Odkrili naj bi jo že pred približno tridesetimi leti: black goo, črno, inteligentno, čutečo mazavo snov. Težko je opisati, kaj naj bi bila. V znani znanstvenofantastični nadaljevanki Zvezdne steze – naslednja generacija, v eni od epizod posadka vesoljske ladje Enterprise naleti na bitje iz olja. Spreminjalo je svojo obliko in zmoglo tako omrežiti člane posadke vesoljske ladje, da jih je obvladalo. Bitje se je imenovalo Črna duša in to ne brez razloga. Nikoli ni izkusilo, kaj je ljubezen, zato je pokončalo vsakogar, s katerim je prišlo v stik.

Izraz black goo (Američani mu sicer pravijo grey goo), so v večini drugih jezikov prevedli kot inteligentno ali čuteče olje. Ime grey goo je leta 1986 dal tej snovi pionir nanotehnologije Eric Drexler, in sicer je tako poimenoval nanorobota, ki se je sposoben nenehno obnavljati, če pa bi ušel spod nadzora, bi lahko uničil svet tako, da bi požiral svojo okolico. Angleži isto snov imenujejo black goo, ker naj bi bila podobna nafti. Te nenavadne snovi ne opisujejo zaman kot inteligentno ali čutečo. Videti je kot nafta, toda sposobna naj bi bila spreminjati svojo obliko, prepoznavati človeška čustva in ravnati inteligentno. O njej je le malo informacij. To naj bi bilo abiotično mineralno olje iz zgornjih zemeljskih plasti z veliko monoatomarnega zlata in iridija. Abiotično pomeni, da ni nastalo z razpadom neke biološke snovi, tako kot je nastala nafta z razkrojem rastlin in živali, temveč izhaja iz mineralnega sveta. Tako rekoč iz tal, morda pa ga je nekoč na zemljo zanesel tudi naključni meteorit. S takšno snovjo na zemlji doslej nismo imeli izkušenj. Svoje lastnosti spreminja glede na okoliščine, če postane toplo ali teče električni tok, in tudi glede na človeška čustva. Snov naj bi se bila sposobna sama odločati, zato naj bi bila v nanotehnologiji in robotiki uporabna za prenos informacij.

Omembe vredna nahajališča tega olja naj bi bila na otoku Morell (South Thule) na jugu Falklandskih otokov in pod vodo Mehiškega zaliva. Omenjeno črno olje naj bi vsebovali tudi črni oljni skrilavci v kamninah iz liasa, ki izvirajo iz zgodnje jure (iz časa pred približno 200 milijoni let). Takšne kamnine imamo tudi v Sloveniji, in sicer v Julijskih Alpah, na območju Mangarta, Bavščice, vzhodno od Vrsnika in Čistega vrha, vprašanje pa je seveda, ali bi to olje našli tudi tam. Na območju Falklandskih otokov in Mehiškega zaliva naj bi začelo to olje iz globine zemlje zaradi geoloških premikov in posebnih okoliščin prodirati v zemljino skorjo.

Vojna predvsem zaradi olja?    

Ko so se o črnem olju na spletu pojavile prve informacije, se ni dobro vedelo, za kaj gre, vendar se kaj dosti več ne ve niti danes, po tridesetih letih. Kaj je pravzaprav ta nenavadna oljnata snov? Morda kaj nevarnega ali zgolj nekaj navadnega?

Zgodba se začne z vojno med Združenim kraljestvom in Argentino za Falklandske otoke (Maldive) marca 1982, ki se konča junija istega leta z zmago Združenega kraljestva. Povod za vojno je bila argentinska zasedba južne Georgie na Falklandskih otokih. V resnici pa naj bi vojno začeli zaradi črnega olja, katerega nahajališče naj bi bilo na majhnem kamnitem otočku vulkanskega izvora, ki niti ne sodi k Falklandskim otokom, temveč k otočju Južni Sandwich, že blizu Antarktike. To je otok Morell, imenovan tudi Southern Thule (Južna Tula). Tam so Angleži do tal uničili raziskovalno postajo Corbeta Uruguay, ki naj bi se ukvarjala z meteorološkimi, oceanografskimi in glaciološkimi raziskavami.

Po koncu vojne je zmagovalka Anglija zaboje z oljem z otoka Morell odpeljala v Anglijo, v podjetji Marconi Enterprises Electronic Limited, ki opravlja večino poslov za vojsko in Plessey Telecommunications, da bi tam znanstveniki proučili pripeljano nenavadno snov. Raziskovali so jo od leta 1983 do 1988. V tem času je kar 22 vrhunskih znanstvenikov, ki so opravljali poskuse s črnim oljem, storilo samomor, druge osebe, ki so pri teh poskusih sodelovale, pa so imele duševne težave, napade panike in groze. Po letu 1988 se s skrivnostnim oljem niso več ukvarjali, saj naj ne bi bilo uporabno v vojaške namene.

