Človek je na temeljni ravni skupek energije. Nismo bitja, ki so sestavljena samo iz snovi in kemičnih reakcij. In nismo ločeni od svojega okolja. Z vsem smo neločljivo povezani prek energijskega polja. To polje je začetek in vzrok vsega in edina resničnost. Pravijo mu tudi energijsko polje ničelne točke. V njem ni časa ali snovi.

 Lahko bi se reklo, da nas polje vleče v smer resnice. S tem ko na svetu narašča zavedanje, da smo povezani z vsem, torej tudi drug z drugim, ljudje samodejno izražamo več spoštovanja do vsega, kar nas obdaja. Vse bolj se tudi zavedamo, da smo resnično sami vzrok mnogih današnjih težav in da se zaradi našega pomanjkanja spoštovanja do narave Zemlja obrača proti nam.

Osebnost je subtilno energijsko telo

V stoletjih so vedno živeli posamezniki, ki so obstoj polja sami izkusili in nato svoje izkušnje delili z drugimi. Ti posamezniki so premostili oviro, ki nam onemogoča neposredno izkušnjo enosti z vsem, kar je.

Naj najprej pojasnim pomene nekaterih besed, ki jih bom uporabljal. Polje imenujem tudi Celota. Del človeka, ki je povezan s Celoto, je duša. To je del nas, ki zmeraj obstaja, je zunaj časa in prostora. Del, ki preprečuje, da človek izkuša povezanost ali enost s Celoto (po duši), je njegova osebnost.

Kaj je človekova osebnost? Za trenutek se vrnimo k polju in ugotovitvi, da vse izvira iz njega. To pomeni, da je vsa otipljiva snov najtrdnejši zunanji izraz polja. Kaj pa naše misli in čustva? Tudi ti so snov, ki pa je manj zgoščena in kot taka neotipljiva. Misli in čustva sestavljajo našo osebnost. Osebnost je torej subtilno energijsko telo, ki je bilo oblikovano kot nasledek naših misli in čustev, pridobljenih v vseh prejšnjih življenjih. Osebnost je tista, ki usmerja naše možgane in s tem povzroča naše individualne in edinstvene odzive. Čeprav osebnost potrebuje telo, da se lahko izrazi na Zemlji, obstaja tudi kot energijsko polje brez telesa. Ko torej telo umre, osebnost še vedno obstaja. Za vedno, tako kot duša? Ne. Osebnost potuje skozi veliko življenj in se iz življenja v življenje razvija, raste. Kam pelje rast osebnosti? Nazaj k stiku z dušo, torej nazaj k Celoti. V katerem življenju bo prišlo do stika z dušo, je odvisno od tega, koliko je osebnost napredna. To je tudi razlaga, zakaj nekateri ljudje izkušajo stik z dušo, drugi pa ne. Če je komu namenjeno, da v tem življenju osebnostno zraste samo do določene stopnje, ga ne obremenjuje to, da ves čas ponavlja iste vzorce. Lahko se vrti v krogu ponovitev, pa je vseeno zadovoljen in ne čuti potrebe po spremembi.

Proces rasti osebnosti

Naj najprej naštejem nekaj značilnosti osebnosti, ki jih najbrž vsakdo bolj ali manj prepozna:

• Osebnost prisilno ponavlja vzorce. To počne pod vplivom mišljenja in čutenja, ki izhajata iz posameznikovih preteklih izkušenj.
• Ves čas je v svetu dvojnosti, torej v iluziji, da je svet razdeljen na jaz in ti. S procesi mišljenja in čutenja je torej osebnost ločena od drugih, v osami, četudi tega ne izkuša tako.
• Med procesom osebnostne rasti se ukvarjamo samo s samim seboj, četudi se ne zdi tako. Osebnost je manipulativna, saj je zanjo pomembna zgolj zadovoljitev njenih želja (npr. želja po partnerskem odnosu, karieri, denarju). Želi pripadati nekam ali nekomu in naredila bo vse, da bo to tudi dosegla. Zato se neprenehoma dokazuje in skuša druge narediti odvisne od sebe. Vse to počne, ker hoče postati nekdo. Posledica tega je, da se vedno znajde v igrah moči, zaradi njih pa potem izkuša strah, dvom, upanje …
• Ključna beseda za osebnost je beseda morati.

