Čudež krvi svetega Gennara, zavetnika italijanskega mesta Neaplja, preseneča z vztrajnostjo, pogostostjo in predvidljivostjo. Že od konca 14. stoletja se ponavlja večkrat na leto, na določene datume. Tedaj se, v dneh svetnikovih praznikov, Gennarova strjena kri utekočini. Videti je sveža, kot da bi pravkar pritekla iz svetnikovega telesa.

Sveti Gennaro je bil škof Beneventa, kraja blizu Neaplja. Bil je pobožen in skromen, pogane je spreobračal v krščansko vero. Ko so leta 305 našega štetja preganjali kristjane, so prijeli tudi Gennara in ga v Pozzuolliju, kraju poleg Neaplja, s spremljevalci vred vrgli v areno, med leve. Tedaj se je zgodil prvi čudež, povezan s tem svetnikom: lristjani se levov niso zbali, ampak so začeli peti Bogu hvalnice. Levi so jih ovohavali in se sprehajali okoli njih, vendar se jih niso dotaknili. Besni Rimljani so ujete kristjane nato usmrtili tako, da so jim odsekali glave.

 

Burna zgodovina relikvij

Izročilo pravi, da je takoj po usmrtitvi svetega Gennara njegova dojilja Eusapia zbrala v posodo nekaj njegove krvi in to so potem s posmrtnimi ostanki vred prenesli v krščanske katakombe v Neaplju. Tedaj naj bi se bila strjena kri tudi prvič utekočinila. Toda raziskave so pokazale, da se je izročilo o utekočinjanju svetnikove krvi pojavilo šele v 16. stoletju, čeprav takšne pojave omenjajo pisni viri že od 14. stoletja.

Ohranjeni pisni viri pa nam povedo veliko več o burni zgodovini svetnikovih kosti.

Po usmrtitvi so Gennara pokopali v Marcianu, kraju med Pozzuolijem in Neapljem. V začetku 5. stoletja je neapeljski škof sveti Giovanni ukazal, naj se svetnikovi ostanki prenesejo v Neapelj; tam so jih shranili v katakombah in te se še danes imenujejo po tem svetniku. Tedaj je nastal kult svetega Gennara in Gennaro je postal zavetnik Neaplja.

Po ukazu srednjeveških vladarjev so svetnikove kosti večkrat prenesli na različne kraje. Ko so ob koncu 13. stoletja v Neaplju zgradili veliko katedralo, so v njeno kripto prenesli Gennarove kosti, in tam so še danes. V tistem času so se začele tudi redne letne procesije, pri katerih svetnikovo lobanjo nosijo po neapeljskih ulicah.

Sredi 17. stoletja so ob katedrali postavili še kapelo, imenovano trezor svetega Gennara, v njej sta odtlej shranjeni njegova kri in lobanja.

 

Strjena kri se utekočini

Prvi zapisi povezani s čudežem krvi, segajo v 14. stoletje. Zapisano je, da so 17. avgusta 1389 priredili veliko procesijo in z njo proslavili čudež, ki ga je Kristus naredil s krvjo svetega Gennara – svetnikovo kri je na ta dan utekočinil.

Z letom 1659 so začeli redno zapisovati, kdaj se svetnikova kri utekočini, zato je ta pojav eden najbolj dokumentiranih krščanskih čudežev.

Čudež se redno zgodi vsako leto, in sicer prvo majsko soboto, in 19. septembra, na dan, ko so svetnika usmrtili. Opazili so ga tudi 16. decembra, na spominski praznik izbruha Vezuva, vendar ne vsako leto. Kri pa se je redčila tudi ob izjemnih dogodkih, na primer ob hudem potresu, 22. avgusta 1962. Na splošno presenečenje se to dogaja včasih tudi ob čiščenju ali popravljanju steklenega posodja, v katerem je shranjena svetnikova kri.

