Vojaški invaziji se je mogoče upreti, ne pa tudi ideji, katere čas je prišel.

— Victor Hugo

Pred leti sem živel v ašramu, kjer smo morali prostore vzdrževati brezhibno čiste: brez drobca prahu ali pajčevine. Govorili so mi, da čistost pripomore h kakovosti meditacije, spanja in splošnega počutja. Navodilu sem sledil, čeprav nisem imel nobene izrazite izkušnje, da to res drži.

Nekega dne so se me sredi teh povsem čistih prostorov polastili melanholija, huda zaspanost, otopelost in nemir. To stanje tudi po več tednih ni minilo. Včasih sem se počutil podobno kot dan pred dežjem, tokrat pa niti najbolj sončen dan ni pregnal moje depresije. Četudi sem še tako pazil na red in čistočo, se moje stanje ni in ni izboljšalo.

Ko sem že hotel povsem opustiti zaupanje v ugoden vpliv čistosti, sem na robu med omaro in steno opazil sumljivo zelenkasto črto. Odmaknil sem omaro in se zgrozil. Zelena plast je na debelo prekrivala celotno steno. Kar nekaj dni je trajalo, da smo plesen odpravili. Takrat so se kot po čudežu povrnili mir, čuječnost in vedrina.

 

Prikriti vpliv nesnage

Kar je pod preprogo (ali za omaro), je skrito očem, ni pa odstranjeno iz finosnovnega polja, ki nas obdaja. Izkušnja s plesnijo za omaro je bila zame potrditev, kako močno vpliva nesnaga – tudi če je nevidna – na počutje in kakovost bivanja. Kar se nabira v stanovanju ali pisarni, vpliva na nas individualno, kar se nabira naokrog po naravi, pa na vse prebivalstvo države.

Kdor odpelje smeti v gozd in jih tam odvrže, dobesedno degradira stanje duha celotnega naroda. Ne zato, ker je prekršil etične norme ali družbene dogovore, temveč zato, ker je zanikal svojo pripadnost družbenemu in naravnemu okolju – nesnago je odnesel iz svojega malega doma in onesnažil veliki dom. Tudi če smeti zasipamo, ostane njihov odtis v podzavesti ljudi in dolgo ne izgine.

Vsi smo že skusili, da čisto okolje čudežno pripomore k notranjemu miru in dobremu počutju. In ni hujšega kakor sredi takega okolja naleteti na kup smeti!

 

Ni mogoče, da ne bi čutili

Občutke je mogoče le potlačiti. Kako pomembno je stanje okolja, je odlično pojasnil Masnobu Fukuoka, ki je trdil, da občutki ne izvirajo iz človeka, temveč neposredno iz okolja: »Ko ljudje vidijo zeleno drevo, pomislijo, da so zelena drevesa čudovita. Drevesa zbudijo v človeku občutek miru. Ko veter razburka gladino vode, postane duh nemiren. Pojdite v gore in v vas se bo zbudil gorski občutek. Odpotujte na jezero in začutili boste duha vode. Vsi ti občutki izvirajo iz narave. Pojdite nekam, kjer je bila narava vznemirjena, in dvomim, da se bo v vas zbudilo kaj drugega kakor občutki vznemirjenosti.«

Nekoč smo si na delavnici o skupnosti v gozdu blizu Naklega razdelili naloge po skupinah. Morali smo najti primeren prostor in tam ustvariti svetišče enemu od elementov: zemlji, vodi, ognju ali zraku. Naša skupina je dobila vodo.

Pritegnil nas je suh hudournik in v njem smo našli idiličen kotiček, poraščen z mahom, majhno kaskado, čez katero ob močnejšem dežju gotovo teče voda. Kraj je že od daleč spominjal na oltarček. Približali smo se in začeli odmikati suhljad. Nenadoma so začeli izpod rastja kukati odpadki: pločevinka, plastenka, vreča … Bili smo pretreseni. Celo z mahom porasla skala je bila v resnici odvržena spužvasta izolacija iz avta.

