Na Zahodu se številne skupine urijo v različnih vidikih tibetanskega budizma, najpogosteje v meditaciji, toda kljub temu ne bi mogli reči, da so bogastvo in raznolikosti duhovne tradicije te svojevrstne dežele zahodnjakom širše znani. Med Tibetanci se budistični nauki prepletajo s staro predbudistično tibetansko religijo bon, meditativne prakse budizma pa s šamanizmom in magijo.

Tibet, dežela na »strehi sveta«, je danes del Kitajske, in politična napetost med obema se že šest desetletij ni zmanjšala. Čeprav življenje v Tibetu še pred prihodom Kitajcev ni bilo tako idilično, kot ga skušajo prikazati nekateri privrženci Tibetancev, kitajska prevlada in splošna modernizacija države počasi, a zanesljivo ogrožata duhovno in folklorno starodavno tibetansko tradicijo, zato so toliko dragocenejša pričevanja o starem Tibetu, kakršen je bil še do sredine preteklega stoletja, in danes postopno izginja.

 

Napotki o umiranju v knjigi

Osrednja nit tibetanske religije je nauk o reinkarnaciji (vnovičnem utelešenju) in njen temeljni zakon, zakon karme, zakon vzroka in posledice, po katerem način življenja določa, kakšno bo naslednje življenje. Tibetanci verjamejo, da zakon karme ne deluje mehanično in da človek v njegovih mejah lahko vpliva na svojo usodo po smrti. V budizmu je cilj človekovega duhovnega napredka osvoboditev iz kroga smrti in vnovičnih rojstev ter doseganje nirvane, stanja blaženosti, v katerem ni trpljenja, bolečine niti želja, ki trpljenje povzročajo. Slavna tibetanska knjiga mrtvih Bardo Thödol daje umirajočemu natančne napotke o prehodu skozi bardo (prehodno, posmrtno stanje med umiranjem in vnovičnim rojstvom) in kako se ogniti vnovičnemu rojstvu. Če pri tem zaradi številnih ovir in pasti, ki umrlega ogrožajo na poti skozi bardo, prehod ne uspe, in to se zgodi najpogosteje, mu ti napotki omogočijo, da si vsaj zagotovi lažje prihodnje življenje. Ta navodila je treba brati umirajočemu tik pred smrtjo in še po njej. Bardo Thödol pomeni »besedilo, ki umirajoče in umrle, če ga poslušajo, rešuje iz barda«.

Veliko zahodnjakov je prepričanih, da budisti verujejo v inkarnacijo duše, vendar to ne drži, saj budizem zanika obstoj duše kot samostojne entitete in uči, da energija, ki jo je človek med življenjem nakopičil s svojo umsko dejavnostjo in ravnanjem, določa vrsto umskih in telesnih pojavov po smrti, in to poudarjajo tibetanski mistiki še bolj kakor drugi budisti. Zato pravzaprav ne moremo govoriti o reinkarnaciji kot o preselitvi duše v novo telo, ker duše, ki naj bi se preselila, niti ni. Obstaja le umsko-energijska povezava, nabirek iz vseh prejšnjih življenj, in ta obstaja tudi po človekovi smrti ter se rodi v novo telo. Za preproste Tibetance pa je ta povezava vendarle nekakšno bitje, ki se seli iz enega življenja v naslednje.

 

