Gozdar in učitelj permakulture Janez Božič pravi, da ni nič lažjega kakor gojiti limone na stopnišču v bloku. Razlaga, da je permakultura več kot le način gospodarjenja z zemljo. Je življenjski slog in skupek vrednot, ki jih lahko vpeljujemo v vsakdanjik kjer koli: v mestih, na podeželju ali v ekovaseh.

Permakultura se je začela uveljavljati v Avstraliji, leta 1970 sta jo utemeljila Bill Mollison in David Holmgren. Že v tistem času sta namreč opazila pasti konvencionalnega kmetovanja. »Najprej je bila permakultura le permanentna agrikultura. V tistem prvem obdobju so ‘permakulturniki’ zasnovali tudi permakulturni izobraževalni sistem, zato večina permakulturnih učnih prijemov še vedno temelji na zgledih pridelovanja hrane, čeprav pomenijo permakulturna načela veliko več kakor samo pridelavo zdrave hrane,« razlaga Janez Božič.

»Permakulturniki« so kmalu spoznali, da se ni smiselno ukvarjati le s trajnostno pridelavo hrane v »netrajnostni družbi« in prav zato začeli načela permakulture vpeljevati tudi na druga področja življenja: v pridelavo energije, skupno bivanje, medsebojno trgovanje. Tako se je razvila permanentna kultura. Permakultura tako ni bila več vezana na pridelavo hrane – in tako v sklopu urbane permakulture razvijamo znanje o tem, kako lahko po permakulturnih načelih živimo tudi v mestih. »Permakultura navadno ne spodbuja ‘bežanja iz mest’, torej tega, naj bi stanovanja v mestih prodali in se preselili na vas, saj imajo vasi prav tako svoje prostorske omejitve in ne bi prenesle pretirano veliko meščanov,« razlaga moj sogovornik. »Permakultura namreč omogoča, da lahko vpeljemo spremembe kar v prostor, v katerem živimo. Te spremembe izpolnijo vsaj del naših potreb, in zanesljivo – številne želje.«

Permakultura sredi mesta

Moj sogovornik pravi, da lahko vedno uporabljamo permakulturna načela tam, kjer živimo. Kako naj torej zaživimo permakulturno sredi mesta ali velemesta? »Permakultura se lahko razvija povsod, torej tudi tam, kjer živimo. Najpomembnejše je, da najprej poskrbimo za fekalije, v svojih domovih moramo urediti kompostna stranišča. Če živimo v svoji hiši, si lahko navadno stranišče preuredimo in si sami zgradimo kompostno ali svojo čistilno napravo – potem bomo vse fekalije (te so naša energija ali tok, ki teče skozi naš sistem), zadržali doma. S temi fekalijami lahko pognojimo drevesa,« razlaga Janez Božič, in trdi, da so človeške fekalije primerne za gnojenje dreves, ne pa njive ali vrta.

»Vprašanje fekalij pa moramo vsekakor rešiti tudi v blokovskih stanovanjih,« razlaga Janez Božič. »Če živimo v stanovanju, si seveda ne moremo zgraditi čistilne naprave sami, lahko pa si kupimo kompostno stranišče in ga namestimo v klasični kopalnici – takšna stranišča prodajajo tudi v Sloveniji. Če bodo ljudje poskrbeli za svoje fekalije, planet ne bo imel težav z onesnaževanjem. Če se namreč fekalije zbirajo v zbiralnikih in potem spuščajo v reke (četudi so na rekah številne čistilne naprave), pomenijo zgolj energijo, ki jo dodajamo v neki naravni sistem. Ta naravni sistem s to energijo nima kaj početi, mi pa jo pogrešamo v svojem sistemu. Ko na primer pojem jabolko, si iz svojega sistema vzamem nekaj energije in ta se po mojem telesu s fekalijami vrača v tla, na katerih pridelujem hrano.«

