»Duhovnost je kakor lepilo, ki me drži skupaj,« pravi Saša Pavček, ena najboljših slovenskih dramskih in filmskih igralk. Ta izjemno tankočutna pesnica in dramatičarka, meni, da lahko duhovno zrastemo prav v iskrenem odnosu s sočlovekom – ne glede ne to, ali je ta odnos tudi stresen, zahteven, težaven, neizprosen, nas vedno obogati. Ne strinja se, da je duhovnost nekakšen pripomoček, ki pomaga, da »bežimo pred življenjem«, se iz njega celo umaknemo, zapustimo družino, družbo in službo. Nasprotno, prepričana je, da nas prava duhovnost usposablja za radostno bivanje s seboj in z drugimi v našem vsakdanjiku, v katerem se nenehno srečujemo s številnimi življenjskimi izzivi.

 

Ali vam beseda duhovnost kaj pomeni?

Besede mi od nekdaj veliko pomenijo. So bistveni del mojega poklica. Besede me privlačijo, besedi je treba prisluhniti, jo ponotranjiti … Potem nam beseda veliko daje, saj sproža neskončne asociacije. Enako je pri besedi duhovnost. Bolj ko se osredotočam nanjo, več njene lupine odpada. Lupina te besede je namreč tisto, kar jo dela modno, prevečkrat uporabljano, največkrat žal za prodajanje megle, če se malo grobo izrazim – zlorabljena je v tržne in populistične namene za zavajanje in manipuliranje z ljudmi.

Vsak človek potrebuje za svoje preživetje upanje, sprejemanje in dajanje, ter vsakdanjo potrditev svojega obstajanja. Želi biti vreden, dragocen sebi in drugim. Ljudje pa se znajdemo v težkih, dvomečih trenutkih, kličemo po pomoči in precej žalostno je, če ta pozunanjena kvaziduhovnost stopi v ospredje in takoj postreže z instantnim receptom rešitve, da iz človeške stiske in naivnosti izvabi finančno ali kakršno koli lastno korist. A kot rečeno, to je le lupina besede duhovnost, ki prej ali slej odpade … Če pa mislim na njen svetli, pozitivni pomen, mi pomeni tisto, kar je več in presežno, a ostaja in – vsaj po mojem – mora ostati skrivnost. Skrivnost, ki me neizmerno zanima, a hkrati vem, da o njej ne vem nič. Duhovnost je kakor lepilo, ki me drži skupaj. Je kakor dih. Lahko mu prisluhnemo, se z njim uskladimo, lahko tudi ne, a dihanje ostaja.

Duhovnosti ne morem zožiti le na transcendenco in ne zgolj na tuzemsko življenje. Povezujem jo tudi s končnim aktom življenja – s smrtjo. Smrt ni nikoli enopomenska. Je sicer konec, a hkrati začetek novega. Lahko rodi le spoznanje, da smrt preprosto je. To sicer vsi racionalno vemo, a globlje notranje doživetje je nekaj drugega, ni le čustven odziv na izgubo in trpljenje, gre za spoznanje njene duhovne dimenzije. Duhovnost se pri vsakem človeku kaže tudi kot njegova vest. Vest je nedotakljiva, o njej ne morem govoriti, kajti vest je tista, ki mi govori. Človekova naloga je, da se v njeno ranljivost in občutljivost ne vmešava, le previdno jo je vredno poslušati. Vest je nekakšna intimna skrivnost, notranje varovalo, vir delovanja.

Beseda duhovnost je pa tudi blizu besedi duhovitost, in to me še posebno radosti. Zame duhovnosti ni brez duhovitosti. Humor ne zmanjšuje pomena duhovnosti, lahko ga le plemeniti in daje resno zazrtim v lastni globoki svet pravo, zdravo in zdravilno distanco. Človek, ki ne zmore samoironije, po moje tudi duhovno ni preveč razsvetljen. Duhovnost namreč ni dogmatična in toga, v njej vidim gibkost duha, plesno igrivost, radost in vse druge elemente prvinskosti.

 

Kako ste se prvič seznanili z duhovnostjo, kako je prišla v vaše življenje?

