Anton Komat, slovenski pisatelj in aktivist, pobudnik gibanja lokalne prehrane – »od vil do vilic«, urbanih ekoloških vrtov in glasnik zdravega prehranjevanja v vrtcih in šolah, verjame, da bomo Slovenci postajali vse bolj zavedni, in se oskrbovali z zdravo, ekološko, lokalno pridelano hrano. Meni, da je najboljše, da dosežemo čim večjo stopnjo lokalne prehranske samooskrbe in se s tem rešimo številnih težav: »Vse globalne krizne vidike (gospodarskega, energetskega, prehranskega, zdravstvenega, duhovnega ipd.) namreč lahko razrešimo lokalno – z udejanjanjem simbolike vrta. Lastni vrt nam omogoča osebno reševanje večine globalnih problemov.«

 

Sredi zime smo imeli najprej spomladansko vreme, potem pa je nenadoma zapadel sneg. Zdi se, ko da se v zadnjih letih narava malce poigrava z nami …

Verjetno smo blizu izteka medledene dobe (interglaciala) in se približujemo novi ledeni dobi (glacialu) – smo torej v prehodnem kaotičnem obdobju – zato imamo ujme, suše, poplave, izredna temperaturna nihanja ipd. Takšne spremembe so človekovi linearni miselnosti nedoumljive, saj so videti kaotične, nepredvidljive, vendar pa v naravi kaos skriva v sebi globljo urejenost (red), ki pa je mi pogosto ne uzremo.

V zgodovini so kaotične podnebne spremembe po navadi spremljali kaotični družbeni dogodki. Ali smo tudi zdaj na pragu večjih družbenih sprememb?

Da, tudi dogajanje v človeški družbi poteka kot kaotični sistem, zato je nepredvidljivo in nenapovedljivo. Kaotični sistem ni linearen, to pomeni, da lahko že izredno majhne začetne spremembe sprožijo na koncu velike dramatične posledice. Prav zato je danes prispevek vsakega posameznika pri spremembah človeške družbe izredno dragocen. Smo v točki bifurkacije, v točki razcepa – ali bo sledil preskok v novo družbo ali propad Zahoda.

Veliki učitelji človeštva pravijo, da bo enaindvajseto stoletje duhovno ali pa ga ne bo. V prelomnih časih gospodarske in okoljske pa tudi prehranske, zdravstvene in duhovne krize se zavemo, da je sistem, kakršnega imamo na planetu, obtičal v slepi ulici, da je usmerjen samomorilsko. Narava ne zmore več polniti veleblagovnic! Človeška družba, ki je kompleksna, namreč za reševanje svojih težav potrebuje določene energijske in materialne vire. In če se zgodi, tako kot se je v sodobni družbi, da civilizacija ni več sposobna napredovati v svoji samoorganiziranosti, ter da vse energijske in materialne vire uporabljamo samo še za vzdrževanje obstoječega stanja, potem obtičimo sredi nakopičenih težav, to pa pelje v kaos. A Einstein je že pred pol stoletja dejal: Zavest, ki je probleme ustvarila, jih ni sposobna reševati! Nevzdržno stanje zdajšnje civilizacije pa lahko spremenimo zgolj s spremembo človekove zavesti. Potrebujemo razcvet ustvarjalnosti in hrepenenja. Nimamo časa, da bi bili zgolj pasivni opazovalci!

Ali tudi vi menite, da bodo spremembe primorale sodobnega človeka, da izboljša odnos do narave in se spet poveže z Bogom?

Nov smisel svojega bivanja mora vsak posameznik najti sam. Preskok civilizacijske zavesti pa se zgodi takrat, ko novo zavedanje razvije dovolj posameznikov, ki izpeljejo preskok v novo družbo. A novo ravnotežje dosežemo lahko le po duhovni poti. Če se ne bomo spremenili duhovno, nas ne bo več!

Podobno je bilo z rimskim imperijem, velesilo, ki je obvladovala svet. Tudi takrat se je kaotično dogajanje stopnjevalo, družba ni zmogla več reševati težav in že rahel »zunanji sunek« je bil dovolj, da se je imperij razrušil kakor hišica iz kart. Potem je štiri stoletja sledil čas ropanja, barbarska »doba teme«.

