»Zjutraj so mi v bolnišnici opravili kateteriziranje srca. Zvečer sta me obiskala mož in hči. Oba sta že odhajala, ko sem začutila ostro bolečino v prsih. Zaklicala sem: »Marjan, pokliči sestro!« Preden je sestra prišla, je bolečina postala neznosna … Nenadoma je prenehala. Znašla sem se pod stropom in od tam opazovala svoje fizično telo, ki je ležalo na postelji. Videla sem zdravnike in sestre, ki so imeli veliko opraviti z njim, in slišala njihovo vpitje »Ni pulsa, ni tlaka!« Medtem me je odneslo v neznano čudovito pokrajino. Nimam besed, s katerimi bi lahko opisale tisto krasoto.« To je le ena izmed neštetih doživetih izkušenj bližine smrti, ki jih lahko najdemo na spletu

Dr. Pim van Lommel, kardiolog iz Anheima na Nizozemskem, je v ugledni reviji the Lancet, že leta 2001 objavil raziskavo o izkušnjah bližine smrti, o katerih so poročale osebe, ki so preživele srčni zastoj. To je ena največjih raziskav o izkušnjah bližine smrti opravljena v bolnišnicah.

Izkušnje bližine smrti danes doživi čedalje več ljudi, ker jih tudi več preživi zaradi sodobnih tehnik oživljanja. Vsebina teh izkušenj in njihov učinek na bolnike sta podobna po vsem svetu, v vseh kulturah in obdobjih. Besede, s katerimi tisti, ki so doživeli izkušnjo bližine smrti, opisujejo doživeto, se seveda razlikujejo, opis je odvisen od sposobnosti izražanja ter različnih kulturnih in verskih dejavnikov.

Nenavadne vizije

Izkušnje bližine smrti so se porodile, ko so bile osebe klinično mrtve. Takrat so doživljale različne stvari: izstop iz telesa, ugodje in veselje, potovanje skozi predor, videle so sijočo belo svetlobo, se srečale z umrlimi sorodniki ali znanci, ali pa se jim je odvrtel »film« preživetega življenja. Klinična smrt je bila posledica srčnega zastoja, šoka zaradi izgube krvi, travmatične poškodbe možganov ali intracerebralne hemoragije, utopitve ali zadušitve, vendar tudi hude bolezni.

Izkušnje bližine smrti so zelo podobne vizijam umirajočih, ki jih doživijo nekatere osebe med terminalno fazo bolezni, ali pa v položajih, ko se zdi, da je smrt neizogibna, na primer pri hudi prometni nesreči ali nesrečah v gorah. Zdi se, da so izkušnje bližine smrti razmeroma stalen pojav, vendar raziskovalcem še ni uspelo dognati, zakaj se pojavljajo in kaj pomenijo, zato jih večina zdravnikov tudi zanemari, kadar jim bolniki pripovedujejo o doživetem. Dovolj pogoste pa so že, da jih zdravniki že lahko pričakujejo v nekaterih položajih, zlasti pri osebah, ki jih razglasijo za možgansko mrtve in jih pripravljajo na odvzem organov. Na Nizozemskem je izšlo že nekaj knjig s primeri oseb, ki so bile v komi po hudi prometni nesreči ali zaradi zapletov pri visokem tlaku v možganih pri možganskih tumorjih ali iz drugih vzrokov, in so jih zdravniki razglasili za možgansko mrtve, toda na srečo njihovi svojci niso privolili v darovanje organov. Ko so ti bolniki znova prišli k zavesti, so poročali, da so se ves čas jasno zavedali, se spominjali, čustvovali in zaznavali, kaj se je med njihovo klinično smrtjo dogajalo z njihovim telesom in okoli njega.

