Le kako naj obvladamo vsakdanji stres? Se pravilno in pozitivno odzivamo v hitrem življenjskem ritmu? Obvladujemo jezo, žalost, vznemirjenost in druga slaba čustva? »Najprej se moramo naučiti, kako naj pravilno delujemo, potem pa moramo to delovanje uporabljati v vsakdanjem življenju,« pravi znani budistični duhovni učitelj Ringu Tulku Rinpoče. »Tako kot smo se naučili, moramo tudi delovati. Kadar smo jezni, žalostni ali vznemirjeni, se moramo spomniti, kako naj se pravilno odzivamo – in prav to je duhovna praksa. To je disciplina, zbranost. In pomeni, da se takrat, ko imamo opraviti s slabimi čustvi, zavemo, kaj se dogaja v nas. Spomnimo se, kaj naj v teh okoliščinah storimo in kako naj se nanje pravilno odzivamo.«

 

Predavate po vsem svetu in zato veliko potujete – nenehno ste torej izpostavljeni stresnim položajem. Se vas kdaj – tako kot druge ljudi – polasti stres?

(Smeh) Seveda, stresu sem izpostavljen nenehno … Kadar potujem, navadno potujem zelo hitro – zdaj na primer tri mesece po Evropi – medtem predavam v petindvajsetih različnih mestih. Nimam nobenega oddiha in moj urnik je vsak dan napolnjen s predavanji, pogovori, poučevanjem, srečanji … Takšne turneje imam že dvaindvajset let. Navadno pol leta potujem po svetu in predavam, pol leta pa živim v različnih krajih po Indiji (navadno v Sikkimu) ali Nepalu, in takrat se tudi malo dlje zadržim na nekem kraju. Vendar mi to ne povzroča stresa. Na letalu navadno takoj zaspim in prespim ves polet. Z ljudmi pa se rad pogovarjam, jih srečujem, rad tudi potujem in si ogledujem različna mesta. Včasih sem tudi doma, tam še vedno živi moja mati.

 

Kako vam uspeva, da stresne položaje in slabo čustvovanje obvladujete, drugi ljudje pa jih navadno ne …?

Morda je med menoj in drugimi ljudmi temeljna razlika v odzivanju na dogajanje, v naši zelo različnem odnosu do dogajanja. Kajti kljub temu, da na turnejah potujem hitro in veliko predavam ter se nenehno srečujem s številnimi ljudmi, nikoli ne razmišljam o tem, da sem kakor koli preobremenjen … Prav zato mi morda vse skupaj ne povzroča velikega stresa. Kadar skušam z ljudmi deliti misli o budizmu, se ne naprezam, temveč se veselim, saj mislim: Ni mi treba vedeti vsega …. Z ljudmi torej delim le tisto, kar vem in razumem … Kadar pa me vprašajo kaj takšnega, česar ne vem, tega pač ne vem, in zato se ne počutim slabo, to me sploh ne obremenjuje … Torej je stres res odvisen od našega odzivanja na dogajanje.

 

Ali se vas kdaj polotijo jeza strah, žalost itn.?

Sem le navaden človek … Vendar sem zelo srečen, da se navadno ne znajdem v okoliščinah, ki bi me navdajale z jezo. Ljudje so z menoj vedno zelo prijazni in dobri. Včasih mi pravijo: »Toliko let vas že poznamo, pa vas še nismo videli jeznega …« Odgovarjam jim: »Le zakaj naj bi bil jezen? Tako lepo skrbite zame … Nimam razloga za jezo.« Žalosten sem le, ker vidim, da se na svetu dogaja krivica in ljudje trpijo. Vendar pa zato nisem živčen, s trpečimi le delim njihove skrbi.

 

Kaj bi storili, če ljudje z vami ne bi ravnali prijazno? Bi se razjezili?

Če bi se zgodilo, da bi ljudje z menoj ravnali slabo, mislim, da bi bil kljub temu dobro … Menim namreč: če si ljudje želijo z mano ravnati dobro, je prav; če želijo ravnati slabo, je prav tako v redu! (Smeh) Sicer pa mi ni treba oditi k ljudem, ki bi z menoj ravnali slabo!

