Resnične zgodbe – izkušnje v boju z boleznijo

Ljudje, ki zavračajo Sveto pismo, svojo zavrnitev najpogosteje utemeljujejo s tem, da Sveto pismo ni resnično, ni zgodovinsko utemeljeno, saj vsebuje tudi nadnaravne dogodke. Toda če Bog res obstaja, zakaj ne bi mogel poseči v naš svet in omogočal čudeže?

Čudeži v Svetem pismu niso nekaj vsakdanjega, prikazani so kot nekaj, kar se zgodi le izjemoma. Prav tako se čudeži ne začnejo dogajati okoli nekega človeka samo zato, ker je postal kristjan. Kljub temu mislim, da je prav, če bralcem zaupam tudi svojo zgodbo, ki meji na čudež.

Nisem preveč visok, kar danes ni kakšna posebna težava, saj poznam veliko ljudi, ki so tako nizke rasti kakor sam. Že kot petletnik sem opazil, da sem veliko manjši od vrstnikov. Zdravnik je prepričal moje starše, naj me odpeljejo v bližnjo bolnišnico, da bi tam opravili nekaj preiskav. Te naj bi pokazale, ali je z mojo rastjo kaj narobe, ali pa jo samo nekaj ovira.

Še zmeraj se živo spomnim, kako sva z mamo šla na štiridnevni »dopust« v otroško bolnišnico. Lahko je ostala pri meni in spala sva v isti sobi. Navdušen sem bil, saj sem končno imel mamo samo zase in mi je ni bilo treba deliti z bratom in sestro.

Prva dva dni je vse teklo kar dobro. Moral sem opraviti nekaj preiskav, ki niso bile boleče niti nadležne, z mamo sva uživala v skupnem druženju. Brala mi je pravljice, se igrala z menoj in hodila sva na sprehod. Naslednji dan so nameravali na meni poskusiti novo, poskusno zdravljenje. Da bi to lahko opravili, so morali raven sladkorja v moji krvi z inzulinom znižati na določeno raven. Ko se je zdravnik pripravil na to in sem v njegovi roki zagledal debelo iglo, sem kar podivjal (to bi verjetno storil vsak petletni deček), nakar sta zdravnik in medicinska sestra sklenila, da mi bosta raje dala blažjo anestezijo, da bi se pomiril, in ne bi iz naprave, na katero sem bil priključen, iztrgal vseh kablov. Več sester me je trdno držalo, ko sem se še poskušal bojevati z zdravnikom, ki je pripravljal anestezijo.

Ne spomnim se, kaj se je dogajalo do konca dneva in še naslednji dan, toda o tem mi je pripovedovala mati, opis dogodkov pa sem prebral tudi v njenem dnevniku. Vanj je zapisala vse, takoj ko se je zgodilo.

Ko sem pod vplivom anestetikov zaspal, me je zdravnik priključil na napravo, ki je kazala, kolikšna naj bi bila želena raven krvnega sladkorja, saj je bilo to nujno za nadaljnje preiskave. Vbrizgali so mi inzulin, zdravnik in medicinska sestra pa sta na zaslonu opazovala, kako se vrednosti krvnega sladkorja počasi nižajo.

Žal pa ne zdravnik ne drugo medicinsko osebje ni opazilo, da naprava za merjenje ravni krvnega sladkorja ne dela prav. Poleg tega je bil zdravnik še zelo mlad, komaj je končal staž. Zato niti ni bil pozoren na to, da je naprava kazala, da mi je treba vbrizgati čedalje večje odmerke inzulina, saj se krvni sladkor, glede na prikaz na zaslonu, nikakor ni zniževal na želeno raven.

Iz materinega dnevnika sem lahko videl, da so mi najprej vbrizgali tri enote inzulina. Ker pa je naprava terjala še višje odmerke, je zdravnik odmerek nenehno povečeval, in mi dal +2, +2, +2, +4, +6, +9, +11, +13, +15, +20, +30 enot. Potem se je nazadnje le odločil za posvet s starejšim zdravnikom, saj je naprava še naprej kazala, da raven krvnega sladkorja ni dovolj nizka.

Lahko si predstavljate, kakšna panika je nastala, ko so ugotovili, da je naprava okvarjena! Ker sem bil že pred začetkom posega pod narkozo, zdravnik šoka in kome, v katero je padlo moje telo zaradi čezmernega vbrizgavanja inzulina, ni opazil. Zdaj pa so zdravniki hiteli, da bi kar se da popravili povzročeno škodo, vendar so morali žal ugotoviti, da je pomanjkanje sladkorja v krvi, ki so jih povzročile neverjetne količine inzulina, verjetno že naredilo nepopravljivo škodo. Stopili so k mojim staršem in se jim opravičili, vendar so jim morali tudi povedati, da bom ali umrl ali pa bom, ko se bom spet ovedel, hudo duševno prizadet.

Ker so starši zelo verni kristjani in povsem zaupajo v Sveto pismo in Jezusa, so poiskali pomoč v molitvi in prosili še vse svoje verne prijatelje, naj se jima pridružijo in molijo zame, ki sem bil še zmeraj v komi. Na presenečenje zdravnikov sem se po nekaj urah prebudil iz kome, in to povsem zdrav – brez kakršnih koli vidnih poškodb možganov ali duševne prizadetosti. Da se je tako izteklo, niso mogli verjeti, bil je pravi čudež.

Denis

Objavljeno v reviji AURA št. 309, maj 2015

Fotografija: Bigstockphoto.com