Prebivalci doline Hunza živijo v tradicionalnih hišah zgrajenih iz kamna in ilovice, čedalje več pa je tudi sodobnih lesenih hiš z balkoni. Dolgo so veljali za najstarejše in najbolj zdrave ljudi na Zemlji. Po videzu so podobni Evropejcem. Izročilo pravi, da je to majhno gorsko državo zasnovala skupina vojakov Aleksandra Velikega, ki so vpeljali strogo vojaško disciplino.

Med njimi je zelo veliko stoletnikov, ki so kljub visoki starosti zelo čili. Hunze pravijo, da so nekateri redki posamezniki doživeli celo 130 let, vendar le za eno osebo mislijo, da je živela 145 let. Moški člani Hunz naj bi bili tudi pri svojih devetdesetih letih sposobni imeti otroke. Zanimivo pa je, da je njihov zadnji vladar, ki mu pravijo mir, umrl star samo 69 let. Verjetno člani vladarske hiše niso živeli tako zdravo kakor revnejši pripadniki njihovega ljudstva. Pogosteje so uživali živila živalskega izvora in jajca ter večinomo časa presedeli.

Dolgo časa so mislili, da je nenavadno dolga življenjska doba Hunz posledica genskih dejavnikov, toda raziskave so pokazale, da so dejavniki okolja močnejši od dednosti. Ti dejavniki pa so prehrana, ki temelji predvsem na živilih rastlinskega izvora, gorski zrak in voda, ki priteče iz ledenikov ter preprosto, naravno življenje z veliko telesne dejavnosti. Hunze namreč zelo veliko pešačijo, vsaj od 10 do 20 kilometrov na dan, ko se odpravijo do svojih zelo oddaljenih gorskih teras. Hoja izredno dobro deluje na organizem in je tudi najlažja in naučinkovitejšak telovadba. Njihov delovni dan se začne ob petih. Med delom Hunze zelo pogosto počivajo in tedaj globoko vdihujejo svež zrak. Med počitki se ne pogovarjajo, temveč le opazujejo lepoto narave.

Ljudstvo doline Hunza, Burušaski, danes šteje 87 000 ljudi. Do leta 1947 so živeli samostojno, v avtonomni himalajski kraljevini v okviru britanskega imperija. Na čelu kraljevine je bil vladar, mir, ki se je leta 1947 odločiv za pripojitev svoje kraljevine Pakistanu.

V dolino Hunza pelje dolga stara pot iz Islamabada.V šestdesetih letih so Kitajci skozi dolino zgradili cesto za transport blaga v Islamabad, Lahore in Karači na jug Pakistana. To je spremenilo tudi življenje Hunzam, ki so začeli posnemati sodoben način življenja. Med njimi so se nekateri navduševali celo nad kemičnimi gnojili in pesticidi, vendar na srečo takšnih prebivalcev ni bilo veliko. Življenje Hunz danes ogroža preveč popašenih površin, enostranska pridelava in preveč namakanja ter sodobni vplivi, tudi negativni vplivi talibanov iz Afganistana.

Hunze so večinoma muslimani, ismailiti, miroljubni, pripravljeni pomagati, zelo gostoljubni in po videzu lepi ljudje. V vsej dolini Hunza nimajo težav z ohranjanjem reda in mira, do zdaj niso imeli niti policijske postaje, saj je niso potrebovali. Zaradi geografske izoliranosti doline so njeni prebivalci ohranjali tudi nespremenjene življenjske navade.