Hlapi, ki spreminjajo DNK, sredi Londona

Alistair Martin je sredi devetdesetih letih prejšnjega stoletja živel v pritličnem stanovanju v Londonu. Nenadoma je začel v njegovo stanovanje, tik ob vhodu v mestno kanalizacijo, vdirati neznani neprijetni vonj. V zidu je bila namreč razpoka, in skoznjo je vonj skoraj pol leta prihajal v stanovanje. Alistair je kmalu ugotovil, da se z njim nekaj dogaja. Nepričakovano je začutil veliko strast do učenja tujih jezikov, in začel prepoznavati vzorce in strukture okoli sebe. Tako se je na primer s pomočjo zgoščenk v dveh tednih naučil tekoče govoriti portugalsko. Začel je tudi razumevati matematiko, opažati vzorce in zgradbo vsega: glasbe, ljudi, prepoznaval je celo kompleksne vzorce hoje ljudi na ulici in podobno. Spremenila se je tudi njegova osebnost. Postal je mirnejši, manj agresiven, počutil se je zrelejšega in pozitivnejšega. Vse to pa je spremljala tudi slaba stran. Začele so ga trpinčiti neopredeljene bolečine, bolele so ga noge, sklepi, vse telo, bil je skrajno utrujen in brez energije. Zelo se je potil, imel napade omotice, skoraj epileptične napade. Opazil je tudi, da se nekaj nenavadnega dogaja z njegovo kožo. Ko je bil zunaj, je ta tako odbijala sončne žarke, da je bil videti kot albin, če je bil v prostoru pa tega ni bilo opaziti. Zdravniki niso mogli ugotovili, kaj mu je, zastrupljen ni bil, pa tudi ni imel nobene virusne, bakteriološke ali kakršne koli druge bolezni. Danes je prepričan, da v svojem telesu ni več sam, ampak da je v njem še nekaj, kar nadzoruje njegovo zavest. Meni, da se mu značaj ni spremenil, ker bi tako sam želel, temveč ga je spremenil neki zunanji dejavnik.

Da bi bilo njegovo stanje lahko povezano s črnim oljem, mu je razkril najemodajalec, inženir, zaposlen v vojski. Povedal mu je, da je gotovo okužen s snovjo, ki se imenuje black goo, ker kaže podobne simptome, kot jih je že videl. Vojska naj bi prav zato, ker so vojaki zbolevali podobno kot Alistair, s poskusi prenehala. Vsak, ki je prišel v stik s tem oljem, je imel hude telesne težave in bolečine, čeprav je ob tem razvil tudi posebne sposobnosti, ali pa so se mu nekatere sposobnosti, ki jih je že imel, izredno okrepile. Sposobnosti, ki so se razvile ali se okrepile, so zmeraj imele nekaj opraviti s komunikacijo. Olje je namreč zelo vplivalo na razvoj telepatskih in empatičnih sposobnosti, sposobnosti, ki so človeka vodile v osamo, pa so slabele. Kot mu je dejal najemodajalec, naj bi ostanki tega olja pomotoma stekli v kanalizacijo in njegove izparine so okužile Alistairja ter spremenile njegovo DNK.

Nezemljani modre barve

Ko so Angleži napadli raziskovalno postajo na otoku Južna Thula, je bilo to dokaj nenavadno, saj za napad na to raziskovalno postajo pravzaprav ni bilo razloga, razen če se je tam dogajalo nekaj, kar z njeno dejavnostjo ni bilo preveč povezano. Odgovor na to je dal Alec Newald, inženir z Nove Zelandije. Tega naj bi leta 1989 za deset dni ugrabili Nezemljani modre barve. Od njih je izvedel, da je na otoku Južna Thula posebna črna snov, ki so jo tam nekoč v daljni preteklosti shranili sovražni Nezemljani. Snov naj bi jim omogočala povsem nadzorovati Zemljo, po potrebi celo odstranili vse njene trenutne prebivalce. Aktivirajo ga lahko s signalom iz vesolja. Pod raziskovalno postajo naj bi se torej Argentinci v podzemnih bazah ukvarjali s tem črnim oljem po navodilih humanoidnih Nezemljanov modre barve. Ti naj bi se zavedali nevarnosti črnega olja in ga skušali narediti neškodljivega. Območje blizu Antarktike pa naj bi bilo za to najbolj primerno zato, ker se z oljem ob nizkih temperaturah lažje ravna kot pri višjih, ko se eksplozivno pomnoži.

Domnevajo, da je bilo v angleškem podjetju toliko smrti prav zato, ker Angleži niso imeli izkušenj, kako ravnati s črnim oljem. Na ljudeh so delali poskuse z njim, ne da bi se zavedali, kaj olje povzroča, in niso znali zavarovati poskusne osebe pred njegovimi škodljivimi posledicami.

