Nobelov nagrajenec za mir, humanist, diplomat v meniški obleki in neutrudni zagovornik mirnega reševanja sporov, Njegova svetost XIV. dalajlama, je imel v Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru predavanje z naslovom Sočutje – umetnost sreče. Udeležili so se ga tudi pomembni slovenski družbeni in politični zastopniki, različni verski voditelji (dva visoka zastopnika islamske skupnosti in škof Rimskokatoliške cerkve) ter zastopniki izobraževalnih ustanov. Poudaril je, naj se upremo razvijanju negativnih misli in čustev in raje razvijamo sočutje: »Kolikor močnejše je sočutje do drugih, toliko pogumnejši postanemo.«

 Njegova svetost XIV. dalajlama Tenzin Gyatso je znan kot neutruden bojevnik za mir in enakopravnost med narodi, verstvi in rasami. Prav zato je prejel Nobelovo nagrado za mir (leta 1989). S svojim zgledom spodbuja ljudi, narode in zastopnike ver k modri in mirni poravnavi sporov, saj meni, da vojne ne sodijo več v naš čas, v enaindvajseto stoletje. Meni, da je razvijanje posluha za trpljenje drugih odgovornost vsakega od nas – trpljenju drugega naj bi zmogli prisluhniti tako dobro kot svojemu trpljenju: »Menim, da je sočutje esenca duhovnega življenja.«.

Dalajlama je prepričan, da si tudi naši sovražniki želijo najti srečo in zadovoljstvo, prav tako kot mi, oboje neutrudno iščejo, zato pravi: »Čeprav imamo nekoga za sovražnika, moramo na globlji ravni v njem vendarle videti človeško bitje, ki si, enako kot mi, želi sreče, in ima tudi pravico biti srečen.« Vojna, kot meni dalajlama, ni še nikoli prinesla miru, čeprav je tako rekoč cilj vseh vojn prav doseganje miru … Zato nam predlaga, da se moramo doseganja miru v svetu lotiti drugače – če se bomo zmogli vsi »notranje razorožiti«, bomo ustvarili tudi možnosti za zunanjo razorožitev.

Takšno »notranjo razorožitev« pa bomo dosegli le, če se bomo uprli razvijanju slabih misli in čustev ter namesto njih raje podpirali, razvijali in uresničevali dobra čustva in misli: »Jeza in sovraštvo,« je prepričan, »ne moreta rešiti niti najmanjše od naših težav.« Tako bomo očistili tudi svojo duševnost in v njej bo zavladal mir – spokojnost. Zato se bo v nas pojavil močan občutek varnosti, temelječ na vzajemnem razumevanju, sprejemanju drugačnih stališč in spoštovanju pravic drugače mislečih ljudi, saj dalajlama pravi: »Kolikor močnejše je sočutje do drugih, toliko pogumnejši postanemo.«

Ko škodujemo sosedu, škodujemo sebi

»Kadar koli govorim z ljudmi – se zavedam, da se pogovarjam z drugim človeškim bitjem,« je dejal dalajlama na predavanju Sočutje – umetnost sreče. »Tudi vi, poslušalci, imejte, prosim, med mojim predavanjem enak občutek – govori vam samo neki drug človek. Kajti na naši primarni, temeljni ravni bivanja, smo povsem enaki – smo enaka človeška bitja – telesno, čustveno in mentalno. Na tej ravni vlada med nami enotnost.«

Na naslednji, drugotni ravni našega bivanja pa med nami nastajajo razlike. To je skušal ponazoriti z zgledom – on je na tej ravni Tibetanec, Azijec in budist. »Moja rasa, nacionalnost in vera se razlikujejo od vaše. Poleg tega pa so razlike tudi med ljudmi, ki so pripadniki iste rase, države in vere – med njimi so revnejši in bogatejši, takšni, ki imajo v življenju večjo ali manjšo srečo.«

Omenil je, da ljudje največkrat poudarjamo in vidimo to, drugotno raven bivanja in pravimo: Jaz sem budist ali musliman ali katoličan. Pri tem pozabljamo, da smo na temeljni ravni vsi enotni – pozabljamo na temeljno enotnost človeštva. »To, da pozabljamo na temeljno enotnost človeštva in smo preveč osredotočeni na sekundarno raven svojega bivanja, pa je, vsaj tako mislim, bistveni vzrok za težave in nesoglasja na svetu. Preveč razmišljamo o naših razlikah, in to ustvarja težave.« Prav zato Njegova svetost, kjer koli lahko govori ljudem, vedno poudarja: Vsi smo si enaki, smo enaka človeška bitja.

