Reinhard Bonnke, sodobni evangelist nemškega rodu, je že kot deček sanjaril, da bo postal misijonar in deloval v Afriki: domačinom bi razlagal evangelij, jim pomagal spoznati Jezusa, jim omogočil boljše življenje. Seveda takrat še ni vedel, da bo postal eden najbolj sposobnih in znanih evangelizatorjev na svetu, pravzaprav največji sodobni krščanski pridigar. Ni vedel, da bo predaval in molil za milijonske množice in da bodo na njegovih srečanjih številni hudo bolni in pohabljeni nadnaravno ozdraveli. Niti mislil si ni, da bo njegova molitev pripomogla, da bodo odvisniki opustili mamila, alkohol in spolno izprijenost, ter da bo pomagala sprtim zakoncem spet najti zakonsko srečo.

 

Na Bonnkejevih evangelizacijskih srečanjih ali konferencah, bodisi v Afriki, Evropi, Ameriki, Indiji ali drugje po svetu, se zdi, ko da bi tisoči navzoči prestopili v neko drugo resničnost – v božjo, duhovno resničnost. Stadioni, dvorane, šotori in srečanja na prostem so napolnjeni z ljudmi, ki čakajo na nekaj več – čakajo na čudeže, ki jih bo v Jezusovem imenu naredil Reinhard Bonnke. Čakajo, da jim bo znani evangelizator pomagal, da se bodo znebili bednega življenja in strahov, strli prekletstva greha, opustili pijančevanje, mamila, spolno izprijenost. Čakajo, da jih bo objel Sveti duh in bodo rešeni hude bolezni ali pohabljenosti, slepote ali gluhonemosti.

Nekateri se še vedno sprašujejo, zakaj so prav Bonnkejeva evangelizacijska srečanja vedno prenapolnjena, zakaj ga že več desetletij želijo videti tisoči, celo milijoni ljudi po vsem svetu in v čem je njegova »magija«, s katero mu uspe čudežno ozdraviti toliko ljudi? Reinhard Bonnke pa vedno ostaja zelo skromen in preprost, saj pravi, da čudežev ne dela on, saj je le »ničla«, Jezus pa je vse: tisti, ki opravlja velike čudeže in nadnaravne ozdravitve.

Če sedite ali stojite nekje sredi množice, ki posluša Bonnkeja, tudi kmalu razumete, zakaj je tako uspešen in zakaj na njegovih srečanjih ozdravi toliko ljudi … Zdi se namreč, ko da ne bi bili sredi nekega stadiona ali dvorane in ne na začetku 21. stoletja, temveč na začetku 1. stoletja – da ste v Jezusovem obdobju ter pravkar poslušate in opazujete Jezusa in njegove apostole, ki kakor za šalo ozdravljajo slepe, hrome, gluhoneme, hudo bolne in osvobajajo odvisnike.

Si predstavljate, da nekega toplega večera v Afriki stojite na prostem sredi savane, med milijonsko množico in poslušate evangelizatorja, ki kolikor mogoče preprosto razlaga, kako naj zaživimo božje življenje …? Potem moli – sprva za ozdravitev človeških duš, za osvoboditev iz greha in odvisnosti, pozneje pa še za bolne in pohabljene. Ozdravljenci kmalu drug za drugim v neskončni vrsti prihajajo na oder − ta se polni s srečneži, ki so zaradi Bonnkejeve molitve prvikrat v življenju vstali iz invalidskih vozičkov, spregledali, spregovorili …

 

Le vera dela čudeže

Reinhard Bonnke (sicer binkoštni pastor) namreč veruje, da Jezus tudi danes lahko dela čudeže: ozdravlja bolnike, spravlja sprte zakonce, odrešuje tiste, ki delajo takšne ali drugačne prestopke. Njegova vera je prepričljiva, saj je otroško zaupljiva. In zato vsakdo, ki ga vidi in sliši, lahko veruje skupaj z njim. Kajti Reinhard Bonnke ljudi – vernih in nevernih, kristjanov in muslimanov, grešnih in pobožnih – ne pritegne zato, ker bi bili njegovi govori intelektualno izpiljeni ali spektakularni. Bonnke je kakor otrok, ki je popolnoma predan Jezusu. Kar govori, je pristno, živo in praktično.

Kako bi se počutili, če bi čudežne ozdravitve, ki se dogajajo na njegovih srečanjih, opazovali od blizu: ali bi se vaš »trdni svet« zamajal ali bi začeli verovati v Boga ali bi le zamahnili z roko in sklenili, da je vse le privid? Evangelist, ki sicer deluje po vsem svetu (vsepovsod ga nenehno vabijo in njegov urnik je prenapolnjen), je prepričan, da naš sodobni svet lahko reši le Bog. Meni, da bo vsakdo, ki se bo vrnil k Jezusu ter zaživel pošteno in čisto, spet skusil mir in ozdravitev. Za svojo »otroško vero« ima veliko trdnih dokazov – v njegovem življenju je bilo že od zgodnjega otroštva veliko izjemno težavnih preskusov; a v njih je njegovim staršem, bratom in sestri ter njemu navadno pomagal le Bog. Tako je že v najzgodnejšem otroštvu spoznal, da nas lahko reši le trdna vera, da nas Bog vedno, tudi sredi najhujših stisk, usliši, nas varuje in skrbi za nas.

