SAMOVŽIGI

Nenavadni pojavi večinoma ne škodujejo človeku. Celo tisti, ki so na prvi pogled zastrašujoči, kot so duhovi umrlih ali živih ljudi ali duhovi rogovileži (poltergeisti), ljudi ne poškodujejo, lahko pa jih zelo prestrašijo.

So pa tudi nenavadni pojavi, ki niso tako nedolžni, toda na srečo ne pogosti. Mednje sodijo na primer izginjanje oseb in spontani samovžigi ljudi (ang. Spontaneous Human Combustion). Pri spontanih samovžigih se ljudje vnamejo brez kakšnega vidnega vzroka in ne da bi bili v stiku z ognjem. Truplo je bolj sežgano kakor pri običajnih hišnih požarih in žrtve se večinoma spremenijo v kup pepela. Zanimivo pa je, da pogosto ostane nedotaknjen eden ali več telesnih udov. Še večja uganka je, ker je vžig omejen samo na telo in predmete v neposrednem stiku s telesom, kot so oblačila, stol ali postelja. Ogenj se ne razširi na okolico in celo zelo vnetljivi predmeti v bližini ostanejo nepoškodovani. Zgodilo se je celo, da je bil stol, na katerem je sedela takšna oseba, prizadet le malo ali celo nič in prav tako tudi oblačila žrtve. Sosedje ali ljudje v bližini niso slišali zvokov, kot so ropot, kadar skuša kdo pogasiti požar, kriki bolečine ali klici na pomoč.

 

Spontani samovžigi so bili znani tudi v preteklosti

V nasprotju z znanimi nenavadnimi pojavi, kot so telepatija, jasnovidnost ali psihokineza, ki so jih dokazali tudi z znanstvenimi poskusi, pa skrivnostni samovžigi niso znanstveno dokazan pojav. Kaže pa, da so ga poznali že od nekdaj. V starozavezni četrti Mojzesovi knjigi (11 : 1) je zapisano: »Ljudstvo je začelo glasno godrnjati pred Gospodom, da se mu slabo godi. Gospod je slišal, njegova jeza se je vnela in Gospodov ogenj je zagorel proti njim in uničil del tabora.«

Prvo zanesljivo pričevanje o tem pojavu je zapis v knjigi De Incendiis Corporis Humani Spontaneis (O spontanem vžigu ljudi), ki jo je leta 1763 objavil Francoz Jonas Dupont. K pisanju knjige ga je napeljal primer alkoholičarke Nicole Millet, ki so jo leta 1725 našli sežgano na postelji v njeni hiši v Rheimsu v Franciji. Postelje se ogenj ni dotaknil. Njenega moža so obtožili umora, toda vrhovno sodišče ga je oprostilo, ker je zdravniku Nicholasu Le Catu uspelo prepričati sodnike, da je šlo za spontani samovžig. Jonas Dupont je raziskal še nekaj takšnih primerov in jih opisal v svoji knjigi.

V 19. stoletju so tudi nekateri drugi pisci poljudnih knjig v svoja dela vpletali samovžig. Marryat je uporabil poročilo londonskega Tima iz leta 1832, ki je opisal enega takšnih primerov, da je v romanu Jacob Faithful opisal smrt matere glavnega junaka knjige. Dve desetletji pozneje je slavni Charles Dickens v romanu Bleak House, objavljenem leta 1852, s spontanim samovžigom končal življenje enega od likov v romanu, hudo zasvojenega alkoholika Krooka. Filozof in kritik George Henry Lewes je napadel Dickensa, da širi primitivno praznoverje. V uvodu k drugi izdaji te knjige je Dickens pojasnil, da je sam dolgo proučeval ta pojav in da mu je znano kar trideset takšnih primerov. Podrobnosti v romanu so napisane na podlagi primera dvainšestdesetletne italijanske grofice Cornelie di Bandi, ki so jo našli sežgano na tleh njene spalnice 4. aprila 1731. Upepeljeno je bilo vse telo, razen nog v nogavicah in dela glave.

