Le malokatera bolezen povzroča zdravnikom pri odkrivanju in zdravljenju toliko težav kot borelioza. Velikokrat je niti ne prepoznajo. Zanimivo je tudi, da večina ljudi, na katere se je prisesal klop okužen z borelijo, ne zboli, ker njihov imunski sistem že takoj na začetku učinkovito opravi z okužbo.

Kljub temu borelija še zmeraj okuži preveč ljudi. Pri okuženih se lahko pojavi značilen rdeči krog, ki se sprva širi, po nekaj dneh ali tednih pa izgine. Ampak to tako značilno znamenje okužbe z borelijo se pokaže le pri manj kot polovici prizadetih oseb. Težave, ki potem nastanejo, pa se lahko kažejo v nešteto različnih znamenj, zelo podobnih tistim, ki bi jih opazili pri drugih boleznih, zato ni presenetljivo, da boreliozo zdravniki pogosto napačno diagnosticirajo. Ta bolezen je namreč prava »mojstrica v izmikanju in preobražanju« ter lahko posnema skoraj vse bolezni. Slabo je, da je prav zaradi napačnih diagnoz napačno tudi zdravljenje, in ker je pravi čas izgubljen, nastanejo še dodatni zapleti.

Lymska bolezen

Mestece Old Lyme s sedem tisoč prebivalci leži ob morski ožini, ki ločuje Connecticut od New Yorka. Zgodaj poleti leta 1975 ga je zajela nekakšna nenavadna epidemija artritisa. Prizadela je tudi dvanajst otrok, čeprav naj bi bil artritis bolezen starejših in ni nalezljiv. Nenavadno je bilo tudi tole: artritis povzroča težave pozno jeseni in pozimi, ko je vlažno in mrzlo, prebivalce tega mesteca pa je prizadel poleti. Zboleli so opazili, da se je bolezen začela s krožno rdečico okoli klopovega ugriza, in ta se je postopno širila. Čudno pa se jim je zdelo, zakaj prej takšnega »artritisa« ni bilo, saj so na tem območju že od nekdaj bili tudi klopi.

Zadevo je začel proučevati bakteriolog Willy Burgdorfer iz laboratorijev Rocky Mountain v Montani, raziskovalec švicarskega rodu. Analiziral je tamkajšnje klope in v njihovem želodcu odkril spiroheto, spiralasto bakterijo sorodno tisti, ki povzroča sifilis. Leta 1983 je izsledke svoje raziskave objavil v New England Journal of Science. Odtlej se bakterija imenuje po njem Borrelia burgdorferi, rodovno ime borrellia pa je dobila po strasburškem bakteriologu Amédéeju Borrelu, ki jo je odkril leta 1905.

Nenavadno bolezen so torej po več letih prepričevanj in dokazovanj, ko so številne bolnike iz Old Lima razglasili za delomrzneže in simulante, le priznali za novo bolezen z imenom lymska bolezen (borelioza), in tudi to, da jo povzroča nevarna spiroheta Borrelia burgdorferi.

 Zelo nevarna bakterija

V svetu je približno 300 rodov borelije. V Združenih državah Amerike so v klopih in krvi bolnikov našli predvsem bakterijo Borrelia burgdorferi, v Evropi pa okužujejo ljudi še njeni drugi rodovi: B. afzelii, B. garinii, B. lusitaniae, B. valaisiana in morda še kateri.

Sestavljena je iz treh ovojnic, predvsem zunanja jo varuje pred obrambnimi celicami človeškega telesa. Zaradi sto petdesetih genov, ki jih vsebuje, se lahko prilagodi na zelo različne razmere v okolju in tudi spreminja obliko. Poleg normalne spiralne oblike se lahko takoj, ko v okolju zazna navzočnost antibiotikov ali druge negativne razmere, spremeni v kroglasto, cistično obliko, v kateri ji antibiotiki ne morejo do živega. V takšni obliki je niti obrambne imunske celice človeškega telesa ne prepoznajo kot grožnjo. V njej lahko zdrži tudi deset mesecev, veliko dlje kot traja zdravljenje z antibiotiki.

