Zoran Železnikar, raziskovalec in humanist, avtor knjige Človek je več in pobudnik projekta Zgradimo svet miru in ljubezni, prinaša svetu sporočilo, da je človeška zgodovina precej drugačna, kot menimo, in da so meje našega sveta veliko širše, kot si predstavljamo.

Pravite, da smo v prelomnem času …

Vsakdo, ki živi v zdajšnjem času, se vsaj nejasno zaveda, da smo na pragu nekakšne družbene spremembe. Čutimo, da je zdajšnja kriza resna, kajti izraža se na vseh področjih družbenega življenja. Njene korenine so globoke, pravzaprav izvirajo iz človeka samega. Na prvi pogled se zdi, da je kriza zunanja, a v resnici je duhovnega izvora. Ezoteriki vedo, da tisto, kar je na zunaj videti neprimerno, izraža notranjo neprimernost.

Ta neprimernost je tragično nepoznavanje naše duhovne narave. Zaradi neustavljivega mika zunanjega, gmotnega sveta smo povsem pozabili na duhovni, notranji svet in njegov pomen. Duhovno znanje smo zapostavili. Zdajšnja kriza kaže, da s starim znanjem ni mogoče najti poti iz krize; poiskati moramo novo znanje, znanje o tem, kaj smo. Le z razumevanjem sebe lahko razumemo družbo in rešimo njene probleme. Mi pa jih rešujemo s še več denarja … A že Einstein je dejal, da problemov ne moremo zadovoljivo rešiti na ravni, na kateri so nastali; treba se je dvigniti više, nadnje.

 V svoji knjigi Človek je več omenjate, da je svet v podobnem položaju kot v srednjem veku, ko je večina ljudi verjela, da je Zemlja ravna plošča, potem pa je sledilo spoznanje, da je krogla … Čemu ste navedli takšno primerjavo?

S spoznanjem, da je Zemlja krogla, se je izredno povečalo zanimanje za zunanji svet – rodila se je znanost, a ob tem je postopno usihalo zanimanje za duhovno plat, ki je dotlej prevladovalo. Po pol tisočletja zaverovanosti v zunanji, materialni svet, pa smo danes pred spoznanjem, da je človek duhovno bitje, znanja o njegovi duhovni naravi pa nimamo. Nujno je raziskovanje duhovnega sveta – sam ga imenujem zavestna razsežnost – in poglabljanje v področje, ki je tako rekoč neraziskano. Religije pri opisovanju in razlaganju tega področja niso zadovoljivo opravile naloge, zato nam ne ostane nič drugega, kot da se raziskovanja lotimo sami. V znanosti namreč še ni opaznih znamenj, da bi že bila pripravljena prekoračiti materialistič­ni okvir.

 Kako lahko utemeljite svojo izjavo, da ima zdajšnja kriza duhovno ozadje?

Preprosto. Vse, kar se dogaja, ima duhovno ozadje, kajti dogaja se človeku, ki je duhovno bitje. Povedano natančneje: vse se dogaja v človekovi zavesti, zavest pa je nekaj, česar današnji človek tako rekoč ne pozna in ne razume. Prav v tem je največja težava. Že stoletja se nismo premaknili do spoznanj, ki bi osvetlila delovanje zavesti in pojavov v njej – čustev, misli, občutkov, sanj, podzavesti, intuicije itn.

Človek na pragu tretjega tisočletja ve presenetljivo malo o sebi. In vendar je rešitev njegovega položaja v tem, da obvlada čustva, strahove, želje, da se odpre intuiciji. Kako naj to stori, ko pa rešuje samo zunanje težave, ki so le odslikava notranjih? Ravnamo kot medicina: odpravljamo simptome, vzrokov pa se niti ne lotimo. Duhovno prebujeni človek pa bi težave današnjega časa lahko reševal bolj kakovostno.

 Kaj je potrebno, da človek začne spoznavati sebe in se poda na duhovno pot? Kaj se je zgodilo, da ste storili ta korak in se obrnili v svojo notranjost?

