Tone Fabjan živi v svetu čebel in v svetu nenehnih naravoslovnih raziskav. In seveda, živi na svoji kmetiji na Seču, v bližini Vidma – Dobrepolja. Znan je predvsem po svojem zdravilnem endovitalu, sirupu, izdelanem na podlagi medu in soka rdeče pese, ter še drugih izdelkih, pripravljenih na podlagi medu. Tokrat smo se z njim pogovarjali o temi, ki hudo zaskrbljuje, o umiranju čebel.

Narava govori svoj jezik, ki ga večina ljudi ne razume več. In zato po njej pustošimo in jo uničujemo. Posledice tega uničevanja se kažejo tudi v izumiranju čebel. Tudi Albert Einstein nas je svaril: Ko bodo z zemlje izginile vse čebele, bo človeštva konec. Bo res tako grozno?

Kako hudo bi bilo, ko bi vse čebele izginile, je težko natančno predvideti. To je enačba s številnimi neznankami. Prepričan sem, da vseh povezav, s katerimi so čebele vpete v življenje ljudi in drugo naravo, tako na fizični kot energijski ravni, niti ne poznamo. Vsekakor pa bi človeštvo prišlo v položaj, ki bi bil neusmiljena lekcija in bi nas poučil, kaj smemo na planetu početi in česa ne. To ne bi bila samo teoretična lekcija, to bi bilo soočanje z vso lahkomiselnostjo, predrznostjo in nizkostjo našega početja v preteklosti in zdaj. Nikomur ni vse dovoljeno, tudi človeku ne. Vsa bitja morajo spoštovati zakonitosti življenja. Imamo pa tri stopnje zakonitosti: človeško, naravno in kozmično ali božjo. Nespoštovanje katere koli je nekaj takega, kot če ne bi spoštovali prometnih znakov ob cesti. Ve se, kje bi pristali, ne glede na zagledanost vase.

V Sloveniji smo menda v zadnjem letu revnejši za 100 000 čebeljih panjev. To je velika izguba. Vendar se bo še povečala.

Vzrokov za umiranje čebel je veliko. Za vse pa je odgovoren človek – posredno ali neposredno. Na fizični ravni smo razvili tehnologijo, s katero bi lahko naravi in čebelam zelo pomagali, če bi jo uporabljali modro. Žal pridobljeno tehnologijo uporabljamo za »crkljanje« svojega ega. Kolikor smo z napredkom tehnike na eni strani napredovali, smo na drugi izgubili. Tako na primer danes lahko izredno hitro potujemo. A kaj smo s tem povzročili okolju in naravi! Vprašanje je, ali smo res toliko napredovali glede na to, da smo na drugi strani povzročili ogromno škodo. Bojim se, da je morda izid še manj kot nič.

Naj naštejem vsaj nekaj razlogov za nesrečo, v kateri so se danes znašle čebele.

Na primer, različna zakisanost vode, ki jo povzroči dež iz onesnaženega ozračja. Če je v ozračju preveč žvepla, se ta v stiku s kisikom spremeni v žveplasto kislino in zakisa deževnico. Če je tega preveč, tak dež ožge rastline, vpliva na presnovo rastlin, da ne medijo več, in čebele, ki pijejo zakisano vodo, zelo hitro obolevajo za raznimi boleznimi.

Drugi razlog je zatiranje plevela s kemičnimi pripravki, ki ne uničujejo le rastlin, temveč morijo tudi čebele. Tako imenovano »moderno kmetijstvo« že leta in leta učinkovito zatira medovite rastline. Pri tem uporablja najhujše strupe. O teh kmetijskih strupih dr. Anton Komat v eni od svojih knjig pravi, da so izdelani na osnovi najhujših bojnih strupov, ki so namenjeni množičnemu uničevanju ljudi. Odgovorne službe pa sprejemajo to kot nekaj samoposebiumevnega in gledajo vstran ali pa sklonijo glavo in upognejo kolena. Zaradi te hinavščine čebele umirajo, ljudje zbolevamo in polnimo bolnišnice, nekateri pa na debelo služijo denar, ki se ga tako držijo kri, gorje, trpljenje in žalost. Stvarstvo tega ne more več sprejemati in upravičeno smemo reči: »Gorje krvnikom,« toda pri tem bo padlo še veliko nedolžnih.

