Raziskava ljubezni je prvi znanstveni projekt v ZDA, ki dokazuje, kako namen fizično deluje na sprejemalca. Zamisel zanj se je porodila zdaj že pokojni ameriški znanstvenici Elisabeth Targ, ki je svojo kariero začela kot tradicionalna psihiatrinja, zaslovela pa po dveh izjemnih raziskavah na California Pacific Medical Centru (CPMC) v San Franciscu. Projekt je potrdil, da so vsa živa bitja odpošiljatelji in prejemalci merljive energije, namen pa je podoben glasbenim vilicam, ki glasbene vilice drugih bitij v vesolju spravi na isto frekvenco.

Zdravljenje na daljavo

V osemdesetih letih preteklega stoletja je med naraščanjem epidemije aidsa Elisabeth Targ proučevala, kako bi bilo mogoče bolnike v zadnjih razvojnih stopnjah bolezni zdraviti na daljavo. V raziskavo je zajela homogeno skupino bolnikov na isti napredujoči stopnji bolezni, z enakim številom celic T in boleznimi, povezanimi z aidsom. Targova je zbrala tudi raznoliko skupino zdravilcev, od tradicionalnih kristjanov do indijanskih šamanov, in jih zaprosila, naj pošiljajo zdravilne misli skupini obolelih za aidsom, ki so bili v strogih razmerah dvojnega slepega preskusa. Vse zdravljenje je potekalo na daljavo, tako da ne bi nič, niti dotik ali navzočnost zdravilca, vplivalo na izide. Vsak zdravilec je prejel zapečatene kuverte s podatki o bolniku, ki ga je bilo treba ozdraviti – njegovo ime, fotografijo in število celic T. Zdravilci so vsak teden dobili novega bolnika in se uro na dan, šest dni zapored, osredotočili na to, da bi ga ozdravili. Drugi teden so počivali. Na koncu prve raziskave je 40 odstotkov bolnikov v kontrolni populaciji (slep poskus) umrlo, deset bolnikov v zdravljeni skupini pa ni bilo samo živih, temveč tudi vsestransko bolj zdravih: imeli so manj bolezni, značilnih za aids, izboljšala se je raven celic T, bili so manj bolni, manjkrat so bili v bolnišnici in pri zdravniku in se na splošno bolje počutili.

Znanost o ljubezni

Za svoj zadnji projekt Raziskovanje ljubezni je Elisabeth Targ našla somišljenico v Marylin Schlitz, podpredsednici oddelka za raziskovanje, izobraževanje in vzgojo na Inštitutu za noetične znanosti. (Institute of Noetic Sciences), ki je s parapsihološkimi raziskavami – imele so velik odmev –in njihovimi spektakularnimi izsledki pritegnila pozornost medijev in pomembnih oseb, ki so raziskovale zavest. Schlitzova je med svojim dolgoletnim delom s psihologom Williamom Braudom raziskovala pojav tako imenovane »neposredne mentalne interakcije z živimi sistemi« torej sposobnosti človeških misli, da vplivajo na živi svet okrog sebe. K raziskovanju ljubezni je pritegnila Deana Radina, enega najbolj uveljavljenih ameriških parapsihologov, ki je zaradi svojega znanja strojništva in psihologije lahko poskrbel za doslednost tehničnih podrobnosti in protokol raziskovanja.

Raziskovanje ljubezni je potrebovalo formulo, priljubljeno med raziskovalci zavesti: občutek, da vas nekdo neprenehoma opazuje. V takih raziskavah sta osebi v dveh različnih sobah. Kamera je usmerjena na prejemalca, ki je priključen na napravo, podobno poligrafu. Pošiljatelj v naključnih časovnih intervalih, izbranih na slepo, zre v monitor, medtem pa je prejemalec sproščen in ne razmišlja o tem, da druga oseba zre vanj. Primerjalna analiza podatkov je pokazala, da je sprejemalčev avtonomni sistem registriral neki odziv, kadar je pošiljatelj zrl vanj, učinki so bili sicer majhni, a za nadaljnje raziskave spodbudni.