Neapeljčani zelo spoštujejo to relikvijo, toda Cerkev je, kar zadeva razglasitev tega pojava za čudež, previdna, čeprav čaščenje svetnika odobrava in se čudež vsako leto ponovi – vidi ga na stotine prič – je dokumentiran že stoletja. Kri, zaprta v dveh steklenih posodicah, na določene dni v letu spremeni svoje agregatno stanje, gostoto, barvo ter celo prostornino in težo.

 

Pojavi, ki nasprotujejo znanstvenim ugotovitvam

Ljudje čakajo na čudež najpogosteje pol ure in več, maja 1954 pa so morali na redčenje krvi čakati kar 22 ur.

Čudež se zgodi nenadoma: dotlej temnorjava zmes se zelo hitro spremeni v svetlo rdečo tekočino.

Vprašanje je torej, ali je v stekleničkah res kri. Profesorja Sperindeo in Gianuario sta opravila spektralno analizo zmesi. Izsledki analize so pokazali, da sta v krvi dve skupini oksihemoglobina, značilni za arterijsko kri. Da bi se kri zgostila in potem spet razredčila, z znanstvenega stališča ni mogoče. Še manj verjetno je, da bi se to dogajalo že stoletja.

Prostornina krvi se najpogosteje povečuje maja, ko se raven strjene krvi, ki sicer zapolnjuje le dve tretjini steklene posodice, dvigne do njenega roba. Nasprotno pa se septembra prostornina svetnikove krvi skrči. In še nekaj so opazili: kadar je treba na čudež čakati dlje, se prostornina krvi v steklenici povečuje, kadar pa se čudež zgodi hitro, se prostornina zmanjša. To je nekaj, kar znanstveno gledano ni mogoče. Volumen snovi se pri prehodu iz trdnega stanja v tekoče navadno povečuje, pri nekaterih snoveh, na primer vodi, pa zmanjšuje. Znanost danes ne pozna snovi, pri kateri bi se pri prehodu iz trdnega stanja v tekoče prostornina enkrat povečevala, drugič pa zmanjševala.

Tekočina v stekleničkah se ne ravna niti po zakonu o ohranitvi mase, ki je eden od temeljnih zakonov fizike. Že ob začetku 20. stoletja sta profesor Sperindeo in oče Silva presenečena ugotovila, da se pri utekočinjenju svetnikove krvi s povečanjem prostornine povečuje tudi teža, in obrnjeno. Teža se je spremenila kar za 26 gramov!

Ob utekočinjenju se spreminja tudi barva krvi. Strnjena kri je temno rjava, pri redčenju pa prehaja najprej v svetlo rjavo, nato rumenkasto rdečo in nazadnje v živo rdečo.

Utekočinjena kri se včasih celo peni in videti je, ko da bi vrela. Poleg tega kri tudi „diha“. Pojav sta prva opazila profesorja Casera in Lambertini. Ko se kri razredči, ostanejo v njej včasih večji ali manjši strjeni koščki – Neapeljčani jih imenujejo globo (krogla) – in v tem vidijo nekakšno napovedovanje usode mesta. Čez nekaj ur se ti strjeni koščki razredčijo, čez čas spet zgostijo, in to se ponovi nekajkrat zapored, kot da bi kri dihala.

 

Poskusi znanstvenih razlag

Že od začetka prejšnjega stoletja se za kri svetega Gennara zanima tudi znanost in o tem je nastalo več domnev. Najprej so domnevali, da je v stekleničkah snov, ki se redči ali strjuje zaradi toplote v okolju – sveč, električnih luči, duhovnikovih rok in navzoče množice vernikov. Toda kri se utekočini pri temperaturah, ki se spreminjajo od 5 do 30 stopinj Celzija. Ugotovljeno je, da čas, ki je potreben za razredčitev krvi, ni odvisen od temperature, to pa je v nasprotju z zakonitostjo spreminjanja agregatnih stanj. Včasih se je celo zgodilo, da se je kri utekočinila, še preden so jo vzeli iz niše v zidu. To pomeni, da na utekočinjanje in strjevanje ne vplivata niti svetloba niti tresenje posod. Kajti prav tedaj, ko posodice najbolj tresejo, med procesijo po mestnih ulicah, se kri spet zgosti.