Največkrat je povod za to huda življenjska preskušnja – bolezen, velika izguba – denimo izguba drage osebe ali premoženja, psihični zlom ali kaj podobnega, saj to tako rekoč »sesuje« človekove miselne strukture. Tudi pri meni je bilo tako. V zakonu sem doživel brodolom … in potem sem se začel spraševati o smislu življenja, to pa mi je omogočilo miselno prenovo.

Takrat sem k sreči naletel na literaturo, ki mi je odprla vrata v duhovnost: knjigo Martina Kojca, Učbenik življenja. Tako sem spoznal, da je duh močnejši od materije. To je bilo zame, navdušenega raziskovalca znanosti, dragoceno spoznanje, ki mi je odprlo vrata v neznani svet duhovnosti, kjer znanost odpove.

V religiji nisem našel zadovoljivih odgovorov. Zato sem se začel poglabljati v metafiziko, ezoteriko, gnostiko, budizem ter vzhodne in zahodne filozofske nauke … Udeleževal sem se vseh mogočih delavnic, obredij in praks. Med obredom ognja sem se prepričal, da duh resnično lahko naredi tisto, kar je za telo čudež in česar znanost ne zna pojasniti: brez opeklin sem prehodil preprogo razbeljene žerjavice. To me je utrdilo v spoznanju, da je duhovnost vredno raziskovati.

Potrebna nam je torej duhovna hrana. Ali menite, da ima sodobni človek premalo takšne hrane?

Duhovna hrana je tisto, kar omogoča rast duha. Religije si nad duhovno hrano lastijo monopol … A vendar ne morejo zadostiti vsem človekovim duhovnim potrebam, ker njihove doktrine vsebujejo zavajajoče elemente – strah, s katerim nadzorujejo široke množice. Vera in religija sta dva različna pojma. Osebna vera je lahko skladna z doktrino religije, največkrat pa ne.

Z duhovno hrano je podobno kot z žejo in lakoto. Kot morda veste, sta dražljaja za žejo in lakoto zelo povezana; včasih mislimo, da smo lačni, v resnici pa smo le žejni. In tedaj jemo in jemo, a žeje ne moremo pogasiti. Podobno je z duhovno lakoto. Misleč, da jo bomo lahko potešili z zunanjimi pomagali, kopičimo gmotne dobrine in se izgubljamo v telesnih občutkih in senzacijah, a pri tem postajamo vse bolj razočarani. Sreča namreč ni zadovoljstvo. Sreča je globoko notranje stanje, ki se porodi ob stiku s svojim bistvom, zadovoljstvo pa je nekaj površinskega, največkrat razvajanje telesa. Vsako zadovoljstvo je povezano tudi z nezadovoljstvom – tako je pač v svetu dvojnosti – tako na koncu vselej ostane le … nezadovoljstvo. Pomembno je torej spoznanje, da sreče ni smiselno iskati zunaj, temveč je zanjo treba navezati stik s svojo notranjostjo.

Na kakšne težave lahko naletimo, ko se odločimo stopiti na pot duhovnega razvoja?

Največje težave so stara, okostenela prepričanja, ki jemljejo prostor novim prepričanjem. Dokler ne napravimo prostora za novo, ne moremo napredovati. A za to je potreben dvom. Druga težava je v tem, da znanost na duhovni poti ne more pomagati, kot rečeno tudi religije ne povsem. Ostane torej iskanje na širokem področju duhovne literature, ki je dandanes res ne manjka. Pravzaprav je je celo preveč, zato je težko presoditi, katera je dobra in primerna. Raziskoval sem skoraj dvajset let in zdaj znam ločiti zrnje od plev. Zato sem napisal knjigo Človek je več, ki bralcu lahko prihrani več let raziskav in študija. Omeniti pa moram še eno težavo, ki se je doslej zavedelo le malo ljudi: sistem, kakršnega imamo, ne spodbuja človekovega duhovnega napredka. Duhovno napreden človek namreč ni vodljiv.

Ali se lahko duhovnim iskalcem zgodi, da se jim življenje na »duhovni poti« poslabša?

