Radiestezijske sposobnosti se najpogosteje razlagajo tako, da so nekateri ljudje občutljivi za posebno sevanje, ki ga znanost še ne priznava. In vendar: zaradi občutljivosti za to sevanje naj bi se začele nezavedno krčiti mišice in premikale radiestezijsko nihalo oziroma bajalico. Nihalo je manjši predmet, obešen na nit, bajalica pa posebna, na koncu razcepljena palica.

Izraz radiestezija je sestavljena iz latinske in grške besede, in sicer latinske besede radius (zrak) in grške aisthesia (senzacija, vtis). V začetku prejšnjega stoletja ga je skoval francoski opat Alexis Bouly (1865–1958), eden najslavnejših radiestezistov 20. stoletja. Opata Boulyja, ki je radiestezijsko odkrival ne samo vodne izvire v velikih globinah, temveč tudi natančno določal količino pretokov in kakovost vode, je po koncu prve svetovne vojne najelo tudi francosko vojno ministrstvo za odkrivanje neeksplodiranih granat na bojiščih, in to je Boyly tudi uspešno opravil. Številni še danes označujejo Alexisa Boulyja kot „očeta radiestezije“.

 

Radiestezijsko iskanje znano že od nekdaj

Z bajalico so iskali podtalnice že v najstarejših časih. Sumerci so jo uporabljali pred sedem tisoč, stari Kitajci pa pred štiri tisoč leti, poznali pa so jo tudi stari Egipčani. Nekateri menijo, da je biblijska zgodba o palici, s katero je Mojzes dosegel, da je pred presenečenimi Judi iz stene pritekla voda, pravzaprav opis uporabe bajalice.

Opise te preproste naprave najdemo tudi v srednjeveški Evropi, omenja jo Paracelsus in celo slavni Goethe je pisal o „magični šibi v spretnih rokah“. Z bajalico so iskali vodo in rudo tudi nemški rudarji v Angliji v času kraljice Elizabete I. v 16. stoletju.

Vendar je iskanje vode, rud ali nafte samo ena od oblik uporabe nadarjenosti za radiestezijo. Bajalica se uporablja tudi kot pomoč pri arheoloških izkopavanjih in geoloških raziskavah, za merjenje jakosti zemljinega magnetnega polja. Nihalo pa je še uporabnejše, z njim ugotavljajo sevanje, ki škoduje človekovemu zdravju, diagnosticirajo bolezni še pred nastankom bolezenskih znamenj ali kot pripomoček pri prerokovanju. Pokazalo se je da si je z nihalom mogoče pomagati tudi pri iskanju pogrešanih oseb ali predmetov.

Čeprav radiestezija danes sodi v alternativo ali mejna področja znanega, pa to ne zmanjšuje njene vrednosti v praksi. Sodobni radiestezist iz Teksasa, ki se je specializiral za iskanje nafte, svoje sposobnosti niti ne skuša dokazovati drugače kakor z vsoto na svojem bančnem računu, pridobljeno kot odstotek od uspešnega odkritja številnih naftnih izvirov, pri katerem je uporabljal bajalico.

Že v tridesetih letih prejšnjega stoletja je vlada Britanske Kolumbije angažirala bajaličarko Evelyn Penrose, da bi v tej kanadski pokrajini iskala nafto in rude. Finančni minister, minister za rudarstvo in kmetijstvo so njeno delo zelo pohvalili.

Znani ameriški radiestezist Verne L. Cameron je razkril, da večina vodovodnih podjetij v ZDA uporablja bajalico za odkrivanje okvar na vodovodnem omrežju, med vojno v Vietnamu pa so inženirci prve in tretje divizije ameriške mornarice z bajalico odkrivali podzemne rove, v katerih so se skrivali vojaki Vietkonga. Verjetno, da so radiestezijo najbolj raziskali ruski znanstveniki, vendar je to že posebna zgodba.

 

Pri radiesteziji so pomembne tudi paranormalne sposobnosti

Pomen paranormalnih sposobnosti pri radiesteziji je poudarjal že opat Bouly leta 1928. Trdil je, da mora biti dober radiestezist tudi parapsihološko nadarjen. Na podlagi svojih bogatih izkušenj je zapisal: „Lesene bajalice sploh ne potrebujem, ker lahko vidim tok podtalnice že z očmi. Vanj usmerim svojega duha. Če iščem svinec, usmerim vid na svinec. Če ga najdem, začutim pred očmi podobno trepetanje zraka, kakršno nastane med kuhanjem nad posodo z vodo.“

Zagovorniki mentalne teorije, po kateri so pri radiesteziji odločilne paranormalne sposobnosti, in tisti, ki upoštevajo fizično teorijo o občutljivosti za posebne vrste sevanja, se strinjajo samo v tem, da sta bajalica in nihalo zgolj pomagali, ki ju premika ali nezavedno mišično gibanje, ki ga sproži predvsem zunajčutni sprejem podatkov, ali občutljivost za sevanje. Prav imajo eni in drugi.