Možganska smrt ne pomeni tudi človekove dejanske smrti oziroma začetka umiranja, ki bi lahko trajalo več ur ali dni. Ob tem se zastavlja vrsta vprašanj, ki so še neodgovorjena, in sicer: Ali se oseba, ki velja za klinično mrtvo, v resnici ne zaveda? Kdaj zavest zapusti telo: ali tedaj, ko je človek klinično mrtev ali šele tedaj, ko je njegovo telo mrzlo in odrevenelo? Kako je zavest povezana z integriteto možganskih funkcij? Ali je sploh mogoče dobiti vpogled v to razmerje? Kje je sedež zavesti, njen začetek in konec?

Smrt je v človeku navzoča vsak dan

Veliko ljudi je prepričanih, da smrt fizičnega telesa pomeni tudi konec človekove identitete, njegovih misli in spominov, izgubo njegove zavesti.

V človeškem telesu vsako sekundo umre 500 000 celic, vsak dan se zamenja približno 50 milijard celic, vsako leto imamo torej novo telo. Naše telo se nenehno spreminja, vsako sekundo, vsako minuto, vsak dan. Vsako živo bitje nenehno lovi nestabilno ravnotežje dveh nasprotujočih si procesov – nenehne dezintegracije in integracije. Toda ljudje se teh nenehnih sprememb ne zavedamo.

Celice so samo gradniki našega fizičnega telesa, podobni opekam pri hiši, toda kdo je arhitekt, kdo usklajuje vse te spremembe? Ko človek umre, zapusti samo nežive ostanke: samo materijo. Kam je izginil lastnik telesa? Kaj se dogaja z zavestjo, ko umremo?

Prva spoznanja

Kot se spominja dr. Pim van Lommel, so leta 1969, med njegovim stažiranjem na kardiologiji, nekega bolnika uspešno oživili z električno defibrilacijo. Ko se je bolnik ovedel, je bil zelo nezadovoljen, da je živ. Pripovedoval je o predoru, prekrasnih barvah, svetlobi in čudoviti glasbi, vse to naj bi namreč doživljal med klinično smrtjo. Tedaj je dr. Pim van Lommel prvič slišal pričevanje človeka, ki je doživel izkušnjo bližine smrti, vendar mu takšno pričevanje ni pomenilo veliko. Ko je leta 1976 Raymond Moodi prvič opisal tako imenovane izkušnje bližine smrti in je dr. Lommel bral še knjigo Return from Tomorrow (Vrnitev iz jutrišnjega dne), ki jo je napisal Georg Ritchie, v kateri opisuje svoje izkušnje v času, ko je bil klinično mrtev, je dr. Lommel začel tudi sam spraševati svoje bolnike, ki so preživeli srčni zastoj, o takšnih izkušnjah. Na svoje presenečenje mu je v dveh letih približno 50 bolnikov zaupalo podobne izkušnje. Te izkušnje so ga začele vse bolj zanimati, saj je dotlej veljalo, da se med srčnim zastojem, ko sta krvni obtok in dihanje ustavljena, človek ne more zavedati ničesar.

Kako razložiti izkušnje bližine smrti

Nekateri raziskovalci razlagajo izkušnje bližine smrti kot posledico fizioloških sprememb v možganih, na primer pomanjkanja kisika, ki povzroči, da umirajo možganske celice, ali pa naj bi se izkušnje bližine smrti pojavljale zaradi sproščanja endorfinov ali blokade receptorja NMDA.

Druge teorije domnevajo, da so izkušnje bližine smrti psihološki odziv na bližnjo smrt ali kombinacijo takšnega odziva in pomanjkanja kisika. Toda do leta 2001 ni bila opravljena prospektivna[1], natančna in znanstveno zastavljena raziskava izkušenj bližine smrti. Raziskave, opravljene do tedaj, so bile namreč retrospektivne in zelo selektivne glede bolnikov. Pri retrospektivnih raziskavah mine od 5 do 30 let od takšne izkušnje pa do njenega proučevanja, to pa onemogoča natančno zajetje medicinskih in farmakoloških dejavnikov.