Borelija je sposobna preslepiti človekov imunski sistem še s kopiranjem delov svojih genov, z molekulsko mimikrijo, z izločanjem peptidov in drugih snovi ali kako drugače. Med drugim se spiroheta ne deli tako kot večina drugih bakterij − na dvajset minut, temveč na dvanajst ali štiriindvajset ur. Zato je bolj odporna proti antibiotikom, saj je večina teh usmerjena na uničenje bakterij med njihovo hitro celično delitvijo. Lahko prenese tudi temperaturo do minus 50 stopinj Celzija, ne prenaša pa temperature višje od 42 stopinj Celzija.

Tri stopnje bolezni

Spiroheta borelije je sorodna spiroheti sifilisa, in zato povzroča bolezen, ki poteka približno v treh poglavitnih stopnjah. Na prvi stopnji se morda pojavi krožna rdečica (Erythema migrans), ki se širi. Prav to je tudi znamenje delujočega imunskega sistema. Druga pomembnejša znamenja prve stopnje so še vročina, pobitost, bolečine v križu, glavobol, bolečine v sklepih, otekli limfni vozli in drugi simptomi.

Po tednih ali celo mesecih se izrazi druga stopnja: kljuvajoča bolečina v sklepih, ki pogosto prehaja s sklepa na sklep, bolečine v mišicah, ohromitev obraza (spustitev veke, kotičkov ust, »vlečenje« obraza), vnetje možganske opne, bolečine v zobeh, tresenje, trzanje.

Na tretji, kronični stopnji prevladujeta predvsem kronično vnetje sklepov, zlasti kolen (lymski artritis), in kronično vnetje kože, posledica tega je lahko tudi tako imenovana pergamentna koža. Včasih se vname tudi srčna mišica, razvijejo mentalne disfunkcije, psihoza. Borelioza se lahko kaže tudi kot multipla skleroza, revmatoidni artritis, kronična utrujenost, pozni sifilis, vzdraženo črevo, lupus, sklerodermija, alzheimerjeva bolezen, fibromialgija in druge bolezni.

Za boreliozo je značilno tudi, da poteka v sunkih. Ko izzvenijo simptomi in človek navidez ozdravi, bolezen čez čas znova vzplameni in se pokaže še v hujših oblikah. Kljub morebitnemu pravočasnemu zdravljenju z antibiotiki se celo pri polovici bolnikov izrazijo vse tri stopnje bolezni.

Strokovnjaki po svetu se glede borelije ne strinjajo skoraj v ničemer. Niti v tem, kako hitro se spirohete razširijo po telesu − ali traja to nekaj tednov ali le nekaj ur, je to nova ali stara bolezen, jo je mogoče ozdraviti ali ne. Nekateri zdravniki menijo, da je mogoče uspešno ozdraviti kar 90 odstotkov bolnikov z borelijo, drugi, da je takšnih le od 25 do 45 odstotkov, nekateri pa celo trdijo, da bolezen ni ozdravljiva. Ne strinjajo se niti glede učinkovitosti krvnega testa, s katerimi se borelija ugotavlja, dvomijo, ali jo res prenašajo samo klopi ali pa morda tudi muhe, pršice in drugi členonožci. Se morda prenaša tudi s spermo, materinim mlekom, konzervami krvi v bolnišnicah, celo z rokovanjem, po kljukah in podobno.

