Ali se ljudje dandanes res zavedajo, da se strokovnjaki, ki javnost vse pogosteje opozarjajo na grozečo onesnaženost okolja, ne motijo, in da so njihova opozorila resna? Ali kdaj razmišljajo o tem, kašne bi bile trajne rešitve za ohranitev življenja na našem planetu? Se zanimajo za življenje v samooskrbovanih naravnih skupnostih? Ugledni tuji strokovnjaki namreč zatrjujejo, da je prav ekološko vaško (ekovaško) gibanje najpomembnejše sodobno in zgodovinsko gibanje, življenje v t. i. ekovaseh pa najprimernejše za zdravljenje »okolijskega raka«.

Za najstarejšo ekoskupnost na svetu velja islandska ekovas Solheimar, ki jo je leta 1930 ustanovila Sesselja Hreindís. Potem pa so se po Evropi in svetu, posebno v šestdesetih in sedemdesetih letih začele razraščati še druge večje in manjše ekovasi. Na stari celini imamo sonaravne skupnosti na Portugalskem, Madžarskem, Slovaškem, Nizozemskem, Irskem, Poljskem, Danskem, Finskem, Švedskem, Škotskem, v Islandiji, Španiji, Franciji, Švici, Italiji, Nemčiji, Avstriji, Belgiji, Angliji in Walesu. Takšne skupnosti so tudi po drugih celinah, posebno veliko jih je v Avstraliji. Strokovnjaki ugotavljajo, da se hitreje razraščajo v južnih državah, saj so tamkajšnji ljudje še vedno bolj povezani in živijo v širši družini (skupaj s starimi starši in drugimi sorodniki), zato zlahka sprejmejo tudi življenje v ekovasi.

Ljudje, ki ljubijo mir

Taksist, s katerim se že nekaj časa voziva po krajevni cesti sredi razgibane obmorske avstralske pokrajine, nenadoma zapelje levo, na peščeno gozdno cesto sredi džungle. Zdi se, ko da sva v predoru, ki pelje v drugačen svet … Že čez deset minut prispeva v ekovas – domačini so jo poimenovali Bandagen – nekakšno »državo v državi«, saj teče življenje v njej popolnoma drugače … Obstanem na robu pobočja in se zastrmim v prelepo zeleno dolino, ki se je odprla pred mano, obdano z džunglo in posejano z lesenimi hišicami. Nežne jutranje meglice se še zmeraj plazijo med hišami, saj smo sredi avstralske zime. V ozadju stojijo velikanski evkalipti, ozračje pa polnijo petje številnih ptic, cvrčanje čričkov in glasovi različnih živali. Res, čaroben svet! Po ozki stezici, ki pelje med visokimi travami (trave očitno ne kosijo!), se podam med hiše – nekatere večje, druge zgolj iz desk zbite koče, med njimi pa najdem tudi zidano stavbo in nekaj bivalnih prikolic. Številne stavbe imajo lepo urejen permakulturni vrt in sadovnjak, oba zavarovana z mrežo, ker si tukajšnje živali zelo rade privoščijo zelenjavo in sadje …

V Bandagenu, ki leži blizu mesteca Coffs Harbour (340 kilometrov severno od Sydneyja), v avstralski deželi New South Wales, sem živela kakšen mesec in spoznala marsikaj o življenju v ekološki vasi. Predvsem sem dobila občutek, da so prebivalci sproščeni, spontani in svobodni v svoji ustvarjalnosti. V vasi so živeli ljudje z različno izobrazbo, stari in mladi – nekateri so hodili v službo v bližnje mesto, drugi so prejemali državno socialno podporo (v Avstraliji je ta precejšnja) – vendar pa so vsi imeli radi mir in individualnost. Niso se vmešavali v življenja sovaščanov pa tudi sami niso želeli, da bi se kdo vmešaval v njihovo življenje. Parcele so si kupili ter hoteli ohraniti svoj svet. V druge so se vmešavali le takrat, kadar so ti povzročali težave bodisi njim ali pa vsej vasi; vendar se to očitno ni dogajalo pogosto. Zdelo se mi je, da ne razpravljajo vse dni o teh in onih dogodkih, temveč se bolj zanimajo za notranje življenje in svoje zadeve. Kadar pa je kateri od njih potreboval pomoč, so mu drugi radi pomagali.