Nizozemska raziskava  

V prospektivno raziskavo, ki so jo leta 1988 začeli dr. Pim Lommal in sodelavci, in je trajala več kot deset let, so zajeli 344 bolnikov, ki so preživeli srčni zastoj. Te so izbrali zato, ker je srčni zastoj zelo nevarno stanje, ko lahko bolnik hitro umre zaradi ireverzibilne možganske poškodbe, če se kardiopulmonalno oživljanje (CPR) ne začne že najpozneje v desetih minutah. Klinično gledano je to stanje najbližji model procesa umiranja.

V raziskavo so bili zajeti bolniki iz desetih nizozemskih bolnišnic z namenom, da bi ugotovili pogostost, vzrok in vsebino izkušenj bližine smrti. Izdelali so kratek standardizirani vprašalnik, na katerega so odgovarjali bolniki nekaj dni po oživljanju. Spraševali so jih, ali se česa spomnijo iz obdobja, ko so bili klinično mrtvi. Spomine so raziskovalci razvrščali po posebnem ključu in jih točkovali. Ocenjevala se je globina izkušnje bližine smrti, število elementov, ki se jih je oseba spominjala in vsebina teh izkušenj. Čim več elementov so lahko navedli preživeli, tem globlja naj bi bila izkušnja in večje število točk.

Kaj so pokazali izidi? Kar 62 bolnikov (18 odstotkov) je med klinično smrtjo nekaj doživelo. Od teh 62 bolnikov jih je 41 (12 odstotkov) doživelo prave izkušnje bližine smrti, točkovane s 6 ali več točkami, 21 bolnikov (6 odstotkov) pa je imelo bežne izkušnje bližine smrti. V skupini s pravimi izkušnjami je 23 bolnikov (7 odstotkov) poročalo o globokih ali zelo globokih izkušnjah, točkovanih z 10 točkami ali več. Drugih 282 bolnikov (82 odstotkov) pa med srčnim zastojem (klinično smrtjo) ni doživelo ničesar.

Približno 50 odstotkov bolnikov z izkušnjami bližine smrti je poročalo, da so se zavedali, da so mrtvi, vendar so doživljali pozitivna čustva, 30 odstotkov jih je poročalo o prehodu skozi predor, o bivanju v čudoviti nebeški pokrajini ali o srečanju z umrlimi sorodniki. Približno 25 odstotkov bolnikov je izkusilo izhod iz telesa, se sporazumevalo s svetlobo, ki se je pojavila, ali so opazovali nenavadne barve, 13 odstotkom pa se je odvrtel »film« njihovega življenja (pregled življenja), 8 odstotkov preživelih je poročalo, da so prišli tik do meje, od koder ni vrnitve.

V podobni ameriški prospektivni raziskavi, v katero so zajeli 116 preživelih bolnikov s srčnim zastojem, je 11 bolnikov (10 odstotkov), poročalo o izkušnjah bližine smrti, ki so bile točkovane s 6 ali več točkami. Koliko je bilo bolnikov z bežnimi izkušnjami bližine smrti pa raziskovalci niso ugotavljali. V britanski prospektivni raziskavi so med 63 preživelimi bolniki samo 4 bolniki (6,3 odstotka) poročali o izkušnjah bližine smrti, točkovanih s 6 ali več točkami, in 3 bolniki (4,8 odstotka) so imeli bežne izkušnje bližine smrti, 7 bolnikov (11 odstotkov) pa se je spominjalo občutka, ko se jim je ustavilo srce.