 

Znani primeri samovžiga

V prvi polovici 20. stoletja je zanimanje za samovžige pojenjalo, znova pa oživelo leta 1951 s primerom Mary Hardy Reeser, sedeminšestdesetletne vdove iz Petersburga v ameriški zvezni državi Floridi.

Zjutraj okoli pete ure je njeno gospodinjo prebudil vonj po dimu. Pomislila je, da se je pregrela črpalka za vodo v garaži, vstala je, jo izklopila in se vrnila v posteljo. Okoli osme ure zjutraj je gospodinjo prebudil poštar, ki je prinesel brzojavko za gospo Reeser. Carpenterjeva je vzela brzojavko in jo odnesla h gospe Reeser. Ker ta na njeno trkanje ni odgovorila in je bila kljuka vrat vroča, je Carpenterjeva prestrašena pohitela po pomoč. Pleskarja iz soseščine sta vdrla v vdovino sobo in zagledala strašen prizor – Mary Reeser je bila z naslanjačem vred, v katerem je sedela, upepeljena. Nedotaknjeno je ostalo le njeno levo stopalo obuto v copat.

Nekaj podobnega se je zgodilo 18. maja 1957 v Filadelfiji. Takrat je zgorela oseminšestdesetletna Anna Martin, od nje so ostali samo čevlji in manjši del trupa. Medicinski strokovnjak je ugotovil, da je bila za tako zoglenelo truplo potrebna temperatura od 1700 do 2000 stopinj Celzija, ki pa ni zajela kupa časnikov samo pol metra stran od nje.

Helen Conway je zgorela leta 1964, ko je sedela v naslanjaču v svoji spalnici. Vodja gasilcev je ugotovil, da je zgorela v dvajsetih minutah, telo v krematoriju pa potrebuje za popoln vžig dve do tri ure pri temperaturi od 1200 do 1400 stopinj Celzija.

Telo dvaindevetdesetletnega dr. J. Irvinga Bentleyja iz Coudersporta v Pensilvaniji je odkril zjutraj 5. decembra leta 1966 človek, ki je odbiral števce. Tudi tokrat je od trupla ostala nepoškodovana samo polovica desne noge s copatom vred.

Istega leta je podobno zgorela v svoji prikolici tudi Doris Lee Jacobs, in sicer v mestecu Occano v Kaliforniji.

 

Tudi v evropi veliko samovžigov

Navedeni primeri so se zgodili v Združenih državah Amerike, kjer so pojav spontanega samovžiga tudi najbolj proučevali, toda tudi Evropa pozna takšne primere. Telo Ebba Valesa iz Blackwooda v Walesu v Angliji so našli zoglenelo 6. januarja 1980 v njegovi dnevni sobi. Nič v sobi se ni vnelo in celo naslanjač, v katerem je sedel, je bil skoraj nepoškodovan.

V Gortaleenu na Irskem je 24. marca leta 1997 medicinska sestra našla šestinsedemdesetletnega Johna O’Connorja mrtvega na stolu v njegovi dnevni sobi. Njegova glava, zgornji del trupa in stopala niso zgoreli, drugi deli telesa pa povsem. V sobi ni bilo drugih poškodb, ostale so le sledi saj, ni zgorel niti stol, na katerem je O’Connor sedel.

Teorije, ki danes skušajo razjasniti pojav spontanega samovžiga izhajajo iz splošno znanega dejstva, kdaj gori človeško telo, saj ga ni tako lahko vneti, ker vsebuje več kot 80 odstotkov vode. Ker so bili v nekaterih najbolj znanih primerih spontanega samovžiga žrtve alkoholiki, je bila v 18. in 19. stoletju razširjena teorija, da do tega pojava pripelje alkoholizem. Prepričani so bili, da čezmerno uživanje alkohola prenasiči telesna tkiva z alkoholom in zadošča že iskra, da se telo vname. Toda že v istem stoletju so znanstveniki dokazali, da količina alkohola v telesu ne more povzročiti samovžiga, saj bi človek prej umrl od zastrupitve z alkoholom. Že leta 1850 je kemik Justus von Liebig eksperimentalno dokazal, da se tkivo, prepojeno z razredčenim alkoholom, ne more upepeliti niti tedaj, če se prižge z odprtim ognjem, zato so to teorijo pozneje opustili.