Vse napisano ni mišljeno kot sodba. Vsi namreč imamo osebnost in ta je potrebna za naše preživetje. A iz napisanega postane najbrž jasneje, zakaj ni mogoče najti trajnega notranjega miru, dokler osebnost dirigira našemu življenju. Samo ko duša prevzame vajeti, lahko resnično začnemo živeti, saj tako pridemo v sozvočje s Celoto in s tem, kdo smo v resnici in kaj je naša naloga na Zemlji.

A preden se to zgodi, mora posameznik prehoditi pot, polno bolečih in zmedo zbujajočih izkušenj. Ne more biti drugače, saj lahko osebnostno rastemo le tako, da vedno znova izkušamo bolečino in zmedo. Samo tako smo pripravljeni opustiti stare zamisli o sebi in svetu in se podamo na pot iskanja novih zamisli. Najprej se moramo torej naučiti kako ni (kaj je iluzija), preden spoznamo resničnost bivanja.

Štiri razsežnosti

Faze procesa osebnostne rasti, skozi katere gre človek, se imenujejo razsežnosti. Minerali, rastline in živali so v prvi razsežnosti in se ne zavedajo svojega obstoja. Človek ne more biti navzoč v prvi razsežnosti, ne more živeti zgolj na ravni instinktov. Resnična evolucija človestva je v rasti zavesti. Ko človek doživi neko izkušnjo, v zvezi z njo razmišlja in čuti, sebi in drugim zastavlja vprašanja, jo primerja z izkušnjami drugih in jo na temelju tega vrednoti. Ne zmore se ustaviti zgolj pri čisti izkušnji, ne da bi se ukvarjal z njim. Naš razum nenehno utemeljuje, razlaga in išče vzroke.

Ko se rodimo, se znajdemo v drugi razsežnosti, v območju nezavednega. Pravzaprav smo po rojstvu v stanju niča. V nas ni misli, so zgolj občutja topline in hladu, trdote in mehkobe. (A na svet ne pridemo kot nepopisan list papirja. Poglejmo enojajčna dvojčka: nimata istega značaja, čeprav imata enako gensko zasnovo. Tako je zato, ker vsak dojenček že ima osebnost, osnovano na izkušnjah iz prejšnjih življenj. Potrebuje pa nove izkušnje, po katerih se bo rast osebnosti lahko spet sprožila in nadaljevala.)

Potem smo potegnjeni v tretjo razsežnost, začnemo se zavedati vsega, kar se dogaja okoli nas. Želimo si, da bi bili zmožni stvari poimenovati in jih razložiti, od tod izhaja naša potreba po znanju. Pozneje se podamo na pot iskanja uvidov, da bi našli ravnotežje v življenju. Ustvarjamo svoj sistem moralnih vrednot in razvijamo občutek dolžnosti. Vse to ponavljamo, dokler nimamo tega dovolj, saj nam ne prinese tega, kar smo si želeli.

Kakor so cvetlice usmerjene k soncu in zaradi tega rastejo, smo mi usmerjeni k naslednji razsežnosti. Četrta razsežnost je razsežnost razširjene zavesti. To pomeni, da začnemo iskati načine, da resnično dosežemo ravnotežje v svojem življenju. V tej razsežnosti nas privlačijo alternativna medicina, duhovnost, zdrava prehrana ipd.

