Fotograf in fotoreporter, publicist, potapljač, jamar, profesor biologije, humanitarec, perfekcionist. Zanimajo ga stvari pod površjem, čeprav je s svojimi pogledi in stališči trdno na tleh. Ko se potaplja, odkriva svet pod gladino morij, jezer, rek in kraških jam. Obožuje letenje, posebno z balonom. Fascinirajo ga optične iluzije, ki za navadnim videzom skrivajo nekaj popolnoma drugega, kakor je videti na prvi pogled. Privlačijo ga človeški obrazi in zgodbe, ki jih pripovedujejo.

Arne Hodalič je človek, ki se zdi kakor odprta knjiga: podatki o njegovem življenju in delu, od šolskih dni, poklicnih, osebnih, popotniških doživetij vse do impresivnega seznama nagrad in razstav, so urejeno nanizani na spletu. Po dolgem in počez je prekrižaril zemeljsko oblo. Videl je marsikaj zanimivega in lepega, predvsem pa ga je kot fotoreporterja pot zanesla v kraje, kjer je (bilo) veliko hudega in ki si jih povprečen človek težko predstavlja. Veliko tega je obstalo ujeto v trenutke v objektivu njegovega fotoaparata.

Ko sem ga prosila za pogovor, me je posvaril, da je prevelik pesimist, anarhist in razočaran nad tem pohlepnim svetom in da bi bilo nekaj besed z njim zelo nekonstruktivnih za splošni koncept revije, kot je Aura. Tvegala sem in se srečala s človekom, ki ne prenaša ekonomskega, političnega ali verskega totalitarizma in ki sta mu brezkompromisna iskrenost in resnicoljubnost naravni vrednoti.

☺☺☺

Dobila sva se v vrhuncu poletja pod senčniki na dvorišču Ljubljanskega gradu, kjer je bila postavljena njegova največja fotografska razstava doslej. Večji del razstave je bil posvečen petindvajsetletnici njegovih poti v Indijo, manjši arheološkim skrivnostim in zakladom Ljubljanice. Drugo je kot reportažo edinega Slovenca doslej objavila ameriška revija National Geographic, ki praznuje letos stopetindvajset let izhajanja. Izjemno strokovno priznanje.

Njegova energija je živahna, govori glasno, besede podkrepi z gibi rok in prstov, njegove oči so globoke in v teh globinah je marsikaj. Tak je tudi pogovor – živahen, angažiran, občutljiv. V prvi minuti pove, kar poudarja v vseh svojih intervjujih: »Nimam otrok. Tako sem se odločil, ker menim, da je svet preveč krut zanje. Dlje ko živim, bolj vidim, da sem se odločil pravilno. Vse je brez veze, na koncu smo.«

Smeje se, a je v sebi jezen. »Blazno sem se veselil konca sveta, ki so ga napovedovali za 21. 12. 2012 ob 12 uri. Saj sem vedel, da ga ne bo, a sem se ga vseeno veselil. To sem vzel kot velik privilegij. Tisoče rodov pred nami tega ni videlo, mi bi pa to doživeli! Pa nismo! Vsak svoj konec bomo enkrat že videli, zelo od blizu. Živimo pa tako, kot da ne bomo nikoli umrli.«

Hkrati ne zanika, da misli, da je konec blizu. »Vsaka vrsta ima določen obstoj, tudi človeška. Mislimo, da smo tukaj za vedno. Kje neki, že čez nekaj let, geološko gledano, nas ne bo več. Če daš človeško civilizacijo na časovni trak geološke zgodovine zemlje in če bi bila ta geološka zgodovina 365 dni, se pravi leto dni, je človeška civilizacija 4 sekunde pred 12. Halo?! Še ena sekunda čez 12 bo in potem bo konec! Če bi bilo to zaradi vojne, pandemije ali meteorita, bi bilo še dobro, bolj se bojim, da bo to predvsem zaradi samega človeka.«