Preverjali so tudi domneve, ali ni morda krvi dodana neznana snov, ki povzroča nenavadne pojave, vendar nikomur od tistih, ki so to domnevali, ni uspelo narediti snovi, ki bi kazala enake pojave kot kri svetega Gennara.

 

Parapsihološke razlage

Obstajajo tudi tako imenovane parapsihološke razlage. Po trditvah profesorjev Alfana in Amitrana ustvari želja vernikov po čudežu, združena z medijskim delovanjem „sorodnic“ svetega Gennara, psihično-magnetno verigo, ob kateri se razvije psihična energija in ta kri utekočini. Toda takšna razlaga ne more pojasniti, zakaj se včasih kri utekočini že pred obredom, ne da bi bili navzoči verniki in „sorodnice“ svetega Gennara (starejše spoštovane žene iz ljudstva), ali celo ob čiščenju steklenic, ko tega nihče ne pričakuje.

Uganko so skušali pojasniti tudi znani parapsihologi. Slavni nemški znanstvenik prof. Hans Bender meni, da gre za nekakšen paranormalen pojav, podoben pojavu poltergajstov. Pojav poltergajst sproži nezavedno psihokinetično delovanje oseb – te tako sproščajo notranje napetosti – izraža pa se kot ropot, premikanje in padanje predmetov, kvarjenje naprav in drugi fizični učinki.

Druga vrsta pojavov poltergajst je vezana za nekatere kraje in objekte in je znana kot zakleti kraji in hiše. Ti pojavi naj bi bili posledica psihičnih sledi nasilnih ali tragičnih dogodkov na teh krajih. Kot razlaga Bender, sta dejanje nasilja – usmrtitev svetnika – in navzočnost svetnikove lobanje združena z ozračjem kulta, ustvarila takšno čustveno polje, ki omogoča, da se neapeljski čudež izrazi kot poltergajst. Poleg tega je znano, da so pojav poltergajst pogosto opazili pred tragičnimi dogodki in tudi svetnikova kri se je velikokrat razredčila na primer pred škofovo smrtjo, vojno ali potresom.

Nemški znanstvenik pravi: „Nič ne kaže, da bi bil povod za to umrli, ki se vrača. Toda prepričan sem, da za nasilno umrlim lahko ostane nekakšno polje post mortem, ki ustvari energijski vrtinec, „duh“ umrlega. Kar zadeva svetega Gennara, pa ta psihični vrhunec v trenutku smrti ni bil vrhunec obupa, kot na primer ob samomoru ali umoru, temveč verskega zanosa, zato ta skrivnostni pojav redčenja krvi simbolizira spokojnost doseganja večnega življenja.“

Toda niti ta razlaga ne pojasni mehanizma utekočinjanja in strjevanja svetnikove krvi, saj tudi pojav poltergajstov še ni pojasnjen. Očitno gre za energije in zakone, ki sodobni znanosti še niso znani.

 

Ali je pojav delo alkimista?

Zanimiva je tudi domneva dr. Huberta Larchera, ki jo je objavil v svoji knjigi Ali lahko kri premaga smrt? Larcher domneva, da je svetnikova kri pomešana z neko snovjo, ki pa ni nastala zaradi kemije, temveč zaradi alkimije.

Dr. Larcher je opazil zanimivo ujemanje med stekleničkama s krvjo svetega Gennara in alkimijsko retorto: obe sta nepredušno zaprti in vstavljeni še v drugo posodo. Snov iz steklene posode svetega Gennara primerja s skrivnostno snovjo alkimijskega veledela, ki se prav tako periodično razgrajuje in zgoščuje. Preobrazbe krvi svetega Gennara povsem ustrezajo temu klasičnemu alkimijskemu procesu. Toda alkimija ponuja tudi drugačno razlago, po kateri askeza alkimistu omogoča, da opravi transmutacijo svoje krvi – podeli ji čudežne lastnosti.