Vrh osebnostne rasti – peta razsežnost

Lahko bi se reklo, da osebnost z rastjo dobiva vse bolj prefinjene zamisli, a še vedno ohranja nadzor. Z drugimi besedami: še vedno ohranja možnost izbire na podlagi svojih misli in čustev, ki izhajajo iz preteklosti (še zmeraj torej ni osvobojena preteklosti). Vse bolj pa se začenja zavedati svoje osame. Vse to pelje do vrha osebnostne rasti, kjer nadaljnja rast ni več mogoča. Na tej točki začenjamo razumeti, da nas pridobivanje še večje količine znanja v resnici ne podpira pri tem, da bi prenehali vedno znova ponavljati stare vzorce. A ponavljanja, ki so sprožena zaradi občutkov dolžnosti (morati) in morale (dobro in slabo), se zdaj pojavijo in izginejo hitreje kot prej. Tudi bolečina in zmeda, ki ju sprožijo ta ponavljanja, postaneta intenzivnejši in nas obremenjujeta bolj kot kdaj koli prej. Zakaj? Ker na vrhuncu osebnostne rasti mislimo, da nam je končno jasno, kako življenje deluje. Takrat mislimo: zdaj sem tam, vse mi je jasno, dosegel sem svoj cilj. A kljub temu prepričanju nam življenje še vedno polzi iz rok. A prav to je jedro celotnega procesa: dokler hočemo svoje življenje nadzirati, še vedno ponavljamo vse, od česar smo že na smrt utrujeni. Čedalje jasneje izkušamo, da je osebnost maska, ki nam preprečuje, da bi se pokazali takšne, kot smo v resnici. Na temelju duhovnega znanja, ki smo si ga pridobili, vse bolj sodimo in obsojamo sebe, pa tudi druge. Vse, česar ne sprejemamo pri sebi, nas moti pri drugih. Na vrhuncu rasti preprosto ne sprejemamo več svoje osebnosti. Ničesar več se ne moremo okleniti, vse nam uhaja iz rok, nezaupanje v nas doseže skrajno točko. Notranja napetost postane tolikšna, da se nam zdi, da naš nadaljnji razvoj ni več mogoč. Edina možnost, ki nam preostane, je, da nadzor opustimo, to pomeni, da opustimo možnost izbire in se prepustimo vodenju duše.

Duša je del Celote in začne se v peti razsežnosti. To je naša višja zavest ali nadzavest. Od trenutka, ko se znajdemo v četrti razsežnosti, ima duša vpliv na nas. To pomeni, da začenjamo videti skozi manipulacije in projekcije v sebi in drugih, dobivamo prebliske jasnovidnosti …

Zavedanje resnične naloge

Potem, ko opustimo možnost izbire, se začnemo zavedati svoje resnične naloge na Zemlji, naše dušne naloge. Potreba po dokazovanju izgine in to izkusimo kot veliko osvoboditev. S tem ko prepustimo vodstvo duši, sporočimo: “Želim opravljati delo, ki je v skladu z mojim resničnim bistvom, delo, ki mi ga je namenila Celota.” Naloga duše je vedno povezana s podpiranjem ljudi pri njihovem osebnostnem razvoju. Podpiramo jih na njihovi poti vračanja k stiku s Celoto. S tem prehaja Zemlja na višjo evolucijsko raven.

Izkušati začnemo stanje niča – stanje brez misli in čustev, zunaj časa in prostora. Duša prevzema vajeti in nam ponuja usposabljanje kot povsem nove izkušnje, ki nam pridejo na pot. Te so potrebne, da prerastemo osebnost in da se upamo lotiti dušne naloge. To je obdobje “razvozlavanja” naših zamisli, ki traja tako dolgo, dokler duša resnično ne začne usmerjati našega življenja. Med tem usposabljanjem se učimo iti v stanje niča, učimo se zaupati duši in Celoti. V nas se oblikuje kanal, skozi katerega lahko prejemamo informacije iz Celote, ne da bi nas pri tem omejevale naše misli ali čustva. Ob tem se resnično začnemo zavedati pravega pomena besed: “Naj se zgodi Tvoja volja.” Učimo se živeti v sozvočju s Celoto. To je konec usposabljanja in naše drugo rojstvo, rojstvo iz duše. Zdaj ne rastemo več osebnostno, ampak se spreminjamo. Ali to pomeni, da osebnost izgine in da izginejo vsi naši vzorci ponavljanja? Ne, saj osebnost potrebujemo zato, da lahko preživimo na svetu. A sprememba je v tem, da osebnost ni več naša usmerjevalka, ampak je podrejena duši.

