Iz pomembnejših političnih dogodkov minulega leta, kakršni so bili volitve v Združenih državah Amerike ali pri nas, lahko razberemo, da so bili največje pozornosti deležni prav posamezniki in stranke, ki so obljubljali največje spremembe.

Sprememba je nedoločena, a močna potreba današnje družbe. Kaže se v nenehnem iskanju novih, močnejših dražljajev in obljubah, da bo življenje po njej prijetnejše in zanimivejše. Ta večna lakota po spremembi je posledica iskanja zadovoljitve in potešitve globljega hrepenenja, izraz občutkov praznine in osamljenosti. Človek hlasta za neoprijemljivim svetom, ki ga ne pozna več.

 

 Zdramijo nas le še pretresi in izzivalne informacije

Spletni brskalnik nam ob besedi senzacija natrese veliko zadetkov, in če jih natančneje pregledamo, ugotovimo, da nam senzacije ponujajo predvsem mediji, ki želijo pritegniti našo pozornost in povečati prodajo.

Izraz senzacija izvira iz latinske besede sentire, čutiti, občutiti, zaznavati. Pogosteje so ga začeli uporabljati v 18. stoletju, ko se je kot nova literarna zvrst pojavil celo senzacijski roman. Poročanja, znanstvena odkritja in predvsem misterije so uokvirili v občutke, zaradi romantičnega pridiha pogosto mitološko obarvane. Čutno zaznavanje se je pozneje sprevrglo v zasvojenost s čutnimi dražljaji. Jasno začrtan moralni prag, ki so ga nekoč še spoštovali, se je sčasoma zabrisal in ljudje smo se začeli odzivati le še na pretrese in izzivalne informacije. Kar je bila včasih posameznikova pravica ali prednost, so si začele lastiti širše množice. Zanimivi so le še odmevni dogodki, ki vznemirjajo čute in čustva, zbujajo občutke napetosti in sproščajo adrenalin. Pot v poplitvenje, površinskost.

Kako se lahko kultiviran človek pogrezne v tolikšno blato? Mar v življenju ne išče svojega bistva? Zakaj skuša praznino svojega življenja napolniti s senzacijami? Je to pot k božanskemu v njem ali le konec tiste poti, kjer stik z višjim življenjem ni več mogoč? Morebiti pa najnižja točka, ki jo mora doseči, da bi odkril resnične vrednote?

 

Drugi breg poplitvene reke

So ljudje, ki bi se radi dvignili nad biološke potrebe in čutnost. V sebi nosijo tiho, globoko hrepenenje po duhovnosti in predstavljajo drugi breg poplitvene reke nemirnega sveta, hlepečega po senzacijah, nasprotje med senzacionalnim, čutnim zaznavanjem in mirom, ki odseva v jasnini resnice.

 V knjigi Oblak nad svetiščem je Karl von Eckartshausen že pred stoletji zapisal:

 Za tihega in mirnega opazovalca ni bolj nenavadnega stoletja, kot je naše. Povsod vrenje in kipenje, v duhu ljudi in v njihovih srcih. Povsod bojevanje svetlobe s temo; bojevanje mrtvih idej z živimi; mrtve, nemočne volje z živo delujočo silo; vojna živalskega človeka proti dušnemu človeku, čigar čas prihaja. Ali je že bilo kdaj stoletje, v katerem bi bila nenravnost in samoljubje večja, kot sta danes?

 Eckartshausnova modrost iz sredine 18. stoletja velja tudi danes. Kolo življenja se nenehno vrti; poteka ciklično, sredobežno v neskončni spirali, razvija se in širi, dokler ne doseže zakonitega vrhunca. Silnice se nato obrnejo navznoter, vzponu in širjenju sledi vračanje k izhodišču. Napoči čas, pomembnejši od razcveta, čas žetve, odsvita, ki odbere tisto, kar je zrelo, dovolj oplemeniteno za prestop praga večnosti. Takrat je pomembno prepoznati silnice in vedeti, ali nas njihov tok nosi navzven ali stojimo v središču in nas tokovi pehajo v izhodišče.

