Srečala sva se sredi lanskega poletja na stari šišenski tržnici v Ljubljani. V zraku je bil vonj po soncu, dobri volji in breskvah. Samoorganizirani prostovoljci so o njem govorili spoštljivo in z občudovanjem: rešil je vipavske kmete finančnega propada in jim povrnil dostojanstvo. Dolgolasi in bradati Borut Jelić je bil sproščen in optimističen, govoril je o zamislih in načrtih za prihodnost. Drugič sva se srečala čez pol leta, ob tem pogovoru. Bil je ostrižen, prehlajen in zaskrbljen. »Kar napišite, da je tako, to je cela slika,« je rekel.

Kako bi se predstavili?

Sem navaden človek, odraščal sem v povprečnem ljubljanskem okolju in se srečal z vsemi zahtevami družbe: hodil sem v šolo, službo, preživljal družino, prihranil dovolj denarja za skromno življenje in bil prepričan, da bom zaradi tega srečen. Globoko v srcu pa sem čutil drugače. Ni mi bilo všeč, kaj počnemo kot družba in kakšen svet ustvarjamo za naše otroke.

Širši javnosti ste postali znani lansko poletje z odmevno akcijo Kej b’š brejsku? (Boš breskev?). Za kakšno akcijo je šlo in zakaj ste se odločili zanjo?

Šlo je za preprosto dobronamerno akcijo. Vsi smo v medijih slišali, kako nizke odkupne cene so ponujali vipavskim sadjarjem, od 16 do 28 centov za kilogram breskev. Kmetje, ki se jim je posel že prej komaj izplačal, so bili na robu obupa. Želel sem jim pomagati. Res se mi ne zdi pametno, da ekonomija pravi, naj breskve zgnijejo na drevesu ali da naj se drevesa požagajo, ekologija in zdrava pamet pa, da je to kratko in malo neumno. S kmeti smo se dogovorili za pošteno ceno – evro za kilogram za dobre ljudi. Na spletnem portalu www.dobradela.si sem ljudem ponudil, naj bi skupaj naredili dobro delo. Nekomu se je zdela to tako dobra poteza, da je vse skupaj objavil na svoji facebook strani, novica se je neverjetno hitro razširila.

Bili ste izbrani za ime tedna na VALU 202 in ob koncu leta 2013 predlagani v najširšem izboru Nedeljskega dnevnika za osebnost leta.

Ko se je dogajalo, je bil odziv izjemen, mediji so nas oblegali, zaradi številnih telefonskih klicev mi je telefon pregorel, dobri ljudje pa so mi prinesli rabljene telefone in tudi teh se je kar nekaj pokvarilo zaradi obremenitev. Izkazala se je, lahko rečemo, moč civilne družbe, da se ljudje zmorejo spontano organizirati in narediti nekaj lepega, da iz malega nastane veliko.

Mediji nam vsak dan ponujajo veliko strašljivih zgodb, hkrati pa nas zgodbe otopijo, ker ne moreš pomagati, saj se dogajajo daleč od tebe. Zgodba z breskvami je bila dovolj blizu, dalo se je nekaj narediti.

Ste breskve sami prevažali v Ljubljano?

Niti ene breskve nisem pripeljal sam. Ko sem videl odziv, sem se zapeljal v Vipavsko dolino in se s kmetom pošteno pogovoril, kot človek s človekom. Razložil sem mu, da ljudje pomagajo in so srčno pri stvari, zato sem ga prosil, naj tudi on tako ravna z nami. Ko sva se pogovorila, je rekel: »Ne bodo se pacale v tvojem avtu, zjutraj jih bom sam pripeljal v Ljubljano.« Ljudje so se medtem sami organizirali. Videli so, da sam ne bom zmogel, zato so me klicali in mi ponudili pomoč pri razvozu. Na primer nekdo, ki se iz Kranja vozi v Ljubljano v službo, je ponudil, da jih bo prišel iskat zase in jih odpeljal še za druge iz Kranja in Gorenjske. Podobno je Mariborčanka, ki je poslovno šla s kombijem v Ljubljano, odpeljala zabojčke na svoj konec. Zabojčki so romali po vsej Sloveniji: v Celje, Maribor, Slovenj Gradec, Litijo, Novo mesto, Kranj, Jesenice in drugam. Zanimivo je, da takrat niti ena breskev ni bila gnila. Jaz pravim, da je bilo tako zaradi lepe energije, ki je bila navzoča, saj so bili ljudje res navdušeni. Proti koncu, ko smo se ukvarjali z birokracijo in čakali na odgovor, pa je žal zgnilo kar nekaj gajbic breskev.