Uravnoteženje možganov

Raziskovanje ljubezni so navdihnile raziskave neposredne mentalne interakcije z živimi sistemi, opravljene leta 1963. Te so pokazale, da se v številnih okoliščinah možganski električni signali različnih ljudi sinhronizirajo. Frekvenca, amplitude in faze možganskega valovanja začnejo delovati usklajeno. V vseh raziskavah so se ukvarjali z istim vprašanjem: ali lahko neki človek na višjih ravneh osrednjega živčnega sistema občuti stimulacijo drugega človeka?

Vsak od dveh ljudi priključenih na psihološke merilne naprave (npr. EEG), je bil v svoji sobi. Enega so z nečim stimulirali – s sliko, svetlobo ali z blagim elektrošokom. Raziskovalci so potem pogledali EEG-ja obeh oseb, da bi ugotovili, ali je sprejemalec registriral pošiljateljev dražljaj.

Najzgodnejše raziskave neposredne mentalne interakcije z živimi sistemi je vodil Charles Tart, psiholog in raziskovalec zavesti, ki je opravil na sebi več neprijetnih poskusov, da bi ugotovil, ali lahko ljudje občutijo bolečino drugega človeka. Izpostavil se je elektrošokom, medtem ko je bil prostovoljni udeleženec v drugi sobi priklopljen na naprave, ki so merile potencialni odziv na Tartovo neugodje. Kadar je Tart doživel šok, se je sprejemalec nezavedno odzval: volumen krvi se mu je zmanjšal in srce mu je bilo hitreje – kot da bi bil tudi sam izpostavljen elektrošokom.

Nevrofiziolog Jacobo Grinberg-Zylberbaum z mehiške Nacionalne avtonomne univerze v Mexico Cityju je uporabil kot dražljaj svetlobne učinke. V njegovi raziskavi so se vzorci pošiljateljevih možganov, izzvani s svetlobnimi učinki, replicirali v sprejemalčevih možganih – ta človek pa je bil v električno-izoliranem prostoru, oddaljenem 14,5 metra. Grinberg-Zylberbaum je tudi odkril, da je za uspeh pomemben še en pogoj: usklajenost se je pokazala samo med pari udeležencev, ki so se poznali in povezali v dvajsetminutni meditativni tišini. Grinberg-Zylberbaum je v svojih zgodnejših raziskavah odkril, da možgansko valovanje ni usklajeno samo med dvema človekoma, temveč tudi med možganskima polovicama obeh udeležencev. Pomembna pa je tale značilnost: udeleženec čigar kvantni valovi so bolj koherentni, določa ritem in vpliva na drugega.

V najnovejših raziskavah neposredne mentalne interakcije z živimi sistemi je skupina raziskovalcev univerze Bastyr in univerze v Washingtonu leta 2005 zbrala 30 parov, ki so bili čustveno in psihološko tesno povezani in so bili tudi izkušeni v meditaciji. Pari so bili nameščeni v ločenih prostorih, med seboj oddaljenih 10 metrov. Na reženj zatilja vsakega udeleženca so pritrdili ojačevalnik EEG-ja. Ko je bil pošiljatelj izpostavljen svetlobnim bliskom, je skušal prenesti to sliko ali misel svojemu partnerju. Od 60 udeležencev jih je osem (5 odstotkov) pokazalo veliko večjo aktivacijo možganov, ko jim je njihov partner pošiljal vizualne slike.

Raziskovalci iz Washingtona so nato izbrali pet parov udeležencev z dobrimi izidi, jih opazovali z MRI, ki meri majhne spremembe v možganih med najpomembnejšimi funkcijami, in jih zaprosili, naj ponovijo začetni poskus. Ko so bile misli odposlane, so opazili več kisika v krvi, ki je krožila po vizualnem predelu skorje velikih možganov. Tega povečanja ni bilo, dokler ni pošiljatelj sprejel vidnega dražljaja. Ko so raziskovalci z Baystyra ponovili poskus z udeleženci, ki so bili zelo izkušeni v meditiranju, so ugotovili, da do odziva v prejemalčevih možganih na dražljaj pride v istem predelu možganov kot pri pošiljatelju. Prejemalčevi možgani se torej odzivajo, kot bi sočasno opazovali isto sliko.