Dolgoživost in izjemno zdravje

Dolgoživost in izjemno zdravje prebivalcev te doline sta pritegnila pozornost številnih raziskovalcev. Ameriška kardiologa E. G. Toomey in P. W. White sta to območje obiskala leta 1964 in opravila vrsto raziskav, ki sta jih objavila v reviji American Heart Journal (št. 68, 1964). Pregledala sta 25 ljudi starih od 90 do 110 let in ugotovila, da so vsi imeli normalen krvni tlak, nizko raven holesterola in dobro srce. Hunze ne poznajo raka, bolezni src in žilja, diabetesa ali prezgodnjega staranja. Ugotovila sta, da se tudi hranijo zelo preprosto. Jedo le dvakrat na dan in sicer zaužijejo samo zajtrk in pozno kosilo, ne glede na ostre podnebne razmere, v katerih živijo. Med obrokoma ne jedo. Ker ne uživajo večerje zaspijo z neobremenjenim želodcem in tako organizem med spanjem lahko vse moči usmeri v obnovo organizma in ne v prebavo. K spanju se odpravijo zelo zgodaj, takoj, ko se stemni. Izsledki medicinskih raziskav so pokazali, da človeški organizem med 21. in 23. uro izloča kemično snov, ki povzroča zaspanost, po 23 uri pa jo neha izločati, zato je potem težje zaspati ali pa je spanje nekakovostno. Poleg tega je znanstveno dokazano, da se od 21. ure pa do sončnega vzhoda v telesu izloča melatonin, kemična snov, nujna za obnovo celic, vendar le, če človek spi v temi. V sodobnem svetu pa umetna osvetlitev ohranja organizem buden in pripomore k degenerativnim boleznim oči (kratkovidnosti, daljnovidnosti, glavkomu in podobnim boleznim). Prebivalci doline Hunza uživajo tisto, kar jim ponuja narava. Poleti predvsem presno sadje in zelenjavo, ki jo kuhajo le kratek čas. Od sadja uživajo marelice, hruške, breskve, češnje, murvo, robide in grozdje, vse to sadje uživajo sveže ali posušeno. Pozimi jedo predvsem marelice posušene na soncu, stročnice, nakaljena žita in ovčji sir, v spomladanskem času, ko ni pridelkov in porabijo zimsko zalogo hrane, pa se od dva do tri mesece postijo. To obdobje imenujejo spomladanska lakota. Tedaj skoraj nič ne jedo, samo enkrat na dan spijejo pijačo iz namočenih in nasekljanih suhih marelic.

Hunze zaužijejo približno 1933 kalorij na dan in sicer približno 50 g beljakovin, 36 g maščob in 365 gramov ogljikovih hidratov. Škotski zdravnik Robert McCarrison, ki je med Hunzami v dvajsetih letih prejšnjega stoletja živel 14 let, je ugotovil, da je prav hrana vzrok njihove dolge življenjske dobe, saj njihovi sosedje, ki živijo v enakih podnebnih razmerah in se hranijo večinoma s hrano živalskega izvora, zbolevajo za različnimi boleznimi in je njihova življenjska doba dvakrat krajša. Hunze uživajo tudi izredno malo beljakovin.

Mleka uživajo le malo, večina prebivalcev zaužije meso enkrat ali dvakrat na leto, kuhano in narezano na koščke, in to večinoma ob verskih ali družinskih praznovanjih. Ker so Hunze večinoma muslimani, jim vera prepoveduje uživanje svinjine, zato najpogosteje jedo perutnino, jagnjetino, zelo redko pa jakovo meso ali govedino. Tudi jajca zaužijejo le redko. Od mlečnih izdelkov uživajo nekaj kozjega mleka in sira, maslo zelo redko. Živalske beljakovine uživajo predvsem pozimi in tudi takrat le zelo malo. Uživajo tudi zelo malo soli, večina jedi je ne vsebuje, razen čapatijev. Poleg tega so navajeni hrano temeljito prežvečitii. Od žit uživajo ječmen, proso, pšenico in ajdo, moko meljejo iz celih žitnih zrn. Iz nje delajo nekakšne palačinke brez kvasa, imenovane čapati, ki jih jedo za zajtrk in kosilo. V čapatije občasno zaidejo tudi živalske dlake in živalski iztrebki, ker nekateri Hunze še danes za ločevanje žitnih zrn uporabljali živali. Po tradicionalnem receptu pripravljajo tudi pijačo podobno jogurtu.

Zelo pogosto pa uživajo marelice in zmerno tudi jedrca mareličnih koščic. Iz svežih mareličnih koščic s kamnitimi mlini stiskajo olje. Tako dobljeno olje uporabljajo kot preliv za solato, pa tudi za nego obraza in las. Sveže marelice uživajo tudi tako, da jim odstranijo koščice, jih na drobno nasekljajo, namočijo v vodi, da se zmehčajo, nato jih zmeljejo in znova pomešajo z vodo in zaužijejo.

