Pretirana spolna dejavnost terja davek – škoduje možganom, celibat in čistost pa delujeta nanje blagodejno. Dokaze za to najdemo v vedski tradiciji in starodavni indijski medicinski znanosti ajurvedi in tudi v sodobni znanosti.

Med najbolj zavzetimi zagovorniki celibata je bil biokemik dr. Raymond W. Bernhard (1901–1965). Leta 1957 je v delu z naslovom Znanost odkriva fiziološko vrednost vzdržnosti zbral številne izsledke iz nevrologije, seksologije, nevropatologije, ginekologije, fiziologije, psihiatrije, endokrinologije, urologije, ki kažejo na povezanost spolnih žlez in možganov. Trdil je, da pretirana spolna dejavnost povzroča pomanjkanje lecitina in posledično nedohranjenost živčnih in možganskih celic.

 

S spolnostjo se izgubljajo dragocene snovi

Dr. Raymond W. Bernhard se je rodil v družini ruskih Judov v New Yorku. Diplomiral je leta 1924 na univerzi Kolumbija, magisterij in doktorat pa je opravil na Univerzi New York. Študiral je tudi biokemijo v Nemčiji, tam se je posvetil raziskovanju lecitina in po vrnitvi v Združene države Amerike postal pionir na tem področju. Živel je v celibatu, hranil se je vegetarijansko, proučeval je tudi vedsko literaturo. Umrl je leta 1965 zaradi pljučnice.

Napisal je več del iz endokrinologije, med drugim tudi Znanost odkriva fiziološko vrednost vzdržnosti. Leta 1957, ko je knjiga izšla, je javnost pod vplivom raznih seksologov prav v spolni vzdržnosti našla krivca za živčnost in duševne bolezni. Na temelju tega prepričanja so zdravniki in psihoanalitiki menili, da je spolna abstinenca vzrok obolevanja mladih za živčnostjo, zato so mladeničem svetovali, naj so čim več spolno dejavni in se tako ognejo nevarnosti abstinence. Dr. Bernhard je ostro nasprotoval takim pogledom in poudarjal, da je semenska tekočina izjemno bogata z lecitinom, holesterolom, fosforjem in drugimi sestavinami živčnega in možganskega tkiva. Bil je prepričan, da je prav zaradi vdajanja spolnosti in izgube dragocenih snovi, ki hranijo živce, (to povzroča njihovo nezadostno prehranjenost), moteno delovanje živčevja in možganov.

Poglejmo dokaze in trditve iz nevrologije, nevropatologije, seksologije, ginekologije, fiziologije, psihiatrije, endokrinologije, urologije idr., ki jih je Bernard podrobno dokumentiral.

 

Spolne žleze in možgani so povezani

Dokazi iz psihiatrije kažejo na neizpodbitno vez med spolnimi žlezami in možgani. Spermatozoji imajo tudi notranjo funkcijo, ki je nujna za normalen možganski metabolizem. Mogoči vzrok za nastanek shizofrenije naj bi bile spremembe spermatozojev ali njihovo pomanjkljivo nastajanje zaradi degeneracije semenskih tubul (malih cevčic). Takšne posledice lahko povzročita prepogosta masturbacija in spolnost, ki izzoveta pomanjkanje nekaterih snovi v krvnem obtoku, nujnih za hranjenje možganov. Poglavitna sestavina mielinskih ovojnic živčnih celic je namreč lecitin, ki je bistven za njihovo delovanje, hkrati pa je lecitin tudi temeljna sestavina semenske tekočine. Torej naj bi ne bilo težko doumeti, zakaj pretirana spolna dejavnost povzroča pomanjkanje lecitina ter posledično podhranjenost živčnih in možganskih celic.

Škodljivi učinki izliva semena pomenijo nenadno izgubo lecitina, holesterina, kalcija, fosforja, vitamina E in drugih snovi, nujnih za normalno delovanje živčevja.

Nenadna izguba kalcija na biokemični ravni pripelje do simptomov orgazma podobnega tetanusu (krču), ki so zelo podobni simptomom epileptičnega napada. Ni dvoma, da čezmerna pogostost takih simptomov pusti neizbrisen vtis na možgane in živčevje.

 

Pretirana spolnost povzroča senilnost

Profesor Eugen Steinach (1861–1944), priznani fiziolog, je s poskusi dokazal, da notranji izločki spolnih žlez, potem ko se vsrkajo v kri, potujejo predvsem v možgane in hrbtenjačo. Na temelju tega je sklepal, da notranje izločanje spolnih žlez, potem ko se izločki vlijejo v kri, deluje predvsem na osrednje živčevje.