Leta 1940 se je rodil v Nemčiji, ob koncu vojne pa je bil skupaj s mamo, štirimi brati in sestro odpeljan v izgnanstvo v dansko taborišče. Njegovemu očetu, ki je bil po vojni zaprt (kot nekdanjega nemškega vojaka, ki ni bil nacist, so ga zaprli zavezniki), se je prikazal Jezus in ga čudežno ozdravil hude tuberkuloze. Njega, njegove brate, sestro in mater pa je Bog iz ujetništva nadnaravno pripeljal k očetu v Nemčijo. Velikokrat je namreč opazoval starše, ki so srčno molili in iskali Boga tudi v najhujših življenjskih stiskah in preskušnjah. In Jezus jim je vedno pomagal. Čeprav so bili njegovi starši po vojni zelo revni in je osemčlanska družina živela le v eni sobi (njegov oče je zaradi božjega klica opustil dobro plačano službo in postal reven pastor), jih Bog ni zapustil, saj so ohranili trdno vero. Veliko so molili in mali Reinhard Bonnke se je zato vse bolj zavedal, da je Bog v resnici nekdo, ki res živi in zmeraj pomaga ljudem, ki zaupajo vanj. Oče je potem kmalu dobil državno vojaško pokojnino in družina se je lahko preselila v veliko stanovanje ter živela v blaginji.

 

Gospa je čudežno ozdravela

Čeprav je bil nemiren, svojeglav in neubogljiv otrok, je Boga vedno neskončno ljubil. In že kot devetletnik – potem ko je mami nekajkrat izmaknil denar in spoznal, da to ni prav – je sklenil, da bo svoje življenje povsem spremenil. Greh, ki ga je bil storil, ko je kradel denar za čokolado, ga je tako zelo potrl, da je sklenil odtlej živeti sveto. Takrat se je odločil le za Boga. In kmalu se je zavedel, da ga Bog kliče v Afriko. Čeprav se njegovi starši niso strinjali z njegovo »misijonarsko vizijo«, je kot deček trdno veroval, da bo nekega dne na črni celini številnim ljudem govoril o Jezusu. In njegovo vero je nekega dne podprla tudi častitljiva starejša gospa, članica očetove cerkve (ta ni vedela, da si mali Reinhard želi postati misijonar). Bog ji je med molitvenim srečanjem v cerkvi poslal videnje: mali Bonnke deli kruh med številne temnopolte ljudi. Bolj ko ga je delil, večji hlebec je imel.

Nekega dne, Renihard Bonnke je bil tedaj star enajst let, sta z očetom odšla v cerkev molit. Takrat je fant zelo močno občutil, da ga je napolnil Sveti duh – mislil si je, da bo umrl: »Počutil sem se tako, kot bi električni tok napolnil moje telo in valovil iz mojih rok do ramen. Med molitvenim srečanjem mi je Bog usmeril oči na neko žensko, ki je bila zelo bolna in je prosila za molitev. Takrat sem spoznal, da me je Sveti duh napolnil zaradi nje, in ne zaradi mene. Ni mi bilo treba povedati, da bo ženska ozdravela, če bom nanjo položil roke. Spontano sem veroval, da se bo to zanesljivo zgodilo, saj sem bil prevzet od Svetega duha. Vendar sem imel težavo: oče mi ne bi nikoli dopustil, da bi položil roke na bolno žensko. Vedno me je namreč imel za svojeglavega otroka. Če bi položil roke na tisto žensko, bi se njegova trditev spet uresničila. To sem vedel. Če bi stopil iz vrste molivcev in odšel do ženske, bi tvegal, da bi me oče kaznoval. Zato sem razmišljal. Do ženske sem se splazil po kolenih in dlaneh, šel sem okoli sobe, dokler končno nisem stal za njenim hrbtom. Potem sem ji roke položil na ramena. Ženska je zakričala in padla.« Oče je potem sina strogo pogledal in mu dejal: »Kaj si ji storil!?« A ženska je kmalu vstala in zavpila: »Ozdravljena sem!« Potem je slavila Boga in plesala po vsej sobi.

Čeprav so starši menili, da Reinhard ni primeren za pastorja (primernejši bi bili njegovi pametnejši in bolj pridni bratje), so ga vendarle poslali na Biblično šolo v Wales. Ko se je izšolal in v Nemčiji opravljal prakso pastorja, so ljudje na molitvenih srečanjih, ki jih je vodil, takoj opazili – čeprav je bil tako zelo mlad – da je izjemen pridigar in tako rekoč navdihnjen od Boga, povsem prežet s Svetim duhom. Ko se je poročil z Anni, ki si je prav tako želela postati misijonarka v Afriki, sta skupaj odpotovala na črno celino in delovala predvsem kot misijonarja. Že takrat se je izkazalo, da ima Bonnke pri pastirskem delu svoj slog, in ta se navadno ni ujemal z okostenelimi religioznimi normami. Kljub temu je kmalu postal zelo priljubljen pastor, poslušati so ga želeli verniki v številnih cerkvah, saj so bile njegove pridige goreče, kajti bil je napolnjen s Svetim duhom. Zato je v cerkev privabljal veliko ljudi, celo mlade in neverne.