 

Različne teorije, dokončne razlage še ni

Samovžig so skušali povezati tudi s pojavom, ki je znan kmetom, ko se plasti sena vnamejo brez vidnega vzroka. Toda vzrok tega pojava je znan. Bakterije se sredi plasti sena, kjer so za to ugodne razmere, včasih tako nenadzorovano razmnožijo, da zanetijo seno. V človekovem telesu takšnih možnosti ni, pa tudi telo ni tako vnetljivo kakor seno.

V svoji knjigi Nenavadne in nepojasnjene skrivnosti 20. stoletja (Strange & Unexplained Mysteries of the 20th Century) Američanka Jenny Randles domneva, da kombinacija določene hrane, ki jo uživajo Evropejci in Američani, lahko v prebavilih ustvari eksplozivno mešanico plinov in kemikalij, in to podpira z ugotovitvijo, da pri živalih ne poznamo samovžigov.

Teorija, da nastane samovžig zaradi nenormalno visokega statičnega naboja kože, se opira na izsledke raziskav profesorja Robina Beacha s Politehniškega inštituta v Brooklynu; ti kažejo, da lahko pri nekaterih ljudeh z nenormalno suho kožo nastane visoka napetost statične elektrike, ki v ustreznih razmerah lahko vname hitro gorljive snovi, kot so izparine v tovarnah, rafinerijah ali operacijskih dvoranah.

Ko je Beach proučeval uganko vsakdanjih, majhnih lokalnih požarov v neki tovarni v ameriški zvezni državi Ohio, je pri neki delavki izmeril elektrostatično napetost kože: znašala je neverjetnih 30 000 voltov. Ko so delavko premestili in ni bila več v stiku z vnetljivimi snovmi, so požari prenehali.

Med novejšimi teorijami je opaznejša teorija stenja ali učinek sveče. Po tej teoriji oblačila, ki gorijo, vpijajo podkožno maščevje žrtve in postanejo pravzaprav stenj. Raztopljeno maščevje z zgorevanjem topi nove količine maščevja in tako nastaja dodatno gorivo. Pod zelo visokimi lokalnimi temperaturami poteka večurni lokalizirani proces gorenja zaradi katerega žrtev na koncu zogleni. Profesor David Gee, vodja forenzične medicine na univerzi v Leedsu, je prvi s to razlago pojasnil smrt petinosemdesetletne ženske, ki je zgorela v svoji hiši, in ta proces je imenoval učinek stenja.

 

Poskusi s prašiči

Teorijo učinka stenja je še dodatno potrdil poskus, ko so ga avgusta 1998 opravili v prispevku televizijske oddaje Problem zgorevanja znane britanske BBC. V poskusu so uporabili mrtvega prašiča, ker je njegovo maščevje podobno človeškemu. V improvizirani sobi so ga ovili v odejo, vlili nanj malo bencina in ga prižgali. Ogenj je zajel odejo, in ko je zgorela koža, se je začelo topiti podkožno maščevje in napajati odejo. Ko so po sedmih urah ogenj pogasili, se je največji del telesa s kostmi vred spremenil v pepel.

Pokazalo se je, da je bil ogenj, ki je razvil temperaturo približno 800 stopinj Celzija, lokaliziran, plameni so segali največ pol metra visoko, zato pohištvo v sobi ni bilo prizadeto. Ogenj se ni širil, saj je že v začetku porabil večino kisika v sobi in je zato pozneje le tlel. Nastali so gost dim in mastne saje, ki so se nakopičile na stenah in stropu.

Prizor je bil zelo podoben tistemu, ki nastaja pri samovžigih. Da ena ali druga noga nista prizadeti, razlagajo s temperaturnim gradientom, ker se pri osebi, ki sedi, temperatura znižuje od zgoraj navzdol, zato ogenj ugasne, še preden pride do nog. Takšno teorijo potrjuje tudi to, da se samovžig ni nikoli zgodil goli osebi ali tisti z malo podkožnega maščevja.