Antibiotiki so proti boreliji le redko uspešni

Pri zdravljenju borelioze zdravniki predpisujejo antibiotike. Z njimi je okužbo mogoče ustaviti le na začetku, pozneje ne pomagajo več, ker se bakterija zelo hitro prilagodi na zanjo neugodno okolje. Ko se pri okuženi osebi pokaže rdeči krog, je za antibiotike večinoma že prepozno, saj se je borelija v telesu že razširila in poskrila v slabo prekrvljenih tkivih (hrustancu, brazgotinah, endoteliju itn.). Lahko preide v cistično obliko celo za deset mesecev, v tej ji antibiotiki ne morejo do živega, nato se znova aktivira. Dolgotrajno jemanje antibiotikov pa je preveč tvegano, saj ti močno načnejo človekov imunski sistem. Uničujejo simbiotično črevesno floro, ki je bistveni del telesne obrambe, v telesu ustvarjajo okolje za razvoj glivičnih okužb, alergijske odzive in celo za redki, življenjsko nevarni anafilaktični šok. Z antibiotiki se uničuje telesni naravni notranji ekosistem, ki v normalnih razmerah varuje pred okužbo.

Ameriški zdravnik Richie C. Shoemaker celo meni, da ni nujno borelija tista, ki povzroča vse simptome in težave bolnikov z boreliozo, temveč so za to krivi predvsem njeni odpadni produkti – bio- in nevrostrupi, ki jih izloča. Antibiotikom morda uspe uničiti borelijo, ne pa nevrotoksinov. Shoemaker domneva, da te bakterijske strupe telo odrine v maščobe, vendar se ti prek presnove maščob znova resorbirajo v črevo. Tako neprenehoma krožijo po telesu in sprožajo vnetne odzive. Sestavljeni so predvsem iz bakterijskih membranskih proteinov in drugih odpadkov razpadlih bakterij. Ko se zaradi antibiotikov ali drugih postopkov zdravljenja borelijo množično uniči, se zelo poveča količina teh škodljivih proteinov predvsem v krvi, in to privede do poslabšanja bolezni. Ta pojav je znan kot Jarisch-Herxheimerjeva reakcija, ki je za bolnika zelo huda.

Po drugi strani pa zadeva z borelijo niti ni tako črna. Zdravniški priročnik za diagnozo in terapijo Consilium Cedip Practicum (1995) navaja podatek, da je kar 23,8 odstotka testiranih gozdnih delavcev v Nemčiji imelo protitelesa proti boreliji, ne da bi sploh vedeli, da so se kdaj okužili, in niso imeli nobenih težav. Raziskava Ameriške zdravniške zveze (AMA, 1995) je pokazala, da le polovica bolnikov z diagnozo borelije v resnici trpi za bolezenskimi znamenji. Človek z dobrim imunskim sistemom se je torej tudi sam sposoben upreti tej bolezni, le primerno okolje v telesu mora za to ustvariti.

Alternativna pomoč pri bolnikih z borelijo

Znani ameriški fitoterapevt dr. James A. Duke poleg lahke in zdrave prehrane ter zdravega načina življenja predpisuje kot podporno terapijo na začetni stopnji okuženosti z borelijo tritedensko kuro z ameriškim slamnikom (Echinacea). Na dan naj bi človek vzel 6 kapsul 450 mg prahu ameriškega slamnika. Ta kura naj bi trajala največ tri tedne, ker se po tem času učinek ameriškega slamnika obrne prav v nasprotno smer.

Dobre rastline za krepitev imunskega sistema so tudi šipek, bezgove jagode, črni ribez, rakitovec. Rakitovec ima veliko vitaminov, je močan antioksidant in pospešuje celično dihanje.

Pomembne so tudi rastline, ki razstrupljajo, pospešujejo izločanje vode in čistijo kri. Med njimi je na prvem mestu čaj iz kopriv, rmanov čaj, čaj njivske preslice in tudi čaj iz brezovih listov.

Orthova terapija

Zdravilec dr. Gerhard Orth (po izobrazbi kemik) je razvil posebno kuro za zdravljenje obolelih za borelijo. Predpisuje pet reči:

