Čeprav je v marsikaterem verstvu in ezoterični tradiciji uveljavljen nauk o reinkarnaciji, ki pravi, da se človek po smrti sčasoma znova utelesi, je to za sodobni Zahod še zmeraj kontroverzna, nesprejemljiva tema. Po eni strani zato, ker so bila takšna razmišljanja iz krščanskega nauka odstranjena, po drugi pa zato, ker tudi znanost vprašanja reinkarnacije ni proučevala resno, dokler se s tem ni začel ukvarjati kanadsko-ameriški znanstvenik, univerzitetni profesor Ian Stevenson (1918−2007). O svojih ugotovitvam in številnih raziskanih primerih je napisal veliko znanstvenih razprav in nekaj knjig.

Ian Stevenson je več desetletij proučeval na tisoče primerov otrok z vsega sveta, ki so trdili, da se spominjajo prejšnjih življenj. Njihove navedbe o življenju umrlih je bilo mogoče preveriti tudi v arhivih, medicinski dokumentaciji ali po spominu še živih prič.

Prirojena znamenja in telesne napake kot dokazi

Ian Stevenson je proučeval še drugo skupino presenetljivih dokazov za reinkarnacijo: prirojena znamenja in prirojene telesne napake otrok, ki so se ujemali z ranami ali deformacijami na telesu oseb, za katere so otroci trdili, da so njihova reinkarnacija. Veliko takšnih primerov je Stevenson podrobno proučil in opisal v knjigi Reinkarnacija in biologija (Reincarnation and Biology), ki je izšla leta 1997.

Kljub velikemu napredku medicinskih raziskav in ugotovitvi, da skoraj ni osebe, ki ne bi imela vsaj enega znamenja na koži, se še zmeraj zelo malo ve, zakaj znamenja nastanejo; izjema so le tista, ki so posledica dedne bolezni nevrofibromatoze, vendar so dokaj redka. Stevenson je ugotovil, da jih je imelo med 895 otroki, ki so trdili, da se spominjajo prejšnjih življenj, 309 takšna prirojena znamenja in/ali deformacije, ki so jih lahko pripisali ranam ali poškodbam osebe, katere inkarnacija naj bi ti otroci bili. Natančno in sistematično je proučil 210 takšnih otrok in ugotovil, da so imeli prirojena znamenja večinoma na lasišču − tam jim niso rasli lasje, koža je bila nagubana ali pa premalo ali preveč pigmentirana.

Stevenson je pri proučevanju dosledno upošteval pravila strogega znanstvenega postopka. Najprej se je pogovoril z otrokom in njegovimi družinskimi člani ter družinskimi člani umrle osebe, ki so se umrle osebe še dobro spominjali in za katero je otrok trdil, da je njena reinkarnacija. Pogovore je čez čas ponovil, da bi ugotovil morebitno neskladje, iskal pa je še druge dokaze, ki so bili na voljo: zapise v arhivih, medicinsko dokumentacijo, poročila o smrti, časopisne članke in podobno. Prav tako si je zelo prizadeval, da bi ugotovil, ali je morda te podatke otrok zvedel po kakšni normalni poti.

Pri prirojenih znamenjih in napakah je upošteval samo tiste, ki so jih opazili takoj po rojstvu ali največ štirinajstih dni po njem, in so jih potrdile zanesljive neposredne priče, potem pa je ugotavljal, ali imajo morda takšna znamenja ali telesne pomanjkljivosti še drugi družinski člani, da bi tako izločil genski dejavnik pri njihovem nastanku. Z raziskavami so izločili še druge vzroke prirojenih napak: krvno sorodstvo med starši, virusne in druge okužbe matere med nosečnostjo in tudi kemične vzroke, na primer uživanje večjih količin alkohola med nosečnostjo.