Tujcev po navadi niso sprejemali v vas in zanje tudi niso imeli prenočišč, gostiln ipd., mene so sprejeli zgolj zaradi znančevega posredovanja. Imeli so sicer neko skupno hišo, namenjeno ekovaškim sestankom, druženju in skupnemu nedeljskemu kosilu, vendar pa ta ni bila namenjena prenočevanju tujcev. Avtomobile so parkirali na obrobju vasi in tam so bili tudi veliki zabojniki za odpadke. Nikoli nisem slišala hrupa motornih žag, vrtalnikov, kosilnic, traktorjev ipd. Ljudje so se med seboj tudi obiskovali, se družili, pogovarjali, vendar ne množično ali hrupno. Očitno so razumeli, kdaj si človek želi biti sam … Vsi so bili namreč precejšnji individualisti in so zelo cenili »svoj mir«.

Dali so mi bivališče in hrano, potem pa me pustili pri miru. Nekajkrat so me povabili na večerjo, v kino v bližnjem mestu in na obalo. Na spodnjem robu Bandagena se je namreč raztezala sanjska obala, prav takšna, kakršno vidimo na razglednicah: kilometri zlatega peska in ocean. Tudi sredi zime je bilo na plaži nevzdržno vroče, valovi pa tako visoki in močni, da so človeka, ki jih ni bil vajen, kar zalučali iz vode. Ob nevihti so bili visoki tudi do pet metrov in čudovito jih je bilo opazovati. Ptice in druge živali so si bile z vaščani tako domače, da so velikokrat prišle prav do njihovih bivališč ali celo v hiše. Kot bi čutile njihov mir in njihovo preprostost …

Ko sem vaščane povprašala, zakaj se bolj ne povežejo z bližnjimi meščani in jim na primer ne dostavljajo ekohrane ali zanje prirejajo zdravilske in duhovne delavnice, so mi odvrnili, da so se v Bandagenu naselili zaradi miru, saj nočejo, da bi jih kdo motil. Redki prebivalci te ekovasi pa so vendarle sodelovali z okoliškimi prebivalci – vodili so jih na trekinge po okoliški džungli. Bandagen je bil res prostor, primeren za kontemplacijo, meditacijo, globlje zdravljenje in preobražanje osebnosti. V vasi ni bilo slišati nezdravih, ušesa parajočih zvokov: ne hrupa ne vpitja ali zvokov avtomobilskih motorjev in drugega brnenja. Čudovito območje so prežemali le blagodejni zvoki narave (takšni, kakršne poslušamo na nekaterih zgoščenkah): šum valov, šelestenje listov in trav, pihljanje vetra in petje ptic.

Škotsko naravno zatočišče

Findhorn, znano severnoškotsko ekovas, sem obiskala le za nekaj dni, vendar sem videla dovolj. Spoznala sem, da si tudi tamkajšnji naseljenci želijo le eno: miru in nevmešavanja v svoje zadeve, ne pa hrupa, smoga in zapletenega življenja. Prihod v Findhorn je bil nekaj posebnega: ko sem sredi prijetnega sončnega dne pešačila do ekovasi (avtobusi tja namreč ne vozijo), se je od nekod nepričakovano pripodila huda nevihta. V trenutku me je zagrnila zavesa dežja, tako da nisem videla niti meter pred seboj, veter pa me je skoraj odnesel. Pozneje so mi nekateri ljudje, ki so hoteli obiskati to ekovas, pripovedovali, da so doživeli prav takšno nenadno nevihto in se zaradi nje – obrnili … Ampak mene nevihta ni odgnala. Poleg tega se je od nekod nenadoma prikazal majhen avto, voznica, ki je pokukala skozi šipo, pa me je vprašala, ali grem v Findhorn. Ko sem prikimala, me je povabila, naj prisedem, bila je namreč prebivalka ekovasi. Hitro sva prispeli v vas.