»Dobro in slabo« kažeta le subjektivne ocene, ki si jih je izmislil človek. Nikoli ne vemo, kaj je za nas dobro ali slabo. Stvar, ki se kratkoročno zdi slaba, se dolgoročno marsikdaj pokaže kot zelo dobra, in nasprotno. Iskrena hoja po duhovni poti prinaša bolj kakovostno življenje, ker se okrepi človekova pozornost, poveča razumevanje in razširi spoznavno obzorje. Vendar pa je duhovna pot predvsem pot srca. Človek postane plemenitejši, ljubeznivejši in potrpežljivejši do vseh. Kadar pa na srce pozabimo in delujemo le z razumom, se navadno zgodi, da zabredemo v slepo ulico. Zahodnjaki radi mislimo, da nam razum lahko da vse odgovore, in tako se ujamemo v zanko. Zgodi se, da postanemo zgolj zbiralci duhovnih zakladov in »duhovni materialisti«. Veliko ljudi kopiči duhovne zaklade, tako kot smo nekoč kopičili gmotne. In to je zabloda.

Vsi govorijo o neverjetni moči ljubezni, a le redko kdo jo izrabi. Človek ne pomisli, da bi odprl središče ljubezni – srčno čakro – in začel svet doživljati skozi njo. Razlika je osupljiva. Življenje postane mehkejše, bolj živo, globlje, nekaj povsem drugega kot životarjenje.

Kako se kaže nasprotovanje duhovnemu razvoju človeštva?

Nasprotujejo znanost, šolstvo in vsi izobraževalni sistemi, mediji, politiki, lastniki kapitala itn. Gre za prenašanje napačnih informacij, ki odvračajo od duhovne poti, za prikrivanje dejstev, za blatenje tistih, ki kažejo pravo pot … Kaže se v tem, da nas navdušujejo in posiljujejo z nasilnimi filmi, terorizmom, pornografijo, napačno prehrano, klorirano vodo, fluorom v zobnih pastah, s cepljenjem, strupenimi varčnimi sijalkami … Tudi v tem, da v šolah uokvirjajo otroke in preprečujejo razvoj njihovih zmožnosti. Pa v tem, da nas vzgajajo v fanatične porabnike in v sužnje kapitala ter nas prepričujejo, da brez dela ni preživetja. Ker vsi verujemo v enega resničnega boga – denar – neprenehoma polagamo žrtve na njegov oltar. Tako zasužnjeni z idejami, ki nas odvračajo od bistvenega, smo povsem pozabili, da nismo materialna, temveč duhovna bitja, katerih interesi so povsem drugačni.

Vendar pa navedenega ne kaže razumeti zgolj v slabem pomenu. Vse omenjene ovire nam namreč prinašajo tudi dragocene izkušnje in so dragocena duhovna šola, ki nas – če se je lotimo zares – dvignejo na zavidanja vredno raven. Brez težav pač ni napredka. Zato tudi krize ne kaže jemati kot nekaj slabega, temveč kot dragoceno priložnost za rast. Kadar je res hudo, je za napredek treba »dati tudi kri«.

Kdo je pravzaprav v ozadju načrta, da se človeštvu prepreči duhovna rast?

V ozadju tega načrta je svetovna vlada v senci, ki kroji vso svetovno politiko že od nastanka človeka. Kdor se je že otresel laži, da smo Zemljani edina inteligentna rasa v vesolju, je morda že spoznal, da so nezemljani, prišleki z neba ali »bogovi« tisti, ki so imeli prste vmes pri stvaritvi človeka. To lepo opisujejo sumerske plošče, ki jih razlaga Zecharija Sitchin. Sveto pismo skoraj dobesedno zajema iz teh zapisov, ki so bistveno starejši od njega. Darwinova zgodba o naravnem razvoju vrst je torej zavajajoča. Prikrivanje nezemljanov na Zemlji in njihovih plovil, NLP-jev, je eden najuspešnejših projektov agencije CIA. Zelo uspešno so v nas utrdili predstavo, da je vse, kar zadeva nezemljane, nesmisel, čeprav imamo dokaze o tem na vsakem koraku.