Svetovni mirovnik pravi, da se je koncept »mi in oni« razvil v preteklosti, ko na planetu še ni bilo toliko ljudi in svet še ni bil tako zelo povezan kot danes. Ker je bilo manj prebivalstva in življenje preprostejše, so bili ljudje samozadostnejši. In prav zaradi koncepta »mi in oni« so nastajale vojne. »Zmaga nad ‘onimi’ je bila naša zmaga in njihov poraz. Dandanes pa je svet postal drugačen, povezan je, zdaj nas je veliko več in v tem času globalne ekonomije lahko rečemo, da obstajamo le še ‘mi’. Zdajšnja resničnost sveta je namreč drugačna, kot je bila včasih – svet je postal enovita celota. V tej resničnosti je škodovanje našemu sosedu pravzaprav škodovanje nam samim. Kakršno koli nasilje je zato le medsebojno uničevanje nas samih. Zato je koncept vojne preživeta stvar.«

Namesto slabih čustev ustvarimo dobra

»Na razumski ravni seveda ni dvoma, da je kakršno koli nasilje do drugih le uničevanje nas samih. V tem se vsi strinjamo, vsaj videti je tako. Na čustveni ravni pa se nam ob tem porajajo različna čustva …« Dalajlama je povedal, kaj se navadno zgodi, če naša slaba čustva povežemo z intelektom – takrat postanejo še bolj uničevalna, razdiralna, pogubna. Čustva imamo sicer vsi, tako živali kot ljudje. Lahko so zelo močna. A ko si živali nasprotujejo, se spor hitro konča, saj živali nimajo intelektualnih sposobnosti. Človek pa svoja čustva hrani s svojim intelektom in jih stopnjuje do takšne ravni, da se jeza in sovraštvo prenašata iz roda v rod.

Škodljiva čustva so torej že v naši naravi. Če na primer čustvi, kot sta jeza in ljubosumje, uporabljamo za preživetje, nam pomagata. Jeza, ki jo navadno omenjamo kot slabo čustvo, nas lahko v nekaterih položajih ohranja pri življenju, saj je namenjena naši varnosti in preživetju. Tudi slaba čustva so lahko namenjena temu, da se ubranimo slabih reči. A to je dobro zgolj na neki temeljni, preživitveni ravni. Če pa so takšna slaba čustva nahranjena z intelektom, lahko presežejo vse omejitve – postanejo izjemno škodljiva. »Vendar pa obstajajo v naši naravi poleg škodljivih čustev tudi dobra – ta so nasprotje slabim – na primer ljubezen, sočutje, naklonjenost, skrb za druge. Vse v naravi ima namreč svoje nasprotje – zato so v njej v njej pozitivne in negativne stvari. To pomeni, da imamo prav vsi na eni strani negativna čustva – jezo, sovraštvo in ljubosumje, na drugi pa tudi nasprotna – ljubezen, naklonjenost, sočutje, skrb za drugega. In to vam govorim kot človek človeku, ne kot zastopnik neke vere (takrat se morda ne bi v vsem strinjali).«

Med našimi čustvi torej lahko najdemo tudi dobra čustva – ljubezen, sočutje in naklonjenost do drugih – za svoje delovanje lahko izberemo ta čustva, lahko jim namenimo več pozornosti. »Če jim bomo dali več moči,« pravi Njegova svetost, »bodo naša škodljiva čustva postajala vse šibkejša. Človek ima v sebi naravno nagnjenje, da si želi pridobiti in imeti dobre reči. Tudi na čustveni ravni smo torej popolnoma opremljeni za to, da vzpostavimo svoja dobra čustva – ljubezen, naklonjenost in sočutje.«

Bistven je naš odnos do dogajanja

Vsi si želimo biti srečni in živeti v miru. »Pri skrbi za našo blaginjo je zelo pomembno to, kar so mi povedali znanstveniki,« pravi dalajlama. »Dognali so, da razburjenje in jeza škodujeta imunskemu sistemu, saj ga dobesedno razjedata. Prav tako pa je znanstveno dokazano, da tedaj, ko razvijamo v sebi dobra čustva, sočutno srce in umirjen um – spodbujamo, krepimo in izboljšujemo imunski sistem ter splošno zdravje. Navedel bom zgled dveh posameznikov, ki sta izpostavljena na videz enakim okoliščinam, a imata povsem drugačen pogled nanje. Govorim o dveh bolnikih, ki sta v bolnišnici zaradi enake bolezni. Eden od njiju je zelo pesimističen, zaskrbljen, nesrečen, ker je bolan, drugi pa gleda na enake okoliščine optimistično: misli si, da bo s pomočjo zdravnikov svojo bolezen zmogel premagati, prepričan je, da se mu bo stanje izboljšalo. V tej zgodbi spoznamo, da je prvi človek nesrečen, drugi pa, v enakih okoliščinah, srečen, zadovoljen in miren. Lahko torej ugotovimo, da je v vsakem položaju najpomembnejši naš mentalni, duhovni, notranji odnos do dogajanja.«