V stanovanju lahko ravnamo permakulturno tudi z drugimi rečmi, predvsem pri ločevanju odpadkov. »Že samo papir lahko ločujemo na odpadnega, na revije, ki bi jih mogoče prebrali tudi prijatelji, na papir, s katerim lahko podkurimo ali zlagamo origami, itn. In navsezadnje: tudi v mestih lahko pridelujemo naravno hrano. Kajti res ne vem, kdo si je izmislil, da urbanizacija zmanjšuje površine za pridelavo hrane … To seveda ni res, saj je površina hiše neprimerno večja kakor površina, na kateri stoji hiša, že sama streha je navadno večja od površine parcele. Poleg tega ima hiša še štiri fasade – in vsako od teh lahko ozelenimo,« razmišlja moj sogovornik.

To, da stanujemo v šestem nadstropju stolpnice, nas nikakor ne more ovirati, da na okenski polici ne bi pridelovali naravne in zdrave hrane. In ne le na okenski polici, temveč tudi na balkonu. »Nekoč sem imel na balkonu celo kompost. V bloku tudi ni težko posaditi buč, saj rastejo tako rekoč povsod. Ko sem jih nekoč posadil na balkonu, so visele čez dve nižji nadstropji in tehtale kar tri kilograme. A ker so v vetrovnem vremenu bingljale, so jih moji spodnji sosedje porezali, saj so jih očitno motile.«

V mestu torej lahko živimo permakulturno. »Permakulturno izobraževanje poteka navadno sicer po zamisli o neki idealizirani kmetiji … To je dobro in razumljivo, hitro in preprosto. Na sklenjenem življenjskem prostoru laže živimo po permakulturnih načelih, v kompleksnem okolju, na primer v blokovski soseski, pa je to težje, za to potrebujemo veliko permakulturnega znanja in ‘celega človeka’. Več ko je stranskih vplivov, težje predvidimo celotno dogajanje. V urbanem okolju pa je veliko stranskih vplivov. V mestu je vse zelo prepleteno. Tudi socialna okolica je v mestu močnejša, zato se nam napake zelo hitro maščujejo. Res pa je tudi, da v bloku lahko veliko dobrih sprememb uveljavljamo po hišnih svetih – le malce poguma je treba imeti – sodelovati moramo z okolico in jo razvijati.«

Moj sogovornik meni, da bi v blokih in stolpnicah lahko imeli celo ekonaselja: »O tem skorajda ne govorimo … Ni se nam treba seliti v oddaljena ekonaselja, veliko boljše bi bilo, če bi ekonaselja organizirali kar tam, kjer živimo, tudi v mestnih blokih. Na blokovskem hodniku in stopnišču smo pogosto, zato bi tam lahko gojili velike količine limon, saj je veliko steklenih površin. V našem bloku imamo na primer sedem nadstropij in stopnišče z okni, okoli katerih ne raste prav ničesar – in prav to okolje bi bilo primerno za nasade limon. Na vsakem stopnišču in v vseh slovenskih blokih bi jih lahko imeli.«

Permakultura – povezovanje in notranje vedenje

Po načelih permakulture naj bi se najprej povezovali predvsem z neposrednim okoljem in se postopno oddaljevali v okolico. »Kot vidite, je ta filozofija precej ‘zemeljska’, zato se je permakulturno delo z zemljo od začetkov – permakultura se je porajala kot upor proti konvencionalnemu kmetijstvu – razširilo tudi v arhitekturo, urbanizem, družbena razmerja, finance, energijo, itn.«

Žal pa »permakulturniki« zelo težko sodelujejo z znanstveniki, saj zaradi »širine« permakulture to ni mogoče. Ali bo permakulturo sploh mogoče kdaj znanstveno vrednotiti? »Upam, da ne,« pravi moj sogovornik. »Kajti znanstveni prijem je popolnoma nasproten permakulturnemu.«