Zgodovina dokazuje, da vsak prehod v novo obdobje, tako tudi začetek 21. stoletja, prinaša nove podnete in povzroča razpoke v dotedanji miselnosti. Tako sta v začetku 20. stoletja teozofija in antropozofija z novimi pravili vedenja, novostmi v literaturi, glasbi in arhitekturi pomembno vplivali na svetovno kulturo. Človek je ta razvoj doživljal kot notranje vznemirjenje, pričakoval je spremembe, bil navdušen nad prenovo in si prizadeval za novo, boljše življenje. Spodbuda se je s posameznikov širila na manjše skupine. Dotaknila se je mnogih človeških duš, jih razgibala in gnala do meja njihovih zmogljivosti. In spiralni obrat se je sklenil.

 

Prestopiti mejo

Tudi danes čutimo, da smo dosegli mejo. Prestopimo jo lahko le, če se zavestno ločimo od včerajšnjega, če opustimo preteklost. A zakaj je človek tako nestanoviten? Ker živi v dvopolnem svetu, ki se izraža tudi v njegovem bitju. Skrajnosti ga privlačijo in odbijajo, nanj pritiska notranji in zunanji nemir in ga sili v zorenje, v spoznanje, da je povezan z vsem in vsemi (globalizacija). Če pritiska ne razume, se prestraši in v prikritem strahu zahlasta po nadomestilu za izpraznjeno sredino. Obljube blaginje ga pritegnejo in navdušijo, in ker napetosti v svojem srcu ne razume pravilno, tudi zavedejo.

Duhovna zgradba se v človeku zgradi edino z obnovo lastnega bitja. Potem ni več plen nestanovitnosti, saj je trajno vse, kar nastane iz Boga. Ta premena poteka kot krožno valovanje, izhajajoče iz osrednje točke, se širi v prostor in razgublja v daljah življenja. Za novo krožno valovanje so potrebne nenehno nove spodbude, a osrednja točka, vir, iz katerega človeštvu doteka prvotna energija, mora ostati ista. Vsaka kultura ima glasnike, ki želijo pomagati ljudem v svetu samopotrjevanja, oblastne volje in preskušenj, glasnike, ki notranje prepoznajo spodbudo. Takrat se preživelo lahko umakne. Vendar umik še ni zmaga, še ni duhovni preboj. Zato si kulture sledijo druga za drugo v neskončnem ponavljanju. Tudi 21. stoletje prinaša novo kulturo, novo obdobje s sporočilom in nalogo za vse ljudi.

 

Slediti vzgibu novih življenjskih možnosti

Neutrudni iskalec mnogokaj tvega. Najti želi svoj izvor, tipa v najrazličnejših smereh in seveda trešči tudi ob val senzacij: občutkov, čustev, zaznavanj. Sorodna latinska beseda sensatus pomeni biti nadarjen z občutkom in razumom. Vsak človek je načelno sposoben prepoznati spodbude, a kolikor močneje je spojen s snovjo, toliko teže se osvobodi navezanosti na čute. Sodobniku se je težko notranje opredeliti, vendar ne more več zatiskati oči pred notranjo in zunanjo resničnostjo in se slepiti, češ, vzemimo pač svet tak, kakršen je, in naredimo najboljše, kar se da, saj bo najbrž trajalo še nekaj časa, preden pride konec.

Takšna nepremišljena vdanost je živo nasprotje odzivu človeka, ki je v sebi odkril prvotni izvor in se odločil za pot prek začrtanih meja. Stik z izvorom, s središčem ga namreč lahko prebudi iz smrtnega sna in v spiralastem gibanju predre meglo, ki obdaja njegovo zavest.

Bolj ko se je neka kultura pogreznila v zmoto in temo, svetlejša se zdi božanska narava, ki jo iskalec ob tem prodoru zasluti. Ne gre za senzacijo, za očaranost čutil, marveč za novo razodevanje, ki se odstre zavesti in seže čez telesne omejitve in odzive. Ko se iskalca dotakne vzgib novih življenjskih možnosti in začne tem slediti, lahko prestopi mejo, pred njim se razpre pot in omejitve zemeljske zavesti odpadejo. Duša ne trpi več. Omejena zemeljska zavest se raztopi v novi zavesti, ki živi iz božanskega izvira. Novo jedro zavesti ni odvisno od prostora in časa, od razcveta in minevanja kultur. Tudi ne od nihanj, ki človeštvo ohranjajo v gibanju. Je otok miru, del večnosti, ki človeka znova popelje v večno, nesmrtno stanje.

Simon Jarej, objavljeno v reviji AURA št. 234, februar 2009

Fotografija: Bigstockphoto.com