ČUDEŽ LURDA

„Kaj boš tam?“ so me spraševali, ko sem povedala, da se odpravljam v Lurd. „Zgladila bom svoj svetniški sij,“ sem odgovarjala. Številnim je bil takšen odgovor dovolj. Le za trenutek so se razumevajoče nasmehnili. Drugi so pripomnili, da sicer verjamejo v Boga, vendar ne v Cerkev. Tisti, ki me bolje poznajo, so se začudeno spraševali: „Si postala katoličanka?“ Sem namreč protestantka. „Ne, za nekaj povsem drugega gre.“ „Za kaj pa?“ „Začutiti Boga.“

Ko sem to povedala, so pogosto postale sogovornikove oči brezizrazne, in so verjetno s prstom potrkali po čelu, ko sem jim obrnila hrbet. Zato sem pozneje hitro dodajala, da sem se odločila odpraviti na enotedensko romanje, da bi tam skrbela za kakšnega prizadetega otroka, saj mora vsak, ki je kdaj premišljeval o nepravično porazdeljeni sreči in trpljenju na tej zemlji, opraviti kakšno dobro delo.

Odhod v Lurd se mi je od vsega tistega, kar mi je prišlo na misel, da bi storila dobrega, zdel še najbolj smiseln, odkar mi je sestrična pripovedovala o vlaku z invalidi, ki ga organizira malteški red.

Za pot nisem potrebovala veliko. Zvečer, dan pred odhodom, sem se udeležila še kratkega sestanka, namenjenega nam, novim spremljevalcem. Izvedeli smo, kaj je malteški red, kako se menjajo plenice, kaj narediti, če otrok dobi epileptični napad. Da se ni treba bati, saj nikoli ne bomo prepuščeni sami sebi, zmeraj bosta poleg še zdravnika, ki bosta poskrbela za otroke in spremljevalce. Vodji potovanja, Isi in Christian, sta nam tudi zabičala, naj se o otrokovem stanju vpričo otroka nikoli ne pogovarjamo s kom tretjim. Pri številnih prizadetih je sicer težko določiti, kaj sploh zaznavajo od svojega okolja, vendar prav gotovo več, kot mislimo. Skratka, do otrok se moramo vesti tako, kakor bi radi, da bi se kdo vedel do nas, če bi bili v takšnem stanju. Preprosto pravilo.

Naslednjega dne smo na železniški postaji vznemirjeni čakali na prihod avtobusov z otroki iz dveh domov. Tisti, ki so jih pripeljali, so jim previdno pomagali iz njih. Številni otroci so bili prizadeti. Prekratke roke, prevelike glave. Nekateri so od časa do časa zakričali, neka deklica se je nenehno zibala in se grizla v roko, neka drobna postava je sedela na tleh in se neustavljivo vrtela v krogu.

Pravijo, da mora vsak človek v Lurdu zajokati vsaj enkrat. Meni se je to zgodilo že po treh urah vožnje tja. V mojem oddelku na vlaku je tiho in pridno sedela deklica. Tako tiho in pridno je sedela, ker je bila gluhonema in jo je samo steznik držal pokonci. Njena spremljevalka je domnevala, da je čas za previjanje, zato je druge sodelavce poslala iz oddelka, da bi zagotovila nekaj intimnosti. Prosila me je, naj ji pomagam. Z vajenimi gibi je slekla prizadetega otroka in ga dobro oskrbela. Toda pogled na to drobno nemočno telo, ki se nikoli se bo moglo niti privzdigniti samo, je bil zame preveč. Solze so se mi stekle na umazane plenice, ko sem jih nosila v koš.

Maltežinja Isi (Marie Sophie Lobkowicz) je v svoji knjigi napisala, da človek sprva vidi le trpljenje otrok, po tednu dni pa v njih samo še otroke. To je tolažilno in tudi res je. Tam nismo bili zato, da bi otroke vzgajali, le nameniti smo jim morali vso svojo pozornost, ki je sicer v domovih ne dobijo. Pripraviti jih do nasmeška je pravi blagoslov.

Po dvaindvajsetih urah vožnje smo prispeli v Lurd in v tamkajšnjo bolnišnico. Lurd, mesto ob španski meji, je postalo romarski kraj potem, ko se je leta 1858 kmečki deklici Bernardki prikazala Marija. V votlini se ji je sedemnajstkrat prikazala „lepa žena“, ob zadnjem srečanju pa se ji je razkrila in rekla, da uteleša brezmadežno spočetje. Le štiri leta pred tem prikazovanjem, je papež Pij IX. razglasil dogmo Imamaculata Conceptio (brezgrešnega spočetja).

