ČASOVNI PRESKOK V GRADU DUHOV
Moreč, meglen zimski dan. Megla, ki se sem ter tja razredči in raztrga, mi milostno omogoči pogled iz delovne sobe na Crikvenico in morje v ozadju. Onkraj morske ožine se skozi meglene koprene vidi otok Krk. Vsa pokrajina je že sama po sebi dovolj skrivnostna, turoben zimski dan pa skrivnostnost še poudarja.
Človek bi pričakoval, da se bodo skozi svetlosivo gosto meglo zdaj zdaj pojavile prikazni in duhovi minulih stoletij, ki se za svoj obstoj lahko zahvalijo legendam tega kraja. Stari ljudje, ki jih že dolgo ni več med nami, so pripovedovali o majhnih zelenih ljudeh, o velikanih, o divjih bojevnikih, o neznanih zvereh, ki so prihajali od nikoder in se vračali tja. Le pojavili so se in takoj izginili, da bi se nepričakovano spet pojavili.
Nenavadna lisa
Pripovedovali so tudi, kako so se duhovniki borili proti nečistemu, a niso bili preveč uspešni. Prikazni so se zmeraj znova pojavljale. Zgodbe o teh pojavih so se prenašale iz stoletja v stoletje, iz roda v rod. Otroci smo verjeli vanje, z odraščanjem pa spoznavali, da so zgolj pravljice za krotenje nemirnih in neubogljivih otročajev. Zgodbe o duhovih in nezemeljskih bitjih so pri vzgoji pomagale staršem, čeprav ne zmeraj, legende pa so se prenašale na naslednje rodove.
Še pred približno osemindvajsetimi leti sem trdno verjel, da so te zgodbe zgolj pravljice in izmišljotine, vse do trenutka, ko je svak, ki me je obiskal, izrazil željo, da bi si ogledal star, že zdavnaj porušen grad na vhodu v sotesko v smeri Crikvenice, imenovan Podbadanj. Ustregel sem mu in tistega jesenskega popoldneva sva šarila po ruševinah, svak pa je navdušeno fotografiral vsako podrobnost. Po nekaj dneh sva se vrnila v Ljubljano. V Crikvenico sem prihajal večkrat na leto, živel in delal pa sem v Ljubljani. Naslednji dan je odnesel negativ fotografu in še isto popoldne dobil fotografije, ki mi jih je zvečer pokazal. Vse slike so bile lepe in ostre. Med njimi pa je izstopala ena, z belo liso na sredi. Pomislila sva, da je morda bila napaka v emulziji, ker je bil posnetek sredi filma in ni bilo mogoče, da bi naključna osvetlitev vplivala na fotografijo. Po nekaj dneh sem sam odnesel negativ in fotografijo k prijatelju, poklicnem fotografu, da bi razložil napako in belo liso. Po tednu dni mi je vrnil negativ in sliko z besedami, da ne ve, kako bi lahko prišlo do napake, saj je bil film brezhiben. Povedal je še, da je bela lisa nastala ob fotografiranju in da film včasih posname tudi tisto, kar ni videti s prostim očesom. Sliko sem shranil, film pa se je z leti izgubil.
Spet med ruševinami
Prišla je doba računalnikov in kmalu tudi optični čitalniki. Tudi sam sem si ga kupil. Nekega dne sem se spomnil na sliko gradu Podbadanj in belo liso. Zanimalo me je, kaj bo lisa pokazala pri povečavi 1200 x 900. Izid me je presenetil in tudi rahlo prestrašil. V lisi je bilo razločno videti obrise obraza s poudarjenimi gostimi obrvmi, očmi in brado. Bolj sem podobo opazoval, večja tesnoba se me je polaščala. Nazadnje sem sliko shranil, povečavo pa izbrisal. Vse to sem skušal pozabiti ali pa vsaj dogodku ne namenjati pozornosti.
Leta so minevala, v meni pa je čedalje bolj rasla želja, da se še enkrat odpravim na grad in znova skušam posneti del gradu z nekdanje fotografije. Odlašal sem in odlašal, dokler se pred nekaj leti nisem odločil, da bom to le storil. Bil je lep popoldanski poznojesenski dan in brez težav sem se postavil na kraj, kjer je nastala omenjena fotografija z liso. Pred tem sem grad fotografiral z vseh mogočih položajev, saj so ga po vseh letih očistili dreves in dračja tako, da ga je zdaj mogoče videti v vsej njegovi veličini. Arheologi in zgodovinarji ne vedo, kdaj je bil zgrajen, ne kdo ga je zgradil, domnevajo pa, da so njegovi temelji še iz časov Liburnov in pozneje Rimljanov. Kdo so bili lastniki gradu v zgodnjem srednjem veku ni znano, saj ni zapisov, ki bi pričali o lastništvu.