Koliko breskev je bilo tako prepeljanih?

Na koncu jih je bilo več kot dvajset ton, lahko pa bi jih bilo še veliko več. Darovali smo jih tudi Hospicu, Društvu SOS, varnim hišam, Drugi violini, Zvezi prijateljev mladine, Ljudski kuhinji na Poljanski ulici, Mladinskemu domu Malči Beličeve. Na naš zgled so se odzvali tudi kmetje in podarili breskve revnim družinam z otroki.

Akcija je imela tolikšen odmev nedvomno tudi zato, ker ste delovali za mnoge kakor nekakšen Robin Hood, ki brezplačno podarja breskve.

To so skoraj vsi mediji napačno pisali, breskev nisem podarjal. Ljudje so moje besede poenostavili ali napačno razumeli. Založil sem denar, da bi breskve po isti ceni dobili vsi, ki bi jih želeli. Ni šlo niti za podarjanje niti za prodajo, temveč za posredovanje, pomoč pri dostavi. Kolikor sem dal kmetu, naj bi dali ljudje meni – brez marž, dobička in podobnega. Je pa res, da mi zaradi birokratskih zapletov, ker te zadeve niso dovolj jasno napisane, ljudje breskev še do danes niso mogli plačati. Nekateri so se mi sicer skušali oddolžiti tako, da so mi kupili malico, nekdo mi je natočil poln rezervoar bencina …

Založili niste malo denarja. Če prav razumem, ga še niste dobili in še vedno ne veste, ali ga boste.

Založil sem več kot dvajset tisoč evrov. Obstajajo papirji, prevzemnice od kmetov, ki so za dobljeni denar plačali državi davek. Kot sem rekel, zataknilo se je pri nesmiselnih zakonih naše birokracije. Tako zapleteno so napisani, da se še uradniki ne znajo lotiti zadeve in pomagati; eno računovodstvo pravi, da je bilo tako, kot smo ravnali, prav, drugo, ne da bi se zares poglobilo v zadevo, da ne. Še vedno hodim po davčni upravi in raznih ministrstvih, bil sem tudi pri varuhinji človekovih pravic. Zaradi birokratskih nedorečenosti in nejasnosti še nisem dobil končnega odgovora. Naročniki breskev še ne morejo plačati in po pravici povedano, ne vem, kako bo s tem v prihodnje. Po pravni poti še nismo našli rešitve. Ker je poznala moj finančni položaj, je Saša Einsiedler spodbudila akcijo »Pomagajmo Borutu«, dobri ljudje so po svojih močeh nakazali nekaj denarja, a daleč od založene vsote. Pred bankrotom sem, prijavljen na zavodu za zaposlovanje, grozno je, v kakšnem stanju sem se znašel.

Kdo bi vas lahko imel za malo naivnega …

Verjetno. Nikoli nisem bil pripravljen delati v nasprotju z zakonom, zato sem breskve dajal ljudem na zaupanje in jim povedal, da jih bomo potem, ko se bodo stvari razjasnile, obvestili, kako jih lahko plačajo. Akcija je bila prelepa, dobrodelne organizacije so jo hvalile in ljudje so jo podpirali, v pravem pomenu besede je bila vseslovenska. Prepričan sem bil, da se bodo zadeve v nekaj dneh razjasnile, od strokovnjaka sem potreboval samo uradno potrdilo, da lahko nadaljujemo in da ni zadržka, da bi lahko vzel založeni denar nazaj, zaupal sem, da se bo to zgodilo.

Sem toliko donkihotovsko neumen, da sem mislil, če je to dejanje pravično, po srcu in brez goljufije, potem bodo tudi ljudje in država pomagali in razložili, kako se to naredi, da bo po njihovo prav. Šlo je že za princip. Žalostno je, da se kljub velikemu zanimanju in podpori ne ve, ali ta akcija letos bo ali ne.

Vaša pojava takrat je bila »bedančevska« – dolgi lasje, dolga brada. Je bilo to s posebnim namenom, razlogom?

Glede na moje prejšnje dejavnosti – finančni svet in delnice, pri katerih se je treba podrejati določenim pravilom, tudi oblačenja, mi je trenutno dosti bližji svet ekovasi in sproščenega mirnega življenja, kjer te ne presojajo po videzu, temveč po nasmehu na ustih. Lahko bi rekli, da je bil videz temu primeren.