 

Kaj storite za to, da obvladujete stres in slaba čustva?

Nisem rekel, da stres in slaba čustva povsem obvladujem … Sicer pa je za obvladovanje stresa in slabih čustev zelo pomemben naš odnos. na naša do dogajanja in način, kako vidimo situacije. Predvsem namreč mislim, da mi stres ni potreben – kajti nič boljše ni, če se na položaje odzivam stresno. Če lahko v situacijah nekaj storim, bom to storil in potrudil se bom, da bom to storil kar najbolje. Če se bo vse razpletlo pravilno, bo to zelo dobro. Če pa se bo kljub vsemu razpletlo slabo, bo to prav tako v redu … Kajti ni namreč mogoče, da bi bilo vse, kar se nam dogaja, vedno stoodstotno dobro. Zato menim, da je najpomembnejše, da imamo do vsakega dogajanja takšen odnos – ta je izjemno pomemben.

Zakaj? Stvari, ki se nam dogajajo, so včasih pač takšne, kakršne so. V nekaterih položajih ne moremo narediti ničesar več – položaja se ne da izboljšati. Če smo za izboljšanje položaja naredili že vse, je to vse, kar lahko storimo. Če se stvari kljub vsemu ne iztečejo tako, kakor pričakujemo, ali hočemo, je prav, da to sprejmemo, saj ne moremo ničesar več storiti … Zakaj bi se potem še sekirali, žalostili, bili živčni in v stresu? Ali bomo tako položaj kakor koli izboljšali?! Ne! Torej je najbolje, da situacijo sprejmemo takšno, kakršna je. Menim, da je prav to razumevanje ključno pri soočanju z vsakršnimi položaji in z vsem, kar nam v življenju prihaja naproti.

 

Najbrž se ljudje bojijo, da bi jih drugi zaradi napak kritizirali ter so zato podvrženi nenehnemu stresu. Bojijo se, kaj bodo rekli o njih drugi …

Seveda, to je res! Vendar kljub vsemu lahko storimo le toliko, kolikor zmoremo, ali ne … In če se potrudimo po svojih najboljših močeh, ne moremo storiti nič več kot to. Če so drugi zaradi tega srečni, je zelo dobro; če pa so nesrečni, pa je tudi dobro … Le kaj naj namreč storimo?! (Smeh)

Če se na primer zgodi, da stvari ne potekajo po načrtu in takšnem časovnem zaporedju kot bi si želeli, lahko medtem vedno delamo nekaj, kar je koristno in dobro, namesto, da se jezimo, ker stvari ne potekajo tako, kot smo si zamislili. Drugače smo v takšnem položaju lahko zelo vznemirjeni, živčni … Vendar pa s tem ničemur ne koristimo, položaja ne izboljšamo. Poleg vsega pa nas slaba naravnanost še poškoduje; nikakor pa ne pripomore, da se stvari kakor koli izboljšajo. Zato je bolje, da takrat, ko stvari ne potekajo po načrtu, tisti čas uživamo, ali pa ga izkoristimo za kakšno drugo početje; namesto, da smo jezni, žalostni, vznemirjeni in tako težave še povečujemo.

 

Ljudje so navadno zaskrbljeni zaradi resničnih težav. Bojijo se, da bodo padli na izpitih ali izgubili službo …

Res je, ljudje so v takšnih realnih življenjskih situacijah lahko resnično zaskrbljeni. Vendar pa jim pretirana zaskrbljenost pri tem prav nič ne koristi. Če hočejo na primer opraviti izpite na univerzi, morajo študirati – to jim lahko pomaga, da bodo izpite opravili in rešili zagato. Zaskrbljenost jim ne bo pomagala pri opravljanju izpitov – če zapravljamo čas s premišljevanjem o tem, ali bomo izpite opravili, nam to ne bo pomagalo opraviti izpitov. Vendar včasih žal zapravljamo preveč časa s tem, da že vnaprej pretirano skrbimo zaradi nekaterih stvari in smo zato nenehno živčni … Potem pa zmanjka časa za tisto, kar mi morali storiti za izboljšanje zadev. Če želimo stvari izboljšati, se moramo namreč umiriti in potem nekaj storiti. Če želimo opraviti izpite, se moramo učiti in polagati izpite umirjeno, kajti če ne bomo umirjeni, izpitov ne bomo dobro opravili. In če storim tako, se reči najpogosteje končajo še veliko boljše, kakor smo pričakovali. Če pa se kljub vsemu trudu izpiti ne končajo dobro, moramo to sprejeti – ničesar več namreč ne moremo narediti za spremembo stanja. Stvari so takšne, kakršne so. Lahko pa se pripravimo na naslednji izpitni rok. Tako je najbolje.