Dr. Pim Lommal in sodelavci so se spraševali, v čem se ta razmeroma majhen odstotek klinično mrtvih oseb, ki so izkusili tovrstne izkušnje, razlikuje od preživelih, ki takšnih izkušenj niso imeli. Na pogostost izkušenj bližine smrti ni vplivala niti dolžina srčnega zastoja, niti trajanje nezavesti, niti potreba po intubaciji v zahtevnem oživljanju, niti inducirani kardiakalni zastoj v elektrofiziološki stimulaciji. Niso mogli najti povezave med pogostostjo izkušenj bližine smrti in predpisanimi zdravili, strahom pred smrtjo, slutnjami izkušenj bližine smrti, vero ali vzgojo. Izkušnja bližine smrti je bila pogostejša pri osebah mlajših od 60 let in pri bolnikih, ki so jih morali med njihovim bivanjem v bolnišnici oživljati večkrat, ter pri bolnikih, ki so že prej imeli te izkušnje. Bolniki, ki so imeli zaradi dolgotrajnega oživljanja spominske težave, so o izkušnjah bližine smrti poročali manj pogosto. Dober kratkoročni spomin je verjetno bistven, da se preživeli sploh lahko spominja, kaj je doživel. Ugotovili pa so nekaj nenavadnega, in sicer, da je v 30 dneh po oživljanju umrlo več bolnikov, ki so imeli to izkušnjo, zlasti globoko izkušnjo bližine smrti, kakor tistih bolnikov, ki takšne izkušnje niso doživeli (p<0.0001).

Po dveh in po osmih letih so bolnike, ki so preživeli srčni zastoj in imeli izkušnjo bližine smrti in tiste, ki takšne izkušnje niso doživeli, znova povprašali glede njihovih stališč do življenja in smrti. Pokazale so se pomembne razlike med tema dvema skupinama bolnikov. Tisti, ki so doživeli izkušnjo bližine smrti se niti po tolikem času, ki je pretekel od izkušnje, niso bali smrti, spremenil pa se je tudi njihov pogled na življenje: čutili so več ljubezni in sočutja do samega sebe, do drugih in do narave. Razumeli so kozmični zakon, da se vse, kar narediš drugemu, nazadnje vrne k tebi, sovraštvo in nasilje enako kakor ljubezen in sočutje. Veliko oseb s to izkušnjo pa je postalo tudi bolj intuitivnih. Dolgoročni transformacijski učinki doživete izkušnje, ki je sicer trajala zemeljsko gledano le nekaj minut, so bili prav presenetljivi in nepričakovani.

 

Izkušnje podobne izkušnjam bližine smrti

Domnevajo, da morajo biti pri izkušnjah bližine smrti udeleženi nevrofiziološki procesi v možganih, ker je izkušnje podobne izkušnjam bližine smrti mogoče sprožiti z električno stimulacijo nekaterih delov možganske skorje pri bolnikih z epilepsijo, z visoko ravnijo ogljikovega dioksida in v znižani cerebralni perfuziji, se pa same pojavijo pri naglih pospešitvah pri pilotiranju nadzvočnih letal ali hiperventilaciji, posledici manevra po Valsalvi.

Izkušnje podobne izkušnjam bližine smrti so imele tudi osebe po zaužitju nekaterih mamil. Takšne izkušnje so bile na primer: izhodi iz telesa, slišanje nenavadnih zvokov, videnje svetlobe, ali fragmentarni in naključni spomini, podobni filmu življenja. V primerjavi s pravimi izkušnjami bližine smrti te navidezne izkušnje niso povzročile spremembe osebnosti in njenega odnosa do življenja.