Kakšne kozmološke reforme predlagate?

Kozmologija opredeljuje naš odnos do narave in sočloveka. Danes ta odnos temelji na neodarvinizmu: brezobzirni tekmovalnosti, bojevanju za premoč. Nimamo kulture, temveč konkvistadorsko ekonomijo, »zakon moči«. Rešili bi se lahko že tako, da bi opustili neodarvinizem in začeli živeti po načelih kozmologije sobivanja, simbioze. Epigenetika kot nova znanost je dokončno kompromitirala neodarvinizem kot dogmo vladajočih elit, hkrati pa spodnesla drugo dogmo, genski determinizem, ki je temelj genske tehnologije. Številni biologi, kvantni fiziki in drugi raziskovalci so že dokazali, da človek ni gensko determiniran (opredeljen) in da se posameznikove življenjske izkušnje dedujejo. Ta odkritja so znanstveni temelj nove paradigme, nove kozmologije simbioze.

Kako naj vidimo povezanost med duhovnostjo in ekologijo?

Ekologija je duhovna veda, njen temelj je odnos – odnos do narave in sočloveka. Da bi to živeli, potrebujemo obnovo animistične zavesti prednikov. O tej zavesti so pisali že modreci, tudi Goethe in Hesse. C. G. Jung je v svojih delih napisal, da človek za preživetje nujno potrebuje novo mitologijo, novo metafiziko duha: »Moramo se odpovedati prisili in se obrniti k samorazvoju.« Transpersonalno stanje duha pomeni zavedanje, da smo mi in vsa živa bitja okoli nas zgolj pojavna oblika kozmične energije (inteligence) ali Boga. Vseeno je, kako to imenujemo … Vse je v vsem: Bog, narava, človek so samo tri pojavnosti enega. Eno je v vsem in vsak del odseva celoto. Hindujci pravijo o tem: To si ti (Tat Twam Asi). Te stare modrosti nam lahko pomagajo, da bomo zlezli iz prepada in postavili stabilno, duhovno močno civilizacijo. V veliko pomoč so nam tudi najnovejša spoznanja znanosti, ki sem jih že omenil.

Pri razvijanju duhovnega človeka zelo poudarjate vrt, ki ni namenjen zgolj gojenju zelenjave …

Beseda paradiž – raj, simbol sanj o večni človeški sreči, izvira iz stare perzijske besede za ograjen vrt – pairidaeza. V vsej zgodovini je bil obzidani vrt prostor meditacije, iniciacije, duhovnega potovanja. Alkimisti so vrt imenovali hortus conclusus. Zapisali so: »Zemlja nikakor ni mrtva stvar, ampak v njej prebiva duh, ki je življenje in duša zemlje. Pozorno opazuj s svojimi duhovnimi očmi bil pšenice, pa boš lahko posadil drevo modrosti.«

Na vrtovih so meditirali modreci in svetniki. Vrtove so imeli stari samostani, ašrami, učilišča in mestne hiše …

Prve univerze so bile sredi vrtov in tudi pokopališča. Meditacije, študij in posvetitev umrlih so potekali v hortus conclusus. Vsi duhovni prostori so imeli vrt, ki je bil posvečen prostor. Vrt je imel kozmičen, metafizičen in mističen pomen.

Kaj lahko vrt daje sodobnemu človeku?

Lahko mu daje veliko tistega, kar je izgubil, predvsem notranji mir. Pojem vrta se danes vrača v prenovljenem pomenu – to ni zgolj prostor za pridelavo zdrave hrane, temveč tudi duhovni prostor. Na vrtu doživljamo enost s stvarstvom, si ozdravimo duše in obnovimo radost do življenja. C. G. Jung piše: »Vsak bi moral imeti košček vrta, četudi še tako majhen, da bi lahko ohranjal stik z zemljo in torej nečim globljim v sebi.«

Pripomogli ste k uresničevanju projektov urbanih ekovrtov. Zakaj?