Menil je, da zadrževanje semena v telesu pomeni zadrževanje spolnih hormonov in povečano krepkost, izguba semena pa izgubo hormonov in zmanjšano vitalnost. Kronično pomanjkanje teh hormonov povzroči simptome senilnosti.

Ozrimo se še dlje v zgodovino: že Hipokrat je opozarjal, da nezavedno izločanje semena lahko povzroči okvaro hrbtenjače, katere simptomi so degeneracija čutilnih nevronov ter zbadajoča bolečina v trupu in nogah pa tudi negotova hoja, pohotnost in spolna nemoč.

 

Pomen lecitina za možgane

Eno od najzgodnejših odkritij v kemiji možganov je, da vsebujejo veliko fosforja. Ta se kombinira s proteini in sladkorji v nukleo-protein ali pa je sestavni del proteinov, kot so fosfoproteini. Lahko postane tudi sestavni del lipoidov, kot so fosfolipini, mednje pa sodi tudi lecitin. Snovi, ki so najboljša hrana živčnega in možganskega tkiva, so nedvomno fosfolipidi (to so lipidi, ki vsebujejo velike količine fosforja); navzoči so v semenu in hranijo telo od znotraj, če se semenska tekočina zadržuje in resorbira. Takrat postanejo prava notranja hrana za živce in možgane.

Siva možganska snov vsebuje približno 17 odstotkov lecitina, ki je esencialni medij, po katerem se izražajo višji umski procesi. Kolikor čistejši je lecitin, toliko večja je inteligenca. Ugotovili so, da je rast možganov pri novorojenčkih premo sorazmerna vsebnosti lecitina v materinem mleku.

Odkrili so, da se ob duševnih boleznih in duševni zaostalosti, psihozah, nevrozah ipd. količina možganskega lecitina zmanjša in njegova kakovost zniža. Kadar izrazito primanjkuje lecitina in organskega fosforja, je delovanje možganov moteno in začnejo nastajati tudi psihoze.

Med možgani in spolnimi organi naj bi torej obstajal kemični antagonizem, saj povečana dejavnost spolnih organov povzroča slabšo prehranjenost možganov. Vse izgube lipoidov s semenskimi izlivi – bodisi ob koitusu, masturbaciji ali nehotnem nočnem izlivu – pa škodujejo možganom: a ta učinek naj bi bil najbolj škodljiv v otroštvu in mladosti, ko možgani še rastejo in se razvijajo.

 

Spoznanja tradicionalne indijske medicine

Zanimivo je, da Bernhard v svoji knjigi Nevroze in psihoze ugotavlja podobno kot starodavna tradicionalna indijska znanost o življenju, ajurveda, ki je že pred 5000 leti odkrila pomen notranjih izločkov reproduktivnih organov za zdravje, umski in duhovni razvoj ter dolgoživost. Po ajurvedi je seme v pretanjeni obliki v vseh celicah telesa. Ajurveda govori o tako imenovanem ojasu, ki vsebuje vse vitalne snovi dhatuov ali telesnih tkiv. To je življenjska energija, ki ureja ravnotežje hormonov. Ojas je odgovoren za avtoimunski sistem in mentalno inteligenco. Če ojas oslabi, nastanejo odzivi, podobni vati (počelo zraka), kot so strah, splošna slabost, nesposobnost čutil za opažanje, izguba zavesti in smrt. Uravnoteženi ojas je nujen za biološko moč in odpornost.

Na psihološki ravni je ojas odgovoren za sočutje, ljubezen, mir in ustvarjalnost. Človek z močnim ojasom je privlačen, sijočih oči, spontanega in mirnega nasmeha. Takšna oseba je polna duhovne energije in moči. Duhovna disciplina, vadba joge in celibat spodbujajo te kakovostne lastnosti in pripomorejo k dolgoživosti. Pri čezmerni spolni dejavnosti se energija ojasa porablja. Posledica je šibek ojas, ta pa neposredno vpliva na imunski sistem. Tak posameznik je nagnjen k psihosomatskim boleznim. V vedski družbi je veljala klavzula, ki je določala, naj se del moškega prebivalstva ne ženi. Takšne osebe so postale razumniški biseri družbe, saj semena niso uporabljali za spolnost, temveč za hrano možganov. Zato so postali znani kot urdhva-retasah, tisti, ki dvigajo.