Vprašam ga, kako spi. »Imam mirne in lepe noči, zgodaj hodim spat in zgodaj vstajam. Preden grem spat, grem na kolo, da se utrudim.« Šport ga rešuje, pravi, in hkrati ohranja pri kondiciji, ki jo potrebuje pri pogosto zahtevnih projektih. Včerajšnja tura naj ne bi bila nič posebnega: štirideset prevoženih kilometrov in štiristo višinskih metrov. Navadno so daljše. »To je edino, kar nam ostane, da to jezo skuriš, sicer ne veš, kaj bi.«

Spomnim se na Toma Križnarja. »Tomo je moj dobri prijatelj in eden redkih, ki zares ve, kakšne so stvari v resnici,« pravi. Potem pove, kako je pred nedavnim za National Geographic delal portrete dvanajstih znanih Slovencev, raziskovalcev in pustolovcev, med njimi tudi Tomovega. »Velik portret, čez dve strani, in čisto malo besedila. Po ameriškem zgledu, ko celotno sporočilo temelji na fotografiji. Vsak portretiranec naj bi prinesel s sabo tudi nekaj ‘svojega’, kar bi ga opredeljevalo. Tomo si je zaželel, da bi ga fotografirali s puško in mobilnim telefonom. Za snemanje smo organizirali repliko kalašnikova (puškomitraljez op. p.) in vsakega je držal v eni roki in ju molil proti kameri, češ: kaj boste izbrali? Ali bomo komunicirali ali se bomo streljali? Fotografija je bila zavrnjena. Objavili smo samo izrez Tomovega obraza.«

V naslednji minuti pove, da ne verjame v karmo. »Raje dobra sarma kot dobra karma!« pravi hudomušno resno in pove tudi, da ne prenaša religij. Zanj so rakava rana družbe, od nekdaj, s svojim manipulativnim izrabljanjem ljudi in hegemonijo. »So sredstvo, s katerimi z ustrahovanjem in obljubami držijo na vajetih množice ljudi, da ne pobezljajo. Na primer v Indiji slabo milijardo vernikov obvladujejo s pravljico o karmi in nagradah v naslednjem življenju, muslimanske samomorilske napadalce pa z obljubami raja in dvainsedemdesetih devic, ki jih čakajo tam.« Krščanstvu se ogneva.

Ne glede na vse ga Indija, ki je za mnoge duhovne iskalce še vedno na vrhu seznama duhovnih destinacij, privlači od leta 1988, odkar jo je prvič obiskal. »Morda vseeno zaradi kakšnega skritega razloga?« mu nastavim vabo. »Nikakor ne. Hodim v Indijo, ker je tam lahko narediti dobre fotografije. Zato hodim tudi na Kubo. Je zelo podobna, ampak ne tako dobra. Zelo sebičen razlog.«

Ob prvem obisku Indije je imel po spletu okoliščin odličnega vodnika in poznavalca Indije, že pokojnega Angleža Jasperja Newsoma. »V Indiji je živel sedemnajst let, govoril je hindi. Bil je eden redkih Evropejcev, ki je postal sadhu (potujoči menih op. p.). V najsvetejša hindujska mesta, kamor ne bi smela stopiti neposvečena noga, je vstopal neovirano, brez težav. Na primer v Zlati tempelj, najsvetejši sikhovski tempelj v Amritsarju, v državi Pandžab. Z njim sem hodil okoli – to je bila neverjetna sreča − in z njim obiskal več ašramov. A zgolj kot opazovalec in fotograf.« Nobene metafizike torej.

Kaj takega najde kot fotograf v Indiji? »Več stvari: odlično svetlobo, ki je nenavadna predvsem zaradi onesnaženja, ker je v zraku toliko prahu. Potem so tam posebno močne barve, osvetljene. Barve vsega, od oblek, do fasad, nikjer na svetu ni takih. Drugi razlog, zakaj Indija, je v ljudeh. Zelo gosto je naseljena, njihov osebni prostor je bistveno manjši kot pri nas, in potem se nimajo časa ukvarjati sami s sabo. Vseeno pa se ne zaletavajo, nekako drsijo drug mimo drugega. Najlepše za fotografa je, da ga tisti, ki jih fotografira, ne opazijo. Če bi bil lahko neviden, bi bil najboljši fotograf na svetu. In v Indiji si skoraj neviden. Enako je na Kubi.«