Poskusi na ljudeh

O sodelovanju v poskusih s črnim oljem je v več intervjujih spregovorila tudi danes tridesetletna Rachel Adams. V njih naj bi sodelovala že kot sedem in štirinajst let stara deklica s stotinami drugih otrok vred, in sicer v podzemnih laboratorijih v Angliji. Povedala je, da so ji med poskusom vbrizgali črno olje neposredno v kost in pravi, da z besedami ni mogoče opisati grozljivih bolečin, ki jih je pri tem čutila. Poleg tega se ji je zdelo, kot da se ji po telesu plazi nekaj kar razmišlja, začela je krvaveti tudi iz nosu. Ko je pohitela v kopalnico, da bi sprala kri, je v ogledalu videla, da ima povsem črne oči. Nato se ji je zdelo, kot bi jo nekaj posrkalo v črno luknjo, polastila se jo je groza. Zdelo se ji je, kot da je črno olje njena negativna čustva še stopnjevalo, celo, da čustva niso več njena. Njeno telo se je bojevalo proti tej neznani snovi, in v skrajni stiski je pomislila na Boga. V trenutku so vse bolečine prenehale, bila je svobodna, tudi oči so se znova zbistrile in začutila je, da skuša snov izginiti iz njenega telesa. Nato je še nekajkrat krvavela iz nosu in bruhala, potem pa je bilo dobro, saj je snov zapustila njeno telo. Iz tega so sklepali, da olje razume, kaj se dogaja, in če se človek poveže z Izvorom, Bogom, to zazna in telo zapusti. Povedala je tudi, da večina otrok teh poskusov ni preživela. Nekdanji irski radijski novinar Miles Johnston je opravil na stotine pogovorov z žrtvami, kot je bila Rachel Adams. Lahko jih najdete na spletu pod geslom AMMACH Project.

Rachel Adams pa je kot prva tudi opozorila na povezavo med črnim oljem in arhonti. V pogovoru je izjavila, da je črno olje povezano z arhonti. Tudi ti naj bi imeli črne oči brez beločnice. Meni, da so arhonti bitja iz črnega olja ali pa vsaj delno sestavljena iz njega. Črno olje naj bi uporabljali kot prenašalno snov, da lahko delujejo v materialnem svetu in ljudem kradejo energijo. Pravi, da arhonti potrebujejo predvsem telesa s kislo vrednostjo pH, v katera prodrejo skozi odprtine v avri. Zveni noro, vendar je takšna vsa zgodba.

Kdo so arhonti                                   

Izraz arhonti je starogrškega izvora in ima različne pomene, vendar vsi pomenijo „tistega, ki čemu vlada“. Zvitki z Mrtvega morja, ki veljajo za najpomembnejše zapise zgodnje krščanske gnostike, pa kot arhonte ne označujejo zemeljskih vladarjev, temveč anorganska bitja umetne inteligence z živalskimi glavami, ki naj bi v zgodnji fazi zgodbe o stvarjenju sveta naseljevala Zemljo, od tedaj pa v ozadju vladajo ljudem. V ozadju zato, ker upravljajo ljudi z duhovne ravni, saj arhonti niso materialno resnična bitja v siceršnjem pomenu. Svojim služabnikom, „majhnim sivim“, kot ta nezemeljska bitja opisujejo priče, naročajo, naj ugrabljajo ljudi. Zgodnji gnostiki so arhonte imeli za zla duhovna bitja, ki se lahko občasno tudi utelesijo v našem materialnem svetu.

Tudi znani David Icke v svojih zadnjih delih ne govori več o tem, da ljudem vladajo reptiloidi, temveč arhonti. Temu se je že pridružila tudi filmska industrija. V filmih že nastopajo črno olje in arhonti, zgled za to je najnovejši film Prometej. Prej pa je bilo črno olje že pomemben dejavnik v priljubljeni nadaljevanki X-files in še nekaterih drugih filmih.

Black goo naj bi torej stopal v stik z vsako življenjsko obliko, naj bo bakterija, virus, enocelično bitje, rastlina, žival ali človek in jo spreminjal. Na videz so te spremembe pozitivne, če vzamemo, da je krepitev sporazumevanja med ljudmi temelj dobrih odnosov. Toda kažejo se še druge strani te zgodbe, ki pa niso pozitivne. Črna snov naj bi namreč spreminjala vsako živo bitje, s katero pride v stik, pa če to ta hoče ali ne. V vsakem človeškem telesu prebiva individualna duša, zdaj pa se nenadoma pojavlja nekaj, kar želi vstopiti v človeka ali biti ob njem in tudi prevzeti oblast nad njim. Ljudje se moramo zavedati, da v naše telo sodi le naša duša, zato moramo biti pozorni in budni, kaj se vsak trenutek dogaja z nami. To velja v vsakem primeru, četudi zgodba o skrivnostnem črnem olju ne bi bila resnična. Namen članka je zgolj informirati bralce te revije o zadevah, ki v zadnjem času burijo duhove po vsem svetu in ne presojati o stvareh, o katerih za zdaj premalo vemo. Čas bo že vse razkril.
Rafko Novak; objavljeno v reviji AURA št. 306, februar 2015

Fotografija: Bigstockphoto.com