Hindujci pravijo: »Si, kar ješ!« Hipokrat je dejal: »Naj bo hrana tvoje zdravilo.« Vrt omogoča ljudem večjo avtonomijo: uživajo hrano, ki jo pridelajo sami, in imajo zato več finančne, prehranske ter zdravstvene varnosti. Ko so me Mariborčani povabili k sodelovanju pri projektu Evropska prestolnica kulture (dr. Marta Gregorčič, vodja skupine, ki se je ukvarjala z socialnimi problemi in ekologijo), sem jim predlagal, da bi uresničili štiri zelo povezane zamisli. Najprej naj bi v okrožju Tezno otroke v vrtcih in šolah oskrbeli z lokalno pridelano hrano. Nato bi uredili skupinske vrtove za ljudi, ki nimajo zemlje. Potem bi zasadili šolske vrtove kot učilnice na prostem z novo pedagogiko in vsebinami. Na koncu pa bi ustanovili še društvo Varuhi semen – knjižnico starih semenskih sort (takšno društvo se ukvarja z reševanjem starih, izumirajočih sort in kroženjem teh semen med člani društva).

Ustanovili ste torej nekakšno izposojevalnico starih semenskih sort …?

Nekoč, ko so se Evropejci preseljevali v Ameriko, so po navadi vzeli s seboj tudi vrečko semen … Kako modro! Semena, ki jih danes kupimo v trgovinah, so izgubila del lastnosti, predvsem naravno odpornost, zato je pomembno ohranjati stare semenske sorte. Člani društva Varuhi semen si lahko semena starih sort izposojajo in jih čez eno leto knjižnici vrnejo v večji količini (število starih semen se tako povečuje in omrežju se pridružuje vse več ljudi). Tako bi prihodnja pridelava temeljila na starih sortah, ki za rast ne potrebujejo kemičnih gnojil in pesticidov, ker so prilagojene slovenskim razmeram.

Podobna omrežja varovanja starih semenskih sort imajo vse evropske dežele (Avstrijci, ki so nam pomagali, imajo društvo Noetova barka). V Združenih državah Amerike deluje največje in najstarejše omrežje, imenovano Seed Savers Exchange, rešili pa so že štiriindvajset tisoč starih sort. Sodobni človek je namreč lastništvo nad semeni prepustil korporacijam in izgubil skoraj osemdeset odstotkov vseh starih sort! To je tragično, saj so semena pogoj prehranske neodvisnosti vsakega naroda. Lastna semena so semena preživetja.

Zakaj je pomembno, da otroci znajo delati na vrtu, se tam učijo in jedo organsko hrano?

Otrok doživlja na vrtu duhovni stik z življenjem in naravo. Če ta stik izgubi, razvija zgolj tehnični um in pozabi na svoj duhovni, intuitivni, čutni del. Ker smo podpirali samo vzgojo tehničnega uma, smo izgubili generacijo otrok – ta zdaj sedi za računalniki in ne zna več delati z rokami. Ti otroci so opravilno nesposobni. Poleg tega se več majhnih otrok zaradi industrijske hrane spoprijema s hudimi boleznimi (levkemija, sladkorna bolezen itn.). Zato je pomembno, da obnovimo stik z živo hrano, z življenjem. Postati moramo skromni pred čudežem življenja. Goethe je zapisal: »Tu sem, da bi se čudil.«

Kdor dela na vrtu, se lahko zmeraj znova čudi …

Samo čudim se, res! Vrt je velika učilnica. Narava ima rešitve za vse naše težave. Če se bomo učili iz nje, bomo lahko ustvarili trajnostno civilizacijo, predvsem pa bolj duhovno in varno kulturo, naši otroci pa bodo vzgojeni v novi paradigmi sobivanja. Otroke, ki so obdelovali šolske vrtove, je bilo prav ganljivo opazovati: malčki so vsak dan hoteli videti, koliko so zrasle cvetlice, koliko novih listkov imajo … Otrokom je prirojena želja po povezanosti z naravo in zločin je, da smo jim to radost ob doživljanju življenja odvzeli.

Kakšno alkimijo pa na vrtu doživljajo odrasli?