Pri klasični radiesteziji, s katero odkrivajo vodo, nafto ali rude, gre verjetno za človekovo občutljivost za sevanje, saj večina tovrstnih radiestezistov ne kaže drugih paranormalnih sposobnosti. Sodobna proučevanja kažejo, da so vsi predmeti in živa bitja obdana s sevalnimi polji in nenehno oddajajo v okolje delce svoje snovi. Tudi zemljišča se razlikujejo po jakosti magnetnega polja, geoloških in drugih fizičnih značilnostih. Lahko torej domnevamo, da je človeški organizem zmožen prepoznati te različne vplive.

Kadar pa gre za iskanje pogrešanih oseb ali predmetov, zlasti če se iskanje opravlja na daljavo, se tega ne da razložili tako kot smo opisali, ampak mora poglavitno iskanje potekati v človekem duhu. Dobro dokumentirani zgled takšne uporabe radiestezije izvira še iz 17. stoletja. Opisal ga je duhovnik R. P. Le Brun v knjigi Kritična zgodovina praznoverja (Histoire critique superstitieuse), ki je izšla leta 1732, v kateri opisuje kmeta bajaličarja Jacquesa Aymarja.

Petega julija leta 1692 ponoči sta bila v vinski kleti v Lyonu umorjena trgovec z vinom in njegova žena, in tudi denar so morilci ukradli. Preiskava ni bila uspešna, zato je sosed umorjenih prosil Aymarja, naj s svojo nenavadno nadarjenostjo razsvetli zločin. Tedaj to ni bilo nič nenavadnega, saj so radiestezijo z odobritvijo samega francoskega kralja že uporabljali pri iskanju prestopnikov.

V spremstvu prokuratorja in policijskega namestnika so Aymarja odpeljali na kraj zločina. Takoj ko je prispel tja, se je Aymar vidno razburil in bajalica, ki jo je držal v rokah, je takoj pokazala, kje so našli trupla. Nato so sledili Aymarju, ki je držal bajalico, po ulicah Lyona. Skupina je odšla iz mesta čez most in naprej ob reki. Aymar je nekaj časa govoril o treh udeležencih zločina, nekaj časa pa, da sta bila samo dva. Prispeli so do vrtnarjeve hiše. Ko so vstopili, je bajalica pokazala na steklenico na mizi. Na njej je Aymar ugotovil sledi prstov treh zločincev, ki naj bi bili pili iz nje. Vrtnarjevi otroci so potrdili, da so, medtem ko so bila hišna vrata odprta, v hišo res vstopili trije neznanci in pili iz steklenice, ki jo je pokazal bajaličar. Otroci so jih tudi natančno opisali. V nadaljevanju poti je bajalica Aymarja in spremljevalce pripeljala do kraja ob reki, kjer so sledovi v pesku kazali, da so se zločinci vkrcali na čoln. Vanj so se vkrcali tudi zasledovalci in se po reki odpravili po nevidni sledi, ki jo je kazala bajalica.

Med zasledovanjem je radiestezist zahteval, naj se izkrcajo v vseh pristaniščih, v katerih so se izkrcali tudi zločinci. Tam je poiskal njihova prenočišča in na presenečenje gostilničarjev prepoznaval celo postelje, v katerih so spali, stole, na katerih so sedeli in posode iz katerih so jedli.

Ko so prispeli do vojaškega tabora, je Aymar ugotovil, da so bili zločinci tudi tam. Še naprej so zasledovalci sledili bajalici in prispeli do kraja Beaucair: tam se je Aymar ustavil pred zaporom in trdil, da je eden od zločincev v njem. Vstopili so in pokazali so jim petnajst zapornikov. Bajalica se je takoj usmerila na grbavca, ki so ga zaradi manjše kraje ujeli šele pred dobro uro. Zapornik je najprej zanikal, da bi kaj vedel o zločinu in zločincih in da bi sploh bil v Lyonu. Toda zasledovalci so ga vzeli s seboj in gostilničarji v Bagnolu so potrdili, da je prenočil pri njih še z dvema človekoma, katerih opis se je ujemal z opisom, ki so ga dali vrtnarjevi otroci. Nato je grbavec priznal, da sta ga Provansalca res najela, da bi stražil pred vinsko kletjo. Trdil pa je, da sam ni niti kradel niti moril, ampak samo stražil – za to sta mu plačala 6 ekuzov.

Zasledovalci so iskanje opustili, ker so ugotovili, da sta zločinca pobegnila že predaleč.