Radin je naredil poskus z ljudmi, ki so bili čustveno povezani – s pari, prijatelji, starši in otroci. V številnih primerih sta bila prejemalčev in pošiljateljev EEG sinhronizirana. Ko človek pošilja osredotočeni namen drugemu, se njuni možgani sinhronizirajo, pojav, znan kot entrainment (uravnotežanje), ki v fiziki pomeni sinhronizacijo dveh ali več ritmičnih ciklov. Ta izraz je leta 1665 skoval nizozemski matematik Christiaan Huygens, ki je odkril, da sta dve uri z nihalom, ki sta blizu, začeli nihati z enako frekvenco. Do sinhronizacije pa pride tudi, ko nekdo pošlje zelo slab namen; to je bilo vidno v poskusih s tako imenovanim tohatejem Mikija Yamota, znanstvenika z nacionalnega inštituta za radiološke znanosti v Chibi in medicinske fakultete Nippon v Tokiu. Tohate je neka vrsta mentalnega patpoložaja med dvema mojstroma či gonga, od katerih eden sprejema čutilni šok in je primoran odstopiti, se umakniti za nekaj metrov, in to brez kakršnega koli telesnega stika z drugim mojstrom. V prvi Yamamotovi raziskavi je bil mojster či gonga v elektromagnetnem izoliranem prostoru v četrtem nadstropju stavbe, njegov učenec pa je bil izoliran v prostoru na prvem nadstropju. Yamamoto je učitelju dal znak, naj v naključnih presledkih oddaja či in fizično premakne učenca. V tretjini od 49 poskusov se je, potem ko je učitelj uporabil gibe tohate, njegov učenec fizično premaknil. V drugem nizu 57 poskusov je Yamamota učitelja in učenca priklopil na EEG. Ko je učitelj oddajal či, se je učencu zvišala raven valov alfa v desnem frontalnem možganskem režnju – to pa pomeni, da je sprejel sporočilo o namenu.

 Srce – največja antena

Poleg resonance so raziskave neposredne mentalne interakcije z živimi sistemi odkrile še en pojav, ki spremlja izvajanje namena: sprejemalec je predvidel informacijo in registriral bolečino, še preden jo je prejel od pošiljatelja.

Radin je leta 1997 v svojem starem laboratoriju na univerzi v Nevadi odkril, da ljudje lahko dogodek fizično predvidijo. V računalnik je dal slike, katerih namen je bil umiritev (pokrajine), vzburjenje (erotično gradivo) ali šokiranje (avtopsije). Udeleženci so bili priklopljeni na naprave, ki so merile prevodnost kože, utrip srca in krvni tlak. Sedeli so pred računalnikom, na katerem so se naključno prikazovale slike z različnimi motivi. Radin je odkril, da so se udeleženci odzvali fizično, še preden so videli fotografije. Odzivi so bili najmočnejši pred erotično vzburljivimi slikami. To so bili prvi laboratorijski dokazi, ki podpirajo teorijo, da naša telesa nezavedno predvidevajo prihodnja čustvena stanja in da se njihov živčni sistem pravzaprav pripravlja nanje in skuša odkriti njihov pomen.

Dr. Rollina McCratya, voditelja raziskav na Inštitutu Heart Math v Boulder Creeku v Kaliforniji, je navdušila zamisel o skupnem telesnem predvidevanju; skušal je odgovoriti na vprašanje, na katerem mestu v telesu se te informacije najprej občutijo. Udeležence je priklopil še na več naprav in odkril, da se poprejšnji občutki dobrih in slabih novic pojavijo v srcu in možganih. Elektromagnetni valovi teh organov so se namreč pospešili ali upočasnili, preden je bila prikazana vznemirjujoča ali pomirjujoča slika. Pri tem intuitivnem védenju so sodelovali vsi režnji možganske skorje. Najneverjetnejše spoznanje pa je bilo, da sprejema srce ta sporočila malo pred možgani. Telo ima določen mehanizem zaznavanja, z njim nenehno skenira prihodnost. Največja »antena« je v srcu. McCratyjeve raziskave so pokazale fascinantne razlike med spoloma. Srce in možgani se hitreje in pogosteje sinhronizirajo pri ženskah, in to naj bi znanstveno potrdilo univerzalne trditve, da so ženske bolj intuitivne in v boljšem stiku s svojimi občutki od moških.