Stevenson je menil, da je ujemanje med znamenji na otroku in umrlo osebo potrjeno tedaj, če je vse − prirojeno znamenje in/ali otrokova napaka ter rana umrle osebe v območju desetih kvadratnih centimetrov na isti anatomski lokaciji. Toda večina prirojenih znamenj in ran se je ujemala še bolj. Medicinska dokumentacija, navadno poročila o smrti, je bila na voljo kar pri številnih proučevanih primerih.

Nekaj primerov nenavadnega ujemanja

Deček Charlec Porter, pripadnik indijanskega plemena Tlingit z Aljaske, je nenehno trdil, da so ga v prejšnjem življenju ubili s kopjem v spopadu med plemeni. Imenoval je celo svojega ubijalca in natančno opisal, kje se je to zgodilo. Ko je Stevenson pozneje proučeval njegov primer, je na njegovem telesu našel območje nenavadne oblike z manj pigmenta, ki je bilo presenetljivo podobno brazgotini, nastali zaradi udarca s kopjem.

Prirojeno znamenje na prsih Indijca Hanumanta Sawene, rojenega leta 1955, naj bi potrjevalo to, kar je kot otrok pripovedoval, da se spominja življenja nekega Maha Rama Singha, ki so ga od blizu ustrelili s puško, in sicer leto dni, preden se je Hanumant rodil in se je povsem ujemalo s strelno rano na prsih ubitega Maha Rama, kot je bilo videti tudi na risbah z obdukcije. Tudi velika kožna sprememba na glavi Thang San Klaja, pripadnika ljudstva Thai (večinskega ljudstva na Tajskem), ki je kot otrok trdil, da je reinkarnacija svojega strica Phoha San Klaja, umorjenega z udarci noža v glavo, se je povsem ujemala s Phohovo rano.

Dvomljivci trdijo, da je takšno ujemanje naključno, vendar tega ni mogoče sprejeti, saj naključje ne pojasni spominov otrok in njihovega istenja z umrlimi. Še zlasti pri otrocih, ki imajo dvoje ali več znamenj, od katerih se vsako ujema z rano umrle osebe. Tako ima na primer Tajec Thang San Kla poleg nenavadnega znamenja na koži glave tudi deformacijo palca desne noge, ki se ujema s kronično okužbo, kakršno je imel na istem prstu v zadnjih letih življenja njegov pokojni stric.

Da to ne more biti naključje, je Stevenson spodbijal tudi z verjetnostnim računom. Po zakonu verjetnosti bi bilo naključno ujemanje med znamenji in ranami 1:160, toda verjetnost, da bi se tudi lokacijsko ujemali dve znamenji in dve rani, je 1: 25 600. Ob tem pa seveda ni mogoče zanemariti otrokovih spominov na življenje umrle osebe.

Stevenson je proučil osemnajst primerov, pri katerih sta se prirojeni znamenji pri otroku ujemali z vhodno in izhodno strelno rano umrle osebe; pri štirinajstih otrocih se je manjše prirojeno znamenje, navadno okroglo, ujemalo z vhodno rano umrlega, večje, navadno nepravilne oblike, pa z izhodno. Na zadnji strani glave tajskega dečka Chanaia Choomalaiwonga, rojenega leta 1967, je videl majhno prirojeno znamenje kot nagubano območje brez las, na predelu nad levim ušesom pa še večje znamenje nepravilne oblike. Deček se je natančno spominjal življenja nekega Bua Kaia, ki so ga leta 1962 ustrelili s puško v zadnji del glave. Primerjava z uradnim obdukcijskim poročilom umrlega Bua Kaia je potrdila, da se prirojeni znamenji pri otroku ujemata s strelnimi ranami pri umrlem.

Tajka Tong In Songcham se je leta 1942 rodila s tremi  manj pigmentiranimi črtami blizu hrbtenice, zelo podobnimi brazgotinam, dolgim od 6 do 8 centimetrov in globokim približno 3 milimetre. Kot otrok se je živo spominjala, da je živela kot ženska See, to pa so umorili s tremi udarci s sekiro v hrbet. Burmanka Ma Mu Mu, rojena leta 1949, ima dve prirojeni okrogli znamenji na levi dojki, eno skoraj za polovico manjše od drugega. V otroštvu je trdila, da se spominja svojega življenja kot pokojne sorodnice Daw Nge Kim, ki so jo po nesreči ustrelili s šibrovko v levo stran prsi. Zanimivo je, da so ugotovili, da je strel vseboval šibri dveh različnih velikosti.