Postavlja se vprašanje, ali drži prevladujoče znanstveno mnenje, da so zavest in spomini uskladiščeni v možganih, da mišljenje oziroma zavest nastajata s pomočjo obsežne mreže živčnih celic. Če to drži, zakaj se posameznikova zavest ohranja kljub temu, da ta mreža v času klinične smrti ne deluje? Zanimivo je, da so celo slepi ljudje med izkušnjo izhoda iz telesa videli, kaj se je dogajalo z njihovim telesom, in so lahko opisali, kakšno je bilo videti zdravniško osebje. Znanstvene raziskave izkušenj bližine smrti nas tako potiskajo k mejam naših medicinskih in nevrofizioloških teorij o zgradbi človeške zavesti in povezavi zavesti in spominov z možgani. Kot je zapisal Greyson B.: »Noben fiziološki ali psihološki model sam po sebi ne razloži vseh splošnih značilnosti izkušenj bližine smrti. Jasni senzorični in kompleksni zaznavni procesi med klinično smrtjo mečejo dvom v trditev, da je človeška zavest lokalizirana samo v možganih.[2]« Parnia in Fenwick sta zapisala: »Podatki kažejo, da se izkušnje bližine smrti pojavljajo tedaj, ko človek medicinsko gledano ni pri zavesti. Takšna ugotovitev je presenetljiva zato, ker ko možgani ne delujejo, ker je bolnik v globoki komi, bi morale biti tudi možganske strukture, ki podpirajo subjektivne izkušnje in spomin, resno prizadete. Kompleksne izkušnje, kot so izkušnje bližine smrti, se torej ne bi smele pojavljati, še manj shranjevati v spomin, saj se pričakuje, da bolniki v globoki komi nimajo subjektivnih izkušenj ali v najboljšem primeru le zmedene vtise, če so se morda ohranile nekatere možganske funkcije.

Alternativna razlaga bi bila, da se izkušnje bližine smrti pojavijo med izginevanjem ali obnavljanjem zavesti, vendar pa so izkušnje, ki se pojavijo med okrevanjem zavesti konfuzne, izkušnje bližine smrti pa to niso.[3]«

 

Nekateri značilni elementi izkušenj bližine smrti

Izhod iz telesa

Ljudje, ki so med klinično smrtjo doživeli izkušnjo izhoda iz telesa, so se iz svojega telesa izvili podobno, kot bi slekli star plašč. Presenečeni so bili, da so ohranili svojo identiteto in vse možnosti zaznavanja, čustva in zelo jasno zavest.

Izkušnja izhoda iz telesa je z znanstvenega zornega kota pomembna, ker omogoča preverjanje resničnosti navedb, saj osebe s to izkušnjo lahko opišejo, kaj se je dogajalo z njihovim telesom, kakšno je bilo videti zdravstveno osebje, kaj so počeli, se pogovarjali in podobno. Oglejmo si pričevanje medicinske sestre.

 »Med nočno izmeno je rešilni avtomobil na kardiologijo pripeljal 44-letnega cianotičnega moškega v komi. Pol ure pred tem so ga našli na travniku. Ko smo ga hoteli intubirati, smo opazili, da ima v ustih delno protezo. Odstranila sem jo in jo dala v košaro z drugimi stvarmi. Po približno uri in pol se je bolniku znova povrnil srčni ritem in tlak, toda še naprej smo ga ventilirali in je bil v komi. Nato so ga odpeljali na intenzivno nego, kjer so nadaljevali z nujnimi posegi.

Po približno tednu dni so ga znova pripeljali k nam, na kardiologijo. V trenutku, ko me je zagledal, je rekel: ‘O, ta sestra pa ve, kje je moja proteza.’ Nato je hitel pojasnjevati: ‘Tam ste bili, ko so me pripeljali v bolnišnico, vzeli ste mi protezo iz ust in jo dali v košaro, nanjo pa ste pozneje naložili še stekleničke in vse shranili v ta predal spodaj. Tam je moja proteza.’ Zelo sem bila presenečena, saj sem se bolnika dobro spominjala. Bil je v globoki komi, neodziven in smo ga oživljali. Izkazalo se je, da je izkusil izhod iz telesa in od zgoraj opazoval svoje telo, kako leži na postelji in kaj počne medicinsko osebje, ki ga je oživljalo. Bil je sposoben pravilno in podrobno opisati sobo, v kateri so ga oživljali, in vse navzoče, z mano vred. Izkušnja ga je temeljito pretresla in od tedaj se ni več bal smrti.«      

 

Holografski pregled življenja

Osebe, ki se jim je medtem, ko so bile klinično mrtve, odvrtel film življenja, pravijo, da so podoživljale vse, kar so doživele v življenju. Človeku se vse življenje prikaže kot trenutek. Zdi se, kot da čas in prostor ne obstajata. Na kar oseba pomisli, že takoj zagleda. Osebe s to izkušnjo so lahko ure dolgo pripovedovale o prizorih iz svojega življenja, ki so jih videle, čeprav je oživljanje, med katerim se je pregled življenja zgodil, trajalo le nekaj minut.