1. Dvakrat na dan po 5 tablet multiplasan^R H 33 (vsebuje brin, gladež, koprivo, poprovo meto, kolmež, janež, kumino, koromač in temeljne rudninske soli kot so natrijev sulfat, natrijev bikarbonat, magnezijev karbonat in natrijev klorid) in dvakrat na dan po 5 tablet multiplasan^R GI 17 (pripravek vsebuje regratovo korenino in zel, gladišnik, pegasti badelj, kordobenedikto, gozdni koren, liste artičoke, liste poprove mete, rman, krvavi mlečnik, koromač, cvetove kamilice, korenino encijana, kolmeževo korenino, baldrijanovo korenino, grozdni sladkor). Vse to je treba jemati z veliko tekočine. Enako dober kot multiplasan je tudi ajurvedski pripravek liv-52, ki vsebuje rastline iz Himalaje, dobro pa deluje predvsem na jetra.
2. Bolnik mora vsak dan spiti liter čaja iz zlate rozge, najboljša je mešanica evropske (Soldiago virgaurea) in kanadske zlate rozge (S. canadiensis ali S. gigantea). Čaj pripravimo tako, da žlico rastline prelijemo z litrom zavrete vode, ali pa žlico rastline 8 ur namakamo v mrzli vodi in potem tekočino popijemo.
3. Zjutraj je treba zaužiti pet kapljic mucokehl^R D5 (pripravek vsebuje primitivne endobionte v farmakološko pripravljeni obliki in mlečno kislino). Endobionti nevtralizirajo patogene, parazitske mikroorganizme.
4. Trikrat na dan vtremo v telo aromatično olje H 14, predvsem v kolenski zgib. Olje je sestavljeno iz treh delov oljčnega olja in dveh delov različnih eteričnih olj (iz brinovih jagod, poprove mete, kolmeža, janeža, rožmarina, krvomočnice, kumine, koprca, evkaliptusa, citrone, melise, žajblja, citronele, timijana, cimeta, klinčkov, sivke). Olje je razvil dr. Orth na podlagi raziskav francoskega zdravnika in pionirja aromaterapije dr. Jeana Valneta. Deluje protibakterijsko in preprečuje razmnoževanje borelije.
5. Kot zadnje predpisuje dr. Orth ob vsem tem še 0,5 g propolisa v prahu s 0,5 g cimeta, oboje vmešamo v naribano jabolko ali jogurt, da se tako protimikrobno delovanje še bolj okrepi.

 

Pregrevanje in Woodova terapija

Borelijo učinkovito zatira tudi pregrevanje telesa. Najbolj se razmnožuje pri temperaturi 36 stopinj Celzija. Temperatura nad 42 stopinj Celzija jo uniči, zato so savna in vroče kopeli zelo dobrodošle, vendar je pri tem potrebna previdnost, zlasti pri bolnikih, ki imajo težave s srcem, pri oslabelih, bolnikih s težavami s krvnim obtokom in epilepsijo ter vsakem, ki mu takšno pregrevanje lahko bolj škodi kakor koristi.

Ameriški fitoterapevt Matthew Wood, strokovnjak ne samo za zahodno, temveč tudi za kitajsko zeliščarstvo in homeopatijo, pravi, da Kitajci za zatiranje simptomov podobnih tistim pri boreliozi, uporabljajo rastlino ščetico (Dipsacus asperoides ali D. japanica). Tradicionalno kitajsko zeliščarstvo označuje to zel kot xu duan, »zdravilko poškodovanega«. Matthew Wood meni, da borelija povzroča pri ljudeh predvsem kronično vnetje mišic in sklepov. Zato je v boju s to boleznijo najučinkovitejša rastlina divja ščetica (Dipsacus sylvestris ali tudi D. ferox), pa tudi njene različice delujejo podobno. Ta rastlina podpira predvsem jang vidik človekove življenjske energije. Krepi delovanje ledvic in s tem tudi kosti in sklepe, s spodbujanjem delovanja jeter pa tudi mišice in krvni obtok. Učinkuje rahlo toplo, je izrazito grenkega, ostrega, sladkastega okusa. Že v majhnih količinah spodbuja presnovo, tonizira in izravnava. Njena korenina pospešuje izločanje vode, žolča in potu ter razstruplja. Tradicionalno se uporablja pri putiki, artritisu, revmi, zastajanju vode, zlatenici in težavah z žolčem. Mattew Wood je pripravil tudi alkoholno tinkuro iz njene korenine, z njo zdravi boreliozne bolnike.