Neka druga Burmanka je kot otrok trdila, da je reinkarnacija svoje tete, ki je umrla med operacijo prirojene srčne napake. Deklica se je rodila s prirojenim znamenjem na prsih, ki je po obliki, velikosti in lokaciji povsem ustrezalo kirurškemu rezu na telesu njene umrle tete, in to je potrdila tudi medicinska dokumentacija.

Iz Burme sta bila tudi otroka, ki naj bi bila inkarnaciji otrok umrlih zaradi kačjega pika. V prvem primeru je imel rojeni otrok na stopalu prirojeno znamenje, ki je ustrezalo rezu na nogi umrlega otroka, s katerim so mu skušali odstraniti strup, v drugem primeru pa je bilo znamenje na stopalu pri rojenem otroku podobno brazgotini od opekline. In res, izkazalo se je, da je stric skušal rešiti življenje otroka, ki ga je pičila kača, z izžiganjem tkiva na stopalu, vendar žal neuspešno.

Prirojene napake

Še zanimivejše so prirojene napake. Turek Semih Tutusmus se je leta 1958 rodil z deformacijo desnega ušesa, enostransko mikrotijo, desna stran njegovega obraza je bila manj razvita od leve. Natančno se je spominjal svojega prejšnjega življenja, v katerem so ga, kot je trdil, kot odraslega človeka po imenu Selim Fesli, v desno stran glave zadele šibre izstreljene iz neposredne bližine. Krogle so prebile desno stran lobanje, in šesti dan je v bolnišnici umrl zaradi možganskih poškodb.

Indijec Lekh Pal se je rodil leta 1971 brez prstov na desni roki. Spominjal se je prejšnjega življenja: kot otrok Hukum Singha je izgubil prste, odsekala mu jih je naprava, ko je bil star tri leta, in leto zatem je umrl zaradi bolezni.

Na sliki, ki so jo posneli leta 1980, je bilo mogoče videti prirojeno napako:  burmanski deklici Ma Khin Mar Hroo, rojeni leta 1967, manjka del desne noge, deset centimetrov pod kolenom. Takole se spominja svojega življenja: kot mlada žena Ma Thein Nwe, jo je leto pred dekličinim rojstvom povozil vlak. Preden ji je prerezal trup, ji je odrezal desno nogo.

Različne razlage nenavadnega ujemanja

Skrivnost teh nenavadnih telesnih značilnosti, ki, kot je menil Stevenson, močno podpirajo domnevo o reinkarnaciji, nič bolj ne okrepi podatek, da so se nekatere reinkarnacije napovedale v sanjah. Tako je U Aung Ba, oče Ma Mu Mu, ki se je rodila z dvema okroglima znamenjima na levi dojki, pred dekličinim spočetjem sanjal o sorodnici Daw Ngwe Khin. V sanjah je pokleknila obenj in dejala, da bo živela z njim in njegovo ženo. Mati Hanumanta Saxsene, indijskega dečka z znamenjem na prsih, je sanjala o človeku iz iste vasi Maha Rami, ki so ga ubili nekaj tednov prej,  in ta ji je v sanjah zaupal: „Prihajam k tebi“. Tudi Daw Ngwe Kyi, mati Ma Khin Mar Htoo, deklice, rojene brez spodnjega dela noge, je malo pred spočetjem svojega otroka sanjala o dekletu Ma Thein Nwe in ta ji je povedala, da se bo rodila kot njena hči.