Bila sem tako mokra, da je kar teklo od mene, vendar to ni bilo pomembno, zdelo se je, da to prav sodi k obisku ekovasi. Dekle, ki me je pripeljalo, je vprašalo, ali sem napovedala svoj obisk. Odkimala sem. »Potem pa boš težko našla prenočišče!« je rekla. »Naključnih obiskovalcev po navadi ne sprejemamo; obiščejo nas le napovedani ljudje, ki se nameravajo udeležiti kakšne duhovne, ekološke in druge delavnice.« Razmišljala je, potem pa rekla: »Delam v tukajšnji trgovini in tam so na oglasni deski včasih tudi listki, da kateri od vaščanov oddaja sobo …« Ko sva pogledali na oglasno desko, mi je začudeno dekle povedalo, da je na njej vendarle listek (očitno je takšnih, ki oddajajo prenočišča zelo malo!) – in na njem je pisalo, da neka gospa oddaja sobo za nekaj dni. Napotila sem se k nizki leseni hišici, ki mi jo je pokazala nova znanka. Mo Willet je bila je priletna gospa, ena od prvih naseljenk te škotske vasi. V njeni hiški je vladal popoln mir … Rekla je, naj se najprej najem – naj pač vzamem, kar mi prija – potem pa pridem v njeno sobo. Zaradi težav z nogami je bila namreč v postelji. Ko sem jo obiskala, sva se nekaj časa prijetno pogovarjali, potem pa je nakazala, da si želi biti sama in naj pač počnem, kar hočem.

Dež me je še vedno prijetno umival (le zakaj naj bi imela dežnik?!), ko sem se sprehajala po tamkajšnjih potkah, ki so se vile med lepo urejenimi, domiselno oblikovanimi hišicami. Prispela sem do nizkega kamnitega zidu, ki je očitno obdajal ekovas, ga preplezala in se znašla v čudovitem morju visokih trav. Nekaj dni sem uživala neizmeren vaški mir, tihoto, ki si jo lahko slišal šepetati … In seveda nenehno škrabljanje škotskega dežja in pihljanje vetra – zvoka, ki tako zelo pomirjata um in ljubkujeta srce. Mo me je seznanila z nekaj ekovaščani in me v nedeljo povabila na srečanje, in tam smo peli pesmi verske skupnosti iz Taizeja. Vsi smo bili v devetih nebesih. Še bolj čudovito je bilo, da so se ljudje po petju razšli v tišini ali pa se zgolj pridušeno pogovarjali. Podali smo se tudi na obalo, saj Findhorn leži blizu obale Severnega morja. Tam smo si lahko nabrali čudovite kamne – številni prebivalci so jih imeli na vrtu ob ribnikih.

Ko sem zapustila Findhorn, ki je na prvi pogled precej drugačen kakor Bandagen, sem ugotovila, da se vasi v resnici ne razlikujeta. Vaščani ene in druge živijo ekološko, čisto, poduhovljeno in umirjeno. Vsi so precejšnji individualisti, občudovalci narave in duhovni iskalci. Morda so prebivalci škotske vasi le bolj gospodarsko usmerjeni, saj je v tej ekovasi vedno precej duhovnih in drugih delavnic, Findhornčani imajo tudi svoja ekološka polja, knjižno založbo in še marsikaj. S turbinami na veter pridobivajo tudi elektriko. Obe vasi sta bili čisti, zabojniki za odpadke pa postavljeni pred vstopom vanju. Tudi v škotski ekološki skupnosti so avtomobili čakali pred vasjo, po vasi pa so se ljudje vozili s kolesi.

Čarobni Wales

Prijateljica Lucy me je povabila v majhno ekološko skupnost na kmetiji pri waleškem mestu Carmarthen, kjer je živela že nekaj let. Wales me je privlačil s svojo čarobnostjo, želela pa sem videti tudi Carmarthen, za katerega pravijo, da je najstarejše waleško mesto, in si na kmetiji privoščiti nekaj miru. Ko sva prispeli, me je lastnica kmetije premerila s pogledom, potem pa dejala: »Lahko ostaneš, kolikor časa želiš in delaš, kar hočeš.« Dala mi je sobo in me pustila pri miru.

