Kar sem napisala, morda ne bodo razumeli vsi bralci. Spraševali se bodo: Kako bi lahko bilo stanje, ki človeka poškoduje, mu ogrozi življenje in povzroči bolečine, nekaj dobrega? Vsi smo že slišali za ljudi, ki so hudo zboleli in nato kljub slabim napovedim zdravnikov le ozdravili. Toda ozdravili so šele potem, ko je bolnik temeljito spremenil miselnost in življenjsko naravnanost. Zgodilo se je spontano in nenadoma, včasih pa tudi počasi, postopno.

Nobena bolezen se ne pojavi kar tako, iz vedrega neba! Če je človek povsem pošten do sebe, bo potem, ko se bo zazrl vase in v svoje življenje ugotovil, da je njegova bolezen zmeraj posledica njegovega ravnanja, nečesa v njegovem življenju, na primer odziva na razmerje, v katerem ni ljubezni, spoštovanja in pozornosti ali pa na službo, ki ga duši. Toda takšno spoznanje med boleznijo, v trenutku, ko je ogroženo življenje, večinoma še ni mogoče. Ko pa spoznamo, da nismo žrtve življenjskih razmer, pa sledi tudi ozdravitev.

Zdaj pa k moji bolezni, ki je temeljito spremenila vse v mojem življenju. Zelo si želim, da bi te vrstice opogumile vsakega bralca, naj se ne skriva za boleznijo, temveč naj si bolezen odkrito in pošteno ogleda, tudi njeno ozadje, da bi iz tega izšel močnejši in ljubeče sprejel darilo, ki mu ga je bolezen namenila.

Vse se spremeni

Nekega sobotnega dne januarja 2013 sem doživela možgansko kap (infarkt talamusa). Nič je ni napovedovalo, tudi nobene tvegane bolezni nisem imela. Doletela me je nepričakovano in danes bi jo označila za prelomno izkušnjo. V sekundi me je iztrgala iz rutine vsakdanjega življenja in me soočila z razmerami, ki so moje dotedanje razumevanje življenja in smrti povsem postavile na glavo.

Kap je prizadela predvsem levo stran mojega telesa. Ohromela sem po tej strani, nisem je več čutila, zdelo se mi je, kot da sem samo še polovica človeka. Videla sem, da imam tudi levo stran, toda nisem čutila, da bi bila tudi del mene. Ni bilo več meje med menoj in tistim, kar me je obdajalo. Zdelo se mi je, kot da se ta del telesa izteka nekam v zunanji svet. Nisem mogla določiti, kje se moje telo začenja in kje končuje. Nisem vedela, kaj bo z menoj. Ali bom preživela? Ali sploh imam še kakšno prihodnost? Zelo me je skrbelo tudi za hčer. Ali bom še lahko skrbela zanjo? Ali bom še kdaj hodila? Ali bom lahko samostojno skrbela zase, ali pa bom vse življenje vezana na voziček? Kakšno bo moje življenje kot prizadete ženske? Od česa bova s hčerjo živeli? Kako se bodo odzvali bližnji? Ta in še nešteta druga vprašanja so me bremenila, ne da bi imela odgovor nanje.

Izkušnja bližine smrti

Na poti v bolnišnico se je moje stanje zelo poslabšalo in v rešilnem avtomobilu sem doživela klinično smrt ter izkušnjo bližine smrti. Spremenila je vse, kar se do tedaj verjela.
Nenadoma sem se znašla v povsem novem stanju zavesti, vendar sem to razumela šele veliko pozneje in to sprejela v svoje vsakdanje življenje. Med to izkušnjo sem razumela stvari, ki človeškim očem niso vidne in doživela nepopisno ljubezen in mir, kot ga še nikoli prej nisem izkusila. Počutila sem se povsem varno, prežeta z ljubeznijo, katere intenzivnosti se ne da opisati z besedami. Zapustil me je ves strah, ki sem ga prej kot grozeč hlad občutila po vsem telesu. Zamenjala ga je toplina, ki me je obdala s tako popolno varnostjo, za katero si nisem mislila, da je mogoča. Glavo sem imela izpraznjeno, v njej ni bilo nobene misli, nobenega vprašanja, ničesar …

Vse, kar sem doživljala, se je zdelo, da obstaja hkrati. Čas in prostor sta se razblinila. Bili so samo čutenje, občutenje in čisto bivanje. Nobene teže, nobenega telesa, nobenih strahov, skrbi, ničesar več, kar bi me kakor koli bremenilo in držalo ujeto. Blažena širitev v neskončno. Občutena lahkost in svetlost okoli mene sta bili božanske narave. Lebdela sem brez teže in kakršnega koli upora. Praznina in hkrati polnost, kristalno jasna in barvno intenzivna me je nosila.