Med onstranskim pregledom življenja klinično mrtva oseba dobi vpogled v to, ali je ljubezen izkazovala ali odtegovala. Povezana je s spomini, čustvi in zavestjo druge osebe, zato med pregledom življenja izkuša posledice svojih misli, besed in dejanj do druge osebe, začuti in spozna vse, kar je doživljala druga oseba. Oglejmo si takšno pričevanje.

»Zdelo se mi je, kot da vse svoje življenje opazujem v nekakšnem panoramskem tridimenzionalnem filmu. Ob vsakem prikazanem dogodku sem se zavedal, ali je bilo moje početje dobro ali slabo, spoznal sem vzrok in posledico vsakega dejanja. Ne samo, da sem dogodke doživljal iz svojega zornega kota, natančno sem vedel, kako isti dogodek doživlja tudi vsaka oseba, ki je bila udeležena v njem, kot da so bile njene misli v meni, kot da bi dogajanje opazoval z očmi, ki vse vidijo. Zavedal sem se celo vsake misli. Med takšnim pregledom življenja pa je bil ves čas poudarjen pomen ljubezni. Ne morem oceniti, kako dolgo je pregled trajal, zdelo se mi je sicer dolgo, ker se je pojavila vsaka oseba, ki sem jo v življenju srečal, toda hkrati se je zdelo, da vse poteka le v delčku sekunde, kot da bi vse dogajanje zaznaval v istem trenutku. Zdi se, da pri tem čas in razdalja ne obstajata. Bil sem v vseh trenutkih hkrati, če mi je kaj pritegnilo pozornost, se je takoj prikazalo.«

Drugo pričevanje: »Opazovali so me polni ljubezni (nekakšna komisija, sodniki), nato sem zagledal, da se pred menoj kot v filmu prikazuje velik del mojega življenja: skrb za otroke, usodna ženina bolezen, okoliščine povezane s službo in drugo. Celotni pregled življenja. Nato pa sem dobil občutek, da se moram nemudoma odločiti, ali ostanem tam, ali pa naj se vrnem. Odločil sem se za vrnitev.«

Nekatere osebe so poročale, da so doživljale tudi prizore iz prihodnosti, in sicer so se ti nanašali na njihovo osebno življenje in na življenje v svetu na splošno. Takšnih navedb seveda ni mogoče znanstveno preveriti, saj se lahko zgodijo (ali pa tudi ne) veliko pozneje v življenju.

Srečanje z umrlimi sorodniki

Osebe z izkušnjo bližine smrti poročajo tudi o srečanjih z umrlimi sorodniki ali znanci, ki jih prepoznajo, čeprav imajo lahko tudi drugačno podobo. Včasih pa doživijo srečanje z osebo, ki je umrla in je povezana z njimi, vendar je med življenjem niso poznali. Oglejmo si takšno pričevanje:

»Ko sem bil med srčnim zastojem klinično mrtev, sem doživel marsikaj nenavadnega. Med drugim sem videl babico, ki je umrla že pred leti. Poleg nje je stal moški, ki me je ljubeče opazoval, vendar ga nisem poznal. Več kot deset let po tej izkušnji, ko mi je umirala mati, mi je priznala, da sem se rodil zunaj zakona. Moj oče je bil Jud, ki so ga med drugo svetovno vojno deportirali in ubili. Pokazala mi je tudi njegovo sliko. Na njej je bil moški, ki sem ga videl deset let prej med svojo izkušnjo bližine smrti in se je zdaj izkazalo, da je bil to moj biološki oče.«

 Vrnitev v telo

Nekateri bolniki so povedali, da so se vrnili v telo potem, ko so se z bitjem luči ali umrlim sorodnikom pogovorili, da »še ni prišel njihov čas«, ali da »še morajo opraviti svojo nalogo«. V telo so se večinoma vrnili tako, da so vstopili skozi teme. Za večino je bila vrnitev neprijetna. Počutili so se ujete v telesu, vrnile so se tudi bolečina in omejitve. Zapustiti so morali onstranska območja, kjer so se počutili toplo sprejete in izkusili brezpogojno ljubezen.