Človek naj bi pozabil na spolno življenje; v ta namen vedska tradicija priporoča usmerjanje pozornosti na duhovne dejavnosti, usmerjene k spoznanju boga, nadziranju čutil in dviganju semena do možganov – to označuje beseda urdhva-reta.

Po ajurvedi ima tudi ženski spol šukra dhatu ali seme. Spolna vitalna tekočina pri ženski, ki se izgublja med spolnim aktom, je enakovredna moškemu semenu. Gre za vodnati izloček, ki ga ima ženska po orgazmu, med spolnim aktom ali ob samozadovoljevanju. S čezmerno spolnostjo torej ženske in moški izčrpavajo možgane in živčevje. Po ajurvedi obstaja povezava med izgubo vitalnih tekočin s pretirano spolnostjo in prezgodnjo demenco ali Alzheimerjevo boleznijo, ki nastaja zaradi izsuševanja živčnega tkiva.

 

Orgazem izčrpa acetilholin

Ajurvedske sklepe potrjuje tudi sodobna zahodna znanost. Ameriška nevropsihologinja Muriel Lezak v svoji knjigi Nevropsihološka ocena (Oxford University Press) piše, da se demenca lahko označi kot nevronska izguba, ki je neposredno povezana s stopnjo sinapsične gostote. Najmočnejša korelacija z globalno mero demence je izguba funkcionalnih sinaps v srednjih frontalnih in nižjih temenskih delih, ki obkrožajo senčne režnje (lobuse). Pretrgana vez med strukturo senčnih režnjev in ostankov cerebralnega korteksa (možganske skorje) je povod za napredujoče pešanje spomina. Nevronska izguba je najbolj povezana s porabo nevrotransmiterjev acetilholina. Acetilholin, ki je kemični prenašalec osrednjega in tudi parasimpatičnega živčevja, pa se obilno izčrpa z orgazmom. Z zmanjšanjem vsebine acetilholina v možganih nastane nevronska izguba in količina funkcionalnih sinaps se zmanjša. Pri Alzheimerjevi bolezni propadejo celice v osrednjem živčevju, ki sintetizirajo acetilholin. Simptomi bolezni so torej posledica pomanjkanja acetilholina, cilj medicinskega zdravljenja pa je zvišati njegovo koncentracijo v možganih.

 

Daoistični recept za dolgoživost

Tudi Kitajci so ugotovili podobno. Stari daoisti so dosegali dolgo življenje s pomočjo semena – energije v njihovih telesih, in niso podaljševali let z uživanjem tega ali onega eliksirja. V kitajski knjigi o eliksirju piše: »Kadar pravi človek (beli mag) uporabi napačna sredstva, napačna sredstva delujejo na pravi način.« S tem daoisti označujejo spreminjanje semena v energijo. »A če napačen človek uporablja prava sredstva, delujejo ta napačno.« S tem pa označujejo telesno združitev moškega in ženske, iz katere se porajajo sinovi in hčere. Bedak zapravlja najdragocenejši biser svojega telesa v nenadziranem poželenju, in ne ve, kako ohraniti svoje seme – energijo. Ko se ta izčrpa, telo izgine. Sveti in modri ljudje poznajo samo en način vzgajanja svojih življenj: nadziranje sle in ohranjanje semena. Zbrano seme se preobrazi v energijo, a energija, ko je je dovolj, ustvari krepko telo.«

Če življenjska energija hoče navzdol ali v zunanji svet, in to brez ovir, takrat anima zmaga nad animusom; ne razvijajo se duh – telo ali zlati cvet in ob smrti umre tudi jaz. Če pa se življenjska energija vodi z nazaj usmerjenim pretokom, ali če se ohranja in dviguje, namesto da bi se razsipala, animus zmaga in jaz preživi tudi smrt. Takrat postane šen, duh ali bog. Človek, ki na življenjski poti ohranja seme, lahko prispe do stopnje zlatega cveta; takrat osvobodi jaz spora nasprotij, in človek znova postane del daa, nerazdeljenega, velikega Enega. Zlati cvet je svetloba, nebeška svetloba pa je dao, so verjeli daoisti.