Permakulturni prijem je izkušenjski: »Pri tem ničesar ne dokazujemo, saj ta prijem izvira iz notranjega, intuitivnega vedenja. To je preprosto,« pravi Janez Božič, »vsi na primer vemo, da je babičin vrt donosnejši od stričeve pšenične njive. Toda to težko dokažemo. Znanstveno dokazovanje tega je tudi nepotrebno in predrago. Znanost deluje po načelu natančnega vrednotenja vloženega in pridelanega. Pri tem se omejuje na energijske vložke, zanemari pa čustveno sestavino vrta. Stric ima na svoji pšenični njivi na primer ničelno čustveno komponento, babica pa na vrtu skupaj z vnuki zasluži čisto ‘desetko’. Čustvena toplina, ki jo daje babičin vrt, je torej tisto, kar je pri permakulturi pomembnejše od samega pridelka (npr. od kalorične vrednosti kompota). Znanost zanemari tudi to, da vrt babico ohranja pri življenju (četudi so zdravniki že zdavnaj obupali nad njenim zdravjem), da povezuje družino, da se na vrtu veliko ljudi rekreira in sprošča, da imajo tam stik z naravo in se pri delu na vrtu ohranja in prenaša veliko znanja, ki bi se sicer izgubilo. Če bi torej hoteli permakulturo znanstveno opredeliti, bi jo morali razstaviti na tako majhne koščke, da to potem sploh ne bila več permakultura.«

Slovenci so »permakulturniki«

Kako in koliko se s permakulturo ukvarjamo Slovenci? Je res, da pri nas ne moremo uveljavljati vseh permakulturnih načel? »Večina literature, ki opisuje permakulturo, je še vedno avstralske – opisuje permakulturna načela in recepte. Če proučujemo recepte, kmalu opazimo, da marsikateri od teh v Sloveniji ni uporaben. Z recepti so pač težave že pri prenašanju z vrta na vrt, kaj šele s celine na celino. Na svojem vrtu na primer lahko delamo vse tako kot naša soseda (sledimo njenim receptom), vendar nam zelenjava kljub temu ne bo uspevala tako dobro kakor sosedi … Avstralsko okolje je pač zelo posebno, a tudi naše, slovensko, je posebno, saj je alpsko in ker smo Slovenci vanj vpeti, tudi razmišljamo svojevrstno. Lahko se torej strinjamo, da permakulturni recepti niso (vedno) prenosljivi. Prenosljiva pa so vsa permakulturna načela, še posebno temeljno, etično načelo, ki ‘permakulturnike’ zavezuje k skrbi za skupnost, za okolje in k pravični delitvi presežkov.«

V Sloveniji se s permakulturo ukvarja že več tisoč ljudi, številni izmed njih pa jo uresničujejo spontano; čeprav ne poznajo permakulturnih načel, nevede postavljajo permakulturne sisteme. Pri nas poteka tudi veliko permakulturnih poskusov: »Opravljajo jih ljudje, ki so spontani ‘permakulturniki’, in tudi tisti, ki so se naučili permakulture na različnih delavnicah in predavanjih. Vsi skušajo ustvariti nove projekte, in tisti, ki jim to uspe, nehote širijo permakulturno znanje.«

Janez Božič je osemnajst let delal kot gozdar, pred nedavnim pa je »normalno službo« zapustil ter se posvetil permakulturnemu delovanju in poučevanju. Ali morajo vsi ljudje, ki se ukvarjajo s permakulturo, zapustiti svoja delovna mesta? »Nikakor! Kajti permakulturna načela lahko uporabljajo tudi tam, kjer so zaposleni – tudi v službi lahko ločujemo odpadke … Permakultura se torej ne konča na hišnem pragu. Veliko težje pa je, če želimo permakulturna načela uveljavljati kot zaposleni, tam, kjer delujemo – navadno zadenemo ob konvencionalno razmišljanje …«