Oglejmo si takšno pričevanje:

»Ko sem se spet znašel v telesu, je bilo strašno, strašno … Kar sem doživel ostran, pa je bilo nekaj nepopisno čudovitega, zato sem želel ostati tam, toda moral sem nazaj. Od tedaj težko živim v telesu z vsemi njegovimi omejitvami, saj sem izkusil brezmejno prostost.«

Izguba strahu pred smrtjo

Skoraj vsi, ki so doživeli izkušnjo bližine smrti, so izgubili strah pred smrtjo. Spoznali so, da se zavest nadaljuje, čeprav so človeka priče ali zdravniki razglasili za mrtvega. Oglejmo si dve pričevanji:

»Težko je govoriti o nečem, kar se lahko izkusi samo ob smrti. Moja izkušnja me je prepričala, da zavest živi tudi onstran groba. Smrt v resnici ni smrt, začne se drugačna oblika življenja.«

 »Preživeta izkušnja je bila zame pravi blagoslov, zdaj sem prepričan, da sta telo in um nekaj ločenega, in da se življenje nadaljuje tudi po smrti.«

Po zaslugi izkušenj bližine smrti ljudje vemo, da je zavest nesmrtna, da umrli lahko razmišlja in se spominja preživetih dogodkov. Vse bolj se širi prepričanje, da je človek več kot zgolj telo.

Rafko Novak

ZEMLJEVID NEBES

Dr. Eben Alexander je priznani nevrokirurg in predavatelj na Harvardu, ki je s svojo knjigo Dokaz o obstoju nebes (The Proof of Heaven, v slovenščini je izšla pod naslovom Pogled v večnost – obsmrtno doživetje nevrokirurga op. p.) zbudil veliko pozornost ne samo pri poklicnih kolegih, temveč tudi pri drugih ljudeh po vsem svetu. Ko so brali o njegovih osupljivih zunajtelesnih izkušnjah, ki jih je doživel med enotedensko komo, so se mu oglasili številni posamezniki iz različnih področij življenja, ki so želeli z njim podeliti svoje neverjetne zgodbe in izkušnje bližine smrti ter sporočila, ki so jih prejeli od ljubljenih pokojnikov. Odziv je dr. Alexandra spodbudil, da je začel proučevati izkušnje duhovnih voditeljev in filozofov ter znanstvene raziskave zavesti, z namenom, da bi odkril človekovo pravo mesto v vesolju in kaj natančno obstaja po smrti. Ob izidu njegove druge knjige Zemljevid nebes (The Map of Heaven) se je z njim pogovarjal Etan J. Ilfeld.

Kako pojasnjujete izkušnjo bližine smrti, ki je drugačna, kot si jo navadno predstavljamo?

Pogosto izjeme potrjujejo pravilo. Sam se na primer pred svojo komo nisem zavedal svojega življenja kot Eben Alexander, glede tega sem bil povsem neveden. Zelo pomemben del mojega zunajtelesnega potovanja med komo je bil, da sem spoznal – čeprav to ni izstopajoča značilnost izkušenj bližine smrti –, da obstaja globlja resničnost, ki sem jo prej spregledal; ne glede na navidezno velike razlike v poročilih o izkušnjah bližine smrti, obstajajo med temi izkušnjami tudi neverjetne podobnosti. Kar me je osupilo, ko sem začel brati literaturo o izkušnjah bližine smrti, je, da imajo te izkušnje veliko več skupnega z zapisi mistikov in prerokov, zapisane pred nekaj tisočletji, kot s sodobno mislijo sodobne znanosti, ki trdi, da možgani ustvarjajo zavest. V knjigi Zemljevid nebes (The Map of Heaven) poskušam združiti te razlike in pokazati resničnost, ki je njihov temelj. Želim pokazati, da so nebesa resnična, da so temelj naše zavesti.