Enako je glede službe – če dela ne opravljamo dobro, lahko delamo napake in zato vedno obstaja možnost, da bomo službo izgubili … Vendar pa nam nenehno premišljevanje o tem, ali bomo izgubili službo, nič ne koristi … Boljše je, da se osredinimo na svoje delo ter se trudimo, da ga še naprej opravljamo dobro. To bo – bolj kot živčnost in zaskrbljenost – pripomoglo k temu, da bomo službo obdržali. Takrat kadar smo živčni, žalostni, zmedeni in prestrašeni, namreč nismo zbrani in nismo z mislimi pri delu. In tako naredimo pri delu največ napak. Torej je najbolje, da opustimo žalost in raztresenost ter se osredotočimo na delo. Opustimo skrbi in živčnost ter naredimo, kar moramo narediti. Ko se brez skrbi in stresa osredotočamo na delo, ki ga moramo opraviti, opazimo, da navadno ni tako težko, kot smo si zaskrbljeni predstavljali, in nam gre zelo dobro od rok. Včasih torej največ stresa povzročamo le s tem, ker le mislimo, da bi morali nekaj narediti, vendar pa nikoli ne začnemo delovati. In situacije se zato le še poslabšajo.

 

Zadnja leta ljudje veliko govorijo o ekonomski svetovni krizi … O tem nenehno berejo v časnikih. Vseskozi so osredinjeni na krizo. Ali menite, da bo to pripomoglo k reševanju krize?

Nisem gospodarstvenik … Vendar pa včasih čutim, da preveč strahu v resnici naredi še večjo škodo … in nič ne pripomore k izboljšanju. Včasih gre samo za navado – vajeni smo, da se v takšnih situacijah odzivamo živčno, panično in prestrašeno. Žal to ustvarja še več težav. Ko si ogledujem mesta v Evropi, vidim, da ljudje trdo delajo, so zelo produktivni in izobraženi. In mislim, da jim zato ni treba preveč skrbeti za prihodnost … Morda morajo za izboljšanje gospodarskega položaja narediti le nekaj prilagoditev – to bi pripomoglo, da bi uredili gospodarstvo tako, da bo boljše in bolj uravnoteženo. Gre le tiste nujne prilagoditve … Kajti menim, da gospodarske težave niso tako velike kot pa prestrašenost ljudi.

Na svetu je namreč veliko krajev, kjer ljudje živijo precej slabše kot v Evropi, vendar pa najpogosteje opažam, da se tamkajšnji prebivalci kljub težavnim razmeram vedejo tako, kot da sploh ne bi imeli težav … Pravkar sem prišel iz Nepala – tam se velikokrat zgodi, da so ljudje brez elektrike tudi osemnajst ur na dan, velikokrat nimajo niti vode, ne vlade in ne ustave, navadno ni bencina itn. Zdi se, da tam nimajo ničesar. A ko se zazrem v domačine, vidim, da mirno opravljajo svoje delo, živijo naprej, in niso ne panični ne zaskrbljeni ne prestrašeni. Sprejemajo položaj: enkrat je boljše, drugič pa manj … Seveda nikakor ne mislim, da reči ni potrebno izboljševati … Vendar pa včasih ljudje po nepotrebnem preveč skrbijo … Zato stvari še poslabšujejo.

Ali se lahko s pomočjo budistične prakse usposobimo, da na stresne dogodke odzivamo bolj umirjeno? Kaj lahko že zjutraj storimo, da bo naš dan srečen in uspešen, ne pa stresen?