Teža storjenih slabih del vleče nazaj

Čeprav pomen vedenja o ravnanju po smrti poudarjajo tudi nekatere druge budistične šole, je posebnost tibetanskega lamaizma v tem, da poudarja trenutek in thabso – metodo. Večina budistov je prepričana, da je mogoče usodo umrlega skoraj matematično natančno izračunati po moralnosti pokojnikovega življenja, lamaisti pa trdijo, da si tisti, ki je dovolj »spreten«, lahko izboljša svojo posmrtno usodo in se znova rodi v boljših razmerah – k temu pa pripomorejo prav navodila Bardo Thödola. Prepričani so tudi, da je nieun las – teža storjenih slabih del – pri tem odločilna; je tista moč, ki kljub prizadevanjem umrlega in tistega, ki umrlega usmerja skozi bardo, neusmiljeno sili umrlega v neugodno novo rojstvo. Toda to ne zmanjšuje pomena »metode« ali spretnosti za spopadanje z novimi okoliščinami po smrti, zato lamaisti menijo, da moramo sposobnosti za pravilno življenje dodati še sposobnost za pravilno umiranje, da bi se lahko dobro znašli v onstranstvu. Po drugi strani pa razsvetljeni lame trdijo, da vedo, kaj jih čaka po smrti, saj so že med meditacijami v času življenja izkusili prehod skozi vrata smrti, in so, ko pride njihov čas, sposobni zavestno preiti na »drugo stran«. Na vprašanje, kaj je to, kar po smrti nadaljuje svojo pot, pa odgovarjajo, da je to ena od številnih manifestacij zavesti − zavest o svojem jazu ali zavest jaza, ki jo Tibetanci imenujejo jid ki rnampar česp, in ta izraz se na Zahodu, kjer za to še nimamo natančnejšega izraza, navadno prevaja kot duša ali duh. To naj bi bilo bolj ali manj zavestno bitje, ki po eni strani zaznava onstransko resničnost, nedostopno čutilom živih, hkrati pa se zaveda tudi dogajanja v bližini svojega trupla, obiskuje oddaljene kraje v zemeljskem svetu, in če se znova vrne v življenje lahko poda natančne podatke o enem in o drugem – to pa zelo spominja na izkušnje oseb, ki so bile klinično mrtve in so se vrnile v življenje. Takšne izkušnje je na Zahodu prvi zbral in opisal dr. Raymond Moody mlajši v svoji knjigi Življenje po življenju (Life after Life).

 

Duh mora ostati bister

Duh razsvetljenega lame, ki pozna posmrtne poti, ostaja torej bister tudi v trenutku smrti, medtem ko njegovo telo umira, ko razpada tuzemska osebnost in iz tega sveta preide na drugi svet, zavedajoč se vsega, kar se mu dogaja. Zato takšen lama niti ne potrebuje pomoči v zadnjih trenutkih življenja in navodil Bardo Thödola. Toda za navadnega, nerazsvetljenega človeka, ki takšnih dognanj o smrti ne pozna, pa je zadeva drugačna. Posvečeni lame neukih sonarodnjakov ne prepuščajo samih sebi. Ko umirajo, jih s pomočjo Bardo Thödola poučujejo o tistem, česar se med življenjem niso naučili, jim razlagajo naravo bitij in stvari, ki se jim prikazujejo v bardu, jih osvobajajo strahu, predvsem pa jih nenehno opozarjajo, kam naj se usmerijo. V tem procesu lama bedi nad umirajočim, ga opozarja na postopne odhode različnih vrst zavesti: zavesti čutila vida, zavesti čutila vonja, zavesti čutila okusa … na postopno izginjanje vseh čutil. V telesu brez čutil pa mora biti dejavna misel in nadzorovati vse, kar se dogaja.

Duh je treba ob smrti iztisniti iz njegovega telesnega oklepa skozi vrh lobanje ali središčno točko na temenu, kajti če odide po kateri drugi poti, vpliva to na njegovo poznejše stanje. Lama spremlja ločitev duha od telesa z obrednim vzklikom Hik!, temu pa sledi vzklik Fet! Preden ju lama izgovori, se skoncentrira, poisti s pravkar umrlim, in namesto njega z velikim trudom naredi tisto, kar bi moral narediti umrli − dvigniti duh do vrha lobanje s tolikšno močjo, da na vrhu lobanje nastane odprtina, ki omogoči prehod.

 

Romanje po onstranstvu

Duh, osvobojen telesa, začne romati po onstranstvu. Po ljudskem verovanju je to pravo potovanje skozi resnične kraje, v katerih prebivajo resnična bitja, izobraženi lamaisti pa vedo, da so to predvsem subjektivne vizije, nekakšne sanje, ki jih ustvarja duh pod vplivom svojih teženj in vtisov iz prejšnjega življenja. Lame trdijo, da ima duh takoj ko se osvobodi iz telesa, priložnost, da se z védenjem o vzvišeni resničnosti, bliskovito osvobodi začaranega kroga vnovičnih rojstev, se potopi v svetlobo in doseže stanje nirvane. Vendar se to zgodi skrajno redko, tega so sposobni le ljudje z bogato duhovno prakso. Navadno duha svetloba zaslepi, začne se obotavljati, lažna pojmovanja in predsodki, privrženost individualnemu življenju, lastnemu jazu in čutnim užitkom ga vlečejo nazaj – ali pa se mu pomen vsega izmika in tako zamudi enkratno priložnost.