Nesnago smo že hoteli odnesti, a smo brž ugotovili, da naše svetišče ni po naključju prav tu. Voda je simbol čiščenja, posebno v hudourniku, kjer dere in odnaša. Torej smo na en breg naložili odpadke, na drugega pa simbole življenja: praprot, gobe, vejice in cvetje. Iz polivinila smo naredili potočno strugo in jezerce, v katero se je stekla voda iz naše plastenke.

Kontrasti na kupu. Umetno in naravno razdeljeno in hkrati povezano z vodo, brez katere ni na Zemlji ničesar. Odmikali smo se vse bolj in ob pogledu iz vesolja se nam je zazdelo, da nas voda bolj povezuje kakor ločuje. Tudi odpadki nas povezujejo! V tem letu bolj kot kdaj prej.

 

Panta rei

Vse teče. Rastline, živali, ljudje, odpadki. Čez milijon let ne bo nobenega več. V večnosti je trenutek nepomemben, nepomembno je, kako čisto ali umazano živimo. Smo kakor zrnce peska na morski obali. Ko nas začne premetavati morje, spoznamo svojo nemoč.

Zakaj bi torej čistili odpadke iz narave? S stališča božanskega ni razlike med trajanjem življenja bakterije, človeka, drevesa in časom razpadanja cigaretnega ogorka, plastične vrečke, konzerve. Vse je minljivo. Narava se bo v milijon letih zacelila, tudi ko naše ponosne civilizacije ne bo več.

Le človek, ki se tega zares zaveda, zna ločiti med dobrim in slabim. Ni mu vseeno! Duhovni paradoks človeške narave je presunljiv: kdor se močno zaveda, da je le zrnce peska, ki ga premetavajo valovi, se bo bolj potrudil, da ne bo za sabo puščal nepotrebne nesnage, kakor človek, ki zmotno misli, da sam nadzira svet.

 

Svet, naš dom

Ali lahko s čim bolje izrazimo zdravo domoljubje kakor z iskreno skrbjo za zdravo in čisto bivalno okolje za vse ljudi in druga bitja, ki prebivajo v naši domovini? Nepriljubljenost domoljubja v sodobni družbi je posledica prevlade ljubezni do denarja – denaroljubja.

Nič čudnega, da so se nam leta 2010 posmehovali in nam govorili, da smo nori, ko smo predlagali vseslovensko prostovoljsko akcijo čiščenja divjih odlagališč in trdili, da se je bo udeležilo 10 odstotkov prebivalcev Slovenije v enem samem dnevu. Toda državljani Slovenije so začutili, da je naš poziv pristen, in odzvalo se jih je še več.

Zdaj smo že v letu 2012 in pravimo, da bodo letos odpadke pobirali v sto državah sveta in združili do sto milijonov ljudi. Za to potrebujemo ljubezen do zemlje – zemljoljubje. Resda je to preveč abstrakten pojem, da bi ga lahko začutili spontano, toda v globaliziranem svetu ga bomo morali, saj s svojimi dejanji vplivamo na celoten planet.

Skeptiki pravijo: »Ah, kaj bi se trudili! Saj itak ni mogoče ničesar zares spremeniti.« Godrnjači se razburjajo: »Zakaj ne poskrbijo za to pristojni?! Zakaj pa jih plačujemo?« Izmikači sicer ne rečejo nič, zato pa vse dni sedijo pred televizorji, namesto da bi kaj ukrenili. Tudi če bodo 24. marca 2012 posedali pred televizorji, se čistilni akciji ne bodo mogli ogniti; povsod bo – v vseh poročilih, na vseh radijskih postajah, v vseh časnikih …

Pred televizorji se počutimo močne, ker imamo nadzor nad petdeset, sto programi. Svet lahko opazujemo od daleč, ne ogroža nas. Tako se nam ni treba ubadati z dejstvom, da v tem svetu živimo. Ne želimo se spustiti v resničnost, jo videti takšno, kot je, in si priznati, da ekologija ni modna muha, da ni prihranjena za strokovnjake, da ne pomeni le čiščenja naftnih madežev in filtriranja odplak iz tovarn, temveč je nekaj, kar se začne ob občutenju lastnih potreb.