Mislim, da se vsak človek s tem darilom že rodi. Vprašanje je, kako se med življenjem ta vidik zamegljuje, odceplja od človekove biti. Spomnim se poslušanja pravljic, legend, obiskovanja svetih krajev, cerkva, bivanja v naravi, predajanja domišljiji … V vsem tem je bilo veliko duha in predvsem ljubezni tistih, ki so me vpeljali v ta svet. Zame je bila to moja duhovna izkušnja. Pravzaprav bi skoraj lahko rekla, da se z duhovnostjo srečujem vsak dan in različno, vprašanje pa je kdaj in kako jo zaznavam, sprejemam, da lahko dajem ljudem še tisto več …

Življenje samo, modri ljudje, ljubeči in plemeniti, literatura, religija, umetnost … Vse našteto ima v sebi temelj duhovnosti in zato ne morem potegniti ločnice med prej in zdaj. Poleg tega čutim to kot del svoje intimnosti … So stvari, o katerih ne morem govoriti. Cenim, če kdo to zmore in se pri tem ne oskruni. Sama čutim, da človek včasih s tišino in v tišini pove več in predvsem več sliši.

 

Vam je kdo – lahko bi ga imenovali duhovni učitelj – posebej predstavil duhovnost?

Pravzaprav jih je bilo veliko, ki bi jih lahko tako imenovala, čeprav se sami najbrž ne bi strinjali s to oznako. V resnici tudi ni natančna oznaka, saj pravega gurujstva še nisem skusila. Morda pa le, po svoje … V življenju sem imela nekaj dobrih učiteljev, ki so s strokovnim znanjem predajali tudi duhovno bogastvo, saj so bili ljudje plemenitih etičnih načel. Duhovnost najdem v pravem prijateljstvu, prijatelju ali prijateljici, je tempelj, kamor se zatečeš, je spovednik in vodnik. V ljubezni je pravir duhovnega. Pri svojem delu sem imela čast sodelovati z nekaj nesebičnimi in velikimi umetniki, ki z ustvarjalnostjo dajejo še tisto »več«, transcendentno in osvobajajoče.

Nekaj srčnih ljudi, ki znajo čutiti z naravo in so stkani z njo – ti so moji učitelji in vzorniki. Sem seveda še daleč stran od njihove naravne modrosti, a za zdaj je to dota, ki mi bo gotovo prišla prav. Ne morem mimo vrhunske literature, v njej je toliko bogastva, resnice, božjega in vražjega, je neizčrpen vir kontemplacije in navdiha, pa če omenim le Dostojevskega in Hafisa! Koliko lepote je v dobri poeziji, prav čutiti je njeno nadsvetlobo. V umetnosti je duh tisti, ki upraviči ime »umetnost«, brez duha pa lahko govorimo le o obrti, projektu.

 

Številni ljudje pravijo, da jih je stik z duhovnim bolj ali manj preobrazil. Je preobrazil tudi vas?

Vsaj za zdaj nisem prepričana, da je potrebno, da se človek preobrazi, če ostaja odprt in duhovno zori. Če najde avtentičnost, če sprejme tudi svojo temno stran in si je ne prikriva – skratka, če najde svoj smisel bivanja, se mi zdi popolnoma prav. Neke vrste čuječnost, občutljivost za sočloveka se mi zdi enako pomembna. Biti dovolj pogumen, da si upaš tvegati, in biti dovolj močan, da neogibno trpljenje ali bolečino, kar koli pač prinese življenje samo, dostojanstveno nosiš, po moje zadostuje. Poleg tega vidim vrednost tudi v radosti bivanja, delovanja, dejavnega angažmaja, predvsem pa sodelovanja, spodbujanja, sprejemanja. Najbrž pa me čaka še delo v duhovnosti in verjetno tudi preobrazbi.

 

Je mogoče živeti in doživeti resnično duhovnost v stresnem vsakdanjiku?

Stres ni nenaravno stanje. Mislim, da absolutno preveč govorimo o stresu, češ, kako škodljiv je in kriv za vse tegobe današnjega časa. Težavni so medčloveški odnosi, ker smo ljudje med seboj premalo usklajeni, ker tekmujemo med seboj, se spotikamo, namesto da bi sodelovali. Ker smo preplašeni. Ker hlastamo. Človeško življenje tudi ni namenjeno le nenehnemu uživanju in iskanju užitka – v tem je veliko bivanjske praznine. Življenje ni namenjeno umiku pred izzivi, pred življenjem samim. Stres je lahko gibalo, napetost, ki človeka požene v ustvarjalnost, delovanje, k novi zamisli. Primora nas, da se opredelimo in odzovemo. Lahko nas potrdi v veri, da se je vredno bojevati še naprej, za notranjo trdnost, ali v upanju, da se da premagati ovire. Če pomislim, kaj vse je človek preživel v zgodovini, kako hudim okoliščinam je bil že izpostavljen, ne po svoji krivdi in krivici, a je marsikdo znal dostojanstveno preživeti in ohraniti v sebi smisel, empatijo, pogum, pokončno držo, inovativnost in celo humor. Ta se mi zdi najboljši odganjalec škodljivih posledic stresa.