 

Skrbno shranjene vate

Čeprav je kri svetega Gennara najbolj znana, najbolj dokumentirana in najbolj proučevana, pa na območju Neaplja to ni edina kri, za katero bi bilo značilno takšno redčenje. Že od 16. stoletja so se ohranila pričevanja, da se je s krvjo več neapeljskih svetnikov dogajalo podobno kot s krvjo svetega Gennara, zato zagovorniki alkimijske domneve menijo, da so vse te krvi izšle iz istega alkimističnega laboratorija. Ali je res neznani alkimist ustvaril nekaj, kar bodo občudovali še prihodnji rodovi? Na to vprašanje za zdaj ni odgovora.

Vendar je že samo pogostost utekočinjanja krvi na tem razmeroma majhnem prostoru čudež. Kri blaženega Bernarda Ralina, ki je umrl v Neaplju leta 1616 in je bil znan po svojih levitacijah (lebdenju v zraku), se je ohranila dve stoletji. Trdijo, da je tudi njegova strjena kri od časa do časa vzkipela in se širila kakor kri svetega Gennara. Ampula se je ohranila vse do 19. stoletja. Še zmeraj pa v okolici Neaplja hranijo nekatere vrste čudežne krvi, kot na primer kri svetega Panteleona v katedrali v Ravellu, ki se redči na dan svetnikove smrti, ali kri svete Patricije, ki se na dan praznovanja svetnice redči v cerkvi z njenim imenom.

In še nekaj. Čudež, povezan s čudežem krvi svetega Gennara, se je zgodil v Pozzuolliju, predmestju Neaplja, v cerkvi kapucinskega samostana. Kot pravi izročilo, so prav na tem kraju svetemu Gennaru odsekali glavo. V cerkvi imajo v niši v zidu kos marmorja, sredi katerega je štirikotna vdolbina rdečerjave barve z neenakomernimi temnimi madeži. Nekateri pravijo, da naj bi bil ob usmrtitvi na ta kamen sveti Gennaro položil glavo, drugi pa, da je to posoda, v kateri si je Gennarova dojilja Eusapia umila roke, potem ko je zajela Gennarovo kri. Kakor koli že: ko se je redčila Gennarova kri v steklenicah, so postajali tudi ti, prej temno rjavi madeži na marmorju svetlo rdeči, včasih so se izločale celo rdeče kaplje. Ko je 22. februarja 1860 zgorela cerkev, je tekočina tekla tako obilno, da jo je lahko škof Pozzuolija, monsignor Purpo, ustavljal z vato. Enako se je zgodilo 19. septembra 1894, ko je oče Dugo de Sorrento zajel tekočino. Najbolj nenavadno pa je, da so te skrbno shranjene vate pozneje začele rdečeti sočasno z madeži na marmorju.

Leta 1926 so eno od vat raziskali v laboratoriju sodne medicine v Neaplju. Analiza je pokazala, da vsebuje človeško kri. Škoda, da tega niso več podrobneje raziskovali, morda s sodobnimi napravami in na podlagi sodobnih spoznanj.

Za Neapeljčane so čudeži krvi božje znamenje za izjemne zasluge njihovih pobožnih rojakov. Toda, gledano širše, kri svetega Gennara in druge čudežne krvi v bližini Neaplja kažejo, da se čudeži, podobni biblijskim, dogajajo še dandanes, ko prevladujeta razum in znanost. Težko se je znebiti vtisa, da nam ti čudeži vendarle nekaj sporočajo. Žal pa ljudje, potopljeni v racionalizem današnjega časa, nismo tako sprejemljivi, da bi lahko ta sporočila tudi pravilno razumeli. Morda pa se prav zato takšni čudeži tako vztrajno ponavljajo.

Milan Gligorijević Gaon, objavljeno v reviji AURA, november 2009, št. 243