Dr. Namdol Lhamo, zdravnica tibetanske medicine, ki deluje tudi na Mednarodnem inštitutu za višje tibetanske študije v Hüttenbergu, na avstrijskem Koroškem (tam v ordinaciji svetuje zdravljencem in vodi seminarje o tibetanski tradicionalni medicini), pravi, da je telesna blaginja vsakega bolnika zelo odvisna prav od blaginje njegovega uma: »Celo pri zdravljenju diabetesa je medsebojna povezava med umom in telesom pri našem načinu zdravljenja že zelo dolgo poudarjena.«

 Kakšna je povezanost med tibetansko medicino in tibetansko filozofijo in religijo? Ali je medicina del tibetanske religije?

Da, vsekakor, tibetanska medicina temelji na tibetanski budistični filozofiji in kulturi. V tej medicini so namreč zajeti mnogi koncepti budistične filozofije, kot na primer: nesebičnost, karma, etične vrednote itn. Vsi omenjeni koncepti so zelo pomembni pri zdravniški praksi vsakega tibetanskega zdravnika.

Tudi številni drugi teoretični koncepti te medicine so nekako povezani z budistično filozofijo. Zato vzroke posameznikovih obolenj, njegovo pojmovanje, predstave in zavedanje ter koncepte njegovega uma, njegove mentalne dejavnike in drugo bolje razumemo, če dobro poznamo tudi tibetansko znanost in filozofijo.

Povejte nam, prosim, nekaj o zgodovinskem izvoru te starodavne naravne medicine.

Tibetanska medicina je stara več kot dva tisoč petsto let. Pravzaprav je starejša od tibetanske civilizacije. Temelji tibetanske medicine, kakršno poznamo dandanes, izvirajo že iz obdobja zgodnjih naseljencev na Tibetu. Prav oni so si to znanje pridobili z različnimi izkušnjami – ko so si prizadevali, da bi se lahko uspešno spopadli z različnimi boleznimi. Tako kot ljudje v drugih civilizacijah so si tudi Tibetanci nabirali izkušnje pri zdravljenju bolezni z uporabo različnih sredstev, ki so jim bila na voljo v njihovem okolju – številna zdravilna zelišča, drevesa … Pridobljeno znanje in izkušnje so zbirali in jih prenašali na naslednje rodove, navadno z ustnim izročilom ali pa tudi s pisnimi viri. In prav ti viri so pravzaprav pravi temelj tibetanske medicine, kakršno poznamo tudi dandanes.

Najbrž je študij tibetanske medicine zelo poglobljen. Kako dolgo ste študirali?

Študirala sem na Inštitutu za tibetansko medicino in astrologijo (Tibetan Medical and Astrological Institute) – to je kolidž, ki ga upravlja tibetanska vlada v Dharamsali, v severnem delu Indije. Tam sem pet let študirala tibetansko medicino – študij je bil večinoma teoretično usmerjen, nekaj pa je bilo tudi praktičnega dela; ta je med drugim vseboval tudi ekskurzije v gore, kjer smo proučevali različne rastline itn. Po končanem petletnem študiju pa smo morali opravljati še eno leto praktičnega dela – da smo si nabrali izkušnje pri delu z zdravljenci. Praktično delo z njimi je potekalo pod vodstvom starejšega izkušenega zdravnika tibetanske medicine, in sicer na eni od podružničnih klinik našega inštituta – teh podružnic je v Indiji več kot petdeset, nekaj pa jih je tudi drugje po svetu.

Kako v tibetanski medicini opišete bolezen?

Po tibetanski medicini bolezen nastane, ko se pojavi neravnotežje v kakovosti in delovanju treh temeljnih energij, ki so v našem telesu. Ko nastanejo motnje v kakovosti in delovanju teh treh energij – bodisi da jih imamo preveč ali premalo, ali pa se pokažejo motnje v delovanju energij – človek zboli.

 Katere so torej, glede na tibetansko medicino, tri temeljne energije v našem telesu?

V tibetanščini jim pravimo lung, tripa in pegen. V prevodu pa so to: energija vetra, žolča in sluzi. Veter je manifestacija zračnega elementa, in to je gibljiva energija, ki nam omogoča mobilnost, premikanje, lahkost, ohladitev itn. Odgovorna je za različno fizično gibanje, mišic, udov itn. Energija žolča je manifestacija elementa ognja, in ta ima opraviti z energijo toplote. Odgovorna je za telesno toploto, metabolizem in prebavljanje. Energija sluzi pa je manifestacija dveh elementov: vode in zemlje. Med drugim jo povezujemo s stabilnostjo, strukturami in tudi telesnimi tekočinami.