Pa Afrika? »V Afriki vsi pozirajo. Prideš v neko vas, petdeset otrok imaš okoli sebe, vsi proti tebi stegujejo roke, obraze, se smejijo, kričijo in zlepa se jih ne znebiš. Če si tam tri dni, so tri dni ves čas s tabo.«

Po fotografijah na razstavi se zdi, da ga posebno privlači za Indijce najsvetejše mesto Benares (Varanasi) z ghati, slikovitimi stopnišči, ki peljejo k sveti reki Ganges. Nenehen preplet nepreglednih množic v življenju in minevanju, voda in ogenj pogrebnih grmad, in seveda posebna svetloba. Ko se pozneje sprehodiva po razstavi, ob ogledu motivov začutim, da postaja prsni koš premajhen za občutke, ki se porajajo v njem. Ne samo zaradi morda za večino ene najpretresljivejših slik, ko jastreb mrcvari ostanke trupla, ki plava na Gangesu. Gospe, ki jo pretreseni komentirata, pomiri: »Ja, res. Ampak to ni navsezadnje nič takega. Človek je umrl naravne smrti, drugačne, kot je smrt v vojni.«

Kot vojni fotoreporter s kriznih žarišč na Bližnjem vzhodu (»Grozno in nedopustno je nasilje Judov nad Palestinci.«) in v Bosni dobro pozna tudi to. »Tehnično gledano je dobro vojno fotografijo razmeroma lahko narediti. Fotografsko težje je narediti dobro fotografijo, ko prideš v navidezen nefotogenični dolgčas. Ampak samo tehnično gledano.«

Če bi moral izbrati eno izmed svojih najbolj uspelih reportaž, za katero bi se odločil? »Ena mojih najlepših reportaž, ki je zelo malo znana, malo ljudi jo je prebralo in videlo in je zdaj tako in tako že zastarela, je desetletnica konca vojne v Bosni. Ob tej obletnici sva se skupaj z Meto Krese (fotografinjo in novinarko op. p.), s katero sva bila med vojno med obleganjem v Sarajevu, vrnila tja. Poiskala sva ljudi, s katerimi sva se pred desetimi leti družila, in naredila njihove portrete v slogu prej – potem. Šlo je za ljudi iz umetniško radikalne, kulturne scene, radio Zid itn. Nekaj jih je bilo po desetih letih že mrtvih, nekaj jih je naredilo samomor, nekaj je bilo zadrogiranih, nekaj pa nadvse uspešnih umetnikov in celo poslovnežev. Bistvo vprašanj, ki sva jih postavila preživelim, je bilo, kdaj je bilo boljše – takrat (med vojno) ali zdaj. Stoodstotno, ne devetdeset, stoodstotno vsi so odgovorili bolj ali manj takole: »Boljše je bilo med vojno. Zato, ker smo bili v Sarajevu ljudje – ljudje, zdaj pa smo tu ljudje ljudem živali.«

Potem doda, da se tudi presoja za najbolj uspelo reportažo sčasoma spreminja. »Tudi Ljubljanica je posebna, zato ker je bila v Geographicu. Pa Indija. Pa ruski fantje – vojaki, tisto je bilo zelo žurnalistično. Najbolj sem ponosen na tiste reportaže, do katerih je bilo težko priti, in ko so nastale dobre fotografije, ki jih ne more narediti vsak. Pa da sem bil nekje tudi prvi. To so čisti egotripi,« na koncu doda samokritično.

Na razstavi vrtijo odličen film Poklic Arne režiserja Matjaža Fištravca. Tam je omenjeno in na kratko prikazano njegovo drugo fotografsko raziskovanje, med drugim reportaža ob 30-letnici atentata na Johna F. Kennedyija v Dallasu, ZDA, podvodne fotografije s svetovnega rekorda v potapljanju, nagrajena reportaža Skrivnostna prebivalka globin, o človeški ribici iz Divjega jezera pri Idriji, in reportaža o kolumbijskih šamanih.