Zagovorniki spontanih samovžigov so prepričani, da se telo sežge samo pri visokih temperaturah (telo se v krematoriju upepeli pri 1300 stopinjah Celzija), poskusi z učinkom stenja pa kažejo, da se telo spremeni v pepel že pri nižji temperaturi, od 500 do 800 stopinj Celzija.

Enak poskus s prašičem kot Angleži je naredil leta 1996 tudi dr. John de Haan s kalifornijskega inštituta za kriminologijo in dobil enake izide. Zato so nekateri znanstveniki prehitro sklepali, da je s tem pojasnjen tudi pojav samovžigov, pri tem pa zanemarili nekatere bistvene dejavnike. Prvič, pri poskusih so uporabljali zunanje gorivo (bencin), pri samovžigih pa niti z najskrbnejšo preiskavo niso mogli odkriti nobenega zunanjega vira ognja. Drugič, poskus je pokazal, da je učinek stenja večurni proces; z njim ni mogoče pojasniti primerov, ko so bile osebe upepeljene v veliko krajšem času. Temu nasprotujejo tudi primeri, v katerih je žrtev samovžig preživela, in tisti, ki so se zgodili pred pričami.

 

Samovžigi pred pričami

Januarja leta 1932 so gospo Williamson iz Bladenboroja v Severni Karolini nenadoma zajeli plameni pred očmi moža in hčere, čeprav v bližini ni bilo ognja in tudi obleka ni bila v stiku s kakšno vnetljivo snovjo. Mož in hči sta z golimi rokami strgala oblačila z žrtve, vendar žrtev ni preživela. Še bolj nenavadno je bilo, da niti mož niti hči nista bila opečena. Tudi po smrti gospe Williamson so v hiši občasno izbruhnili manjši nerazložljivi požari. Tako so na primer nepojasnjeno zgorele hlače gospoda Williamsona, ki so visele v kopalnici, v spalnici pa postelja in zavesa. V obeh primerih so predmeti v bližini zgorelih reči ostali nedotaknjeni, ogenj pa je ugasnil šele, ko so predmeti zgoreli. Hišo so preiskali številni strokovnjaki za požare in policija, toda razlage niso našli.

Oktobra leta 1938 je Maybelle Andrews plesala s svojim fantom sredi množice ljudi v nočnem klubu v Chelmsfordu v Angliji. Nenadoma so iz njenega hrbta, prsi in ramen izbruhnili modrikasti plameni. Njen fant se je hudo opekel, ko jih je poskušal pogasiti, Maybelle pa je med potjo v bolnišnico umrla. Fant in številne druge priče so potrdili, da v prostoru ni bilo ognja in da so plameni prihajali iz žrtve same.

Prvega marca 1953 so v Greenvilleu v Severni Karolini našli na sprednjem sedežu avta zoglenelo telo Waymona Wooda. Od njega je ostalo le malo, avtomobil pa je bil skoraj nepoškodovan, čeprav je bil bencinski tank do polovice poln. Zaradi visoke vročine je bilo poškodovano samo vetrobransko steklo na voznikovi strani.

Decembra 1956 je medicinska sestra Virginia Cager iz Honoluluja na Havajih vstopila v sobo oseminsedemdesetletnega invalida Young Sik Kima in videla, da gori. Še preden so prišli gasilci, sta se Kim in stol, na katerem je sedel, spremenila v pepel, zavese v bližini pa so ostale nedotaknjene.

Enaintridesetega januarja leta 1959 je ogenj zajel dvainsedemdesetletnega Jacka Larberja, in sicer v njegovi sobi v psihiatrični ustanovi v San Franciscu. Bolničar je skušal ogenj pogasiti, toda bilo je prepozno. Bolnik ni bil kadilec pa tudi sicer ni bilo v njegovi sobi nobenega izvora ognja.