Kmetija je bila čudovita: stara kamnita waleška hiša in gospodarska poslopja so stala sredi travnikov, obdanih z gozdom. Tudi tukaj sta gospodovala tišina in mir, poslušali smo lahko zavijanje novembrskega vetra in se poglabljali v svojo notranjost. Na kmetiji so živele tri ženske in dva otroka. Lastnica, londonska zdravilka, se je semkaj z majhnima sinovoma preselila pred nekaj leti, potem pa k sobivanju povabila še dve dekleti: Grkinjo in londonsko učiteljico Lucy. Življenje v hiši je potekalo skladno in mirno. Ženske so si razdelile opravila in skrb za otroka tako, da je vsaka delala tisto, kar jo je najbolj veselilo. Poleg nujnih opravil so imele dovolj časa, da so si lahko privoščile veliko samote, meditacije, umetniškega ustvarjanja in prijetnih pogovorov. Lastnica je imela včasih na kmetiji tudi duhovne delavnice, sicer pa so prebivalke uživale v samoti.

Z Lucy sva obiskali tudi mesto, vsi skupaj pa smo na angleški praznik Guy Fawkes Night (v spomin na neuspeli napad Guya Fawkesa na kralja – 5. novembra 1605) odšli na praznovanje s prebivalci v okolišu. Na kmetiji sem ostala nekaj tednov in – čeprav sem bila tako rekoč ves čas z drugimi ljudmi – sem se počutila zelo svobodno. Lahko sem se naužila sprehodov po čisti naravi, samote, meditacije, počitka … Odšla sem kot prerojena, polna moči in novih življenjskih ciljev. Sredi prijetne sonaravne skupnosti, v kateri domujejo tišina, svoboda in nenasilno, spontano sodelovanje, človek namreč lahko v sebi odkrije marsikaj novega …

Ekološko vaško (ekovaško) gibanje

Strokovnjaki za družbena gibanja, filozofi in sociologi se strinjajo, da je prav ekološko vaško (ekovaško) gibanje najznačilnejše in najpomembnejše sodobno in zgodovinsko gibanje. Sociolog Ted Trainer z avstralske univerze New South Wales je namreč dejal: »Ali pretiravam, če trdim, da je to gibanje najznačilnejše za dvajseto stoletje? Mislim, da ne …« Tudi Robert Rosenthal, profesor filozofije na Hanover Collegeu, v Združenih državah Amerike, poudarja pomembnost ekovasi: »Menim da so prav ekovasi in širša družbena gibanja, povezana z njimi, najpomembnejše in najobetavnejše gibanje v vsej zgodovini.« O izrazih ekovas in samooskrbovana skupnost so prvič spregovorili na konferenci leta 1995 v Findhornu – beseda ekovas se je udeležencem namreč zdela primernejša od izraza ekokomuna. Po konferenci se je porodilo ekovaško gibanje: petindvajset ljudi iz različnih držav je ta izredni svetovni dogodek zaznamovalo in ustanovilo Svetovno omrežje ekovasi (Global Ecovillage Network). V omrežje se je povezalo na stotine majhnih ekoloških skupnosti, ki so imele skupen interes, vendar pa se med seboj niso poznale.

Tako se je rodilo gibanje za nov življenjski slog, ki je precej pomembnejše, kot bi si mislili. Je namreč svetovni pojav – odzivanje zavednih ljudi na nevarnost nadvlade svetovnih ekonomskih združb nad malimi samooskrbovanimi kmetijskimi skupnostmi. Ekološko vaško gibanje se je razvijalo tiho: skupine zavednih ljudi so vsepovsod po svetu gradile majhne, samooskrbovane skupnosti. V ekovasi so se naselili ljudje, predani zamisli o sonaravnem življenju, ki so uresničevali to, kar so govorili. Ekovaške skupnosti so predstavili kot najprimernejši model, po katerem bi lahko – če bi se kdaj v resnici zrušile svetovne družbene strukture in bi okolje hudo propadlo – zaživeli vsi ljudje.