Povprašam ga o izkušnji z njimi, saj je nekje omenil njihovo jasnovidnost. »Oni govorijo o tem, ne vem pa, ali je res ali ne, saj tega nisem zares videl. Videl sem samo nekaj stvari, ki so se pač poklopile. Koliko je bilo že deja-vujev in podobnih stvari, ampak jaz temu bolj kot kar koli drugega rečem statistika, naključje.«

Ga ni nikoli zanimalo, ali se za temi dogodki ne skriva še kaj? Spet odgovori naravoslovec v njem. »Če je kaj, mora biti zelo evidentno. Zelo veliko stvari slišiš, potem si nanje pozoren, in potem opaziš, ko se zgodijo. Vedeti moramo, da se dogaja milijarde milijonov trilijonov dogodkov sočasno po vsem svetu. Potem pa se dve, tri stvari poklopijo, in rečeš: ja, saj na tem je pa nekaj več. Nič ni več! Rodimo se kakor uboge mravlje in potem umremo, in to je to.«

Vrneva se k bolnemu stanju našega planeta. Omenim, da se ljudje ob tem različno odzivajo. Večina jih kakor noj tišči glavo v pesek, drugi so pesimistični, tretje popadeta bes in agresivnost. Potem so taki, ki bi kakor potniki na Titaniku uživali, dokler se da. So tudi taki, ki se kakor dalajlama odzivajo s sočutjem, in taki, ki se odzivajo angažirano, vedno več ljudi gre na ulice. Kam bi uvrstil sebe?

»V mešanico vseh omenjenih. Bil sem na primer dvanajst let vegetarijanec, pa nisem več. Kot bi hotel uživati, dokler se da, pa nisem v resnici tak. Skozi čas, ko se staraš, se načini odzivanja na to spreminjajo. Jasno se z različnim vedenjem in razumevanjem odzivaš naprej. Ne bi pa mogel zares izbrati samo enega načina.«

Kako gleda na ljudi, ki hodijo na ulice? »Na to gledam nekako tako kot na nujnost, saj ne moreš pustiti, da delajo s tabo, kar hočejo, in poleg tega to še vsi vidimo. Po drugi strani sem blazno skeptičen do tega, zato se takih shodov tudi nisem udeleževal. Skeptičen sem pa zato, ker če bi vsakemu od tistih, ki je držal megafon v rokah, dali tisti trenutek predsedniško mesto, bi bil čez deset dni slabši kakor ljudje, ki so bili in so zdaj tam.«

Pogovor postane konkretnejši. »Prepričan sem, da se slovenski kradljivci (ne mara besede tajkuni), ki so kradli nam in bosanskim delavcem na začasnem delu v Sloveniji − to je še posebno sramotno − v svoji vesti vidijo kot žrtve nekaterih spletk. Človek je tako pokvarjen, da se ne more rešiti. Oziroma niti ni pokvarjen, tak je, to je naša genska zasnova. Katera žival pa se je od leta 1960 podvojila v številu? S tri in pol na sedem milijard? To bo narava popravila nazaj, samo jaz takrat ne bi rad bil zraven.«

Spomnim se misli Helen Keller: Čeprav je svet poln trpljenja, je tudi poln načinov za njegovo premagovanje. »Kellerjeva je pač fenomen, ki me je vedno presenečal. Saj je še nekaj tako ali drugače hendikepiranih, ki presegajo meje. Poglejmo pa, od kod pride taka misel. Od nekoga, ki je res trpel. Ali zdaj to pomeni, da moramo vsi trpeli? Najbrž ne. Očitno gre spet za neko gensko napako, da če ne trpimo (dovolj), nismo občutljivi za druge. To gensko napako imenujem pohlep, ki je presegel mejo boja za preživetje.«

Zanima me, ali ima kakšen moto, kakšno življenjsko vodilo v življenju. »Imam jih zelo veliko. Ne bi jih imenoval moto, temveč kar moralne vrednote, po katerih pač živiš. Na primer, ne bom to, bom to in tako naprej.« Deset božjih zapovedi, na primer? »Zagotovo. Ali sedem.« (smeh) In potem malo bolj resno: »Še precej več jih je. Ne bi mogel samo nečesa tako zelo postaviti v ospredje. Veliko nekih stvari in moralnih pravil je, po katerih skušam živeti. Ali je to vodilo, pa ne vem.«