Prečiščenega sladkorja ne uživajo. Od zelenjave imajo najraje fižol, grah, korenje, pastinjak, krompir, buče, zeleno solato in špinačo. Od oreškov uživajo največ orehov, manj pa lešnikov in madljev. Iz madljev izdelujejo olje po recepturi, ki se prenaša iz roda v rod. Obroki so sestavljeni iz kombinacije sadja ali solat z oreški.

Sadje, zelenjavo in žita gojijo povsem ekološka. Umetnih gnojil ali herbicicov in pesticidov ne uporabljajo, uporabljajo predvsem kompost in živalski gnoj. Kompostirajo ostanke sadja in zelenjave, dodajajo pa jim še lesni pepel ter olesenele dele rastlin in listje. Njihov vladar (mir) jih je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja na zahtevo Pakistana skušal prisiliti, da bi uporabljali umetna gnojila in pesticide, vendar tega večina Hunz ni sprejela, ostali so zvesti tradicionalnemu načinu kmetovanja.

Zemljo namakajo s sistemom kanalov in velikih kamnitih plošč. Voda je alkalna, sveža in bistra, predvsem ledeniška. Z gora prinaša mulj in črnkast pesek, bogat z rudninskimi snovmi. Dvakrat na leto odstranijo kamnite plošče in voda skupaj z muljem iz glavnih kanalov preplavi terase. Nato zemljo obdelajo, pognojijo s kompostom in živalskim gnojem in potem sejejo in sadijo. Pridelke varujejo pred škodljivci in plevelom z mešanico vode in pepela iz različnih dreves in rastlin.

Prednost prebivalcev te posebne doline je tudi, da lahko za zdaj še uživajo v čistem zraku. Ker živijo na povprečni nadmorski višini 2500 metrov imajo prebivalci večje številko rdečih krvničk, kot prebivalci nižjih predelov. Rdeče krvničke so odgovorne za izmenjavo plinov v pljučih, za prenos kisika, nujnega za normalno delo celic in organizma v celoti. Hunze se tudi radi kopajo v ledeno mrzli vodi, celo pri temperaturi 15 stopinj Celzija pod ničlo.

Brez raka in degenerativnih bolezni

Večina Hunz nima degenerativnih bolezni. Najpogostejše bolezni so okužbe, ki jih povzročijo škodljivi mikroorganizmi in zajedavci. Med takšnimi boleznimi so zlasti malarija, bolezni povzročene s stafilokoki (okužbe dihalnih poti in kože) in dizenterija. Na posameznih območjih v dolini so močvirnati predeli z veliko komarjev. Poleg tega so Hunze nekoč (ponekod še danes) kot gnojilo poleg komposta in živalskega gnoja uporabljali tudi človeško blato, ki se je pred tem razkrojevalo šest mesecev, in ker vaščani nekaterih vasi niso imeli navado prati sadja in zelenjave in tudi niso preveč skrbeli za čistočo telesa, so zboleli. Toda druge Hunze so jim očitali nečistočo in nered in ker so večinoma muslimani, se od njih, tako kot od judov, zahteva, da vzdržujejo čistočo telesa in oblačil, da bi lahko opravljali dnevne molitve. Te verske zapovedi so velik del ljudi rešile dizenterije in številnih okužb.

Ker pa se pri Hunzah izmenujejo obdobja obilja z obdobji prikrajšanosti in celo lakote, so bili med njimi tudi primeri tuberkuloze in skorbuta (pomanjkanje vitamina C).

Žal pa se danes zdravje Hunz poslabšuje, saj so »blagodati« sodobne civilizacije prišle tudi k njim: konzervirana hrana, sladkarije iz bele moke in sladkorja in drugi predelani industrijski izdelki polni kemičnih snovi (ojačevalcev okusa, umetnih arom in barv, konzervansov itn.). Pogostejši je karies, že se pojavljajo celo degenerativne bolezni prebavil in druge bolezni. Umetna osvetlitev, radio in televizija so še zmeraj redki, vendar skrajšujejo bivanje Hunz v naravi, na svežem zraku in soncu, Hunze so tudi čedalje bolj izpostavljeni stresu, tudi manj spijo. Kljub temu pa še zmeraj prevladuje tradicionalni način življenja in so Hunze še zmeraj eno najbolj zdravih ljudstev na Zemlji, ki tudi najdlje živi.