Človek sam bolj težko vpliva na današnjo hitrost življenja, na stiske, krize. Hitrost življenja je pač takšna, kakršna je – nesmiselno se mi zdi jadikovati in se izgovarjati, da zaradi stresa ne moremo biti bolj predani, ustvarjalni, razmišljajoči … Škodljivejša se mi zdita lenoba in obup, miselnost češ, saj ni vredno … Pomembno se mi zdi, kaj človek naredi iz stiske, čustvene napetosti ali izkušnje, kaj se nauči, uvidi, ustvari, kaj daje sočloveku. Včasih se mi zdi, da ljudje bežijo pred izzivi življenja v umetne osamitve, v različen beg od odgovornosti. Nič lažjega, kakor umakniti se v svoj kot, v svoj »prav«, se osamiti, ne glede na človekovo vpetost v družinske, partnerske, prijateljske in delovne skupine, ki te potrebujejo (in bi bilo boljše, da se temu ne ogneš z izgovorom, da iščeš sebe) … Človek se najde v iskrenem odnosu z drugim, četudi je ta odnos lahko občasno tudi stresen, zahteven, težaven, neizprosen; a nas bogati, ker vanj verjamemo in zato ob njem rastemo. Včasih se mi zdijo zgodbe o tem, ko nekdo vse pusti in gre iskat svoj »sveti gral«, nekaj precej egocentričnega in mi bolj diši po duhovnem slabiču kakor pogumnem človeku, ki se spopade z življenjem. No, vsekakor je to stvar osebne odločitve. Ne sodim, le opažam različne odzive ljudi na stres.

 

Kako uporabljate duhovnost v vsakdanjem življenju: pri delu, v odnosih, v hudih trenutkih itn.?

Pri igranju je duhovnost dobrodošla, ker odpira neznane možnosti interpretacije. Seveda je to odvisno od lika, literarne ali scenaristične predloge. Pri pisanju je neogibno poglabljanje v lastni in tuji duhovni svet. Tisto presežno, ki se dotika transcendence, se včasih zgodi, včasih ne. Nadarjenost ni vse, delo ni vse, včasih se mora poleg zamisli in izpovedi prižgati še iskra. Večno jo bomo iskali, vsi, ki nas to naše bivanje rani, oplaja, preskuša, navdihuje, radosti, žalosti …

 

Vadite kakšne posebne duhovne tehnike, se udeležujete duhovnih delavnic, berete tovrstne knjige? Ste se kdaj podali na romanje na svete kraje tega sveta?

Na romanju, razen »romanju vase«, še nisem bila. Nikoli nisem imela toliko moči, prostega časa, osebne volje, da bi se podala nanj. Starše sem peljala v Santiago de Compostelo (na pot svetega Jakoba), pravzaprav je bilo to literarno srečanje ob očetovi nominaciji za Andersenovo nagrado, a je bilo tudi nekakšno romanje v zgodovino našega skupnega bivanja, naše zadnje skupno potovanje. Nikoli nisem preveč verjela v množične religiozne shode, vedno so se mi zdeli preveč institucionalno ali celo politično obarvani. Privoščim pa vsem verujočim lepe in svetle izkušnje, ozdravljenja, razsvetljenja in radosti. Vsa svetloba je v nas, le najti jo je treba in načini iskanja so različni.

Knjige imam zelo rada, navadno pa ne izbiram tistih, ki so strogo namenjene praktični uporabi »duhovnosti« in so nekakšni priročniki. Raje imam tiste, ki se dotikajo religije, psihologije, filozofije; naj omenim slovensko avtorico Alenko Rebula, njena literatura je sicer psihoanalitična, a slog in obarvanost sta izrazito duhovna. Lepo branje.

 

Kako romate vase?

Tako, da se večkrat zgubim. Potem tavam, in če vztrajam, mi včasih uspe, da se malo najdem. Sicer pa – ob študiju vlog se tu in tam zavem nečesa, kar bi lahko imenovala navdih, lahko glas od drugod, lahko transformacija na drugačni ravni zavesti … Vse temelji na dihu, ta me vodi v neznano, moram se le prepustiti, da zaigra še neznani del mene. A za tako romanje je treba sprva kar precej garati, da prideš do točke, ko lahko poletiš.