Zelo sem bil presenečen, kako dobro so se prebivalci iz blokovskega naselja odzvali na predlog o vrtovih. Dokler niso začeli delati na skupnih vrtovih, se med seboj niso poznali, potem pa so se začeli družiti in se pogovarjati. Zdaj niso več osamljeni, izgubljeni ljudje, ki zlahka postanejo predmet manipulacije. Dobili so notranjo moč, postali so samozavestnejši. Njihovo skupno zemljišče je blizu blokov, upravlja pa ga društvo Urbani ekovrt. Izkazalo se je namreč, da je društvo najprimernejše, saj nastaja v njem nova demokracija odnosov med ljudmi, o vsem se dogovarjajo skupaj, imajo tudi skupno izobraževanje. V Mariboru se zanimanje ljudi za ekovrtove povečuje, zato bo občina dala meščanom na voljo še več podobnih zemljišč, ustanovljena so nova društva. Ta duh se zdaj širi po vsej Sloveniji.

So se odzvali tudi ljudje po drugih slovenskih mestih?

V zgornjesavski dolini so me župani sedmih občin povabili k skupnemu reševanju prehranjevanja otrok v vrtcih in šolah. Želeli so, da bi se njihovi otroci hranili zdravo, s hrano, ki jo pridelajo predvsem domači kmetje. Potem ko smo se pogovorili s starši in kmeti, so kmetje ustanovili novo zadrugo za lokalno pridelavo hrane. Otroci bodo torej jedli zdravo, živo hrano, starši bodo zanjo plačali manj, kmetje pa zaslužili z njo več kakor prej, ko so jo prodajali posrednikom in trgovcem.

Kaj pa druge občine?

Dober zgled vleče. K sodelovanju me je povabilo še pet kraških občin – tam naj bi ustvarili podoben projekt kakor na Gorenjskem. To je dobro.

Zakaj je danes ekohrana za večino ljudi še vedno predraga?

Zato, ker je povpraševanje po tej hrani zelo veliko, domačih pridelovalcev pa je premalo, več kot osemdeset odstotkov ekološke hrane uvažamo. Mali kmetje se bojijo postati ekokmetje, čeprav bi imeli vse, kar bi pridelali, prodano že vnaprej! Ujeti so v zdajšnji sistem subvencij, ki ga podpirata agrokemični lobi in pretirana usmeritev v živinorejo. Bral sem resne tuje strokovne analize, ki so dokazovale, da je pridelava lokalne hrane štiri- do petkrat donosnejša kakor katera koli druga gospodarska dejavnost. Lokalno pridelana hrana je brez posrednikov cenejša za kupca, kmet pa s prodajo več zasluži. Zdaj žal v Sloveniji vsako leto uvozimo kar za milijardo osemsto milijonov evrov hrane; čeprav bi večino tega lahko pridelali sami, dohodek od prodaje pa bi ostal ljudem lokalne skupnosti.

***

Vedno sem imel svoj vrt

 

Anton Komat, ki je s svojim aktivističnim delovanjem v ekologiji začel pred dobrimi petnajstimi leti, je sprva veljal za osamelega, romantičnega čudaka. Čeprav so se mu pogosto posmehovali, je danes človek, ki ga občuduje vse več Slovencev, saj je s svojim delom dosegel izredne, velikanske in praktične spremembe pa tudi spremembe v zavedanju ljudi (v njihovem odnosu do zemlje, hrane, vode).

O sebi pravi, da je zelo zdrav, meni, da tudi zato, ker je vedno jedel hrano s svojega vrta: »V zadnjih štiridesetih letih sem zdravnika obiskal samo enkrat – ne zaradi zdravstvenih težav, temveč zaradi poškodbe z motorno žago. Zobozdravnika zaradi preventivnega pregleda obiščem enkrat na leto. Povsod, kjer sem živel, sem si namreč najprej uredil svoj vrt. Če vrta ni bilo doma, sem si ga najel. Zdaj ko živim v Domžalah, imava z življenjsko sopotnico ob hiši manjši vrt, poleg tega pa še devetsto kvadratnih metrov zakupljene zemlje v soseščini, saj želiva imeti čim večjo stopnjo samooskrbe.«