Tinktura po postopku Mattewa Wooda

Ob koncu prvega leta rasti ščetice, jeseni, pozimi ali spomladi, še preden požene stebla, njeno korenino izkopljemo, jo očistimo, skrbno drobno narežemo, vendar je ne lupimo, saj vsebuje prav lupina najpomembnejše snovi. Damo jo v kozarec z navojem ter prelijemo z vodko ali žganjem. Po tritedenskem namakanju na toplem tekočino odlijemo v temno stekleničko.

Tisti, ki bi želeli imeti tinkturo že prej, lahko dajo korenino v mešalnik in jo v njem zdrobijo, nato pa zmes prelijejo z žganjem ali užitnim alkoholom. Zaužijejo jo lahko že po enodnevnem namakanju.

Zaužijemo jo trikrat po tri kapljice na dan (lahko tudi trikrat po eno jedilno žlico, odvisno od starosti in teže), in sicer tri do štiri tedne.

Priporočljivo je, da uživamo tinkturo še vse leto, vendar ne več tako redno kot prej, temveč le po tri dni na mesec, da se prepreči razmnoževanje bakterije.

Pri odmerjanju je treba upoštevati bolnikovo telesno zgradbo, duševno počutje, težo, starost, občutljivost in podobno, saj ljudje nismo roboti, za katere bi bilo vse enako. Indijanci Ojibwa odmerjajo velikost korenine po prvem členku bolnikovega mezinca.

Prvi primer, ki ga je s to rastlino zdravil Wood, je bila ženska srednjih let. Po petih letih okuženosti z borelijo je postala nezmožna za delo in invalidka. Ko je dva tedna jemala omenjeno tinkturo, se ji je na genitalijah pojavil izpuščaj. Po treh tednih in pol se je že počutila bolje, nadaljnje krvne preiskave pa so pokazale, da v krvi ni več spirohet. Tudi pri drugih Woodovih bolnikih z borelijo se je bolnikovo počutje izredno hitro izboljšalo, pred tem sta se pri večini pojavila izpuščaj ali srbečica.

Pri nabiranju rastlin na splošno velja, da je najboljši čas za to v dnevih takoj po mlaju, in sicer tik prek sončnim vzhodom. Ponoči se namreč snovi, ki čez dan nastanejo v listih podajo v korenine. Po Rudolfu Steinerju rastlina ponoči vdihuje kozmične moči in jih podnevi znova izdihuje. Zato je za tiste, ki izkopavajo korenine pomembno, da jih izkopljejo še preden te znova izdahnejo kozmične moči.

Poleg tinkture se lahko uporabljata tudi čaj in prah iz zdrobljene korenine ščetice.

Za pripravo čaja vzamemo čajno žličko drobno narezane, sveže ali posušene korenine. Na hitro jo pokuhamo in pijemo na prazen želodec ali pred obroki trikrat na dan. Za čaj se lahko uporabljajo tudi listi njene rozete, sami ali pomešani s korenino.

Otroci grenkega okusa rastline ne prenašajo, zato je treba zanje posušeno korenino zmleti v prah, in sicer toliko kot je gre na konico noža, ter jo zamešati v med.

Poleg v članku omenjenih alternativnih postopkov obstaja še vrsta drugih. Vsekakor je dobro kombinirati različne vrste terapije, predvsem pa krepiti imunski sistem, da opravi z boleznijo sam – če je le mogoče.

xxx

Na svetu je kar 650 vrst klopov. Ko se razvijejo iz jajčeca (odrasla samica klopa izleže približno 3000 jajc), jih večina preide skozi tri stopnje: larve, nimfe in odrasle živali. Larva se razvije v odraslega klopa v dveh ali treh letih. Larve so velike kot pikice in se hranijo s krvjo malih sesalcev, miši, podgan, ježev, polhov in občasno tudi kuščarjev in ptic. Nimfe so velike od 1,5 do 2 milimetra. Tako larve kot nimfe imajo le šest nog, šele odrasel klop jih ima osem. Klopi ne marajo neposredne sončne svetlobe, zato se zadržujejo na temnem, najraje med listjem, v grmovju pa se povzpnejo do največ metra in pol visoko. So sicer slepi, toda s posebnimi organi na sprednjih nogah zaznajo že najmanjši premik v svoji okolici, izdihano ogljikovo kislino, vonj po potu, spremembe v svetlosti, razlike v temperaturi, in sicer tudi do nekaj stotin stopinje natančno.