 

Čudeži, kakršnih še niste videli

Kljub uspehom, ki jih je dosegel pri pastirskem in misijonarskem delu, je kmalu spoznal, da ga Bog vabi drugam in da želi, naj bi zanj opravljal prav posebno nalogo. Tako je leta 1974 ustanovil združenje CfaN – Christ for All Nations (Kristus za vse narode). Tako je postal evangelist. Najprej je mislil, da je organizacija namenjena le delu s temnopoltimi – prav ti so bili namreč v takratni Južnoafriški republiki zelo zatirani – zato se je posvetil le njim. Kmalu so bila njegova evangelizacijska srečanja prenapolnjena; ljudje so prihajali nanje od blizu in daleč, ker so se na njih dogajali čudeži, kakršnih dotlej še niso videli. Številni ljudje so bili ozdravljeni, veliko nepoštenih je zapustilo grešno pot − postali so dobri in prav zato srečni.

Navdihujočega evangelizatorja so kmalu hoteli slišati povsod – najprej po afriških državah, pozneje v Združenih državah Amerike, Evropi, Indiji, Avstraliji itn. Reinhard Bonnke je svoje delo opravljal iz poslušnosti do Boga. Zbral je skupino pobožnih sodelavcev; z njo je nenehno na poti po vsem svetu, kjer predava in izjemno uspešno moli za ozdravitev ljudi v Jezusovem imenu. V zadnjih letih si je že priletni Bonnke našel tudi naslednika, mladega evangelista Daniela Kolendo s Floride. Čeprav si Bonnke želi, da bi ostal na odru do zadnjega diha, si je zaradi vse številnejših vabil, ki so prihajala z vseh koncev sveta, našel mladega sodelavca, prav tako zavzetega, kakor je sam, saj ga je navdihnil Sveti duh. Tako na številnih srečanjih po vsem svetu, kamor ju vabijo, včasih pridigata oba, včasih pa le eden od njiju.

Na enem takšnih nedavnih evangelizacijskih srečanj v Brnu smo lahko poslušali le Daniela Kolendo. Prepričali smo se, da si je Reinhard Bonnke izbral odličnega naslednika. Kolenda, ki je sicer uspešno diplomiral na univerzi ter je zgleden mož in oče treh otrok, je prejel ogenj Svetega duha že kot najstnik. O tem je v Brnu povedal: »Ko sem bil napolnjen s Svetim duhom, se nisem mogel zadrževati in sem o Jezusu pridigal vsepovsod. Želel sem, da bi ga vsi spoznali. Da bi pritegnil še več ljudi, sem nekega dne odšel v park in glasno vpil: ‘Zaljubljen sem v moškega – v Jezusa Kristusa!’ Kmalu se je zbralo veliko ljudi in navdušeni so me poslušali.«

Čeprav je bil Kolenda vzgojen kot kristjan v Binkoštni cerkvi, je opazil, da niso vsi verniki enako goreči. Nekateri ljudje iz cerkve, v katero je hodil, so ga namreč trepljali po ramenih in mu govorili: »Fant, pomiri se. Saj te bo minilo … Kmalu boš postal normalen.« Mladi Daniel pa si je ob tem mislil: Če mislite, da ste vi normalni, potem jaz nočem biti normalen! Kolenda meni, da ne moremo biti hkrati »normalni« in goreči verniki. Lahko smo eno ali drugo. Pravi, da so marsikatere krščanske cerkve postale okostenele, v njih ni več Svetega duha, zato vabi vse, ki bi radi, tako kot on, predajali ljudem živo sporočilo o Jezusu, naj pogumno stopijo na pot. Kajti prepričan je, da ljudje ne potrebujejo izobraženih pastorjev, pač pa goreče pridigarje.

Leta 2009 je Daniel Kolenda po zgolj kratki molitvi obudil tudi triletnega fantka, ki ga je mati hudo bolnega prinesla na eno od afriških evangelizacij. Medtem ko je bila na evangelizaciji, je deček umrl. Ob koncu prireditve si je mati stežka utrla pot do Kolende, in ta je nad triletnikom na kratko molil. Naslednji večer je mati pred dvestotisočglavo množico pričevala, da je bil njen sin takoj po evangelizatorjevi molitvi obujen od mrtvih. Daniel je o tem velikem čudežu dejal, da o tem lahko beremo v Svetem pismu, kjer piše, da nas zakon Duha življenja v Jezusu Kristusu osvobaja greha in smrti.

Marko Lesnik, objavljeno v reviji AURA, novembra 2011, št. 267

Fotografija: www.miltongoh.net