Brigita je bila stara 56 let, ko so ji zdravniki postavili diagnozo: neoperabilni pljučni rak. Kot strastna kadilka je med kemoterapijo trpela hude stranske učinke in je morala z zdravljenjem prenehati. Šest mesecev pozneje so se ji v možganih razvile metastaze. Konvencionalna terapija ji je sicer zmanjšala velikost tumorjev, vendar bolezni ni odpravila.

Takšna diagnoza pomeni že skoraj smrtno obsodbo. Toda Brigita je živela naprej. Čeprav je odklonila vsako zdravljenje, še naprej kadila kot Turek in se tudi alkoholnih pijač ni branila, je še 15 let živela razmeroma brez težav in nazadnje umrla zaradi druge bolezni. Ko so zdravniki opravili obdukcijo, ni bilo niti sledu več o dokazanem pljučnem raku. O njenem primeru so leta 2000 poročali v strokovni nemški reviji Onkologie, in ga uvrstili med tako imenovane popolne remisije, spontane ozdravitve, pojav, ki ga opazujejo že stoletja, vendar je še zmeraj neraziskan.

Redek, vendar stalen pojav

Zdravniki govorijo o spontanih ozdravitvah, ko se srečajo s primeri ozdravljenj, ki jih znanstveno ni mogoče pojasniti, ker ni povezave med priznano medicinsko metodo in končnim izidom zdravljenja ali ker potek bolezni nasprotuje tistemu, kar se kot izid pričakuje v klinični praksi.

Statistične možnosti, da bi bolnik z rakom spontano ozdravel, so v povprečju od 1:60 000 do 1: 100 000, odvisno od vira, ki podatke sporoča. Težava je tudi v tem, da zdravniki redko poročajo o spontanih ozdravitvah svojih bolnikov, neodvisni raziskovalci pa nimajo dostopa do podatkov. Do pred nekaj leti so spontane ozdravitve raka v zadnjem stadiju veljale za nemogoče, razlagali so jih z zapoznelimi učinki prejete kemoterapije ali drugih uporabljenih metod zdravljenja, če je bolnik, ki so ga odpustili kot neozdravljivega, ozdravil.

Pri nekaterih vrstah raka so spontane ozdravitve pogostejše kot pri drugih, na primer pri nekaterih vrstah otroških nevroblastomov so spontane ozdravitve skoraj pravilo. Toda najnovejši podatki kažejo, da so spontane ozdravitve mogoče pri vsaki vrsti raka in tudi v vsakem stadiju, tudi v zadnjem.

S spontanimi ozdravitvami se resneje ukvarjajo v Nemčiji in sicer na kliniki v Nürnbergu. Tam so že pred leti ustanovili raziskovalno delovno skupino za biološke terapije raka, ki jo podpira Nemško združenje za pomoč bolnikom z rakom. Zbrali in proučili so 25 primerov nenavadnih anamnez rakavih bolnikov, ki so spontano ozdraveli. Raziskovalne izsledke je zbral član te delovne skupine, onkolog dr. Herbert Kappauf in jih objavil v knjigi Wunder sind möglich (Čudeži so mogoči). Izkazalo se je, da so bolniki res spontano ozdraveli, vendar znanstveniki niso mogli najti nobene skupne poteze pri bolnikih z različnimi vrstami raka in v različnih stadijih, ki bi razkrila, zakaj se je to zgodilo.

Ko jim bo uspelo pri različnih spontanih ozdravitvah najti biološke, psihološke ali druge skupne poteze, bo prišlo do kvantnega preskoka v zdravljenju. Dokler pa ni na voljo dovolj dokumentiranih zgodb bolnikov, ki so spontano ozdraveli, in je njihove ozdravitve mogoče potrditi tudi z najvišjimi znanstvenimi standardi ter seveda pripravljenosti to resno proučevati, bo položaj takšen kot je.

Daja Kiari, članek je bil objavljen v reviji AURA, april 2015, št. 307