 

Ekologija izvira iz zavedanja o potrebah

Občutenju potreb sledi vzgib po zadovoljitvi. Kot vse živali na planetu to navadno storimo po liniji najmanjšega odpora (v porabniški družbi najnižje cene), ne da bi razmišljali o posledicah. Včasih se tudi malce bolj potrudimo in namesto da bi vrgli vase sendvič, si skuhamo dobro kosilo, namesto, da bi se odpeljali v službo z avtom, se odpravimo peš ipd. Toda potrudimo se le za tisto, kar smo izkusili kot nekaj dobrega, presežnega, kot nekaj, kar prinaša več zadovoljstva in dobrega počutja (ali manj trpljenja). S tem presežnim trudom kažemo svojo modrost, ustvarjalnost in solidarnost.

To se dobro vidi tudi pri odpadkih. Ko se nam ne da potruditi, vržemo vse odpadke na isti kup in potem v isti zabojnik. Če nam ni vseeno, odpadke razvrstimo in recikliramo. Ne samo to! Preden kaj kupimo, premislimo o dejavnikih obremenjevanja okolja in kupujemo manj nepotrebnih reči, posebno pa nepotrebne ovojnine! Preden kaj odvržemo, skušajmo to reč znova uporabiti. Večino odpadkov odvržemo tako, da lahko znova postanejo surovine, namesto da bi končale na odlagališčih. Pristna duhovnost ne more biti odrezana od resničnosti, sredi katere živimo.

Iz narave smo se najbolj izločili s tem, ko smo se izrezali iz njenih okvirjev, iz omejitev, ki jih nalagajo naravne okoliščine. Če človek nima omejitev, se ne more zavedati svojih potreb! Nezadovoljen je, neizpolnjen, nejevoljen. Dobro je občasno biti lačen, žejen, občutiti mraz, izčrpanost, samoto, celo bližino smrti. Če ljudje teh omejitev ne občutijo, postanejo svetu tujci, ker ga opazujejo s prevelike razdalje in ne znajo povezovati vzrokov s posledicami. Tako kakor veliko sodobnih otrok ne ve, od kod pride mleko in kaj je cvetača. Od takih ne moremo pričakovati presežnega truda in ekologije.

 

Sem domorodec! In ti tudi!

Zares ekološki bomo takrat, ko se bomo resnično vrnili na naš planet. Takrat bomo dojeli, da smo na njem vsi – prav vsi – domorodci, da je vsa Zemlja naš skupni dom. Nismo prav nič več kot katero koli drugo bitje, ki je tu doma.

Kaj pomeni biti domorodec, odlično ponazarja tale zgodba: Znanstvenike in semiologe so sklicali, naj se zberejo ob atomskem skladišču v zvezni državi Washington, kjer je shranjen plutonij za atomsko orožje ZDA. Naročili so jim, naj oblikujejo znamenje, ki bi ga postavili na skladišče in bi ga razumelo celo zunajzemeljsko bitje čez 5000 let ter si ne bi drznilo kopati. Eden od udeležencev se je nasmejal in rekel: »Ni vam treba skrbeti! Jim bomo že mi povedali.«

Biti domorodec pomeni biti tukaj doma, biti rojen na tem planetu. To pomeni, da ne gremo nikamor! In kaj zdaj? Kako to, da ne bomo odšli z Zemlje, vpliva na odnos ljudi do našega planeta?

Pričakovali bi, da povečuje občutek individualne odgovornosti. Prav tako bi lahko pričakovali, da bodo voditelji razmišljali, kakšni so naši dolgoročni načrti za prihodnost planeta. Ali smo načrtovali globalno segrevanje, zakisanost oceanov, prenaseljenost, zastrupljanje, utapljanje v smeteh? Če tega nismo načrtovali, smo očitno nekaj spregledali.

 

Nara Petrovič; objavljeno v reviji AURA, februar 2012, št. 270

Slika: Bigstockphoto.com