Največji problem pa je elektromagnetno onesnaženje. Pod elektromagnetno onesnaženje sodijo vsa nihanja ali vibracije, ki jih na primer povzročajo komunikacije po radijskih valovih. To so vse vojaške in civilne radijske postaje in seveda tudi vse mobitelske frekvence. Do izdelave prve radijske postaje v naravi teh vibracij ni bilo. Nekaj jih sicer oddaja sonce, nekaj pa jih prihaja iz globin vesolja, a teh so čebele vajene, ker so jih sprejemale že več milijonov let. To elektromagnetno valovanje, ki je zdaj prepredeno po vsej Zemlji, pa naš planet in vso naravo zelo onesnažuje. Čebele ovira predvsem pri pravilni graditvi satovja in orientaciji v pokrajini.

In ne nazadnje tudi brezglava urbanizacija, ki čebelam in drugim živalim jemlje življenjski prostor.

Kaj lahko storimo, da bi se propadanje ustavilo?

Odgovor na to vprašanje je preprost, izvira iz te resnice: Zavest, ki je ustvarila problem, tega problema ne more rešiti, ker ga sicer morda niti ne bi ustvarila. Zato se mora ta zavest razviti, se dvigniti, razširiti, pridobiti novo znanje, šele potem bo sposobna rešiti ta problem. Uganke na našem planetu, tudi s čebelami, bomo znali in zmogli rešiti, ko se nam bo zvišala raven zavesti, zavedanja. Zato so vse rešitve skrite v vsestranskem izobraževanju in v razvoju humane znanosti in humanih odnosov vseh do vsega.

Vaša kmetija na Seču je vsa prirejena življenju in delu čebel.

Temeljna značilnost dela in življenja na naši kmetiji v Seču je, da smo vso dejavnost zasnovali na filozofiji in znanosti o energijskih poljih. Naša kmetija je v svojem bistvu sklenjena pokrajinska celota. Da pokrajina zdravo živi, morajo energije, ki vzdržujejo življenje, pravilno delovati. Zato moramo poznati temeljno konstrukcijo energijskih pretokov in seveda njihovo delovanje. Če ves ta sistem deluje pravilno, je življenje v pokrajini zdravo in napreduje na vseh področjih. Te lekcije smo se že nekoliko naučili, vendar se je še vedno učimo. Tako vlada tukaj zdravo ozračje, ki ohranja zdravje in dobro počutje ljudi, rastlin in živali. Obiskovalcem ta energijski sistem tudi razkažemo in razložimo načine delovanja. Pri tem pa se obiskovalcem odstre popolnoma nov pogled na življenje in veliko se jih vedno znova vrača.

Kaj vse se poleg skrbi za čebele še dogaja na vaši kmetiji?

Čebele na naši kmetiji sorazmerno dobro uspevajo, ker so v zdravem energijskem okolju. Toda poleg zdravo delujočega energijskega sistema namenjamo čebelam še drugačno pozornost. V vsaki sezoni zasejemo nekaj njiv z rastlinami, ki dajejo čebelam cvetni prah ali nektar ali pa kar oboje. Tako lahko omenim facelijo, oljno repico, sončnice in tako naprej. Prav tako je na našem posestvu zasajenih veliko lip in akacij. Seveda pa vsako leto zasadimo in cepimo veliko sadnega drevja. Tudi košnja naših travnikov je prilagojena potrebam čebel. Bistvo vsega je v tem, da počakamo, da odcvetijo vse travniške rože, in če je le mogoče, pokosimo travnike na dan za cvet po setvenem koledarju.

Oba z gospo Jožico se ukvarjata z naravnim pridelovanjem rastlin.