McCratyjev sklep, da so srce največji možgani v telesu, je postal priznan po zaslugi izsledkov raziskav dr. Johna Andrewa Armourja, znanstvenika z univerze v Montrealu in tamkajšnje bolnišnice Hopital du Sacre Coeur. Armour je odkril nevrotransmiterje v srcu, ki vplivajo na potek višjih miselnih procesov v možganih.

McCraty je tudi odkril, da dotik in tudi mentalno fokusiranje na srce povzroča sinhronizacijo možganskih valovanj dveh ljudi. Ko se dva človeka dotikata, medtem ko usmerjata misli polne ljubezni drug do drugega, se koherentni ritem srca enega začenja usklajevati z možganskim valovanjem drugega. Ti najnovejši izsledki so pokazali, da ljudje, ki so nam najbližji, nenehno zaznavajo naša čustvena stanja in se nanje odzivajo. V vsaki raziskavi je med pari v določenem času nastalo prepletanje, kot je to poimenoval Radin. Prejemalci so videli in občutili enako kot njihovi partnerji.

Namen – manifestacija ljubezni

K sodelovanju pri raziskavi ljubezni so Schlitzova in njeni kolegi pritegnili posameznike nezdravilce in jih poučili o tehnikah zdravljenja. V raziskavo so zajeli pare, v vsakem je eden od partnerjev imel raka. Prijavilo se je 31 parov, skupaj z zdravimi pari, ki so bili kontrolna skupina. Jerome Stone je po analiziranju dela zdravilcev napisal gradivo za pare. Prva sestavina programa je bila poučiti pošiljatelja, kako se je treba zbrati (tako kot pri meditiranju), da bi se ustvarila visoka stopnja trajne pozornosti. Znanstveni izsledki kažejo, da se z meditacijo doseže koherentno možgansko valovanje: vsaj 25 raziskav kaže, da se med meditacijo dogaja sinhronizacija EEG-ja med štirimi deli možganov. Druge raziskave meditantov so pokazale, da meditacija ustvarja koherentne emisije biofotonov in na splošno pomaga pri zdravljenju. Stone je tudi verjel, da se morajo pošiljatelji naučiti razviti sočutje do svojih partnerjev, in to s tehniko, oprto na budistično zamisel »dajanja in sprejemanja«. Tako bi se partnerja naučilo prav razumeti trpljenje drugega, to trpljenje prevzemati, ne da bi se obremenjevala, in le-to med pošiljanjem zdravilne energije preobraziti. Razvijanje prave empatije bi tudi pripomoglo k brisanju mej med prejemalci in pošiljatelji. Pozitivne misli, polne ljubezni, imajo pozitiven fiziološki učinek.

Raziskave Rollina McCratyja so pokazale, da so koherentne variacije pri bitju srca verjetnejše pri pozitivnih mislih: možgani to koherentnost hitro zaznajo in začnejo hitro usklajeno utripati, izboljšajo pa se tudi kognitivne sposobnosti. Potem ko je Stone partnerjem pokazal preproste tehnike meditacije, jih je naučil, da so sočutni, medtem ko uporabljajo namen. Zadnji del pouka je bil »vsaditev vere in zaupanja v pošiljatelje in sprejemalce«.