Čas, v katerem zdaj živimo, je resnično čas sprememb. Vpliv Celote bo postajal vse večji in po tem nam bo pokazano, da je vsak od nas njen enakovredni del. Ljudje po vsem svetu začenjajo izkušati, da se njihove zamisli o življenju ne ujemajo s tem, kakršno je njihovo življenje v resnici. Veliko partnerskih razmerij se znajde pod nerazložljivimi pritiski. Današnja predstava o ljubezni namreč temelji na privlačnosti in odvisnosti, kot nam je predstavljeno v večini filmov, knjig in pesmi. A takšna predstava o ljubezni temelji na želji, da bi bili za nekoga posebni, temelji torej na dokazovanju in igrah moči. To prej ali slej obremenjuje, namesto da bi osvobajalo. V resnični ljubezni smo lahko s partnerjem takšni, kot smo v resnici, odnos torej temelji na samostojnosti ali neodvisnosti.

V prihajajočih letih bo vse več ljudi potrebovalo podporo tistih, ki delujejo iz duše. Podporo bodo dobili v obliki informacij ali nasvetov, ki jim bodo razjasnili, kako potekajo zakonitosti procesa osebnostne rasti, hkrati pa tudi, kaj natanko se v danem trenutku dogaja z njimi.

V povezavi s svetovnimi problemi bo počasi, a zanesljivo naraščalo zavedanje, da družbe, ki temeljijo zlasti na kopičenju denarja in premoženja, vzdržujejo stanje delitve na mi in oni, torej stanje dualnosti. Seveda sta posledici tega tudi finančna in ekološka kriza.

Gibalo, ki je potrebno, da se najdejo ustvarjalne, spoštljive in etične rešitve za težave, ki zadevajo vse nas, je povezano s stopnjo zavedanja, da smo povezani z vsem, kar je, da smo torej vsi del enosti. Enost je namreč edina resničnost.

V sebi najdemo enost s tem, ko prepoznamo dušo (višji jaz) kot osvoboditev pogojevanja osebnosti (nižjega jaza). To nas pelje k sprejetju naše preteklosti in končno smo lahko to, kar smo v resnici. Vsak od nas ima sposobnosti in nezmožnosti. Ko smo zmožni v sebi sprejeti tako ene kot druge in se hkrati predati vodenju duše, bomo resnično razumeli tale stavek: “Man does his best and God (Totality) does the rest.” V prevodu to pomeni: “Človek naredi najbolje, kot zna in Bog (Celota) bo naredil drugo”. Z drugimi besedami: osvoboditev je v tem, da opustimo možnost izbire, da torej ne sledimo več željam osebnosti, ampak se predamo višji volji, ki nas usmerja intuitivno.

Mnogi v tem trenutku izkušajo nekakšen STOP v sebi in tudi v zunanjem svetu. To pomeni, da prihaja nov začetek na višji ravni. “Staro” v svetu in v vsakem posamezniku nas bo še vedno skušalo ovirati, povzročalo bo napetosti in se tako skušalo ogniti spremembi. Če smo zmožni te napetosti videti kot zgolj začasno stanje, in ne kot težavo, smo na dobri poti, da dopustimo spremembo v sebi. Ko smo zmožni deliti sebe z drugimi in se s tem zavedati, da smo v svojem bistvu vsi enaki, takrat začnemo resnično polno živeti.

Hai Ottenheim, prevod Mateja Hana Hočevar, objavljeno v revije AURA, November 2010, št. 255

Fotografija: Hai Ottenheim