Tisti, ki je umrl v stanju nezavedanja, se svojega onstranskega položaja ne začne zavedati takoj. Njegov duh, ki takoj po smrti preide v astralnega dvojnika, se obira na kraju, kjer je človek živel pred smrtjo, in se pogosto dneve in dneve skuša sporazumevati z osebami, s katerimi je živel; čudi se, ker mu nihče ne odgovarja in niti ne opaža njegove navzočnosti.

Tako je neki lama iz samostana Litang v vzhodnem Tibetu trdil, da so mu umrli po paosu (mediju) pogosto sporočali, da se skušajo polastiti svojih predmetov, na primer vzeti plug in začeti orati, se obleči in podobno, ter se jezijo, ker jim to ne uspeva. Ob takšnem dogajanju postane duh umrlega zbegan, saj se ne zaveda, da je pravzaprav umrl, čeprav lahko opazuje svoje mrtvo telo. Takšno stanje traja, dokler umrli ne dojame, da je prestopil mejo življenja in smrti ali do razpada njegovega astralnega dvojnika, do tako imenovane druge smrti, ki se zgodi, ko fizično telo povsem razpade. Šele ko razpade tudi astralno telo (dvojnik umrlega), duh umrlega nadaljuje svoj onstranski obstoj skozi druga posmrtna območja – vse do naslednje inkarnacije, vnovičnega rojstva v telo.

 

Astralna potovanja

Ko je človek še živ, je astralni dvojnik trdno povezan s fizičnim telesom. Toda v nekaterih okoliščinah se lahko tudi loči od fizičnega telesa in potuje daleč stran, je pri tem celo viden drugim ljudem. To se zgodi pri nekaterih osebah spontano, tisti, ki so v tem izurjeni, pa lahko astralnega dvojnika odpošiljajo po svoji volji.

Ena od oblik takšnega ločevanja dvojnika je dobro znana v Tibetu, ko nekateri živi ljudje ob tem ločevanju otrpnejo, in vztrajajo v takšnem stanju letargije zelo podobnem smrti, dlje časa, več dni ali celo tednov, pozneje, ko se povrnejo v normalno stanje, pa lahko opišejo svoja doživetja. Takšnega astralnega popotnika imenujejo Tibetanci deslog, to pomeni »povratnik iz onstranstva«. Tovrstne izkušnje potrjujejo učenje Bardo Thödola. Raziskovalka Tibeta, Francozinja Alexandra David-Néel, ki je v prvi polovici prejšnjega stoletja na Tibetu preživela več kot štirinajst let, in bila prva ženska posvečena v lamo, je zapisala: »Ženska, ki sem jo srečala v neki vasici, in je brez znamenj življenja ležala skoraj teden dni, je potem pripovedovala, da je bila prijetno presenečena nad lahkotnostjo in gibljivostjo svojega astralnega telesa, ki se je premikalo nepopisno hitro. Dovolj je bilo, da si je zaželela biti na nekem kraju, in že se je tam tudi znašla, lahko je hodila po vodi, prehajala skozi zidove itn. Ni pa mogla pretrgati vrvice iz skoraj nevidne snovi, ki je njeno staro fizično telo povezovala z novim, astralnim, in je dobro videla, kako fizično telo leži na postelji. Povezovalna vrvica je bila neskončno dolga …«

Kljub podobnostim pa se deslog ne more primerjati z duhovi na Zahodu, saj oseba ni umrla. Deslog se bistveno razlikuje tudi od jogija, ki je v samadiju – stanju popolne osredotočenosti duha, v katerem je telo otrplo in fizično neobčutljivo – ker je takšno stanje dosežek dolgotrajnega duhovnega urjenja, pri deslogu pa ni nikakršnega urjenja, nobene priprave, nastane nepričakovano in spontano. Deslogovo telo se razlikuje od trupla po tem, da je njegovo fizično telo živo in se deslog nazadnje prebudi.

Tibetanci so prepričani, da deslog res prekorači meje našega sveta in preide v onstranstvo, zato ker so njegova popotovanja zelo pogosto podobna potovanju umrlih, opisanih v Bardo Thödolu, in ker opisuje območja in bitja, ki ne pripadajo temu svetu.