 

Telo zoglenelo, drugo nepoškodovano

Decembra istega leta so v ameriški zvezni državi Michigan našli mrtvega avtomehanika Billyja Petersona na sedežu njegovega avtomobila. Čeprav je telo močno zgorelo, pa oblačila in avto niso bili poškodovani. Zelo nenavadno je bilo tudi, da materina znamenja na zoglenelih delih telesa niso bila poškodovana.

Oktobra leta 1964 se je nenadoma znašla v plamenih nekdanja ameriška igralka Olga Worth Stephens, ko je čakala v parkiranem avtu. Njen avto ni bil poškodovan, preiskava pa tudi ni našla nobenega vzroka, zakaj bi voznica nenadoma zagorela.

Oktobra leta 1980 se je Jenna Winchester, stevardesa s Floride, znašla v plamenih v avtu, ki ga je vozil njen prijatelj. Prijatelj je zagledal rumene plamene, ki so švigali iz nje, in videl, kako z rokami skuša pogasiti ogenj. Izgubil je oblast nad vozilom in treščil v telefonski drog. Jenna je preživela z 20-odstotnimi opeklinami, vendar ni znala razložiti, zakaj je zagorela.

Jacqueline Fitzsimons, sedemnajstletna dijakinja kolidža Halton Technical v Cheshireu v Angliji se je nenadoma vnela 8. januarja 1985 med pogovorom s sošolci na hodniku kolidža. Najprej je prijateljici potožila, da jo žge v hrbtu in rekla, da se ne počuti dobro. Navzoči so zaznali vonj po ognju in videli, da gori Jacquelinina srajca, kmalu pa tudi njeni lasje. Kričala je, da gori in prosila za pomoč. Vsi v bližini so takoj začeli tolči po njej in skušali pogasiti ogenj. Takoj so jo odpeljali v bolnišnico, imela je opečenih 18 odstotkov kože, vendar je po štirinajstih dneh umrla zaradi zapletov.

Naj naštevanje primerov samovžigov končam s primerom, ki se je zgodil v tem tisočletju.

Decembra leta 2001 je v Garden Grovu, v Kaliforniji, triinsedemdesetletna ženska, katere imena niso sporočili, umrla zaradi opeklin tretje stopnje, ki so zajele 90 odstotkov njenega telesa. Gasilci in preiskovalci so se znašli pred uganko, kako je mogel ogenj tako močno prizadeti njeno telo, saj so ga pogasili v štirih minutah!

Očitno je, da teorije, ki temeljijo na spoznanjih sodobne znanosti, pa tudi tista najtrdnejša – teorija stenja, ne pojasnjujejo vseh primerov spontanih samovžigov. Razumljivo, da gre za raznovrstne pojave in ne le za pojav ene vrste.

Po eni od domnev lahko v človeku povzročijo kratek stik električna polja. Po drugi domnevi lahko nastane v ustreznih razmerah v telesu atomska verižna reakcija, ki ustvari neznansko veliko notranjo toploto in posledica te je samovžig.

Znano je, da se lahko pri odraslih osebah dodatna toplota pridobi s premikanjem mišic, novorojenčki v prvih mesecih življenja pa imajo poseben mehanizem za ustvarjanje toplote. Njihovo telo ima tako imenovano rjavo maščevje, ki lahko energijo neposredno spreminja v toploto brez mišičnih gibov. Zato so domnevali, da imajo morda tudi nekatere odrasle osebe maščevje, ki ustvari toliko toplote, da vžge telo.

Nekateri raziskovalci pa domnevajo, da samovžige pravzaprav povzroča energija kundalini, energija kače, ki po jogijskem nauku zvita spi na dnu hrbtenice, prebujanje te pa povezujejo z višjimi stanji zavesti. Če se kundalini prebudi nenadzorovano lahko človek zogleni.

Za človeka odprtega duha je vsaka od teh domnev vredna premisleka. Uganke, kot so samovžigi, pa bodo lahko razrešili samo ljudje svobodnega duha, ki vedo, da v znanju ni napredka, če ne opustimo predsodkov.

 

Milan Gligorijević Gaon, objavljeno v reviji AURA, avgust 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com