Zavijanje sirene. Mimo ustavljene kolone vozil hiti reševalno vozilo. Spet se je nekdo ponesrečil. Morda se bo dalo še pomagati, samo če se zemeljska usoda ponesrečenega ni iztekla.

V bolnišnici čakajo tudi bolniki, katerih življenje se končuje in je odvisno od organa drugega človeka. Morda bo priložnost za novi organ nastala že naslednji trenutek? Morda je pravkar ponesrečeni tisti, ki bo komu omogočil podaljšanje življenja?

 

Polemična meja med življenjem in smrtjo

Velika večina ljudi ne ve, da neparni organ (srce, pljuča ali jetra) mrtvega človeka, torej človeka, ki mu srce ne bije več in on ne diha, ni uporaben za presaditev. Neparni organ morajo zdravniki, ki presajajo organe, odvzeti človeku, ki mu srce še bije, človeku, ki še diha, in to velja večinoma tudi za ledvice. Zelo zaželeno je, da bi bili tako odvzeti tudi drugi organi.

Mislimo, da vemo, kdaj je človek mrtev. Po merilih, splošno veljavnih po vsem svetu, je to približno tedaj, ko ne zaznamo več njegovega diha in srčnega utripa. Toda to merilo ne velja pri delu zdravnikov transplantacijske medicine. Po tako imenovanih harvardskih merilih razglašajo od leta 1968 za mrtve tudi ljudi, ki še dihajo in jim bije srce, medicinske naprave pa ne zaznavajo več delovanja skorje velikih možganov. Pred tem usodnim letom so takšni nesrečniki še veljali za umirajoče in so jih medicinske naprave morale ohranjati pri življenju, po tem letu pa ireverzibilna koma v bolnišnicah večine zahodnih držav pomeni tudi možgansko smrt in s tem možnost za presaditev organov.

 

Sporni poskus uzakonitve v slovenskem parlamentu

Seveda se ob tem vsem dobronamernim ljudem poraja veliko vprašanj in pomislekov. Ali je res pravično ljudi, pri katerih medicinske naprave pokažejo, da približno deset odstotkov njihovih možganov ne deluje, razglasiti za mrtve? Kaj je s preostalimi deli možganov – ali tudi ti ne delujejo? Ali res ni mogoče, da takšen človek ne bi živel? Kaj če je naprava pokvarjena in kaže narobe? Ko je neparni organ odvzet, pa seveda poti nazaj ni.

Prav v zadnjem času Odbor za zdravstvo Državnega zbora, po predstavitvi problematike o darovanju organov direktorice Zavoda Slovenija-transplant dr. Danice Avsec Letonja, pripravlja med pozitivnimi ukrepi, da bi bilo v tej občutljivi medicinski dejavnosti čim manj zlorab, tudi sporni ukrep in sicer uzakonitev domnevne privolitve v »darovanje« organov. To pomeni, da bi lahko v bolnišnicah, ob medicinsko ugotovljeni »možganski smrti« bolnika ali poškodovanca, zdravniki odvzeli organe umirajočemu brez privolitve svojcev, če možgansko »mrtva« oseba, tedaj ko je še živela, ni izjavila, da svojih organov ne želi darovati, in bi to zapisali v ustrezen register. Do zdaj je bilo uzakonjeno prav nasprotno načelo, vendar sta pritisk in lobiranje zdravnikov transplantacijske medicine na spremembo zakona izjemno velika, saj skušajo zagotoviti čim več novih organov. Tudi s sklicevanjem na ljubezen do bližnjega. Ali umirajoči in njihovi svojci niso bližnji? Ali umirajoči nimajo pravice umreti v miru in nerazrezani? Kaj je narobe z zdaj veljavnim zakonskim določilom, po katerem so zdravniki dolžni pridobiti privolitev svojcev, razen tega, da ne zagotavlja dovolj »organov«? Bomo torej ljudje v današnji vse bolj odtujeni družbi, v kateri postajamo na vseh področjih čedalje bolj številke, tudi v bolnišnicah le še skladišča rezervnih delov?

Vsem članom odbora slovenskega parlamenta smo poslali v branje knjigo nemške avtorice Renate Greinert Rdeča zanka, da bodo lahko dobili še drugačen vpogled v to občutljivo problematiko.

Daja Kiari, objavljeno v reviji AURA, junij 2009, št. 238

Fotografija: Bigstockphoto.com