Moj sogovornik, sicer pisec številnih knjig, pravi, da je pisateljsko delo in delo na vrtu res dobro združiti: »Iz bogastva knjig se pomakneš v bogastvo narave. Ta svetova, združena v eno, mi pomenita zagotovilo mirnega življenja. Modri Kitajci so o tem napisali pregovor: Če želiš biti srečen en dan, se napij. Če želiš biti srečen eno leto, se oženi. Če želiš biti srečen vse življenje, si omisli vrt.« Meni, da ni nujno, da gremo na vrt samo takrat, ko ga obdelujemo. Vrt je prostor za meditacijo, sprostitev in povezavo z življenjem, kozmično energijo in ustvarjalnostjo. Zato so ljudje, ki imajo vrt, umirjeni. »Pogosto se odločim, da vrta ne bom obdeloval, temveč ga bom obiskoval samo zato, da se naužijem stika z življenjem: z živalmi, drevesi, cvetjem, metulji … Vrt namreč kar vrvi od življenja! Tam sedim dve uri in opazujem en cvet … Za mir v duši ne potrebujem več.«

V trgovskih središčih ne nakupuje. Prepričan je, da je najbolje jesti tisto, kar si pridelamo sami, ali pa nakupimo pri kmetu ali vrtičkarju, ki ga poznamo. »V naši ulici imamo majhno trgovino, in ker jo želim podpreti, nujne stvari, na primer nekatere začimbe, kupujem tam. Vse velike prodajalne so namreč uničile majhne zasebne trgovce in osebni odnos med kupci in prodajalci. Tako kot se na tržnici pogovarjamo z branjevkami, se lahko o marsičem pogovorimo tudi z zasebnim trgovcem. V velike trgovine ne zahajam, tam ne zdržim. Moko kupujeva v mlinu, olje pri kmetih. Nakup pri kmetih združiva z izletom, obiskom, druženjem. Nekateri ob koncu tedna hodijo v velika nakupovalna središča, midva pa na izlet v naravo in mimogrede obiščeva še kakšno kmetijo in si tam za malo denarja nakupiva poln prtljažnik domače, žive hrane, predvsem poljščin.«

Moj sogovornik je boljši vrtnar kakor kuhar: »Moja sopotnica je v kuhinji prava umetnica, da ne rečem čarovnica. Vidi se, da je slikarka, ker je izredno ustvarjalna. Kuhati sicer znam, nisem pa ravno kuharski talent. V najini skupnosti sem zato predvsem skrbnik vrta in v kuhinjo prinašam živila. Seveda tam tudi delam, saj sem dober kuhinjski pomočnik: lupim, sekljam, hrano pomagam konzervirati in fermentirati, ter seveda, pomivati posodo …«

Antonu Komatu lahko pišete po elektronski pošti na naslov: anton.komat@gmail.com in ga povprašate za kakšen nasvet. Lahko ga tudi povabite, da bi imel predavanje za ljudi v vašem okrožju, ali pa naročite katero od njegovih knjižnih uspešnic: Simbiotski človek, Zaton Prometejeve dobe, Varuhi vrbovega loga in V zrcalu narave.

***

Moj sogovornik se že nekaj let ukvarja z vsebinami ekoloških programov za šole in vrtce. »Pouk naj bi bil zasnovan tako, da se pomakne iz učilnic v naravo, a ne le pri biologiji in gospodinjstvu, temveč pri vseh predmetih. Predavanja bodo tudi v gozdu, ob reki, na travniku – otroci bodo tam navezali stik z naravo, zemljo, življenjem in se odmaknili od tipkovnic in zaslonov. V zadnjem času sem imel štiri predavanja za učiteljice in vzgojiteljice – ekološko opismenjevanje – v Murski Soboti, Celju, Sežani in Novem mestu. To opismenjevanje naj bi jih usposobilo za ekološke vsebine. Tudi ravnateljica iz neke domžalske osnovne šole me je povabila, naj predavam o holističnem opismenjevanju otrok. Doživel sem čudovit odziv, zato se pripravljam za pisanje priročnika o šolski ekološki vzgoji, medtem pa je že nekaj deklet na pedagoški fakulteti o teh temah napisalo diplomske naloge in te so bile zelo dobro ocenjene. Začeti je torej treba z otroki … Vidim, da je skrajni čas, da se s temi vsebinami podam v šole – zaradi naših otrok, njihovega zdravja in vzgoje ter zaradi postavljanja nove paradigme in prihodnjega duhovnega človeka.«

Elena Danel; pogovor je bil objavljen v reviji AURA, marec 2014, št. 295

Na sliki: Anton Komat