Poleg dela s čebelami se tu pridobivajo še temeljne sestavine za izdelke pod blagovno znamko Endovital. Najpomembnejša poljščina na naših njivah je rdeča pesa. Ta rastlina nam da sok, iz katerega izdelamo sirup rdeče pese za otroke in odrasle. Ta sirup izboljša stanje krvnega železa, rdeča pesa tudi zelo pomaga pri kliničnem zdravljenju onkoloških težav. Drugi zanimivi izdelek je med s cvetnim prahom, ki zelo pripomore k večji odpornosti in da človeku več zagona za življenje. Sledijo še drugi pripravki: cvetni prah, propolis, med v satovju, ki je tudi oplemeniten s sokom rdeče pese. Zanimiv pripravek je sirup smrekovih vršičkov, ki zori v kozarcih z medom, in ne s sladkorjem, kot so delale to naše babice. Vsi ti kozarci so poleti na soncu pod posebej izdelanimi piramidami, ki oplemenitijo pripravek s piramidno energijo. Tako se tukaj sejejo rdeča pesa in rastline, ki zapolnjujejo kolobar: fižol, koruza, buče, česen, čebula idr.

Velika skrb je namenjena tlom na njivah. Opravljenih je bilo veliko analiz čistosti tal, sestavi zemlje in elementov, potrebnih za rast rastlin.

Zelo pozorno obravnavamo prav vse pridelke na njivi, vendar na način, ki je naravi prijazen, a vseeno zboljšuje njihovo kakovost. Že več let si želim razviti raziskovalni projekt, s katerim bi dobili odgovor, kako na rastline in čebele vplivajo elektrostatična polja. Pozitivno nabiti delci delujejo na žive organizme uničevalno, negativno nabiti delci v zraku pa zelo podpirajo življenjske procese – zboljšujejo zdravje in razpoloženje. S posebnimi in zelo preprostimi napravami se da v zraku ali v prostoru ustvariti zelo veliko takih delcev – to lahko imenujemo tudi negativno elektrostatično polje. Taka električna polja v naravi so ob slapovih, pred nevihto ali po njej, in pa v neposredni bližini zemeljskega površja. Vse zemeljsko površje je rahlo nabito z negativno elektriko. Če hodimo po zemlji, smo v dobrem stiku z njo, delujemo kot sestavni del zemeljske materije. Takrat smo tudi mi obdani z negativno elektrino, ki deluje na nas ugodno. Ker pa negativna elektrina zemeljskega površja privlači pozitivno elektrino, ki je v zraku, je neposredno nad zemljo pozitivni naboj največji. Vse to deluje na človeka zelo spodbudno, zdravilno. Vendar z vsemi temi električnimi polji v naravi še ne znamo dovolj dobro ravnati in jih uporabljati.

Vendar taki posamezni poskusi biološkega kmetovanja, kot je vaš in še nekaterih redkih biokmetovalcev, poskusi sodelovanja človeka in narave, tako da sobivata, ne bodo ustavili propadanja. Še vedno se množično izsekavajo ogromne površine pragozdov, za nekaj površin nogometnih stadionov na dan; na Zemlji še vedno množično in nehumano vzrejamo živali, da o klavnicah ne govorim. Oboje pomeni hudo mučenje živali. Zelo smo domišljavi, ko mislimo, da se trpljenje teh živali ne prenaša v človeka, s tem ko uživa to meso – zanesljivo pa trpljenje živali tudi energijsko vpliva na vse nas. Dobiček ene krave se da izmeriti in izračunati, ne da pa se izmeriti negativnega valovanja, ki ga oddaja mučena žival. Se bo zavest človeštva sploh kdaj toliko zvišala, da bomo takšno napačno ravnanje opustili?

Danes bi globalno lahko razdelili svet na dva dela. So ljudje, ki se zavedajo strahot uničevanja narave, dobro vedo, kam to pelje, in želijo ta svet izboljšati, da bi bil prijazen za vse. Zavedajo se, da je sreča doma samo v srcu, in to takrat, ko smo srečni vsi – brez izjeme. Ti ljudje sledijo glasu vesti in duhovno rastejo.