Ekoskupnosti so mikrokozmos v makrokozmosu, in majhne sonaravne vasi na manjših območjih (najboljše, da živi v njih zgolj od 50 do 400 naseljencev). V popolni ekovasi ljudje skupaj rešujejo težave skupnosti: iščejo najboljše rešitve za samooskrbovanje, mirno poravnavajo spore, v vasi ustvarjajo delovna mesta ter priskrbijo varstvo in šolanje za ekovaške otroke, ali pa zgolj skupaj mirno živijo v naravi. V nasprotju s splošno znanim zahodnim življenjskim slogom (v njem prevladujejo majhne družine, oddaljenost med delovnim mestom in domom, ločenost med revnimi in bogatimi, kriminal in življenje, ki je izpostavljeno nenehnemu strahu in stresu) ponuja model sonaravnih skupnosti najboljšo rešitev za prihodnost človeštva in najprimernejšo ozdravitev »okolijskega raka«

Samooskrbovane skupnosti so raj

Glede ekovaškega življenjskega sloga – skupnega življenja z drugimi – se pogosto porajajo dvomi … Številni ljudje, ki bi si želeli živeti v sonaravni skupnosti (kmetiji) ali ekovasi, si svojega cilja ne upajo uresničiti prav zato, ker se bojijo, da bi zaradi tega izgubili individualnost in postali le orodje celotne skupnosti (strah, da jim bo kdo vzel svobodo razmišljanja, gibanja, bivanja, samoodločanja; da bodo izgubili notranji mir, tišino, svoje »samotne urice«, pretanjeno notranje čutenje, ustvarjalnost, čas za meditacijo, molitev, duhovno prakso ipd). A to so seveda le neutemeljeni strahovi …

Ko sem dodobra razmislila o življenju v vseh treh opisanih ekoskupnostih, sem spoznala, da so v resnici raj za individualiste. Ekovasi so najprimernejše za ljudi, ki imajo radi samoto in jo potrebujejo za občutek svobode, izražanje svojevrstne ustvarjalnosti, nenasilno sodelovanje z drugimi in modro, ljubeče poravnavanje vaških sporov. Ekovas je po eni strani prav takšna, kakor vse druge skupnosti ali domovanja, saj se morajo ljudje v vseh vaseh in domovih prilagajati drug drugemu ter skrbeti za območje in dom, v katerem živijo. Tudi ekovaščani se v tem prav nič ne razlikujejo od drugih vaščanov. Razlika med ekovaščani in prebivalci navadnih vasi je namreč predvsem v kakovosti bivanja: so drugače notranje usmerjeni, imajo svojevrstno naravnanost, zavedanje, potrebe, želje (to pa ne pomeni, da so boljši, marveč le različni od drugih!). Po navadi jih zanimajo tudi stvari, ki niso na splošno sprejete: ekokmetijstvo, ekohrana, vegetarijanstvo in duhovnost, radi imajo neonesnaženo naravo, individualnost, nenasilje, mir, tišino, svobodo ipd. V vseh treh skupnostih, ki sem jih obiskala, se ni na primer nihče zanimal za to, kako je kdo oblečen … Bolj sta jih zanimali njihova notranjost in narava. Nihče ni maral hrupnega, pijanega veseljačenja in nenehnega vmešavanja v tuje zadeve. Vsi so si želeli imeti predvsem mirno sonaravno bivanje.

Res je, da je na svetu tudi več ekovasi in ekokmetij, ki so ideološko usmerjene – njihovi prebivalci so zavezani nekemu strogemu verskemu ali duhovnemu cilju in živijo po določenih pravilih. Vendar pa vsi vemo, da so pripadniki duhovnih in verskih skupnosti zmeraj živeli po strogih pravilih, in prav zato gojijo takšna pravila tudi v svojih ekoloških skupnostih. Sicer pa prav tako kakor v drugih ekovaseh tudi v ideoloških skupnostih živijo po sonaravnih načelih, imajo radi tišino, nenasilje in mirno sožitje.

Elena Danel, objavljeno v reviji AURA št. 293, januar 2014

Fotografija: Bigstockphoto.com – Ekovas Mokra Gora, zahodna Srbija, ki jo je zgradil Emir Kusturica