO VSE POVESTA. To je dolgo časa veljalo kot pravilno, izkušnje pa so pokazale, da ni tako. Na primer to, da si partnerja izpovesta vso osebno zgodovino, preden sta se spoznala, ne služi ničemur. Partnerja morata drug drugega sama odkrivati. Poleg tega ni potrebno, da prav vse misli delimo s partnerjem – navsezadnje je vsak individuum zase. Včasih je tudi nesmiselno tvegati razpad zakona zaradi neomajne zvestobe resnici. Če je nekdo nekoč v trenutku zmanjšane razsodnosti prevaral partnerja, potem pa se streznil in je zakon lepo uspeval dalje, bi bilo absurdno nadlegovati partnerja s tako malenkostjo. Navsezadnje je to že preteklost, prav nič pomembna za zdajšnji položaj. Povedati torej tisto, kar je smiselno in primerno, Indijci bi rekli, skladno z okoliščinami, to je s časom in prostorom.
4. NAJVEČJA SMRT ZA PARTNERSTVO JE SKOK ČEZ PLOT.

Ne drži. Poglavitna nevarnost v partnerstvu je odtujenost in umiranje zanimanja drug za drugega. To se lahko zgodi zelo subtilno, skoraj nevidno, in je zato še toliko nevarnejše. Skok čez plot lahko pomembno spremeni odnos, saj jasno pokaže, da stvari med partnerjema niso delovale najbolje. Skok čez plot nujno budi v obeh partnerjih refleksijo; na dan spontano privrejo vprašanja: kdo sem, kakšen odnos si pravzaprav želim, kakšen sem kot partner, kaj dajem … In če sta partnerja dovolj močna, lahko tak dogodek obrneta sebi v prid in svoj odnos nadgradita, obogatena za spoznanja o sebi in drugem. Velikokrat jima to seveda ne uspe, ker so zamere in bolečine prevelike. Vendar je treba vedeti, da v takih primerih ne gre le za eno napačno dejanje, ampak je bil odnos že prej nefunkcionalen. Kakor koli, če velja, da skok čez plot dobesedno butne v oba, pa se problematika odtujenosti prihuljeno plazi in priplazi vanju, ne da bi to opazila. Odnos, ki je v osnovi živ, je vedno mogoče rešiti, ne glede na to, kaj se zgodi. Odnosa, ki je že dolgo časa praktično mrtev, pa skorajda ni več mogoče rešiti.

5. PRAVA PARTNERJA SE NIKOLI NE PREPIRATA.

Spet ena od zablod iz mita: »… in v sreči in harmoniji sta živela do konca svojih dni …«

Prepir je najosnovnejša oblika medosebnega konflikta v tem našem barvitem in dinamičnem svetu. Če poznate par, ki se ne prepira, je to bodisi zato, ker partnerja ne znata izraziti jeze, bodisi zato, ker sta že zdavnaj opustila upanje, da bi njun odnos lahko zaživel. Zdaj je seveda samo vprašanje, kakšna je narava prepiranja. Če sta partnerja po naravi dlakocepska in nergava, bodo seveda vsakodnevni prepiri neizogibni (npr. zastran navade zapiranja pokrovčka za zobno kremo, pokrivanja straniščne školjke, odlaganja spodnjega perila ipd.). A to še niso pravi prepiri, ker v njih ni prav veliko čustvenega naboja. Hujši postanejo tisti prepiri, ki izhajajo iz frustracij in nezadovoljenih potreb partnerjev. Zanemarjanje, nespoštovanje, občutek prikrajšanosti in nepravična delitev obveznosti, pravic ali denarja, vse to in še marsikaj je lahko povod za prepir. Namen prepira je jasen, izraziti energijo nezadovoljstva in nakazati smer svojih želja. Kot tak je lahko prepir zelo dobrodošel, saj je usmerjen in konstruktiven. Seveda poznamo tudi destruktivne prepire – ko partnerja ne slišita drug drugega, ampak samo mečeta drug v drugega kepe negativne energije; tak prepir lahko kaj hitro preide v fizično obračunavanje. Če v odnosu prevladuje ta vrsta prepira, potem je stvar hudo žalostna. Če pa občasni in kolikor toliko obvladani prepiri včasih tudi kaj razrešijo, potem seveda to ni slabo. Vsekakor je dolgoročno gledano za duševno zdravje obeh mnogo boljše, da si stvari povesta, čeprav v »ognjenem tonu«, kakor pa če bi jih potlačila vase (ali kakor pogosto pravimo – pometla pod preprogo).

