Pravzaprav sem s tem naslovom že vse pokvaril, saj se vsaka misel in beseda že takoj, ko je mišljena ali izgovorjena, oddalji od resnice, je samo še osebna presoja, spuščena skozi tisoč filtrov in vzorcev, ne pa tisto, kar naj bi res označevala.

Osemdeset let sem hodil po svetu, iskal znanje, spoznanje, srečo, samega sebe, resnico o življenju, zdaj pa preprosto samo še živim. Čudovito! Vse se umirja, čedalje manj so mi potrebne presoje in razsoje, skoraj ne gledam več televizije, časnikov ne berem, radia ne poslušam, pametni telefon me niti najmanj ne zanima. Tudi iz facebooka sem izstopil še pravi čas. Ne potrebujem Alzheimerja, da bi se znebil strahovlade lastnih misli. Ne vem, kdo je trenutno predsednik Slovenije niti kdo je kralj Španije, saj niti ni potrebno, da bi to vedel. Ne skrbi me, če me bo zaradi tega kdo imel za nevedneža, sploh me ne skrbi ničesar več, zato pa občutim čedalje več svobode, ki sem jo prej iskal zaman. Bolj ko sem si prizadeval in se bojeval proti čemur koli, bolj sem bil od tega odvisen in bolj sem lezel v suženjstvo prav tistega, proti čemur sem se bojeval. Podobno kot jaz nekoč, vsa človeška družba čedalje bolj drsi v bolezni prav zaradi jemanja čedalje več zdravil proti boleznim. Več ko se proizvaja orožja za zaščito varnosti, več je nevarnosti in pobijanja po svetu. Bolj ko sem si prizadeval, da bi me kdo ljubil, manj ljubezni sem od tiste osebe prejel. In še nešteto podobnih tragikomičnih krogov mačke, ki lovi svoj rep ali kače, ki golta samo sebe.

Na La Palmo sta prišla Pero in Beba. Skupaj smo hodili po tem čudovitem španskem otoku, ki smo ga preprosto doživljali, se z njim zlili v eno in to je vse. Ne štejem več, kolikokrat me kdo zavrne, samo zato, da bi potem še bolj trpel zaradi zavrnitve. Ne zaznavam več časa, da bi lahko ob določeni uri spet jedel. Ne zanima me več, kolikokrat na teden bom seksal. Vreme je takšno, kakršno je. Temperatura zraka je povsem ustrezna. Kar koli se zgodi ali se ne zgodi, je prav. Z Anželiko uživava solato iz najinega vrta, kakšen peramelon in tudi to je prav. Zreva si v oči in čedalje več vidiva. Poleti se več kopava v morju, pozimi manj. Življenje teče, kakor teče, in prav to je čedalje bolj podobno življenju.

Nenadoma se mi pred očmi pojavi prvi prizor, ki se ga zmorem spomniti: sem v otroški stajici na vrtu in opazujem travo, rože in čebelico, ki je pribrenčala na regratov cvet. Pravzaprav me sploh ni tam, sem preprosto nič, sem samo čebelica, ki jo opazujem. To je tista prava svoboda! Pa tudi razsvetljenost, ker mi še ni treba vedeti niti tega, da se tista stvar imenuje čebelica. Pa tudi bati se mi je ni treba, saj še ne vem, da me lahko piči, če jo primem. Vse je samo trenutek, več ni potrebno.

Zlobni jeziki pravijo, da se starci pootročijo, sam pa sem vesel, da se čedalje bolj približujem tistemu blaženemu stanju majhnega otroka, da počasi izginja moj ego, da se ne vrti več vse samo okoli mene samega, da mi pomembnost česar koli ni več pomembna. Proučeval sem budistične spise, meditiral, se ukvarjal z jogo, ampak vse to ni tisto, kar je vrnitev domov, vrnitev v stanje otroka, ko je prost vseh misli, ko še ne more razmišljati o svojem obstoju: ali je telo, um, duh, bitje, bog ali kar koli drugega. Preprosto ga ni. Je samo čebelica, ki jo pravkar opazuje; pa še to pravim samo jaz, kajti on na srečo tega še ne zna povedati.

Joša Medved, spletna Aura, februar 2017

Fotografija: Joša Medved