S pomočjo duhovne prakse lahko pripomoremo, da občutimo manj stresa tudi takrat, ko reči ne gredo najboljše. To sicer ne pomeni, da dovolimo, da reči potekajo narobe … Ne; zelo pomembno je, da se trudimo izboljšati situacijo. To nam bo tudi uspelo, če si že zjutraj rečemo: To je nov dan. Hvaležen sem zanj in za to, da sem takšen kakršen sem, da sem zdrav in se počutim dobro. Želim si, da bi bil ta dan kolikor je le mogoče uspešen, koristen, dober. Ta dan bi rad živel zdravo in smiselno, tako, da bo koristilo meni in družbi. In rad bi ga živel srečno kot je le mogoče.

Kajti nikoli v resnici ne vemo, kaj se bo zgodilo naslednji dan. Zato moramo prav vsak posamezni dan videti kot zelo pomembno življenjsko priložnost. Vsakega posebej preživimo tako, da koristimo soljudem, jim pomagamo kolikor je le mogoče. Če tako preživimo vsak dan, se bomo ob koncu dneva čutili srečnejše, ker smo naredili nekaj dobrega za druge, zase in za družbo, ker smo živeli radostno, kot je bilo le mogoče. Zadovoljni bomo zaspali. Naslednji dan pa skušajmo narediti enako. Vsak dan živimo tako, kot najbolje zmoremo. To je zelo pomembno. Včasih živimo preveč v prihodnosti ali preteklosti … To ne pomeni, da o njiju ne smemo razmišljati – od preteklosti se učimo, na prihodnost se pripravljajmo. Vendar pa nam nič ne koristi, če preveč mislimo na pretekle težave in skrbimo za prihodnje – tako spet le skrbimo, nič pa ne naredimo, da bi težave rešili, in to ni dobro.

Umetnosti sreče se lahko nauči vsakdo

Ringu Tulku Rinpoče je tibetanski budistični učitelj v budistični veji Kagju. Študiral je vse različne veje izročila tibetanskega budizma. Poučevali pa so ga številni pomembni budistični učitelji, med drugim Njegova svetost šestnajsti Karmapa in Njegova svetost Dilgo Kjentse Rinpoče. Osnovno izobrazbo si je pridobil v Namgjal inštitutu za tibetologijo v Sikkimu in na Sampurnananda sanskritski univerzi v Varanasiju v Indiji. Že petindvajset let piše učbenike za študij tibetanščine in je profesor tibetanskih študij v Sikkimu.  Od leta 1990 potuje po vsem svetu ter poučuje budizem in meditacijo na univerzah, inštitutih in v budističnih središčih po Evropi, v Združenih državah Amerike, Kanadi, Avstraliji in Aziji. Pogosto sodeluje na različnih medverskih, znanstvenih in budističnih srečanjih. Napisal je več knjig o budizmu in nekaj knjig za otroke v tibetanščini in v različnih evropskih jezikih. Rinpoče je tudi uradni predstavnik njegove svetosti sedemnajstega Karmape za Evropo, ki je voditelj tibetanske budistične veje Kagju, po hierarhiji je drugi najvišji mojster tibetanskega budizma, takoj za njegovo svetostjo dalajlamo. Več o Rinpočejevih dejavnostih si lahko preberete na spletni strani www.bodhicharya.org.

Omenjeni priznani budistični učitelj je letos sicer že drugič obiskal Slovenijo. Vodil je seminar z naslovom Umetnost sreče. Na seminarju je učil na podlagi budističnega besedila Okras osvoboditve, ki ga je napisal tibetanski budistični mojster Gampopa. Gampopa (1079-1153), ki je bil eden izmed najpomembnejših mojstrov tibetanskega budizma, glavni učenec velikega jogija Milarepe in eden od ustanoviteljev budistične veje Kagju. Znan je bil po tem, da je združil nauke dveh budističnih vej – Kadampe in Kagju.