Kako obravnavate zdravljence?

Za tibetanskega zdravnika je zelo pomembno, da pri obravnavanju zdravljencev uporablja tri različne diagnostične metode. Prva je telesno opazovanje – s tem začnemo pregled – ogledamo si na primer spremembo bolnikove barve, pregledamo mu jezik, urin itn. Druga metoda je palpacija – pregled z otipavanjem, ki vsebuje tudi analizo pacientovega utripa. Tretja metoda pa je pogovor, pri katerem zdravnik upošteva vse dejavnike zdravljenčevega vedenja, prehrane, čustvenega in družinskega življenja itn. To so poglavitne tehnike diagnosticiranja, ki jih moramo uporabiti kadar nas obišče pacient.

Te tehnike diagnosticiranja so zelo subtilne …

Da, seveda. To je holistično zdravljenje.

Kakšni so navadno bistveni vzroki bolezni, ki jih imajo ljudje? Ali menite, da so globlji, torej mentalni in čustveni? Ali skušate odkriti tudi te vzroke?

Vsekakor! Naše zdravljenje je, kot sem dejala, holistično, zato tudi zdravljenca skušamo vedno obravnavati holistično. Celostno obravnavamo njegov um, telo in govor. Potem skušamo najti še druge vzroke bolezni – dobiti globlji vpogled v tisto, kar jo povzroča.

Pri zdravljenju je zelo pomembna povezava med zdravljenčevim umom in telesom, kajti bolnikova telesna blaginja je zelo odvisna prav od blaginje njegovega uma. To resnico odkrivajo zdaj tudi v moderni znanosti, še posebno pri zdravljenju depresije. Celo pri zdravljenju drugih bolezni, na primer diabetesa, je povezava uma in telesa pri našem načinu zdravljenja že zelo dolgo poudarjena.

Ali menite, da lahko tudi karma sodi med bistvene vzroke nekaterih bolezni?

Seveda, karma je ena izmed bolezenskih povzročiteljev. Prav zato včasih razvrstimo bolezni – glede na njihove vzroke – tudi v štiri skupine. In v eno od teh skupin sodijo bolezni, ki so jih povzročili karmični vplivi. Pri ugotavljanju teh si lahko pomagamo tudi z astrologijo.

Kako zdravite bolezni? Kakšne prijeme uporabljate pri zdravljenju?

Pri zdravljenju uporabljamo celostni prijem, pri tem sodelujeta oba, zdravnik in pacient. To, da sodelujeta oba, je namreč nadvse pomembno. Imamo štiri različne načine zdravljenja: s prehrano ali dieto, s spremembo življenjskega sloga, z zdravili in s pomožnimi terapijami. Poleg omenjenih načinov zdravljenja uporabljamo še duhovno delo in prakso ter duhovne obrede (mantre, molitve, številne obrede). Z duhovnim delovanjem in z obredi skušamo še posebej obvladati bolezni, ki so nastale zaradi karmičnih vzrokov. Ti različni načini zdravljenja se uporabljajo sistematično in glede na to, s kakšno boleznijo imamo opraviti.

Verjamemo, da sta način prehrane in življenjski slog lahko bodisi povzročitelja bolezni ali pa načina za zdravljenje bolezni. Spremembo prehrane in življenjskega sloga posamezniku svetujemo glede na vrsto njegove bolezni. Dieto svetujemo tudi zdravim, ne le bolnim. Zdravim ljudem predlagamo, naj se hranijo uravnoteženo in pri hranjenju ne pretiravajo. Svetujemo jim uravnoteženo prehrano, predlagamo, naj njihova hrana vsebuje določene sestavine, okuse in kakovost – vse to namreč vpliva na človekovo telo. Tudi glede življenjskega sloga ljudem svetujemo, naj v ničemer ne pretiravajo – ne umsko ne telesno ne pri govorjenju. To je nekaj, kar lahko stori zase vsakdo, in ni le način zdravljenja bolezni, marveč tudi nekaj, kar pripomore k splošnemu dobremu počutju vsakega človeka – to namreč preprečuje obolevanje.