Na koncu naj omenimo še bolj nenavaden primer, v katerem je bila reinkarnacija napovedana z znamenji vred. Zdaj že pokojni človek je, ko je še živel, napovedal svojo inkarnacijo v natančno določenem otroku ter opisal prirojena znamenja, ki naj bi jih imel otrok. Victor Vincent, pripadnik že omenjenega indijanskega plemena Tlingit z Aljaske, je ob neki priložnosti povedal nečakinji, da se bo znova rodil kot njen sin in ta bo imel enaka znamenja, kot jih ima sam, ter ji pokazal brazgotino, nastalo po kirurški operaciji na hrbtu, in brazgotino na desni strani nosu. Ko je po njegovi smrti nečakinja rodila sina, so na njegovem telesu takoj opazili znamenja, o katerih je govoril pokojni stric. Ko je trinajstmesečni mali Corlis, tako se je sin imenoval, začel izgovarjati prve besede in ga je mati skušala naučiti izgovoriti njegovo ime, je otrok izgovoril popolni stavek v jeziku plemena Tlingit: „Sem Kakodi“. Kakodi je bilo namreč plemensko ime Victorja Vincenta. Za to ime otrok ni mogel vedeti, niti ni znal plemenskega jezika, doma so namreč govorili angleško. Toda to še ni vse. Ko je bil Corlis star dve leti, je po naključju na ulici prvič videl Williama, Vincentovega sina. Takoj ko ga je zagledal, je zavpil: „To je moj sin, William!“ Pozneje je na ulici prepoznal še „svojo ženo“, Rose.

Kako nastanejo takšni dogodki? Nekateri trdijo, da gre zgolj za naključja, drugi, da otroci z zunajčutnim zaznavanjem pridobijo podatke o pokojni osebi, znamenja pa naj bi bila nastala naključno, tretji pa trdijo, da so to posledice vtisov, ki med nosečnostjo delujejo na mater. Že zdavnaj so namreč opazili povezavo med močnim dražljajem, ki je vplival na duševnost nosečnice, in prirojenim znamenjem na novorojenčku. Tudi jaz, pisec tega besedila, poznam v širši družini dva takšna primera. Pri prvem si je nosečnica zelo želela grozdje, ki pa ga v tistem času ni bilo, in otrok se je rodil z znamenjem na stegnu v obliki grozda, v drugem primeru pa je nosečnico prestrašil netopir, ki je priletel v sobo, novorojenček pa se je rodil s prirojenim znamenjem v obliki netopirja na rami. Zato privrženci te razlage menijo, da nosečnica, ki ve za rane neke umrle osebe, vpliva na zarodek in na njem oblikuje znamenje. Toda izkazalo se je, da tudi ta domneva ni pravilna, ker v vseh omenjenih primerih matere niso vedele za način smrti umrle osebe ali celo za njen obstoj.

Ta domneva se izkaže kot neprepričljiva tudi pri drugih primerih. Lahko bi sicer sprejeli, da mati lahko med nosečnostjo nezavedno vpliva na oblikovanje otrokovega telesa, vsekakor pa ni mogoče, da bi lahko še po rojstvu vplivala na otrokove spomine na njegovo prejšnje življenje in istenje z umrlim, na njegovo vedenje, ki je lahko v skladu z vedenjem umrle osebe, ko otrok kaže značajske poteze, navade, fobije in druge lastnosti osebe, katere inkarnacija naj bi bil in ko prepoznava člane družine iz prejšnjega življenja ter do njih tudi goji ustrezna čustva.

Za zdaj je edina prepričljiva razlaga domneva o reinkarnaciji. To je še očitnejše, ko se vsi raziskani primeri prikažejo z vsemi podrobnosti − tako kot je to počel Stevenson, tega pa v kratkem članku ni mogoče opisati. Toda tudi takšen kratki prikaz tega nenavadnega pojava je dovolj, da se človek sprejemljivega duha zamisli, vsaj malo zmanjša odpor do domneve o prejšnjih življenjih in se vpraša: Ali sem morda že živel kdaj prej?

Milan Gligorijević-Gaon, objavljeno v reviji AURA št. 258, februar 2011

Fotografija: Bigstockphoto.com