 

Prehrana za zmanjšanje spolne sle

Že Hipokrat, oče medicine, je ugotovil, kako pomembno vpliva na človeka prehrana. Danes je že splošno znano, da uživanje določene vrste hrane močno vpliva na reprodukcijo in spolno dejavnost. Močan spolni nagon je precej posledica stimulativne hrane, uživanja različnih alkoholnih pijač, začinjenega mesa ipd. Takšna prehrana draži sluzaste membrane, ki prekrivajo prebavila; in ker je ta membrana podobna tisti, ki prekriva spolovila, tudi spolovila postanejo nadražena in močno prekrvljena. Meso, začimbe, školjke in ribe, jajca, čaj, kava, čokolada in vsi drugi stimulansi močno in neposredno vplivajo na kri; s povezanostjo simpatičnega živčevja z možgani se v človeku prebudi strast. Pičlo preskrbljena kri – takšna je zaradi slabo prebavljene hrane, draži živčevje, še posebno izredno občutljive živce, ki uravnavajo reproduktivno funkcijo. Draženje povzroči naval krvi (kongestijo), ta pa predrami spolne želje.

Prehrana, bogata z beljakovinami, ustvarja tudi velike količine sečne kisline. Ta strup zapira črevesni trakt in povzroča močan pritisk trdega blata na debelo črevo. Zaprtje in želja po spolnosti sta povezana. Zaprtje preprečimo, če uživamo bolj alkalno hrano z nizko vsebnostjo beljakovin, torej predvsem sadje in zelenjavo.

Že od pradavnih časov je dobro znano, da večinoma vegetarijanska hrana pomaga pri obvladovanju strasti, zato so jo priporočali ljudem neobrzdanih želja in predpisovali redovom duhovnikov v celibatu. Prav zelenjava, ki vsebuje velik odstotek rastlinskih vlaken in vode – zelje, repa, rdeča pesa, buča, korenje in zelenjava – ki vsebuje kisline in pomirjujoče snovi – vrtna loboda, kislo sadje, zelena solata, radič, endivija učinkujejo glede tega izjemno blagodejno.

Pri ženskah uživanje hrane, skromne z beljakovinami, preprečuje vnetje genitalne sluznice in beli tok, pri moških pa vnetje uretre prostate.

Tudi grški filozof in matematik Pitagora je trdil, da beljakovinska hrana krepi spolni nagon in da je vegetarijanska hrana z nizko vsebnostjo beljakovin bistvenega pomena za vse, ki želijo živeti v celibatu. Seme je imenoval »cvet najčistejše krvi«. Menil je, da spolna vzdržnost pripomore k boljši prehrani možganov in povečani duhovni in razumski moči. Sledilci Pitagore so se odpovedali uživanju hrane, bogate z beljakovinami, med njimi tudi Aristotel, Aleksander Veliki, Platon in Ovidij.

Ruski pisatelj grof Lev Nikolajevič Tolstoj (1828–1910) je priporočal vzdržnost od mesa, alkohola in vseh vrst stimulativne hrane in pijače ter življenje ob napornem delu, pri katerem zgoreva telesna energija; tako naj bi se zmanjševala spolna sla brezdelnih bogatašev, ki uživajo stimulativno hrano, sestavljeno iz izdelkov živalskega izvora. Tolstoj je učil, da je čednost nujna tudi v zakonu in da morata mož in žena živeti skupaj kot brat in sestra. Vzdržnost je priporočal tudi kot edino naravno in učinkovito metodo nadziranja rojstev.

Indijski politik, voditelj in bojevnik za človekove pravice Mahatma Gandhi (1869–1948) je opozarjal, da pretiravanje v spolnosti človeka telesno in umsko izčrpa. Prav spolna nevzdržnost je po njegovem mnenju poglavitni vzrok besa, strahu in ljubosumja v svetu. »Brez najmanjšega omahovanja lahko iz svoje izkušnje in tudi iz tujih izkušenj potrdim, da spolno uživanje ne samo da ni nujno za zdravje, temveč je zanj tudi škodljivo. Vsa moč telesa in uma, ki je dolgo potrebovala, da se je nakopičila, se izgubi v trenutku z razuzdanim razsipavanjem vitalne energije telesa.«

Med sledilci celibata so bili tudi številni vrhunski umetniki, geniji in znanstveniki, ki so svoje življenje raje kot zadovoljevanju spolnega nagona in nadaljevanju človeške vrste namenili ustvarjalnosti in duhovnemu razvoju, med njimi so bili tudi Plotin, Michaelangelo, Nikola Tesla, Friedrich Nietzsche, Arthur Schopenhauer, Ludwig van Beethoven, Immanuel Kant, Georg Friedrich Händel, Gottfried Wilhelm Leibniz, Blaise Pascal, Isaac Newton, Herbert Spencer, Henry David Thoreau, Benedict Baruch Spinoza idr.

Andreja Paljevec, objavljeno v reviji AURA, januar 2010, št. 245

Fotografija: Bigstockphoto.com