Kaj je zdaj z ljudmi, s katerimi ste sodelovali?

Ko so se začele težave, so se pogovarjali samo še o tem, ali sem res naredil kaj narobe. Kadar začnejo najbližji sodelavci sčasoma dvomiti, ali smo delali prav … Energija začne delovati negativno, ljudje se umaknejo in čakajo, kako se bo zadeva rešila.

Kako se počutite ob vsem, kar se vam je zgodilo?          

Energijsko krog ni sklenjen. Jaz sem ti dal breskve in če ti kot poštenjak ne moreš plačati, nekaj ni v prav. Bil sem v službi, petnajst let sem pridno varčeval, nič nisem zapravljal, ravnal sem zelo gospodarno, velik dal zaslužka sem vlagal v delnice, da bi dosegel točko finančne samostojnosti. Imel sem načrte, ki so bili zame uresničljivi, za mojo okolico pa preveč sanjaški. Prihranki so skopneli in zdaj smo povprečna družina v krizi, v kakršni živijo tudi drugi.

Vem, da zaradi svojega načina razmišljanja in delovanja srca ne bom mogel prenehati in bom prej ali slej spet zbral energijo in deloval v tej smeri naprej. Razvijal in skušal bom uresničiti druge projekte, o katerih razmišljam. Tak sem, ne morem preslišati svojega srca. Imaš neko poslanstvo in želje, ki jih uresničuješ, kakor zmoreš. V tem je smisel življenja.

Vendar akcija z breskvami ni bila niti vaše prvo niti zadnje dobro delo ali projekt.

V življenju sem šel skozi nekaj prelomnih dogodkov. Eden izmed njih je bil, ko sem dve leti večino časa preživel med knjigami v knjižnici. V več ali manj vseh knjigah, ki sem jih bral, od borznih, matematičnih, fizikalnih do življenjskih zgodb uspešnih posameznikov in učbenikov življenja, je bil skupni imenovalec tale: Če verjameš v to, kar delaš, ti bo dolgoročno in z veliko truda uspelo. Močen vtis so naredile name Einsteinove besede: »Če o določenem problemu dovolj dolgo razmišljaš, boš našel najboljšo rešitev.« V spominu mi je ostal tudi Teslov citat: »Inovacija je nekaj zelo sprijenega, če ni v dobro človeštva.«

Ob vseh tistih knjigah sem se prepričal v besede, ki sem jih že dolgo nosil v srcu: Ta svet ne pelje v pravo smer, zavijamo s poti v smer denarja, bruto družbenega prihodka in tako naprej. Za prihodnje rodove je treba najti nove poti za smer, ki jo želimo v srcu, ne da bi razum premagal srce. Odločil sem se, da bom delal stvari, ki so pozitivne za družbo, pravi odgovor na vse pa je »ja«.

Da je pravi odgovor na vse »ja«?

Prva taka stvar, v kateri sem sodeloval, je bila akcija Očistimo Slovenijo v enem dnevu leta 2009 in leta 2012. Niti ene stvari ni bilo, zaradi katere bi tej akciji nasprotoval, odgovor na vsa vprašanja je bil »ja, je koristno«. Energije ob koncu akcije so bile prelepe, naučil pa sem se tudi, kaj vse je mogoče v civilni družbi, kaj zmore doseči, ko dela za skupen cilj in nekaj dobrega. Ne morem verjeti, kako hitro so ljudje to pozabili ali da ni še več takšnih pobud od ljudi za ljudi.

Večkrat omenjate birokratske ovire, ki nastanejo, če se nekdo odloči, da bo nekaj dobrega naredil v družbi. Mislila bi, da je pomagati preprosto.

Moja izkušnja je, da ni tako preprosto. Mogoče je tako tedaj, kadar delujejo medijsko podprte organizacije ali društva. Breskev recimo nismo mogli dati kamor koli, v Azilnem domu na primer imajo protokol, da se taka hrana ne sme podariti, saj bi bila lahko zastrupljena.

Pred tem sem po dobrodelnih organizacijah poskušal pomagati dve leti, med drugim v rehabilitacijskem inštitutu Soča in na Onkološkem inštitutu, zato stvari dobro poznam iz svojih izkušenj. Klical sem tudi na Slovensko filantropijo. Rekli so, da moram najprej na tečaj za mentorja – da bi sploh lahko kaj delal. Na tečaj sem šel, to je bila odlična izkušnja, našel pa takrat po Filantropiji nisem nič. Našel sem po cerkvenih organizacijah, konkretno s sodelovanjem organizacije Človek za druge. Všeč mi je bilo, ker niso zapletali, rekli so to in to potrebujemo in že si lahko začel delovati.