Kar sem zaznavala se po ljubezni, sijaju, toploti, intenzivnosti, miru in spokoju ne more niti približno primerjati z ničimer, kar sem dotlej doživela.

Spoznala sem, da nikoli nismo sami, pa naj se zgodi kar koli. Niti v najhujših trenutkih. Zato ni razloga, da bi se bali smrti. Tisto, kar nas čaka, je po lepoti in polnosti nepojmljivo.

Vrnitev

Ko so me v rešilnem avtomobilu oživili, sem doživela pretres. Bolelo je. Umetna luč mi je povzročala bolečino v očeh. Ropot medicinskih naprav, človeški glasovi, sirena … vse je bilo tako nepopisno glasno, kričeče, nenaravno. Ali res želim še naprej živeti sredi tega? Ali naj odslej živim med svetovi? Ali bom zmogla pridobljeno spoznanje intenzivne, čiste, brezmejne biti včleniti v svoje življenje, v telo in um?

Kljub vsej grozi povezani s položajem, v katerem sem se znašla, ohromljeni levi strani telesa, neznosnih bolečinah v glavi, vsemu temu, čemur sem bila izpostavljena, sem čutila notranjo moč. Spoznala sem, da VSI izviramo iz nepopisne božanske moči. Z vso gotovostjo sem vedela, da nisem telo, čeprav mi prav telo na tem planetu omogoča, da si pridobivam izkušnje. Šele v tej globini, v srečanju z izvirom, z Bogom, prasilo vsega obstoja, sem lahko zagledala darilo, ki se je skrivalo v ozadju moje bolezni, ki mi ga je omogočilo moje telo. Toda v tistih razmerah se je skrivalo še veliko pozitivnega.

Sprememba in integracija

Nepričakovano in povsem nepripravljena sem bila soočena s številnimi okoliščinami, ki so me usmerile vase. Da bi lahko tudi zaživela spoznanje o brezmejnosti življenja, je bila moja prva naloga, da ozdravim.

Čeprav polovice telesa nisem čutila, nisem mogla niti hoditi niti sedeti in sem bila nenehno odvisna od pomoči zdravniškega osebja v bolnišnici, me je kljub temu navdajal nepojmljiv občutek sreče. Zavedala sem se, kakšna velikanska naloga me čaka, da bom telo spet kolikor toliko usposobila, da bo delovalo. Postavljena sem bila pred največjo nalogo v življenju in nisem vedela, kako naj se je lotim.
O svojem začasnem občutku sreče nisem govorila z nikomer, tedaj sem se nekako gibala med dimenzijami. Čedalje bolj mi je postajalo jasno, da lahko ozdravimo šele tedaj, ko brezpogojno sprejmemo vse okoliščine, bolečino, dvome, brezup. Ko se izročimo. Izročimo tistemu, kar je. Brez boja, odpora. Naj se zgodi, kar se mora …

Ko v sebi privolimo v vse, ko povsem zaupamo življenju in ponižno sprejmemo trenutni položaj, nam to prinese nepopisno olajšanje. V tistem trenutku opustimo svoje predstave, kako naj bi nekaj teklo ali bilo. Sprejmemo tukaj in zdaj. Tisto, kar nam je tedaj na voljo. Se izročimo življenju … In to je najbolj čudežna izkušnja, ki jo lahko duša doživi. Vsaj jaz sem to tako doživela.