Ali lahko na kratko predstavite vsebino dela Človek je več?

V knjigi sem želel ponuditi celostno predstavo o resničnosti in trdno enotno zasnovo, ki ustreza tako materialnemu kot duhovnemu področju. Tega do zdaj niti znanost niti religija nista znala pripraviti. Prvi del knjige je namenjen kritični obravnavi zdajšnjih konceptov, na primer našega materialističnega svetovnega nazora, in razkrivanju naše slabe obveščenosti. Zgled za to je najvišja piramida na svetu – saj to ni Keopsova v Egiptu, temveč tako imenovana Bela piramida na Kitajskem, ki je več kot dvakrat višja od Keopsove. Knjiga govori o konceptih, nepopolnih zamislih, ki so kot stopnice na poti do vseh popolnejših spoznanj. S smotrnimi vprašanji lahko razkrijemo marsikatero vrzel v konceptih. Je strašljivo prazen atom res gradnik trdne snovi? Nadalje sem se lotil odstiranja duhovnega ozadja resničnosti in načenjal temeljna vprašanja, ki se odpirajo pri raziskovanju zavesti. Lotil sem se tudi temeljev in paradoksov sodobne medicine.

V drugem delu knjige sem rekonstruiral svetovno zgodovino, razložil zgodbo, ki jo pripovedujejo glinene ploščice Sumercev in sestavil nov zgodovinski mozaik. Nezemljani imajo, kot sem že omenil, na našem planetu zelo pomembno vlogo, ki je bila doslej dobro prikrita. Njihov načrt je vpeljati nov svetovni red, z eno državo, eno vlado, eno vojsko in popolnim nadzorom. Zdajšnji finančni sistem je eno od poglavitnih orodij za izrabljanje človeštva, religije pa so bile izredno učinkovito sredstvo za nadzor. Zdaj so to vlogo prevzeli mediji.

V tretjem delu pa sem želel ponuditi svoja duhovna spoznanja in se poglobiti v raziskovanje zavesti. Razumeti zavest je resnično najpomembnejše za razumevanje notranjih in zunanjih pojavov ter za spoznanje našega bistva. Prav to spoznanje »božanske biti v nas« je dragulj v kroni in cilj evolucije. Vrednosti tega spoznanja ni mogoče oceniti, saj iz človeka naredi Človeka, bolje rečeno Boga. Bralec ob koncu knjige dojame, da je bila podoba, ki jo je imel o sebi, tragično pomanjkljiva, in se loti odstiranja neznanih moči in darov, ki v nas čakajo, da jih znova obudimo v sebi. Seveda se tu odpira tudi vprašanje Boga.

Spoznanju lastnega bistva pripisujete velik pomen. Ali je to bistvo resnično mogoče spoznati?

Z umom ne, pač pa s srcem. Da bi se lahko dotaknili svojega resničnega bistva, moramo najprej odvreči vsa zmotna prepričanja o sebi. Imamo kopico podob, s katerimi se istimo, identificiramo, kot na primer telo, razum, dušo, energijo, itn. A vse so le omejene predstave, ki ne morejo biti naše bistvo. Naše bistvo je povezano z zavedanjem. Šele takrat, ko spoznamo delovanje zavesti, »ozadje« delovanja naših čustev, strahov in občutkov, smo blizu spoznanju, kdo smo. S tem storimo velik korak naprej. Nismo več ujetniki svojih čustev in strahov, ker jih znamo obvladati. Življenje dobi povsem drug pomen in vsebino. Vsak od nas lahko postane »človek z veliko začetnico« – ko se zave, da je zdajšnja omejenost in stiska, v kateri smo, le posledica zelo ozkega gledanja nase, na družbo in svet. Z novim znanjem o tem, kar smo, se naše obzorje dramatično razširi in tedaj se vse pokaže v povsem drugačni luči. Pozabili smo, kdo in kaj smo, zdaj pa je čas, da se tega spet spomnimo.

Helena Daniel, objavljeno v reviji AURA, marec 2010, št. 247

Fotografija: Iz zasebne zbirke Zorana Železnikarja