Ste po akciji z breskvami organizirali še kakšen projekt?

Po breskvah smo organizirali srečanje podpornikov in sodelujočih pri tej akciji z bazarjem igrač v Festivalni dvorani v Ljubljani, ob evropskem košarkarskem prvenstvu pa smo se domislili, da bi tujim navijačem in dobrodelnim ustanovam ponudili izvirno slovensko jed, potico. Malo smo raziskali in ugotovili, da je najdaljša potica dolga pet metrov, in to smo želeli preseči. Ljudje so se množično odzvali in prinesli toliko sestavin, da smo pripravili kar šestnajst metrov dolgo vegansko potico, brez mleka in jajc, pekla se je po šišenskih domovih. Pomagam tudi pri Matiji, mreži za pomoč starejšim. Sicer pa sem svoje zamisli in predstave glede dobrodelnosti že leta 2010 zapisal na spletni strani www.dobradela.si.

Izhodišče za vaša dobra dela je torej splet.

Ideja za spletno stran dobra dela je dozorela v času, ko sem preživel dve leti v knjižnici. Najbolj me zanimajo sodobna tehnologija in inovacije, etični marketing po meri srca in želja po pravičnejšem, boljšem svetu. Visoke tehnologije ne smemo spregledati ali zanemarjati. Internet se mi zdi najboljša komunikacija za civilno družbo, ker je najširši medij, ki je brezplačno dosegljiv vsem, brez posrednikov in geografskih omejitev. Imamo tudi pametne telefone, ki omogočajo, da si v vsakem trenutku povezan z vsem svetom. Pri izdelavi strani je pomagal kolega, treba bi jo bilo še dodelati, tako kot je narejena zdaj, je podlaga. Predstavljam si, da bi bil na njej zemljevid, na katerega bi ljudje vpisovali, kaj so pripravljeni dati, kje sodelovati in kaj prejeti; časovna preglednica, kjer bi bilo kronološko razvidno, kdaj naj bi se kaj zgodilo; in seveda, kdo potrebuje pomoč in kdo jo ponuja. To so temeljni, nujno potrebni parametri, sistem je zamišljen zelo preprosto, da ti je takoj jasno, kje, kdaj in s kom lahko deluješ, in da ga lahko uporabljajo tudi otroci in starejši. Krasno bi bilo, če bi se na prvi stopnji temu projektu pridružili ljudje, ki obvladajo to tehnologijo, in nevladne organizacije.

Kako daleč ste s to zamislijo danes?

Spletna stran dobra dela je živela pred akcijo z breskvami, le da takrat zanjo ni vedelo veliko ljudi, živi pa tudi po njej. Naj navedem zgled: Starejši gospod, ki živi sam, njegov sin pa je v tujini, se je želel pogovarjati s sinom po skypu (brezplačno internetno telefonsko omrežje op.), a programa ni znal naložiti na računalnik. V dobrih delih je opisal položaj in prosil za pomoč. Takojšnjega odziva ni bilo, po nekaj tednih pa je pri vratih pozvonilo, in ko jih je odprl, jih je skoraj takoj tudi zaprl, ker je tam stal mlajši človek, oblečen kot panker. Čez čas je gospod vrata vseeno odprl in mladi moški je povedal, da je prišel zaradi skypa. Naglo je namestil in aktiviral program, v nekaj besedah povedal gospodu, kam naj klikne, da bo deloval, in izginil. Po nekem času je gospod v mestu v lokalu videl skupino mladih pankerjev in se jim želel ogniti, tedaj pa je v njej opazil svojega ‘znanca’. Pristopil je, pozdravil in povedal, da dobro uporablja skype. Dva človeka, ki se sicer nikoli ne bi srečala, sta navezala stik.