In so ljudje, ki so še vedno zagledani v gmotno bogastvo in mislijo, da je sreča v bogastvu, posesivnosti in oblasti. Ti ljudje so uničevalci okolja, narave in prave sreče življenja na našem planetu.

Če bodo prevladali dobri in humani, se bo svet zboljšal in prehod v takšen svet bo sorazmerno mehak. Če pa bodo prevladali brezobzirni lovci na bogastvo in oblast, bo narava odgovorila z vzgojno šibo, ki si jo bomo za dolgo zapomnili. Ne bo sledu milosti, preživeli bodo le tisti, ki bodo imeli v srcu dovolj visoko zavest za življenje v prihodnjem času. O tem, kdo bo preživel in kdo ne, ne bo odločala nobena komisija ali posameznik iz človeške vrste. Narava bo za preživetje postavila merila, da jim bodo kos le tisti, ki bodo imeli dovolj duhovnega bogastva v srcu.

Kje začeti, da bi ljudje začeli razumevati govorico narave, kako prevesti ta jezik, da bi ga razumeli predvsem tisti, ki imajo v rokah platno in škarje?

Tisti, ki imajo platno in škarje, ne čutijo prav velike potrebe, da bi se naučili govorice narave. Občutek imajo, da platno in škarje zadoščata za njihovo srečo. Če pa bi znali še razumeti jezik narave, bi doživeli preveč trkanja na svojo vest – to pa je nerodna reč. Saj je Jezus dejal, da bo šla prej kamela skozi šivankino uho, kot pa se bo bogatin odpovedal svojemu bogastvu. Jezusove besede pa narava še danes zvesto ponavlja.

Zelo hitro se bodo naučili razumeti govorico narave tisti, ki za to čutijo klic srca. Ljudje, ki slišijo svoje srce, so notranje svobodni in se ne bojijo slišati nobene resnice. Če se želimo naučiti slišati in razumeti govorico narave, se moramo najprej sami odločiti in zapisati samo resnici in iskrenosti. Potem narava sama spregovori skozi srce. Narava vedno govori le skozi srce. Spoznati pa je treba še simbole, čutiti energije prostora, oblik, barv, pokrajine itn. To pa so že prvi pogovori z naravo.

Ste tudi zdravilec? Kakšne vrste, kako pomagate ljudem?

Vsaka trajna ozdravitev temelji na zvišanju ravni zavesti. Proces človekovega zdravljenja na vseh ravneh se potem zgodi samodejno. Vsi drugi načini so samo začasne ozdravitve. Ljudem pomagam tako, da jim priredim impulz za razvoj in zvišanje zavesti. Bolezen gnezdi v človeku, ko človek vibrira na istih vibracijah kakor bolezen. Če pa nam uspe vsaj nekoliko zvišati vibracije, bolezen ne dobiva od človeka več energije in podpore, zato sama mine. Človek je tedaj za vedno varen, a le pod pogojem, da ne bo nikoli več padel niže, ampak se bo še naprej duhovno razvijal.

Kako to dosežem, je daljša zgodba, spoznali jo bodo tisti, ki se bodo morda kdaj oglasili.

Sredi svojega posestva imate prelep paviljon, lesen, zgrajen v šesterokotni obliki. V njem je počutje res dobro. Ko smo bili pri vas s televizijsko ekipo, ste verjetno opazili, da smo kar obsedeli v tej hiški in še dolgo ne bi odšli, če nas ne bi priganjala delo in čas.