Alexandra David-Néel navaja tudi primer človeka, za katerega je bilo znano, da ni nikoli v življenju zapustil svoje vasi. Tudi nihče od njegovih sorodnikov, prijateljev ali znancev ni nikoli potoval nikamor, vsi so bili nepismeni in neizobraženi. Ko se je ta človek po več dneh prebudil iz letargije, je pripovedoval, da je bil med tem v Mongoliji in tam navzoč pri učeni razpravi med lamami. Natančno je opisal kraje, skozi katere je šel, in kraj, kjer so bili zbrani lame. Zapomnil si je zvok besed, obnoviti je znal velik del povedanega, čeprav ničesar od povedanega ni razumel. Niti tega ni vedel, da so mongolski lame govorili v njemu neznanem tibetanskem knjižnem jeziku, ki ima za privržence lamaizma podoben pomen, kot ga je imela nekoč v Evropi latinščina. Poznejše preverjanje je pokazalo, da so opisi tega desloga in tudi razprava lam ustrezali resničnosti.

 

Umor v astralnem telesu

Zelo nenavaden je primer desloga, ki ga opisuje Alexandra David-Néel, in naj bi bil kot astralni dvojnik celo zagrešil umor. O tem je bil prepričan sam deslog, ki je raziskovalki tudi zaupal svojo zgodbo.

»Tarčin, najmlajši sin revne kmečke družine iz pokrajine Kham, je, tako kot večina tibetanskih kmetov v tistem času, želel opustiti življenje kmeta, rad bi postal trgovec in obogatel. Nekemu bogatemu trgovcu je naredil nekaj uslug in upal, da ga bo ta vzel za pomočnika, ko se bo s trgovsko karavano odpravil v Lhaso. Toda namesto njega je vzel njegovega brata – tega je kmalu vzljubil in ga celo namenil svoji edinki za moža in svojega naslednika. Tarčin je brata na vso moč zasovražil, saj je bil prepričan, da ga je prav on prikrajšal za želeno prihodnost.

Istega dne, ko se je karavana otovorjenih mul odpravila na pot v Lhaso, je tudi Tarčin zapustil družinsko hišo. Razočaran je nekaj dni brezciljno taval blizu domače vasi, nato pa hudo zbolel. Izčrpan in s hudo mrzlico se je vrnil domov in obležal. Naslednji dan se je le še napol zavedal in komaj pogoltnil požirek čaja, ki mu ga je ponudila sestra, starši pa so ga zaman nagovarjali, naj kaj pojé. Takšno stanje je trajalo tri dni, tretji dan zvečer pa je Tarčin umrl, vsaj tako je kazalo. Poklicali so dvoje lam, ki sta navadno umirajočim brala Bardo Thödol in druga verska besedila. Ker ni bilo dovolj lesa za sežig, so iz strahu, da se trupla ne bi polastil kakšen demon, Tarčinovo mrtvo telo izročili rogjapam, posebnim pogrebcem, ki prenesejo truplo na osamljen kraj na gori, ga razkosajo in kose prepustijo ptičem mrhovinarjem, kar je tudi eden od tradicionalnih pogrebov v Tibetu. Čez nekaj dni se rogjape vrnejo na kraj, kjer so odložili truplo, zberejo kosti, ki so jih očistile ptice roparice, jih zdrobijo v prah in ga, pomešanega z glino, to je tako imenovani ca ca, izročijo družini umrlega.« Nenavadno dramo je naprej pripovedoval Tarčin sam.