Kaj svetujete ljudem, ki ne zmorejo povsem spremeniti življenjskega sloga? Zmorejo na primer spremeniti razmišljanje, ne pa zmanjšati obsega svojega dela …?

Zato ljudem skušamo pri zdravljenju pomagati tudi z zdravili. Imamo številna zeliščna zdravila ali pripravke, ki jih uporabljamo za zdravljenje različnih bolezni. Nekatera zdravila vsebujejo tudi kristale in žlahtne kamne.

Vsa omenjena zdravila pa vsekakor vsebujejo različne vrste sestavin – tiste tri, ki sva jih že omenjali. Tibetanska medicina nam ponuja veliko možnosti za interakcijo, vzajemno delovanje – naša zdravila namreč najdemo v okolju in vsa temeljijo na omenjenih sestavinah. Tiste sestavine, ki jih v našem telesu primanjkuje, vnašamo torej vanj od zunaj, z zeliščnimi zdravili ali s pravilnim prehranjevanjem. Ljudem pomagamo tudi s pomožnimi terapijami, na primer z masažami, s pritiskanjem ali gnetenjem, z raznovrstnimi kopelmi, tudi z moksibucijo, s puščanjem krvi in z manjšimi kirurškimi posegi.

Kje najdete zdravilna zelišča za vaša zdravila?

Najdemo jih v Indiji, na Himalaji, nekatere sestavine pa so iz Tibeta.

Kaj bi predpisali bolniku, ki je obolel za rakom?

Vsekakor bi najprej uporabila različne načine za diagnosticiranje bolezni, tiste namreč, ki sva jih omenili. Mnogi naši bolniki, ki so zboleli za rakom, so uspešno ozdraveli – pri tem so za zdravljenje uporabljali samo tibetansko medicino, ali pa je bila tibetanska medicina le dodatni način zdravljenja, poleg sodobne uradne medicine. Številni zdravljenci, ki imajo raka, sprejemajo namreč oboje hkrati: tibetansko medicino in navadne medicinske postopke zdravljenja, kot sta na primer kemoterapija ali navadna zdravila. Marsikdaj pa prav s pomočjo tibetanske medicine ozdravijo. Takšnih primerov je že veliko.

Ali sodelujete s sodobno uradno medicino?

Vsekakor. Velikokrat prav bolnikom, ki so se dolgotrajno zdravili po postopkih sodobne medicine, svetujemo, naj še vedno uporabljajo takšno zdravljenje, in sicer skupaj s tibetansko medicino. Ne svetujemo jim na primer, naj prenehajo jemati predpisana zdravila. In to dobro deluje.

 Ali je tibetanska medicina boljša od sodobne, ali pa velja nasprotno – da je sodobna medicina uspešnejša od tibetanske?

Nikakor ne bi mogla reči, da velja eno ali drugo. Obe medicini imata svoje dobre in slabe strani. Zato sploh ne moremo reči, ali je tibetanska medicina boljša od sodobne ali pa velja nasprotno. Obe sta namreč dobrodošli in lahko koristita ljudem, ki trpijo zaradi različnih bolezenskih težav.

xxx

Dr. Namdol Lhamo se je rodila leta 1977. Leta 1998 je doštudirala botaniko na delhijski univerzi (Delhy University), nato pa se je vpisala na študij tibetanske medicine na Tibetanskem medicinskem in astrološkem inštitutu (Tibetan Medicine and Astrological Institute) v Dharamsali. Leta 2004 je doktorirala, potem je delovala kot zdravnica specialistka v podružnični kliniki v Bangaloreju, tam je ostala do leta 2008. Medtem je vodila tudi mesečne medicinske tabore v nekaterih sosednjih mestih. Pozneje je bila premeščena na glavno kliniko v Dharamsalo – tam je delovala s skupino zdravnikov – v angleščino so prevajali temeljno besedilo o tibetanski medicini. Poleg tega je vodila redne seminarje o tibetanski medicini v Italiji, poučevala je v Bangaloreju, Dharamsali, v Italiji in na Tajskem ter v svoji zdravniški ordinaciji tudi redno svetovala.

 Helena Daniel, objavljeno v reviji AURA, julij 2010, št. 251

Fotografijo posnela: Helena Daniel