Sodeluje pri raznih dobrodelnih projektih, med drugim pri razminiranju in v rehabilitacijskem centru Soča, čeprav o tem ne želi veliko govoriti. »V vsem tem je tudi ego,« pravi. »Vsa dobrodelnost je tudi to. Saj Bill Gates pri vseh milijonih, ki jih podari, nekako dela stvari tudi zase, ker si pač želi Nobelovo nagrado za mir. Pri meni ne gre za to, da bi kaj od tega imel, temveč zato, da sam pred sabo nisi tak pesjan. Ko se sprašuješ: ali sem jaz tudi tak, pa si odgovoriš: saj nisem, saj tole delam. Ampak prav zato si še zmeraj egoist, mogoče za milimetrček manjši kakor večina, ampak še vedno si.«

Junaki so zanj drugje. »Zame so na primer junaki ljudje, ki delajo stvari, ki jih jaz nisem sposoben narediti. Iti za šest mesecev kot zdravnik brez meja v neko vas, kjer ni temeljnega življenjskega standarda, slaba hrana in ni medijev, zaradi katerih veliko ljudi nekako kaže same sebe drugim kot junake, skratka, ničesar, in si tam res zaradi njih. Slabo se imaš, nič ne vidiš, osovražen si. Moji znanci zdravniki in študentje pred koncem diplome na medicini so šli lani na tako odpravo v Kenijo, za dva, tri mesece. Najprej so za svoj denar, ki so ga tukaj zbirali s koncerti, donatorji zdravil itn., zbrali sredstva. Potem so tam zdravili ljudi in na koncu so jih ti, prav njihovi pacienti, oropali, z mačeto. To so zame junaki. Tisti, ki so jih oropali, so pač samo ljudje.«

Pogovor se ves čas prepleta z vprašanjem denarja in preživetja, ki postaja zanj boleče aktualno. »Za eno popoldne fotografiranja nekega portreta dobim včasih samo 40 evrov. Za ta denar moram najeti studio, asistentko, studijske luči, tu so tri ure mojega dela, prevoz tja in nazaj. Kako naj človek preživi?« Nekaj evrov sicer zasluži s poučevanjem na tečajih fotografiranja, predava tudi na dveh fakultetah, a to je malo. Nikoli si ni plačeval prispevkov za pokojnino, je brez delovne dobe in prihrankov in najverjetneje ne bo imel več za račune. Ne ve, kako bo šlo naprej. Prizna, da o teh stvareh, ko je bil mlajši, ni razmišljal. Prepričan je bil, da ne bo živel več kot trideset, štirideset let. Zdaj se bliža šestdesetim.

Je kakšen kraj, ki je zanj raj na Zemlji? Pogled se mu zjasni. »Ja, to je Nova Kaledonija. Mogoče tudi Južna Avstralija, ampak predvsem Nova Kaledonija. Mene je zelo težko premakniti od tod, zelo malo držav je, kamor bi šel. Sem patriotski državljan Slovenije, kot dežele, ne kot države. Šel pa bi, če bi bil prisiljen iti. Če bi bil na pol pregnan. Ekonomsko ali politično.«

In kje bi bil pekel? »Uh, pekel je ves tretji svet. Pekla je pa 80 odstotkov našega sveta. Ko izsekavajo gozd v Amazoniji … in vsak ocean ima že svoj otok smeti … tega je kolikor hočeš, tega ne moremo nehati naštevati …«

Spomnim se misli o srcu, katere avtor je, in ki so jo kot reklamo Mobitela včasih tiskali na majčke: Velik si, kolikor imaš veliko srce. »Od takrat je že veliko let,« pravi, in doda, da bi bilo treba na to gledati ne dobesedno, temveč bolj kompleksno, pregovorno.

Za konec se sprehodiva po razstavi, neznani ljudje ga sproščeno ogovarjajo, vprašujejo o motivih, tehniki, pohvalijo, čestitajo. Prijazno odgovarja. Človek z velikim srcem.

Barbara Škoberne; objavljeno v reviji AURA, september 2013, št. 289

Fotografija: Arne Hodalič 2011, iz zasebnega arhiva