Če se zavedate ali ne: permakultura bo vsekakor spremenila vaše mišljenje in življenje. »In če si sprememb življenjskega sloga ne želite, je morda boljše, da se ukvarjate s čim drugim kakor s permakulturo,« še dodaja Janez Božič. Permakulture ne vsiljuje nikomur, vsakemu pa takoj in odkrito pove, za kaj se zavzema. Meni, da je veliko boljše, če ljudi s svojim drugačnim in morda za marsikoga nenavadnim razmišljanjem seznanimo čim prej, saj lahko tako preprečimo marsikateri nesporazum.

xxx

Obisk in pogovor z Janezom Božičem je potekal v pravem permakulturnem slogu, na njegovem posestvu v Črešnjicah blizu Otočca, sredi divje in neokrnjene narave, v zavetju starih sadnih dreves, na travnati preprogi, polni divjih zelišč in t. i. visokih gred (narejenih iz komposta, vejevja, dračja, listja in zemlje). Med pogovorom je postregel z domačim posušenim sadjem, domačim jabolčnim sokom in vodo iz bližnjega izvirka, pravzaprav potočka sredi gozda. (Potoček je med drugim uporabljal tudi kot hladilnik, saj je v njem ohladil sok, s katerim je postregel.)

Mojega sogovornika, ki sicer živi v šestem nadstropju stolpnice v Novem mestu, je sonaravno delo z zemljo pritegnilo že v zgodnjih najstniških letih: »Kot štirinajstletnik sem se vpisal na srednjo gozdarsko šolo in se nezavedno začel seznanjati s sonaravnim gozdarstvom, ki ga je utemeljil profesor dr. Dušan Mlinšek z Oddelka za gozdarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani. Sonaravnost namreč pomeni, da opazujemo procese v naravi in jih potem skušamo zavestno posnemati pri gospodarjenju z gozdom, pri kmetovanju ali vrtičkarstvu. V srednji šoli in pozneje na biotehniški fakulteti, na oddelku za gozdarstvo, sem že opazil, da ljudje polovico gozdov naše države – po zaslugi gozdarjev – obdelujejo sonaravno, drugo polovico pa prav nasprotno. Takrat smo z družino zasadili tudi sadovnjak in v njem sem se prvikrat preskušal v obdelovanju sadnega drevja. V sadovnjaku sta se soočila dva pogleda: sonaravni, torej moj, in konvencionalni, stričev. Takrat sploh nisem vedel, da obstaja kakšno naravno kmetovanje ali biodinamično in permakulturno delo s tlemi. Stric je seveda na drugi polovici sadovnjaka uveljavil konvencionalno obdelavo. Naš družinski sadovnjak je bil zato dvoličen: na enem delu so ga obdelovali konvencionalno, na drugem pa smo ga obdelovali po nekakšnih samosvojih sonaravnih zamislih, ki so se takrat opirale na slovensko tradicionalno kmetovanje ali sadjarstvo (s starimi sortami, visokodebelnimi drevesi itn.). Pri delu s sadnimi drevesi sem nevede upošteval tudi nekaj permakulturnih zamisli. Zdaj, po toliko letih, ko je moj oče že prileten, in ne more več obdelovati sadovnjaka, je moj del sadovnjaka kljub temu preživel, konvencionalno obdelani pa je propadel.«

S permakulturo se je Janez Božič seznanil šele med študijem na biotehniški fakuleti: »Profesor Anko mi je namreč nekoč pisal o delovanju društva Kortina – takrat ga je vodil Brane Žilavec – v katerem so se prav tedaj ukvarjali s projektom vpeljevanja permakulture v Slovenijo. V društvu sta bila zaposlena Borut Petrović Jesenovac in Slavica Jesenovac Petrović, ki sta pri nas organizirala permakulturne tečaje. Na prvem je predaval profesor Declan Kennedy iz Nemčije, nekdanji univerzitetni profesor arhitekture in urbanizma. Ko se je seznanil s permakulturo, je želel doseči, da bi na fakulteti, kjer je služboval, predavali tudi permakulturo; to mu seveda ni uspelo, saj permakulture niso mogli uvrstiti v univerzitetni program. Zato je Kennedy delo na fakulteti opustil in postal učitelj permakulture. Posvetil se je delu v ekonaselju, kjer bivata skupaj z ženo Margit, tudi univerzitetno predavateljico. Kennedyjeve delavnice, ki je potekala v Jeruzalemu v Slovenskih goricah, sem se udeležil maja 1995. Učenje – potekalo je ves teden – je bilo zelo intenzivno. Vsi, ki smo se delavnice udeležili, in se prej nismo poznali, smo postali dobri prijatelji. Potem smo skupaj organizirali še druge podobne tečaje in na številnih sem sodeloval tudi kot prevajalec.«