Tudi med pisanjem se včasih mučim in stopicam na mestu, včasih kar padem v stanje in potem samo sledim nareku glasu, za katerega se mi dozdeva, da je sicer moj, a hkrati prihaja od drugod. Pri teh bolj ali manj težavnih romanjih mi pomaga joga, meditacija, branje, sanje, ovira pa me marsikaj, najbolj lenoba. Res neprijeten plevel je!

 

Kakšen je duhovni ključ ali bistvo vašega duhovnega življenja?

V svoji pesmi sem napisala: Naključja ni, je le ključ, ki odpira vrata srečanju. Da se srečanje zgodi, mora biti hotenje, za srečanje sta potrebna dva. Ni nujno, da je drugi res od tod, lahko je »od tam«.

 

Duhovni nasvet za bralce …

Nisem čisto nič pametnejša in bolj izkušena od drugih, zato ne bo z nasvetom nič. Vsak človek je svoja luč, zase svet, vsi imamo v sebi ves svet in vse lastnosti; medsebojno zaupanje je morda najbolj dobrodošlo.

 

Pomembno je, kaj človek naredi iz svoje stiske!

Igralka Saša Pavček, prvakinja ljubljanske Drame, pesnica in dramatičarka, izredna profesorica na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), se je rodila v Ljubljani in že v gimnazijskih časih obiskovala dramski krožek v Pionirskem domu. V Šentjakobskem gledališču je igrala Župančičevo Veroniko Deseniško in zanjo v tedanji Jugoslaviji prejela več nagrad. Po diplomi na AGRFT se je študijsko izpopolnjevala v Parizu, na École Florent in École de Mime.

V svojem poklicu je odigrala več kot sto različnih vlog in za svoje delo prejela sedemnajst tujih in domačih nagrad. Med drugim dve Severjevi nagradi (1982, 1992), Zlato ptico za plesno umetnost (1982), mednarodno nagrado Veljko Maričić (1999), nagrado Prešernovega sklada (2000), Zlato školjko (2002), dva naziva žlahtna komedijantka (2003, 2009), Borštnikovo nagrado (2007) in Kocjančičevo nagrado za igralsko in pisateljsko delo, ki ohranja jezikovno izročilo Istre (2010). Poleg teh še filmsko nagrado Vesna in priznanje žirije na festivalu v Franciji za vlogo v filmu Kruha in iger. Za komedijo Al’ en al’ dva? je prejela mednarodno literarno nagrado Umberto Saba (2005), z Unescovo nagrado Mir in prijateljstvo narodov je bila v Iranu nagrajena njena radijska igra Arija (2007).

Njen knjižni prvenec Na odru zvečer je zbirka dram in esejev, izšel je pri založbi Miš, leta 2005 in je prepričljivo obogatil slovenski literarni in gledališki prostor. Knjiga je bila izbrana med deset najboljših del, ki so zastopala Slovenijo na Frankfurtskem knjižnem sejmu 2006. Avtorica se je z njo predstavila tudi na Poljskem in v Litvi. Drame in nekateri eseji so prevedeni v različne tuje jezike

(angleščino, francoščino, italijanščino, španščino, srbščino, makedonščino, češčino, poljščino, litovščino). Sašin pesniški prvenec Obleci me v poljub pa razkriva občutljivo avtorico, ki se z ljubezensko poezijo upira brutalnosti časa. Pesniški prvenec je izšel leta 2010 pri založbi Miš. Zbirka bo v španskem prevodu izšla v Argentini. V letu dni so trikrat ponatisnili knjigo, vsakokrat v tisoč izvodih. Obleci me v poljub je tudi naslov predstave poezije in glasbe, ki je nastala v produkciji avtorice in bila premierno uprizorjena januarja leta 2011 v gledališču Koper – doživela je več kot štiridest predstav, lep sprejem občinstva in kritike. V predstavi poleg avtorice sodeluje tudi glasbeni trio, ki je prispeval avtorsko glasbo. Izdali so tudi zgoščenko Obleci me v poljub (2011). Leta 2012 je moja sogovornica souredila in napisala spremno besedo k posthumni knjigi očeta Toneta Pavčka Angeli, ki je že nekaj časa najbolj prodajana knjiga.

 

Elena Danel; objavljeno v reviji AURA, september 2012, št. 277

Fotografija: Maj Pavček