Toda Marijina prikazovanja v Lurdu niso ostala brez posledic. Kmalu so se tam začeli dogajati čudeži. Hromi so shodili, slepi videli. Cerkev je priznala 67 čudežev, 7000 se jih je zgodilo, ne da bi jih kot čudeže potrdila komisija sestavljene iz cerkvenih in posvetnih zdravnikov. Bolniki so ozdraveli spontano.

Vsako leto približno šest milijonov romarjev z vsega sveta s seboj odnese nekaj vode iz svete votline. Drug ob drugem so zrasli hoteli, pojavilo se je nešteto stojnic s spominki. Na svetem ozemlju so najprej zgradili eno cerkev, nato še drugo. Ko niti to ni bilo dovolj, so zgradili še cerkev pod zemljo, ki lahko sprejme 30 000 ljudi. Samo čudimo se lahko, kaj vse se je razvilo iz vizij nekega otroka. Če bi danes nekaj takega trdil kakšen otrok, bi mu predpisali terapijo.

V Lurdu sem se počutila doma. Romarji so bili pristni, cerkev je bila pristna, misel na Bernardko tudi. Vse, kar se mi bo zgodilo, se bo po Božji volji.

Prepričana sem, da duhovni svet prav tako sodi k našemu bivanju kot materialni, kot tisto, kar lahko otipamo. Lahko si le predstavljamo, česa vse s svojimi petimi čuti ne dojemamo. Sedeli smo v prenapolnjeni podzemni cerkvi in cerkveni zbor je čudovito pel. V bogoslužju je sodelovalo na tisoče glasov. Nikoli prej nisem slišala moliti toliko vernikov naenkrat. Začela sem si predstavljati, da iz glave vsakega vernika izhaja nekakšen miselni balon, napolnjen s hrepenenjem po Bogu, in vsi baloni se nato združijo v en sam velik balon. Če vsi ljudje hkrati mislijo na Boga, nad njimi zaplava Sveti Duh. Da. Lahko bi bilo tako.

V Lurdu je bil dan podoben dnevu. Začelo se je že zgodaj, okoli pete ali pol šeste. Preden je vsak zbudil svojega otroka, smo se vsi odrasli zbrali pri jutranji maši. Sledilo je umivanje, zajtrk, igranje z otroki. Nato maša za otroke, kosilo, odhod na prosto, na travnik. In romarski program? Obiskovali smo votlino ali se udeleževali procesij. Na izbrani dan je vsak svojega otroka odpeljal v kopel, in otrok je po „sprehodu“ skozi vodo poljubil Marijin kip.

Za številne so prav kopeli najbolj ganljivi del romanja. Zame ne. Zame se voda ne preobrazi v zdravilo niti tedaj, ko jo blagoslovi duhovnik. Moja vera je veliko abstraktnejša, ne pusti se pritegniti stvarem.

Ni se mi zgodila niti veliko pomembnejša preobrazba. Medtem ko so katoličani klečali, ko so okoli oltarja nosili Najsvetejše, pretirano veliko hostijo, in jo kazali vernikom, sem stala. Čeprav mi je bilo neprijetno kljubovati, sem ravnala v skladu s seboj, saj zame hostija ni drugega kot oblat. Veliko sem premišljevala tudi o obhajilu, ko so se ga drugi udeležili, le jaz ne. Kot protestantka se namreč ne smem udeleževati obhajila. To me jezi, saj je dejanje vsaj na zunaj enako kot v moji cerkvi. Počutila sem se izločena, iz tega pa se hitro razvije upor. Cilj romanja prav gotovo ni omejevanje vere.

Teden v Lurdu je bilo nekaj najnapornejšega, kar se mi je v tistem letu zgodilo. Že po celodnevnem prevažanju vozičkov smo bili zvečer vsi izčrpani. Tedaj smo se, namesto da bi šli v posteljo, zbrali ob steklenici rozeja, in se pogovarjali o vsem, kar se je dogajalo čez dan in še o marsičem drugem.

Ko sem se vrnila domov, sem potrebovala tri dni spanja in mislila, da si česa takega ne bom prizadejala nikoli več. Vendar sem se naslednje leto spet odpravila tja. In vsakokrat mi je bilo nekaj podarjenega. Prvo leto je bilo to spoznanje Božje resničnosti. Naslednje leto so me tlačili občutki krivde, ker sem nekoga, ki sem ga imela zelo rada, zelo prizadela. Prižgala sem svečo za to osebo in prosila Boga, naj mi oseba odpusti. Za Boga sem prepričana, da to stori. Svojo krivdo sem preložila Nanj, tako, kot je zapisano. Videli bomo, kaj me čaka prihodnje leto.

Sophie v. Maltzahn, Die Welt, 2010, prevedla in priredila Viktorija Eržen

Članek je bil objavljen v reviji AURA, april 2015, št. 307

Več ...