Omenjate Bellov izrek, ki dokazuje, da so lahko delci prepleteni in da se lahko v vsakem trenutku sporazumevajo med seboj, kar priča o tem, da je vse eno – da smo vsi povezani. Kakšne posledice ima to lahko za nas?

Mislim, da so posledice lahko izjemne – zavest je v bistvu dosti mogočnejša, ko se znebi okov fizičnih možganov. Ko enkrat spoznate, da možgani ne ustvarjajo zavesti, spoznate tudi, da možgani zavest izredno omejujejo. Vsakdo izmed nas to izkuša med svojim utelešenjem. Zavest je temelj vsega – to nam skuša že več kot stoletje povedati tudi kvantna fizika, vendar se tisti, ki so se ujeli v čisti znanstveni materializem, ne morejo zares ločiti od njega.

Videti je, da nevsakdanja stanja zavedanja transcendirajo okove zavesti, kar zadeva prostor, kako pa je s časom? Ali ga bomo lahko nekoč presegli in, na primer, potovali v prihodnost?

Mislim, da bo vsekakor prišlo do tega, in to nas pripelje do jedra vprašanja o svobodni volji. Zelo me zanima svobodna volja v razmerju do božanskega načrta, in če že govorite o potovanju v prihodnost, bi lahko posplošeno površno predvidevali, da je vse določeno vnaprej. Sam bi raje rekel, da je božanski načrt idealna pot, ki jo izberemo svobodno kot posamezniki in kot skupine duš, in to smo v preteklosti že izbrali, izbiramo v sedanjosti in bomo lahko izbrali tudi v prihodnosti. Tisto, kar je tako zanimivo, je ples med njimi; sam bi celo rekel, da celo preteklost ni »zapisana v kamen«.

Einstein je dejal, da so preteklost, sedanjost in prihodnost bistro oblikovane iluzije. Del tega kar poskušata ugotoviti in dokazati kvantna gravitacija in teorija strun je zamisel, da sta preteklost in prihodnost simetrični v dosti globljem pomenu, kot bi si lahko predstavljali v vsakdanjem življenju. Kot kaže, v fizikalni matematiki čas ni enosmerna puščica, ampak lahko teče v obe smeri. Ko ljudje izkušajo stvari, kot jih opisujem v knjigi Dokazi o obstoju nebes, so dogodki iz njihovih življenj predstavljeni dosti bolj stvarno kakor v vsakdanjem zemeljskem življenju, ko pa se dogodkov spominjajo, lahko izpadejo nekako neurejeni in nepovezani, če bi jih želeli opisati z izrazi linearnega časa in z omejenim jezikovnim besediščem. V pregledu življenja, ki se zgodi v stanju zunaj telesa ob izkušnji bližine smrti, so dogodki nanizani nekronološko, povezani so s sorodnimi življenjskimi lekcijami, ki so nas jih skušala naučiti dobra ali slaba doživetja v našem življenju. Ti pregledi omogočajo vpogled v naravo časa in kažejo, da so stvari v resnici povezane med seboj.

Cel pogovor lahko poslušate na http://bit.do/EbA

Zemljevid nebes prevedla in priredila Barbara Škoberne

Objavljeno v reviji AURA št. 307, marec 2015

Fotografija: 123RF

 

[1] Večinoma dolgoročna raziskava, usmerjena na pričakovane izide.

[2] Greyson B.: Incidence and correlates of near-death experiences in a cardiac care unit. Gen Hosp Psychiatry 2003; 25: 269−276.

[3] Parnia S, Waller DG, Yeates R, Fenwick P. A:qualitative and quantitative study of the incidence, features and aetiology of near death experiences in cardiac arrest survivors. Resuscitation 2001; 48: 149−156.