Ob tem se je dalajlama spominjal, da se je velikokrat srečeval s tibetanskimi begunci – ti so se med seboj čustveno in mentalno razlikovali. Nekateri so bili kljub težavam, ki so jih doletele, mirni; drugi pa jezni. Med njimi je nekoč srečal tudi meniha, ki je dvajset let preživel v kitajskih zaporih. Vprašal ga je, kaj je tam skusil. Menih mu je odvrnil: »Nekajkrat sem občutil resnično nevarnost.« Znova ga je povprašal: »Kakšno nevarnost?« Dejal je: »Nevarnost, da bi izgubil sočutje do svojih kitajskih prijateljev.« Ko je dalajlama o tem govoril z znanstveniki, so mu rekli, da bi si želeli raziskovati psihološko stanje takšnega človeka, ki je poln sočutja preživel svoje hude težave. Splošno je namreč znano, da v ljudeh, ki so izpostavljeni hudim življenjskim okoliščinam, navadno ostane nekakšna travma, imajo hude psihološke posledice … Pri omenjeni raziskavi – preiskovali so več ljudi, ki so obdržali duhovni mir in gojili sočutno srce tudi v hudih okoliščinah – so znanstveniki ugotovili tole: čeprav so bili ti izpostavljeni težavam, niso trpeli prav nobene travme, imeli niso nobenih slabih psiholoških posledic. »Vendar ne mislite, da so takšni vsi Tibetanci.« je dodal mirovnik. »Spomnim se nekega drugega človeka, ki je zbežal iz Tibeta v Indijo že leta 1959 … Vprašal sem ga: ‘Ali sovražiš Kitajce?’ Postal je ves zabuhel in rdeč v lica. Začel se je tresti in izbruhnil je: ‘Seveda jih sovražim!’

Dalajlama je razložil, da sočutje ne pomeni pomilovanja, človek, do katerega smo sočutni, ni »niže od nas«. S predavanjem je želel razložiti, kako lahko dosežemo umetnost sreče in sočutja. »Kadar doživljamo nekaj hudega – ko so drugi do nas nepravični, krivični, celo nasilni – jih skušajmo videti kot ljudi, ki so prav takšni, kot mi, ki si prav tako želijo biti srečni. S takšnim odnosom bomo zmogli do njih razviti sočutje (ne glede na to, kako ravnajo z nami). To je temelj za razvijanje sočutja ter tudi temelj naše sreče.«

Ob tem je še dodal, da se ob konceptu sočutja večkrat soočamo z dvema zmotama. Pri prvi naj bi ljubezen, sočutje in skrb za druge pripadale zgolj verujočim in bile nekaj, kar učijo le vere, kar nima nikakršne povezave z neverujočimi. »To je popolnoma napačno razmišljanje – sočutje je namreč povezano s temeljnimi človeškimi vrednotami – kajti le te vrednote pripomorejo, da zares postanemo ljudje – v nas prebujajo mir, trdnost, moč in samozavest. Druga zmota pa je trditev, da je sočutje in skrb za drugega nekaj, kar nam lahko škoduje. Tudi to je zmotno, kajti tedaj, ko skrbimo za druge in razvijamo sočutje – od tega največ pridobimo mi.«

xxx

Po končanem predavanju je dalajlama vedno navezal stik z občinstvom – prosil je, naj mu ljudje zastavijo vprašanja. Med drugim ga je dr. Jože Roblek, duhovnik in jezuit, s katerim smo se za našo revijo že pogovarjali, vprašal: »Budist ste, jaz pa kristjan. Zanima me, kakšna je sploh še vloga različnih ver v sodobnem svetu, če pravite, da nam zadostuje zgolj princip temeljne naravne etike? Ali menite, da bodo religije v prihodnosti sploh še obstajale? In kaj lahko za boljšo prihodnost sveta naredijo različna svetovna verstva?«

Dalajlama mu je odgovoril: »Kot sem omenil, načelo univerzalne etike potrebujemo na naši temeljni bivanjski ravni, na drugi ravni pa se izrazi tudi pomen svetovnih verstev. Četudi živimo v enaindvajsetem stoletju, ko sta tehnika in znanost zelo napredovali, so v njem verska pravila še vedno zelo pomembna. To seveda ne pomeni, da bo vseh šest milijard ljudi postalo vernih, ne, to ne gre. To je poudaril že Buda – ta si ni nikoli prizadeval, da bi vsi Indijci postali budisti, menil je, da to ni realno. Različne vere v našem svetu se razlikujejo zgolj po svojem filozofskem ozadju. A ne glede na njihov včasih popolnoma različen filozofski pristop imajo vse enak namen: med ljudmi širiti in krepiti ljubezen, sočutje, odpuščanje, strpnost. Zatorej imajo vse različne vere enake možnosti, da človeku pomagajo, da bo postal srečnejši, zavednejši. Da bi to zmogli storiti, lahko mi, posamezniki, najprej sami uveljavljamo odkrito, resnično sočutje. Zato imava, jaz in vi, dragi krščanski brat, nalogo, da te cilje razvijeva – hodiva po poti sočutja, postaneva zgled drugim in jih s tem navdihneva, da nama sledijo. Vi bodite zgled za druge. Če sami ne prakticiramo sočutja, kako naj druge prepričamo o njegovi moči?«

Elena Danel, objavljeno v reviji AURA, junij 2010, št. 250

Fotografija: Arhiv mestne občine Maribor