Kako slovenski budisti obvladujejo stres

Mojca Poberaj, 55 let: »Budistično prakso vadim od od leta 2000. Kot vsi ljudje si želim biti srečna ter osvobojena trpljenja. V kolikšni meri mi to uspeva? S pomočjo budističnih metod skušam zmanjšati svoje negativno čustvovanje: jezo, ljubosumje ali aroganco. Slaba čustva skušam preobraziti s pomočjo sočutja, z radodarnostjo in potrpežljivostjo. Učim se, kako naj s čustvi pravilno ravnam, skušam biti odprta in skromna, ter se trudim zmanjšati ponos, saj je ta največja ovira pri osebnem razvoju.

Gotovo si vsi želimo biti srečni, pa tudi naprezamo se za to. Težava je le v tem, da ne vemo, kako naj bomo srečni … Če se sama ne bom naučila, kako naj bi bila srečna, ne bom mogla osrečevati tudi drugih (na najgloblji ravni). Zato se ne osredotočam na tisto, kar nimam (in se pri tem popolnoma izčrpam ter postanem nesrečna), raje se poskušam osredotočati na to kar imam in to cenim. Ljudje si nenehno želimo novih stvari. Dobimo nov avto, hišo, ali pa novega fanta, moža … Zaslužimo več denarja in dobimo vse mogoče stvari …. Vendar – tako sem skusila sama – ne moremo nikoli dobiti dovolj, vedno si želimo imeti še več in več. Kot da smo žejni, a pijemo slano vodo .. Videti je, da nam tisto, kar je zunaj nas, ne more prinesti sreče. Ter da nam srečo lahko prinese le naravnanost našega uma.

Ani Karma Wangmo, slovenska budistična nuna, rezidenčna lama budističnega središča Palpung Ješe Čöling, 35 let: »V vsakdanjem življenju mi budistična praksa veliko pomaga – prav zato se veliko laže soočam s težavnimi in stresnimi položaji. V vsaki situaciji imam možnost, da budistične nauke uporabim v praksi, tako napreduje tudi moja duhovna praksa in postopoma pridobivam zaupanje vanjo. Na vsako težavno situacijo lahko gledam z več zornih kotov – lahko jo vidim kot nekaj slabega, ali pa kot priložnost za učenje in preskušnjo. Ko me kdo razjezi, lahko to uporabim za vajo iz potrpežljivosti, saj v budizmu pravijo: Kako naj prakticiram potrpežljivost, če me nihče ne jezi? To seveda ni lahko, saj so naši negativni vedenjski vzorci odzivanja zelo globoko zakoreninjeni, in potrebujemo veliko meditacije in osebne preobrazbe, da se takšni vzorci postopoma spremenijo. Vendar je to mogoče – veliko se lahko naučimo, ko opazujemo, kako se naši učitelji soočajo s težavami, – ko opazujemo njihovo odzivanje vidimo, da duhovna praksa prinaša rezultate.«

Štefan Miljevič, 40 let: »Z budizmom sem se srečal pred približno dvajsetimi leti, z redno budistično duhovno vadbo pa sem začel pred šestnajstimi leti. Čeprav sem budistično pot sprva razumel le kot duhovno disciplino, sem sčasoma opazil, da ima redna vadba pozitivne učinke tudi na moje vsakdanje življenje. Predvsem mi pomaga pri ozaveščanju najrazličnejših stanj s katerimi se vsak dan sooča moj um. Samozavedanje mi omogoča, da zavzamem distanco v življenjskih položajih: da se takrat, kadar v sebi zaznam kakšno zelo negativno stanje uma, zaustavim in vzdržim slabega delovanja. To se avtomatično, brez kakšnega posebnega zavestnega napora, potem prenese tudi v odnose z drugimi in pripomore, da se konflikti laže rešijo. Najbolj se mi zdi pomembno to, da ne presojam ali obsojam določenih misli, besed ali dejanj, ampak jih le opazujem – to prinaša sprostitev napetosti, in pri tem mi ni treba potlačiti občutkov, čustev. Opazil sem, da sčasoma skozi vadbo moje odzivanje na stresne situacije umirja.«

 

Klara Jakop; objavljeno v reviji AURA, november 2012

Fotografija: Klara Jakop