»Že večkrat sem popival s prijatelji, dokler se nisem opijanil, zato vem, kako je to. Toda ne spominjam se, ali sem tisti dan pil ali sem bil v veseli družbi, vem le, da sem bil kot pijan. Zdelo se mi je, da se zibljem … Občutek zibanja ni izginil. Nato sem občutil blag udarec in zibanje je prenehalo. Potem pa ne vem več zase … Spominjam se, da sem mislil na brata. Videl sem ga, kako ponosno jaha ob trgovcu po poti v Lhaso. Ne vem, ali sem ležal, sedel ali stal, toda nenadoma sem se tudi sam znašel na poti za Lhaso in se hitro premikal. To premikanje bi težko označil kot hojo. Ujel sem karavano. Ta je prišla do zoženega dela poti in mule so se začele spuščati po robu strmega kamnitega terena. Videl sem brata, ki je nekoliko zaostal za karavano. Oblečen je bil v lepa oblačila, ki mu jih je podaril njegov gospodar. Zaslepilo me je sovraštvo, ker bo postal gospod trgovec, ki ga bodo v dobrih gostilnah zelo spoštljivo sprejemali. To bi bil lahko tudi jaz, ukradel mi je priložnost, srečo mojega življenja. Ne vem, kako sem se znašel ob njem, niti kako se je zgodilo, da sem v roki držal popotno palico, okovano z železom. Dvignil sem jo in z njo dvakrat na vso moč udaril brata po hrbtu. Padel je z mule in se odkotalil po strmini. Videl sem, kako so priskočili sluge in ga nosili. Položili so ga na tla, vendar se ni več premikal. Dojel sem, da je mrtev. Ubil sem ga … Ne vem … Mislim, da sem bil zadovoljen, hkrati pa sem se bal. Ne vem, kako sem se lahko znašel ob karavani, ki je bila pred tem že skoraj mesec dni na poti in je prišla tako daleč. In tudi ne vem, kako sem zapustil kraj, kjer je umrl brat.« Tedaj se je nit Tarčinovega spomina pretrgala in čez čas je nadaljeval: »Komaj se je zdanilo, sem zagledal nad seboj nebo in čutil, da ležim na tleh. Nekoliko sem obrnil glavo. Ležal sem v vdolbini v tleh. Vame je nepremično zrlo nekaj ptic roparic. Premaknil sem roko in odletele so … Prvi trenutek nisem mislil na nič. Ko sem začel razmišljati, sem pomislil, da sem verjetno mrtev in v bardu. Toda nisem videl niti bodisatev, niti grozljivih bogov, podobnih tistim na stenah samostana. Torej verjetno le nisem bil mrtev.

Nenadoma sem se spomnil, da sem brata udaril s palico in ga ubil. Ni mi bilo žal, le bal sem se, ker sem zagrešil zločin. Opazil sem tudi, da sem gol. To se mi je zdelo čudno. Čudno je bilo tudi to, da sem ležal na tistem kraju, namesto v domači hiši. Spominjal sem se, da sem ležal doma in tudi, da sem videl, kako je karavana odšla.«

Ko se je Tarčin vrnil v svojo vas, so ga sprejeli kriki groze. Vanj so metali kamenje in razžarjena polena z ognja ter vpili: »Ro-lang! Ro-lang!«, to pomeni »truplo, ki je vstalo«. Tibetanci namreč verjamejo, da se včasih v truplo naselijo demoni in potem trupla shodijo. Prav zato mrliče, če jih že ne sežgejo, razsekajo na kose, da bi to preprečili. Nič ni pomagalo Tarčinovo zatrjevanje, da je živ, moral je pobegniti. Zapustil je rojstno vas in začel novo življenje. Uspelo mu je postati pomočnik nekega trgovca in nato tudi samostojen trgovec. Ko se je pozneje pozanimal za brata, je ta res umrl tako, kot je Tarčin pripovedoval. Nenadoma je padel z mule, se zakotalil po strmini, z glavo udaril v kamen in umrl.

Teh dogodkov ni lahko razložiti. Tisti, ki so prepričani, da astralni dvojnik lahko deluje tudi na materialni ravni, imajo opisano zgodbo za potrditev svoje domneve, drugi pa pojasnjujejo dogajanje s Tarčinovim telepatskim vplivanjem na brata, ko so Tarčinove misli, polne sovraštva, brata tako vznemirile, da je nesrečno padel, Tarčin pa je jasnovidno zagledal, kaj se je zgodilo. Zakaj rogjape niso razkosali Tarčinovega »trupla«, ni jasno. Ker pa v Tibetu nihče, niti poklicni rogjapa ni povsem miren ob truplu, saj je prepričan, da so vsepovsod okoli mrtveca demoni, se je morda pripetila kakšna nezgoda, ki so si jo rogjape razlagali kot napoved demonskega posega, in pobegnili, ne da bi truplo razkosali.

V poglavitnih potezah se nauki lamaistov o stanjih po smrti, reinkarnaciji in karmi ujemajo tudi z razlago drugih budističnih šol in hinduizmom ter tudi z zahodno ezoterično tradicijo. Po drugi strani pa je pojav desloga, čeprav ima nekatere posebnosti, zelo podoben astralnim potovanjem, znanim zahodni ezoteriki, in tudi doživetjem ljudi, ki so preživeli klinično smrt. Zdi se, da bi se sodobni zahodni človek lahko marsikaj naučil od Tibetancev ne samo o umetnosti življenja, temveč tudi o umetnosti umiranja.

Milan Gligorijević-Gaon, objavljeno v reviji AURA, maj 2012, št. 273

Fotografija: Bigstockphoto.com