Začela sem se jasno zavedati, da sem se zaradi dolgoletne preobremenjenosti, svojega perfekcionizma in pomanjkanja ljubezni do sebe sama spravila v takšen položaj. V vsej polnosti sem sprejela čustveno bolečino, ki jo je povzročilo to spoznanje in sprejeti ga ni bilo lahko. Brezpogojno sprejemanje tega in moja privolitev, da se povsem predam življenju, sta od mene zahtevali notranjo moč in velik pogum. Kajti v trenutku, ko smo zmožni tako pogledati na stvari, sprejmemo tudi resničnost, ki smo si jo sami ustvarili. Vsaka bolezen se razvije iz nas samih, iz našega vedenja, ravnanja in našega telesa. Ni zunanjih krivcev, sami smo odgovorni za svojo usodo. Bolezen nam samo razkrije tisto, česar pred boleznijo nismo hoteli videti. Neusmiljeno in nazorno nam pokaže, kje v življenju smo zavozili in da moramo popraviti svojo smer.

Ko to doumemo, nas kot nagrada preplavi olajšanje, ki nas vse prežame. Darilo je, če znamo v ozadju navideznih neprijetnosti prepoznati svoj potencial in se zmoremo povsem izročiti tistemu, kar je, zavestno sprostiti svoje ustvarjalne moči. Se odpreti lastni vrednosti, lastni moči, skriti ustvarjalnosti. Z vsako boleznijo duša kriči po odrešitvi.

Izročitev

Vsakemu človeku, ki je v težavnem ali celo neznosnem položaju, morda trpi tudi hude bolečine, bi rada položila na srce, naj vsaj pomisli na to, da bi sprejel okoliščine, v katerih je. To ne pomeni predaje. Prav nasprotno. Ko človek sprejme položaj, v katerem je, šele lahko ukrepa in to iz novo pridobljenega, globokega, notranjega miru. Ko sem mislila, da ne bom zdržala, da nikoli več ne bom mogla hoditi in še manj teči, se mi je takšna usoda zdela edina možnost. Potem pa se je nekaj razširilo, odprl se je prostor, doživela sem nekaj podobnega kot pri izkušnji bližine smrti, in to hkrati v telesu, duhu in duši, in vse se je spremenilo.
Tisto, kar v resnici smo, ni naše telo, vendar z njim izkušamo ta svet. Nekatere izkušnje je težko opisati z besedami. Marsičesa tudi ne moremo razumeti razumsko. Toda tedaj sem vse opustila, povsem sem se izročila, po drugi strani: kaj pa naj bi sploh še obdržala? Tedaj se mi je zdelo, da sem v brezizhodnem položaju. Moj odpor do bolezni in bolečine se je sprostil in izginil. Spoznala sem, da jaz ali tisto, kar resnično sem, obstaja še naprej, in to nedotaknjeno, in da bo tudi obstajalo. Povsem vseeno je, kakšne se mi zdijo zunanje razmere. Počutila sem se varovano in odtlej se več ne istim s svojo zgodovino, svojim življenjem, svojim telesom … temveč s tem, kar SEM globoko v sebi.

Po številnih letih ali desetletjih iskanja sem nazadnje spoznala SEBE. Neprizanesljivo golo. Nadme se je razširil občutek brezmejne ljubezni in se nadaljeval v brezmejni obstoj. Ljubezen mi je v vsakem trenutku na voljo, končno vem in čutim, da ta LJUBEZEN izvira iz nas samih in nič od zunaj je ne more nadomestiti. Ta brezpogojna ljubezen prebiva v naših srcih in samo čaka na to, da se izrazi v vsakem od nas.
Danes, dve leti po kapi, lahko spet hodim, in srečna sem, da sem doživela to izkušnjo, saj mi je omogočila napredek, ki drugače ne bi bil mogoč. Pred tem se nisem ozirala na nešteta svarilna znamenja svojega telesa, pa ne samo na njih, preslišala sem tudi klic na pomoč svoje duše. Zelo sem hvaležna, da sem našla stik s svojo dušo, modrost srca in brezpogojno ljubezen. Vse spremembe, ki so izšle iz tega, so podobne novemu rojstvu, še eni veliki priložnosti. Vsem ljudem, ki so prav zdaj v težkem življenjskem položaju ali jih pesti huda bolezen želim, da bi v sebi poiskali in našli moč in pogum. Bolezen ni konec, temveč začetek nečesa novega.

Štefka, objavljeno v reviji AURA št. 316, januar 2016

Fotografija: Bigstockphoto.com