6. PRAVA PARTNERJA REŠUJETA TEŽAVE S KOMPROMISI.

Kompromisi so najslabša rešitev med slabimi rešitvami. Gre za to, da se partnerja odločita za rešitev, ki ni optimalna niti zanjo niti zanj, je pa ravno nekje na pol poti med različnima željama. Na primer: ona bi rada šla na počitnice v eksotične kraje, on  bi bil zadovoljen z domačo kadjo, potem pa se odločita za počitnice v Piranu. Mnogo bolje in pametneje bi bilo, če bi se odločila, da bosta letos odšla v tople kraje, drugo leto pa ostala doma; tako pa se odločita za rešitev, ki ni ne tič ne miš, in nobeden ni zadovoljen. Če se imata partnerja rada, bosta vesela, da lahko izpolnita želje drug drugemu, zdaj je na vrsti eden, zdaj drugi. Zakonski svetovalci predlagajo reševanje težav s kompromisi le v skrajni sili, zlasti kadar so ljudje čustveno manj zreli, trmasti in se težko prilagajajo.

7. PRAVA PARTNERJA STA VEDNO UREJENA V BLIŽINI DRUGEGA, DOBRE VOLJE IN PRIPRAVLJENA NA LJUBLJENJE KJER KOLI IN KADAR KOLI.

Ta zmota izvira iz prepogostega gledanja hollywoodskih filmov. Resničnost je precej drugačna, kot nam jo kažejo filmi. Ljudje smo velikokrat utrujeni, slabe volje, imamo glavobol, ženske menstruacijo … Romantika, ko se on ves zapeljiv in odišavljen  pripelje na zmenek, ona pa pride z druge strani v prav takem stanju, je, žal, živa samo v filmih in morda v zgodnjih letih najstniške zaljubljenosti. Skratka v časih, ko še ni skupnega življenja, plačevanja položnic, neprespanih noči zaradi otroškega joka, vsakdanje gospodinjske rutine in vsega, kar sodi zraven. Menda obstajajo hollywoodske dive, ki brez ličila na obrazu sploh ne stopijo pred soproga. Če so moški poročeni s tako žensko, živijo v fantazijskem svetu, iluziji, zato njun odnos ni nekaj stvarnega, ampak fikcija.

8. OTROCI LAHKO ZAKRPAJO VRZEL V ŠKRIPAJOČEM ZAKONU.

Spet ena od trdovratnih zmot, ki ima že dolgo preteklost. Zdi se mi, da na splošno to zmoto bolj goji ženski spol. V preteklosti se je kar precej otrok rodilo ravno s tem namenom. Upam, da je danes odstotek takih otrok bistveno manjši. Še nerojenega otroka uporabiti kot mašilo v odnosu je hudo etično sporno, da seveda ne govorimo o tem, da se težave ne zgladijo. Nasprotno, težav je še več, saj imamo zdaj eno živo bitje več in še več odgovornosti. Nobena zunanja stvar ne more zakrpati odnosa, nobeno darilo, ne strasten seks, ne otrok. Odnos lahko izboljšata samo partnerja sama s svojim zavestnim trudom.

9. PRAVA PARTNERJA NE POTREBUJETA BESEDNEGA SPORAZUMEVANJA, KER  INTUITIVNO ZAČUTITA POTREBE DRUGEGA.

Omenjena misel žal ni resnična, čeprav bo prišel čas, ko bo človekova intuicija spet tako razvita, kot je nekoč že bila, in se bo mogoče povsem zanesti nanjo.  Zdaj pa smo še daleč od tega, in zato velja, da moramo vse, kar mislimo, čutimo, želimo, izraziti z besedami. Seveda se partnerja, ki sta usklajena in imata za seboj že dolgo kilometrino sobivanja, pogosto intuitivno čutita. A besedno sporazumevanje je še vedno potrebno, kajti zanašanje izključno na naše intuitivno čutenje bi v tem trenutku v medosebne odnose prineslo samo še večjo zmedo, kot je že.

10. PRAVI PARTNERJI VEDO, DA SO NAŠLI PRAVEGA IN DA MAGIČNA KOMBINACIJA UČINKUJE SAMA PO SEBI.

In že smo pri koncu. Ali torej obstaja nekaj takšnega, kot je idealni partner, najboljši mogoči partner? Iz vseh navedenih odgovorov je mogoč povsem jasen sklep: Ne, gre za svet idealnega, za mit in ne resničnost. Resničnost je predvsem nenehno spoznavanje sebe in svojih pravih potreb, katerih del lahko uresničujemo tudi skozi partnerstvo.

Mag. Nastja Simonitti, univ. dipl. psih., objavljeno v revije AURA, julij 2009, št. 239

Fotografija: Bigstockphoto.com