Paviljon je res nekaj posebnega. Nastal je po mojem notranjem glasu, ki sem mu sledil. Ima obliko šesterokotnika, kot čebelja celica v satovju. Čebelja šesterokotna celica pa je neke vrste energijska celica, zato je paviljon narejen v razmerju števil 3 in 9, glede na velikost čebelje celice. Tako se v paviljonu pojavlja zanimiva energija prostora. Druga zanimivost te stavbe pa je, da stoji na točki, skozi katero tečejo povezave vseh vitalnih točk tega kraja. Zanimivo je, da bivanje v paviljonu povsem spremeni človekovo razpoloženje. Čustva se poglobijo, intelekt se izostri, misli postanejo čiste in prožne, razmišljanje konstruktivno itn. Zato je paviljon stalno dostopen obiskovalcem. Kajti sem prihajajo mnogi ljudje, kot sami pravijo, po mir, po energijo ter premišljevat in meditirat. Sicer pa so tukaj redna predavanja, sestanki, posvetovanja itn. Zanimivo je, da je vsako umsko delo tukaj tudi zelo uspešno. Zato sam tu veliko pišem, premišljujem in meditiram.

Živimo v naglici, v skrbi, kaj nam bo prinesla negotova prihodnost. Recesijo občutimo vsi, najbolj pa tisti, ki je nismo povzročili. Vemo pa, da sta strah in skrb najhujši oviri v življenju. Posledice so vsak dan vidne. Toliko neprijaznih obrazov, toliko grdih besed, grobega vedenja in hudobnih misli ne pomnim, da bi iz dneva v dan doživljala v preteklosti. Pri tem mislim na življenje na ulicah, v trgovinah, tudi v pisanju medijev in nastopanju premnogih na televizijah vseh vrst. Govorim o slovenskih razmerah. Kaj storiti, da bi, kljub razmeram, ki res zbujajo skrb, ohranili optimizem in dobro voljo ter po svojih najboljših močeh začeli sodelovati pri reševanju svoje ožje domovine in s tem pri reševanju vsega planeta. Gre za reševanje nas samih. Mislim, da je čas prelaganja odgovornosti na politike dokončno minil. Vsi moramo postati odgovorni in s tem dejavni.

Strah in ljubezen sta si nasprotna. Kolikor več strahu je v človeku, toliko manj je prostora za ljubezen in zaupanje v dobro, in nasprotno. Kolikor več je v človeku zaupanja v moč ljubezni in dobrega, toliko manj je strahu. V nekom, ki bi bil popolnoma izpolnjen z ljubeznijo in zaupanjem v dobro, za strah ne bi bilo niti milimetra prostora in tako ne bi bilo v tem človeku niti kančka strahu več.

In kaj je pravzaprav ljubezen? Ljubezen je v bistvu seštevek vsega dobrega.

Toda današnji svet ne temelji na zaupanju v dobro, povedano drugače – ne temelji na ljubezni. Življenje v današnjem svetu temelji na avtoriteti strahu. To je svet dvoličnosti. Govorimo o dobrohotnosti, dogajanje pa gre v smer, ki ljudi navaja na razmišljanje, da sta uspešna edino prevara in ustrahovanje. Tako se zaupanje v dobro zmanjšuje, prostor v srcu pa zavzema strah. Skrb in strah pa sta res veliki nadlogi in oviri v življenju.

Zdravilo za vse prej omenjene nadloge je povsem jasno: v srce je treba vračati zaupanje v dobro oziroma ljubezen. In če je ljubezen seštevek vsega pozitivnega, potem pomeni, da moramo začeti utrjevati poštenost, strpnost, upoštevati različnost, ceniti dobre lastnosti drugih, splošno dobrohotnost in še bi lahko našteval. Skratka, živeti vse, kar je na tem svetu pozitivnega, in pozabiti vse, kar je na tem svetu slabega. Toda to je proces, in kolikor prej ga bomo sprožili v sebi, boljše bo. Predvsem bo težko doseči odpuščanje in resnicoljubnost. Marsikdaj ne bo uspelo, toda nenehna misel na to in stalno prizadevanje bosta opravila svoje. In ko bo dobro v ljudeh tako osvojilo svet, se bosta povrnila resničen mir in pravo zaupanje.

Vesna Arhar Štih, objavljeno v reviji AURA, december 2010, št. 256

 Fotografija: Vesna Arhar Štih