Radin je pare razdelil v tri skupine. Prva skupina je morala skozi Stonejev program: tri mesece so vsak dan vadili sočutni namen, nato pa so jih testirali. Člani druge skupine so imeli najprej testiranje in šele potem so se udeležili programa. Osemnajst zdravih parov ni šlo k pouku, temveč samo k testiranju. V vseh treh skupinah je eden od partnerjev moral sedeti na črnem stolu v elektromagnetnem izoliranem prostoru. Vsak udeleženec je bil priklopljen na številne medicinske naprave, ki so merile možgansko valovanje, srčni utrip, dihanje, prevodnost kože in periferno cirkulacijo. Videokamera je bila diskretno nameščena v kotu, v sobi pa so predvajali ambientalno glasbo. Drugi partner je sedel 20 metrov stran v mraku, priklopljen na enako opremo in opazoval dogajanje na televizijskem zaslonu. Ko se je na zaslonu pojavila partnerjeva slika, je moral ta drugi partner deset sekund pošiljati sočutni namen prvemu partnerju.

In izidi? V vseh treh skupinah so opazili učinek. V vseh primerih je sprejemalčev odziv sledil pošiljateljevemu. Ob merjenju dotoka krvi v ud, se je v vsaki skupini, v dveh sekundah, potem ko je oseba zagledala partnerjevo sliko, povečala prevodnost kože. Odziv je trajal sedem sekund po dražljaju. Sprejemalčev odziv je nastal vsaj sekundo prej, preden je pošiljatelj poslal namen. Podobno se je dogajalo z bitjem srca. Pošiljateljevo bitje srca se je pospešilo pet sekund po odpošiljanju namena; to je v skladu z odzivom, ki nastane, ko se miselno naprezamo. Enaka pospešitev se je dogajala tudi pri sprejemalcu. Tudi s krvnim obtokom je bilo podobno. Ko doživimo nekaj, kar nas spodbudi, se mreža krvnih žil v udih malo stisne, da se okrepi dotok krvi v trup. Ta pojav je očiten pri pošiljatelju in hitro zatem tudi pri prejemalcu. Pri dihanju je bil najpogostejši odziv hitri vdih pošiljatelja in 15 sekund pozneje izdih. Tako diha navadno kdo, ki se pripravlja na določeno nalogo. Prejemalec pa je imel drugačen odziv: v prvih petih sekundah se je njegovo dihanje umirilo, potem pa nadaljevalo z globokim izdihom v zadnjih petih sekundah namena. Kot da bi najprej pozorno prisluhnil, po dražljaju pa z olajšanjem izdihnil. Pošiljateljevi možganski valovi so se v tretjini sekunde naglo zvišali, nato drastično padli in se po eni sekundi vrnili v normalo. Sprejemalčevi možgani pa so posnemali nagli padec pošiljateljevega možganskega valovanja in se odzvali kot med snom in sanjanjem – nastal je čustveni odziv, čeprav ni bilo nobenega dražljaja.

Na pošiljanje namena so se najdlje odzivali udeleženci, oboleli za rakom, katerih partnerji so jim namensko pošiljali sočutje. Ti prejemalci se niso samo odzvali na dražljaj – njihov odziv je trajal od 8 do 10 sekund. Pari so v kvantnem svetu postali eno.

Raziskava ljubezni navaja na številne globokoumne sklepe o naravi namena. Pošiljanje usmerjene misli ustvarja otipljivo energijo: ko je kateri od pošiljateljev pošiljal partnerju namen ozdravitve, so se aktivirali številni vidiki sprejemalčevega telesa, kot da bi bil doživeli šibek elektrošok. Zdi se, kot da gre za neko vrsto aktivirajoče zavesti in da prejemalčevo telo občuti ali »sliši« zdravilni signal. Ljudje prejemajo zdravljenje globoko v telesu in se uskladijo s koherentno energijo zdravilčevega namena. Mogoče je, da med zdravljenjem bolj urejena energija zdravega človeka nekako preuredi bolnikovo energijo. Da bi bil učinek najboljši, se mora zdravilec na subatomski, mentalni in čustveni ravni nekako »urediti«. Da namen uspe, so zelo pomembni pozornost, vera in motivacija, so pa še druge možnosti, da se učinek poveča. Vsekakor se je dobro zavedati, da kadar koli sporočamo namen, nekako »postajamo« druga oseba. Namen je popolni izraz ljubezni: dve telesi, dve bitji, postaneta eno.

Andreja Paljevec, objavljeno v reviji AURA, maj 2009, št. 237

Fotografija: Bigstockphoto.com