 

Radiestezija na daljavo

 Posebna zvrst radiestezije je teleradiestezija ali radiestezija na daljavo, ki omogoča najdenje vodnih izvirov, plasti rude, izginulih oseb ali predmetov, ne da bi radiestezist odšel na kraj dogajanja; iskanje opravi kar v svoji sobi z uporabo radiestezijskega nihala, zemljevida, in če gre za izginulo osebo, tudi predmeta, s katerim je bila izginula oseba povezana.

V teleradiesteziji je slovel zlasti opat Mermet (1866–1937), eden od pionirjev radiestezije in ustvarjalec radiestezijske diagnostike, ki je vztrajno zatrjeval, da je radiestezija znanost in da v njej ni nič mističnega. Dobro dokumentirani uspehi so pripomogli, da je ostal eden naslavnejših radiestezistov. Med drugim je bil uspešen tudi pri odkrivanju pomembnih arheoloških izkopanin – za to ga je prosil sam papež – ugotovil pa je tudi kraj, v katerem so obtičali preživeli člani odprave na severni tečaj. Mermetova sposobnost najdenja izginulih oseb (pobeglih ljudi, samomorilcev ali morilcev) je bila znana po vsej Evropi. Vse to je ugotavljal le z uporabo zemljevida in nihala, ne da bi zapustil svojo sobo.

Oktobra leta 1933 je blizu Monbovana v Švici, po vrnitvi z vaške veselice, izginil osemnajstletni mladenič. Obsežno iskanje ni bilo uspešno. Nazadnje je mladeničeva sestra zaprosila za pomoč Mermeta. Priskrbela mu je natančen zemljevid tistega območja in fotografijo izginulega. Iz fotografije je Mermet takoj ugotovil, da je mladenič mrtev, z zemljevidom in nihalom pa je pozneje natančno sledil poti, po kateri je hodil pogrešani, in določil kraj, kjer je bil umorjen, in sicer z nožem zaboden v srce. Rekel je, da je mrtvega mladeniča visokega 1,55 metra nosil moški, visok 1,70 metra, in na zemljevidu pokazal kraj, kjer ga je vrgel v prepad, v brzico reke Hongrin in tudi, kje v reki, štiri metre globoko, je truplo. Dodal je, da je bil verjetni motiv uboja kraja, zato je morilec mladeniča tudi oropal.

V poznejši preiskavi so se vse Mermetove navedbe izkazale za pravilne.

 

Kombinacija različnih sposobnosti

Da se pri radiesteziji marsikdaj prepletajo različne sposobnosti, dokazuje zgled, ki ga navaja Armand Viré, doktor znanosti in direktor laboratorija Nacionalnega muzeja naravne zgodovine. Svojo nadarjenost za radiestezijo je po naključju odkril v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

Viré je s sodelavcem Léonom Bidermanom raziskoval nahajališča rud v Franciji in Španiji. Zapisal je: „Ko prideva do velikega nahajališča bakra, začutiva v ustih grenak okus. Tobak postane neužiten in cigareto morava odvreči. Ko preveriva, ugotoviva, da sva res na nahajališču bakra. Kadar naletiva na nafto, postaneva razigrana, počutiva se zelo dobro. Minerali volframa krepijo in usklajujejo dihanje in življenjske moči. Ko sem nekaj ur delal na nahajališču kamene soli, sem še več dni potem čutil v ustih tako izrazit slan okus, da so mi bila neprijetna vsa živila in vino.“

Še zanimivejše je, da se lahko pojavijo tudi vidni vtisi. To samo dokazuje, kako zapletena je radiestezija in da je ni mogoče preprosto razložiti. Viré piše: „Eden izmed mojih pomočnikov, Marcellin Prodel, je zelo občutljiv. Nekega dne smo spremljali tok podzemnega potoka. „Oh!“ je nenadoma zavpil. „Ali vidite, kako reka zavija pod pravim kotom!“

„Marcellin, jaz ne vidim nič!“

„Prav tam, pod tisto steno, glejte, kako zavija!“

Jaz nisem videl nič, toda moje nihalo je pritrjevalo Marcellinovi navedbi. Ves dan mi je Marcellin Prodel že vnaprej dvajset ali trideset metrov, napovedoval, kje bo reka zavila, in to reka, ki je tekla od 120 do 150 metrov globoko …“

Ko govorimo o bolj zapletenih vidikih radiestezije, ne moremo mimo kmetovalca iz Moulinsa v Franciji. Joseph Treyve je kot radiestezist zaslovel med svetovnima vojnama. Uporabljal je nihalo, ki ga je naredil sam. To je bila kroglica, obešena na vodoravno prečko v trapezni konstrukciji. Zadostovalo je, da je dal na prečko prst, in kroglica se je začela premikati.