Leta 1963 je Hunze obiskala francoska medicinska odprava in ugotovili so, da je njihova povprečna življenjska doba 120 let, dvakrat daljša od Evropejcev. Avgusta leta 1977 so v Parizu na mednarodnem kongresu o kancerogenih bolezni sporočili, da v skladu s podatki geokancerologije (vede o pojavljanju raka v različnih delih sveta) od vseh ljudstev na Zemlji raka ne poznajo samo Hunze. Da bi tudi drugi ljudje bili tako čili in živeli tako dolgo, nam Hunze svetujejo: uživajte predvsem rastlinsko hrano, fizično delajte in čim več hodite ter ne spreminjajte življenjskega ritma, pa boste živeli več kot sto let.

Hunze so tudi zelo veselo ljudstvo, zmeraj so dobro razpoloženi, tudi ko so lačni ali jih zebe. McCarison jih je opisal tudi kot zelo spokojne, s trdnimi živci, ki pa so kljub temu zelo pretanjeni in občutljivi kot strune. Redko se jezijo, se ne pritožujejo, niso živčni, se ne prepirajo med seboj in tako z duševnim mirov premagujejo telesno bolečino, težave, hrup in vse druge življenjske izzive.

Recept za pripravo čapatijev

2 skodelici polnovredne moke (moke iz celega zrna) ali pa mešanice več polnovrednih mok

½ čajne žličke zelenjavne ali morske soli.

1 skodelica hladne vode (lahko tudi manj)

Zamesimo moko in sol. Dodajamo vodo in mesimo, dokler ne dobimo čvrstega testa. Nato površino, na kateri mesimo, še dodatno potresemo z moko in mesimo testo, dokler ne postane gladko in prožno. Pokrijemo z mokro krpo in pustimo stati pol ure. Nato iz hlebca oblikujemo žogice velike od 2 do 3 centimetre. Te na tanko zvaljamo v kroge s premerom približno 18 centimetrov. V blago segreti pečici jih nato spečemo v pekaču ali na rešetki, pred tem pekač ali rešetko nekoliko naoljimo. Uporabimo lahko tudi papir za peko. Pogosto obračamo. Od enega hlebca dobimo približno 20 čapatijev.

Priprava zelenjavne soli

Za pripravo zelenjavne soli lahko uporabimo različno koreninasto zelenjavo, na primer gomolj zelene. Tega operemo, olupimo, nasekljamo in pomešamo z morsko soljo v razmerju 1:3 in damo v pokrito posodo, da stoji 20 ur. Nato mešanico stresemo v posodo, damo v pečico in sušimo na temperaturi 80 stopinj, dokler se ne posuši. Posušeno mešanico ohladimo, čim bolj na drobno zmenjemo ter shranimo v dobro zaprtem steklenem kozarcu.

Grenka marelična jedrca

Že od Konfucijevih časov so na Kitajskem uporabljali marelična jedrca kot zdravilo. V Evropi sta leta 1835 Liebig in Woehler proučevala jedrca in njihovo sestavino glikozid amigdalin, nato so začeli jedrca predpisovati kot zdravilo za notranjo rabo. Kmalu se je pokazalo, da je treba biti z omenjenimi jedrci previden, saj so že v malo večji količini ali po daljšem času uživanja strupena, ker vsebujejo tudi cianid. Njihovo strupenost so začeli proučevati že leta 1848 in sicer na psih. Leta 1961 sta Sun Chu Lee in Yung Chu Lee kljub vsemu uvrstila amigdalin in jedrca na kitajsko-korejski seznam rastlinskih zdravil z opombo, da razkrajajo raka. Izsledki znanstvenih raziskav pa so pokazali omejen vpliv na tumorje, zato pa toliko večjo možnost za poškodbe jeter in ledvic, živcev, oslabljeno delovanje ščitnice in podobno, če se jih uživa preveč ali predolgo. Z zaužitjem jedrca ali dveh je dobro preveriti, ali jih sploh prenašamo. Če se pojavita slabost in bruhanje, je treba z uživanjem jedrc takoj prenehati. Tudi tisti, ki jedrca dobro prenašajo, naj ne bi zaužili več kot jedrce ali dva na dan, daljše jemanje jedrc pa se odsvetuje.

Marko Vesel, objavljeno v reviji AURA št. 302, oktober 2014