In še en zgled: Ko sem bil lani na morju z otroki, smo med drugim tudi tarokirali. Imeli smo samo zelo velike karte, prevelike za mojega sedemletnega sina Žana, ki jih je težko držal v rokah. Ves čas se je pritoževal zaradi tega in želel drugačne. Rekel sem mu, naj tega ne govori meni, saj ne morem glede tega nič narediti, temveč naj napiše željo na dobra dela. Res se je opogumil in napisal, da si želi manjše zelene tarok karte z jelenčkom, za stik je napisal tudi številko parcele v kampu, kjer smo bili. Naslednji dan sem moral v Ljubljano, dva dni zatem pa me je Žan ves navdušen poklical po telefonu, da je dobil prav take karte, kakršne si je zaželel. V »pravi rumeni kuverti« mu jih je na našo parcelo prinesel »pravi poštar na motorju«. Še danes ne vemo, kdo mu jih je poslal, čeprav sem vprašal vse, ki jih poznam. Pošiljatelj je ostal anonimen. Kdo bi rekel malenkost, a dogodek ni osrečil samo Žana, temveč je prav ganil tudi mene. Dobra dela nimajo meja.

Glede svojih zamisli ste zazrti v prihodnost.

Sem človek, ki živi z mislimi v letu 2030, 2050. Trpim, ko živim tukaj in zdaj. Pehanje za denarjem je zbudilo v ljudeh nezaupanje v splošno ureditev. Vidim svet, v katerem je veliko depresije. Depresija je prevladujoča bolezen množic, nihče si ne želi takega sveta, a svet gre v to smer. Zato se civilna družba mora prebuditi in prevzeti odgovornost. Od tega, da kupujemo vodo v steklenicah, jo nosimo domov in potem pijemo, mi postane slabo. Slabo mi je od potrošniškega marketinga na vsakem koraku. Tega je neznansko veliko, v njem so sublimirana sporočila, naši otroci požirajo te stvari in starši smo glede tega nemočni. Pričakujem, da se bo zgodil preobrat in evolucija, kajti če se ne bo, bomo imeli revolucijo, tega pa si nihče ne želi. To evolucijo razumem kot prevetritev pogledov na svet in zamenjavo ukoreninjenih zgledov, ki ne zastopajo pozitivnih vrednot. Pomeni iskanje novih poti in novih načinov delovanja za uresničitev nam skupnih želja in ciljev. Veliko idej, ki sem jih imel, se je v minulih letih uresničilo.

Kako vidite pot naprej?

Priznavam, da sem v drugačnem položaju kakor prej in ne vem, kaj bom naredil. Verjetno pa do konca življenja ne bom izgubil vere v dobra dela, saj menim, da je to nekaj, v čemer lahko najdeš smisel in veselje, za svoje otroke, za vsakogar od bližnjih.

Veliko je idej, ki jih posamezniki nismo sposobni izpeljati sami in so ostale v predalih ali pa brez zadostne podpore, saj delovanje v dobro vseh ne temelji na vlaganju denarja v oglaševanje, dobrih plačah in visokem dobičku. Delovanje v dobro vseh temelji na prostovoljni pobudi, z oglaševanjem od ust do ust in dobičkom, ki ni izražen v denarju. To delovanje vrača zaupanje in vero med ljudi in daje občutek topline v srcu. S sodelovanjem in podporo dobri ideji se na internetni strani lahko ustvari velika skupina, ki je sposobna zbrati dovolj sredstev in znanja za uresničitev svojega pozitivno usmerjenega cilja. Verjamem, da je mogoče to doseči v prihodnje s pomočjo vseh nas.

Kdo bi lahko rekel, da sem domišljavec, ki meni, da ima rešitve za ves svet. Zelo veliko je takih, ki jih ne uresničijo. Sam pa menim, da take mrežne povezave ljudi dobre volje v svetu še ni in bi bilo to vsekakor vredno poskusiti in narediti – če ne jaz, pa kdo drug.

Bi želeli za konec še kaj dodati?

Iz srca hvala dobrim ljudem za pomoč in sodelovanje. Vem, da bodo prihodnji rodovi z začudenjem gledali na današnji svet in kako smo lahko dovolili, da v megli sebičnih ekonomskih interesov, zapletene birokracije in nejasne zakonodaje pošten človek skoraj ne more več delovati. Civilna družba nujno potrebuje internetno stran, ki bo preprosto in pregledno omogočala sporazumevanje med ljudmi. Toliko majhnih želja pa tudi velikih projektov v dobro vseh bi se lahko tako uresničevalo. Zapustimo ta prelepi planet našim otrokom lepši, kot smo ga prejeli, in jim s tem dajmo zgled, ki ga bodo razumeli.

Barbara Škoberne; objavljeno v reviji AURA št. 294, februar 2014

Na sliki: Borut Jelič