Vodnjak in neznanci
Kakor koli že, na kraju sem stal z mobitelom v roki in se pripravljal na posnetek, ko sem se odločil, da pred fotografiranjem pregledam še prostor, za katerega sem menil, da je ostanek vodnjaka globokega približno tri metre, in do polovice zasutega z ostanki nekdanjih grajskih zidov. Mobitel sem odložil na bližnjo skalo, sam pa sem se odpravil k vodnjaku. Po nekaj metrih sem ugotovil, da nekaj ni prav. Okoli sebe sem zaslišal vrvež, glasove, rezgetanje konj in oslovsko riganje. Najprej je vse zvenelo, kot bi prihajalo od daleč, nato pa sem se že znašel sredi vsega tega hrupa. S hrupom so se prikazali tudi ljudje in živali. Znašel sem se v prostoru z nizkim stropom iz brun, tla pa so bila tlakovana s kamnitimi ploščami. Bilo je temno, svetloba je v prostor prihajala skozi vhod in ozka okna. Vhod je gledal na kamnito dvorišče, po katerem so hodili vojaki in nekaj neoboroženih oseb, po mojem laičnem znanju oblečeni v oblačila iz enajstega ali dvanajstega stoletja. Tudi njihova oborožitev in okrasje so bili iz istega obdobja. Iz prostora sem stopil na dvorišče in se ustavil blizu vhoda v prostor. Velika psa sta tekala po dvorišču in se renčeče prepirala zaradi velike kosti na tleh med njima. Ves prizor sem opazoval prej presenečen kakor prestrašen, čeprav mi je srce tolklo kot noro. Prizor ni bil jasen, bil je rahlo zamegljen, toda dovolj oster, da sem lahko razločil večje podrobnosti. Presenečen sem kmalu ugotovil, da me nihče ne vidi, le psa sta morala nekaj začutiti. Kost ju nenadoma ni več zanimala. Pogledala sta proti meni, zarenčala, takoj za tem zacvilila, in z repom med nogama oddirjala na drug konec dvorišča, tako da ju nisem več videl.
V prostoru, v katerem sem se najprej znašel, so bile tri osebe. Ena se je tako kot jaz odpravila proti izhodu in naravnost skozme odšla na dvorišče. Bilo je neverjetno. Zakorakal sem po dvorišču v upanju, da je vse privid. Ni bil. Ljudje so hodili skozme, jaz skozi njih, drug drugega nismo čutili in samo jaz sem jih lahko videl, oni mene pa ne. Spomnim se, da sem hotel prijeti keramično kupo, pa so moji prsti kar segli skoznjo. Enako je bilo s kamnom in kopjem. Predmete sem videl, prijeti pa jih nisem mogel. Govorica, ki sem jo slišal, je zvenela kot arhaična slovenščina, pomešana z nekaterimi starohrvaškimi besedami in z besedami, katerih pomen mi je bil neznan in fonetično drugačen od stare slovenščine in starohrvaščine. Koliko časa sem prebil v takšnem stanju, ne vem. Vem le to, da kakor se je nepričakovano začelo, tako je tudi prenehalo.
Nenadoma me je spet obdajala tišina in opazoval sem ruševine. V ušesih sem čutil pritisk, srce mi je poskakovalo kot noro, glava pa me je neznosno bolela. Sedel sem na prvo skalo in se s težavo pomiril. Mislil sem že, da sem imel halucinacije, in bi temu celo verjel, če ne bi z bližnje skale vzel mobitel in opazil, da kaže ura na njem skoraj pol petih popoldne, ura na moji roki pa tri in deset minut. Dobre pol ure sem še sedel med ruševinami gradu, da sem se zbral, potem pa sem se po ozki poti po hribu navzdol odpravil proti glavni cesti.
Ko sem hodil proti parkiranemu avtu, sem začel premišljevati o vseh zgodbah ljudi in tudi tete, da so na območju Podbadnja v nočnih urah slišali oddaljene glasove ljudi, s katerimi se nikoli niso srečali, samo slišali so jih. Nekateri so celo pripovedovali, da so nevidni ljudje govorili v neznanem jeziku. Sam sem prepričan, da sem doživel časovni preskok, in od takrat verjamem, da so v preteklosti nekaj podobnega doživeli tudi nekateri drugi, in tako je resničnost postala mit, pravljica. Tega ne bi rad še enkrat doživel, saj so bili občutki vse prej kot prijetni.
Danes, ko v tem turobnem zimskem dnevu sedim v delovni sobi, sem sklenil še drugim zaupati svoje doživetje, saj menim, da nisem edini, ki je doživel kaj takega. Po tem dogodku sem prebral številno gradivo o času in prostoru, vendar zadovoljivega odgovora nisem našel.
Boris Muževič; članek je bil objavljen v reviji AURA, januar 2015, št. 305
Fotografija:123RF