Pozneje je moj sogovornik potoval in obiskal tudi različne permakulturne projekte v Evropi in Združenih državah Amerike. »Obiskal sem najmanj dvajset ekovasi po svetu. Zanimiva je na primer nemška ekovas Lebensgarten, v njej vsako jutro prebivalci skupaj plešejo v krogu. Imajo trgovino, kjer menjavajo ekološke pridelke, skupno kuhinjo in skupne električne avtomobile. V tej in tudi v vseh drugih ekovaseh, kjer sem bil, sem opazil veliko otrok. Tamkajšnji naseljenci navadno delajo doma, ukvarjajo se s kakšnimi posebnimi poklici (sam sem živel pri človeku, ki je predvajal glasbo novorojenčkom). Ekonaselja so navadno tudi drugačna od komun –   zelo zaprtih skupnosti, omejenih z več pravili in odmaknjenih od ‘navadnega sveta’. Ekovasi niso tako zelo podrejene pravilom, ne tako samozadostne, v njih živijo ljudje različnih nazorov in precej bolj sodelujejo z ‘navadnim svetom’. Komuna združuje ljudi podobnih načel, ekovas pa ljudi različnih načel, za obe skupnosti pa je značilen svojevrsten naravni način bivanja in pridelovanja hrane. Ekonaselja so bolj kakor komune vpeta v okolico, torej sodelujejo z ‘navadnimi ljudmi’. To se mi zdi zelo dobro, saj le tako lahko svoje zamisli prenašajo drugim. Kajti ekologija in zdravo življenje nam nista dana zato, da bi se zaprli na svoj hektar zemlje in se umaknili od ljudi, temveč zato, da bi z drugimi ljudmi navezali stike.«

Pred trinajstimi leti je začel o permakulturi predavati tudi sam: »Tedaj sem bil še zaposlen, zato sem imel le večerna predavanja, sčasoma pa sem se permakulturi vse bolj posvečal in tako začel prirejati tudi permakulturne delavnice ob koncu tedna. Aprila letos sem organiziral in vodil tudi osnovni permakulturni tečaj, ki pomeni nekakšno uradno izobraževanje v permakulturi.« Njegove delavnice in predavanja navadno obiskujejo prebivalci mest, ki razmišljajo o selitvi v vaško okolje, veliko je tudi mladih družin z otroki. Udeležujejo se jih ljudje vseh starosti in obeh spolov. Veliko je tudi takšnih, ki imajo svoje vrtove, vendar ugotavljajo: Čeprav na vrtu pridno delajo in jim vrt dobro rodi, to ne prinaša dobička, pa še drago je. Konvencionalno vrtnarjenje je včasih res drago, drage so sadike, razpršila za zatiranje uši itn. Za toliko denarja bi lahko kupili nekaj kilogramov zelenjave na tržnici ali v trgovini.«

Permakulturno izobraževanje obnovi v ljudeh znanje, ki ga že imajo. Janez Božič pravi, da ljudi sploh ne uči, da pravzaprav ni učitelj, čeprav ima takšen naziv. »Permakulturna delavnica oplemeniti v ljudeh že pridobljeno znanje, bodisi o kmetovanju, vrtičkarstvu ali graditvi ekohiš itn. Na vsaki delavnici se sam naučim celo več kakor pa obiskovalci.«

Elena Danel, objavljeno v reviji AURA, september 2011, št. 265

Fotografija: Elena Danel