Jajčeca, iz katerih se razvijejo klopi, še ne vsebujejo spirohet. S temi se okužijo larve, nimfe ali odrasli klopi šele s krvjo svojih gostiteljev, predvsem glodalcev. Spirohete, ki živijo v krvi teh živali, takoj zaznajo, kdaj začne na primer larva sesati kri živali; takoj se odpravijo tja ter okužijo larvo, nimfo ali klopa. Okuži se približno 1 odstotek larv, 10 odstotkov nimf in več kot 20 odstotkov odraslih klopov, ti pa bolj napadajo večje živali – srnjad, konje, pse in ljudi. Odstotek odraslih klopov je okužen še z virusom meningoencefalitisa. Toda navedeni podatki o okužbi klopov niso zanesljivi, nekateri strokovnjaki celo trdijo, da so na posameznih območjih (podatki veljajo za ZDA) okužene kar vse larve.

Klope pokonča tudi zelo mrzla zima. Njihova jajčeca in larve žro tudi mravlje in pajki, pa tudi ptiči, nekatere gliste, nematode, nekatere osje čebele pa celo izležejo jajčeca na klope in se z njimi hranijo.

Bolezni, ki jih prenašajo klopi

Poleg lymske bolezni (borelioze) prenašajo klopi še več drugih bolezni. Strokovnjaki menijo, da je takšnih bolezni od 120 do 800. Najbolj znane so:

− mrzlica (febris recurrens), povzroča jo prav tako spiroheta v klopu,

• babezioza (star. piroplazmoza), zbolijo predvsem živali, redkeje ljudje,
• pegasti tifus in druge sorodne vrste tifusa, ki ga prenašajo bakterije rikete,
• meningoencefalitis, povzroča ga virus v klopu.
• Druge poti prenašanja borelije
• Domnevajo, da lahko borelijo prenašajo tudi druge žuželke, ki človeku ali živali sesajo kri. V Nemčiji so že ugotovili okužbo, ki so jo povzročile bolhe, v Rusiji pa pršice, vendar je verjetnost takšne okužbe zanemarljiva. Nekateri ameriški znanstveniki domnevajo, da se lahko rastlinojede živali, na primer krave ali konji, okužijo, če se pasejo po travi okuženi z urinom, saj spirohete zlahka pridejo v mehur in urin. To je sicer malo verjetno, ker spirohete na prostem ne preživijo, če ni gostitelja. Vprašanje pa je, ali se borelija morda prenaša s človeka na človeka. S transfuzijo krvi je to vsekakor mogoče, prav tako s presajanjem organov in tudi z matere na zarodek. Raziskovalci so že našli borelijo v spermi, solzah, urinu in tudi materinem mleku. Nekateri strokovnjaki imajo celo klinične dokaze, da se borelija prenaša s spolnimi stiki in za to, da je spolni partner okuženega z borelijo vedno tudi sam okužen (Harvey, W. T. in P. Salvato 2003, 746). Raziskovalka dr. Lida Mattmann, diplomantka univerze Yale in direktorica medicinskega raziskovalnega inštituta v Michiganu, je celo prepričana, da zadostuje že najmanjši dotik za okužbo; bakterije se lahko prenesejo s pisalom, rokovanjem, kljukami na vratih in po podobnih poteh. Toda vse to še ni povsem zanesljivo dokazano.

Daja Kiari, objavljeno v reviji AURA, februar 2011, št. 268

Fotografija: Bigstockphoto.com