Treyveja je dolgo časa proučeval Eugène Osty, direktor Mednarodnega metapsihičnega inštituta v Parizu, in ga označil za zelo sposobnega radiestezista. Čeprav je radiestezist trdil, da vsa telesa sevajo, sevanje pa sprejmejo radiestezistovi možgani in razkriva nihalo, je doktor Osty menil drugače. „Ne gre za čisti psihični avtomatizem. Pomembna je inteligenca, podzavestna inteligenca, ki spoznava resničnost z drugačnimi sredstvi kot čutila in razum. Nihalo je samo pripomoček. Gospod Treyve je lahko nihalo zamenjal tudi z avtomatičnim pisanjem ali vizijami.“

Treyvejeve sposobnosti se ne razlikujejo od tistih, ki jih imajo nadarjene paranormalne osebe ali jasnovidci, le da je Treyve pri tem uporabljal nihalo. Oglejmo si primer.

Treyveju so poslali paket s kamnoma in ga prosili, naj določi, od kod kamna izvirata. Radiestezist je z nihalom že v nekaj minutah odkril, da sta kamna vzela mladenič in čedna ženska v kraju, ki je približno tri kilometre oddaljen od mesteca Eysies v departmaju Dordogne.

Prof. Robert Toquet, znani proučevalec paranormalnih pojavov, je pričal, da je Treyve natančno obnovil pot, ki jo je opravila Toquetova izgubljena mačka, in to v kraju, 450 kilometrov oddaljenem od Treyveja.

Še naslednji primer. Gospa G. je prišla k Treyveju zelo nesrečna, ker je med vožnjo z avtomobilom izgubila poročni prstan. Na zemljevidu je Treyver kmalu ugotovil, da se je to zgodilo v oddaljenem kraju blizu prehoda čez železniško progo. Čeprav je gospa ugovarjala, češ da se niti ona niti mož ne spominjata, da bi se tam ustavila, je Treyve trdil nasprotno; ko je gospa v tem kraju izstopala iz avta, je zamahnila z roko in tedaj ji je prstan zdrsnil s prsta. Treyve je presodil, da ima gospa tudi nekaj radiestezijske nadarjenosti, zato ji je svetoval, naj se z možem odpravita tja in z moževo žepno uro kot nihalom poišče prstan. Na listu papirja ji je skiciral približen položaj prstana in dejal, da je ta med stezo in jarkom. Naredila je, kot ji je svetoval, in našla prstan prav tam, kjer je napovedal Treyve .

Podobni podvigi so Treyveju uspevali tudi na velikih razdaljah.

Neki prijatelj, ki je izrabljal gozd v Gabonu v Afriki, je Treyva zaprosil, naj mu določi primeren kraj za pristajanje ob divjem delu gabonske obale, in območje, kjer so največja in najbolj zdrava drevesa, ter pove, ali so tam tudi mrtvi sloni. Treyve mu je vse želeno označil na zemljevidu. In spet se je izkazalo, da je imel znameniti radiestezist prav.

O raznovrstnosti radiestezijske uporabe priča še en primer iz Treyvejove prakse.

Neki lastnik tovarne nožev iz Thiersa je poklical Treyveja, naj ugotovi, kje je okvara na brusih, ki je niti inženirjem niti konstruktorju stroja ni uspelo odkriti, so se pa zaradi nje vsi noži poškodovali.

Treyve je z nihalom ugotovil, da voda ne doteka na bruse enakomerno in priporočil zamenjavo nekega dela stroja, na katerem je bila poškodba velika desetinko milimetra!

Pripoved o izjemni Treyvejevi nadarjenosti končujemo z veselo zgodbo.

Ko je Treyve obiskal prijatelja v nekem malem kraju v notranjosti Francije, so se pri njem oglasili krajevni žandarji in prosili radiestezista, naj jim pomaga. Pred dvema dnevoma je namreč izginil neki meščan, iskanje je bilo neuspešno, sumili so celo, da je bil umorjen. Ko je Treyve zadevo proučeval z nihalom, jim je povedal, da je možak dobrega zdravja, vendar še nekoliko omotičen od pijače – na robu nekega jarka pod drevesom. Na zemljevidu je natančno označil kraj, kjer naj bi bil. In res, žandarji so tam našli izginulega, ki je moral zaradi posledic čezmernega pitja počivati nekoliko dlje.

Čeprav se radiestezija danes kar pogosto uporablja, pa še zmeraj čaka na znanstveno utemeljitev. Ta bi pripomogla k še raznovrstnejši uporabi te spretnosti, saj bi se uporabile sposobnosti, ki jih imajo vsi ljudje, čeprav v različni moči, in to bi zanesljivo izboljšalo kakovost življenja.

Milan Gligorijević-Gaon, objavljeno v reviji AURA, junij 2009, št. 238

Fotografija: Bigstockphoto.com