V Sloveniji imamo le nekaj žensk, ki stojijo na prižnici, vodijo mašo ali bogoslužje, in so predstojnice neke verske skupnosti. Med njimi je tudi ameriška pastorkinja (pri nas bi jo poimenovali duhovnica) Carol Vidic, magistra teologije in glasbe, ki pravi, da se ženskam, ki želijo opravljati duhovno cerkveno službo, ni treba odpovedati partnerstvu, materinstvu ali lepoti: »Zaradi Jezusa mi ni treba spreminjati osebnosti. Pri bogoslužju sem lahko v lepi obleki in Bog se ne pritožuje, če sem naličena. Lahko sem normalna ženska, takšna, kot me je ustvaril Bog.«

Mag. Carol Vidic je diplomirala na biblični univerzi v Minneapolisu v Minnesoti. Najprej se je zaposlila v cerkvi v južni Kaliforniji kot pastorkinja za mladino, pozneje pa je dobila delo v Detroitu, v ameriški zvezni deželi Michigan in tam vodila slavljenje v cerkvi. Medtem se je začela vojna v nekdanji Jugoslaviji … »Ko sem na televiziji gledala obraze tamkajšnjih prizadetih ljudi, se mi je zgodilo nekaj nenavadnega – začela sem jokati. Nisem jokava, tudi zaradi takšnih dogodkov navadno ne jokam, zato me je moj burni čustveni odziv zelo presenetil. Lahko sem namreč gledala vojno in lakoto v Afriki, pa se nisem nikoli zjokala …, ob jugoslovanski vojni pa se je v mojem srcu nekaj zganilo.«

Do prizadetih ljudi na nekdanjem jugoslovanskem ozemlju je čutila nenavadno močno ljubezen: »Zanje sem začela moliti, potem pa sem Boga vprašala, kaj lahko storim zanje. Odvrnil mi je: Pojdi! Pridružila sem se misiji in odšla v Jugoslavijo. Poslali so me na Biblično univerzo v Osijek, na Hrvaškem, tam sem poučevala napredno stopnjo angleščine in glasbe. Medtem se je vojna stopnjevala, zato so univerzo za leto dni zaprli, meni pa ponudili službo v Zagrebu. Vodila sem duhovno glasbeno skupino in pridigala v cerkvi. Ko sem se po letu dni vrnila v Osijek, sem na univerzi spoznala svojega moža. Deloval je v begunskem taborišču Gašinci in obiskoval predavanja na Biblični univerzi. Bil je mlad, radikalen kristjan iz Slovenije. Všeč mi je bila njegova nekonformistična drža – ne glede na posledice je želel slediti Jezusu. Postala sva prijatelja, skupaj sva molila s študenti, delala v begunskem taborišču, prevajala … Zaljubila sva se in se pozneje poročila.«

Žensk na prižnicah nismo vajeni

Moja sogovornica izvira iz družine, v kateri je bilo žensko bogoslužje nekaj normalnega: »Že moja prababica je bila pridigarka v skupnosti kvekerjev (kvekerji so pripadniki verske ločine, ustanovljene v Angliji, v 17. stoletju, ki nasprotujejo zakramentom, cerkveni hierarhiji, obredom ipd. in verujejo, da božje razodetje vsak posameznik prejme od Boga). V družini, v kateri sem se rodila (živeli smo v Južni Dakoti, v manjšem naselju rančarjev), sicer nismo bili kvekerji, vendar pa smo sprejemali ženske, ki so opravljale božjo službo. Moja mati, sicer gospodinja, je v naši krajevni cerkvi skrbela za otroški program. Našo cerkev pa sta vodili dve ženski.«

Vendar tudi v Ameriki ni bilo vedno normalno, da ženska opravlja bogoslužje, vodi cerkev, pridiga ali pa je pastorkinja. Zdaj pa se je tam in še marsikje po svetu veliko spremenilo: »Nekatere ženske vodijo božje službe za tisoče ljudi in velikanske cerkve. To je res pravi blagoslov in čudovito!« pravi Carol. »Na našem območju pa je drugače, ljudje še niso vajeni žensk na prižnicah … Ko sem delala v Osijeku, mi je predstojnik povedal, da je na nekdanjem jugoslovanskem ozemlju težko ženskam, ki opravljajo božjo službo. Ko sem v Zagrebu vodila duhovno glasbeno skupino, so mi povedali, da tamkajšnje cerkve niso vajene ženskih pridigark … Vendar pa me je potem tamkajšnji pastor že čez pol leta zaprosil, naj v cerkvi pridigam v nedeljo. Ljudje so me sprejeli kot božjo služabnico in me prosili, naj jim služim.«

Ko opazuje položaj žensk v cerkvah po Sloveniji, si ne more pomagati, da pri tem ne bi pomislila: »Prav celibat v Rimskokatoliški cerkvi številnim čudovitim ljudem preprečuje, da bi sledili božjemu klicu in pridigali na prižnicah …« A Carol Vidic meni, da bodo ženske v Sloveniji postale pogumnejše in bodo začele ljudstvo vse bolj oblikovati v skladu s pravičnimi vrednotami. »Postale bodo glas pravice za zatirane in zapostavljene ljudi. Kajti ženske smo še posebno rahločutne, zato naravno opravljamo sočutna dejanja in znamo s srcem prisluhniti božjemu glasu. Bog nas potrebuje.«

Ker živim v svetu, laže razumem ljudi

Ko je bila mlajša, si ni želela delati v cerkvi ali pridigati, vendar je hrepenela po življenju, ki bi bilo osmišljeno. Zato je hotela biti Jezusova poslanka in je pozneje postala pastorkinja. »Nikoli pa nisem pomislila, da bi postala nuna … Vedno sem se želela poročiti in Kristusovo luč prinašati ljudem, ki živijo navadno, posvetno življenje. Hvaležna sem, da lahko božjo besedo proučujem skupaj z drugimi in o njej z njimi razpravljam. Hvaležna sem, da mi zaradi opravljanja božje službe ni treba živeti v samostanu. Rada sem med ljudmi in z zanimanjem opazujem njihove življenjske boje in zmage. Če ne bi bila ena od teh ljudi, bi namreč težko razumela težave, s katerimi se ubadajo vsak dan … In ker tudi sama živim navadno življenje, lahko z osebami, ki prihajajo k meni po nasvet, bolj sočustvujem in jim laže svetujem.«

Ko je bila še samska, je bila zadovoljna, da je imela za Boga zelo veliko časa: »Ves svoj čas in moč sem lahko namenila božji službi. Pri delu sem imela številne vloge in moje življenje ni bilo nikoli dolgočasno. Učila sem, svetovala, molila, pridigala, pela in vodila ljudi pri slavljenju. Te naloge opravljam še dandanes, nekatere bolj, druge manj. Kot samska pastorkinja sem pri delu doživljala veliko čudovitih trenutkov. Vendar sem spoznala, da lahko zdaj, ko sem poročena, o Bogu razumem veliko več stvari. Nekaterih, na primer brezpogojne božje ljubezni, kot samska oseba sploh ne bi mogla razumeti … Zdaj ko sem mati in imam v srcu ljubezen do svojih otrok, se zavedam, da je božja ljubezen do ljudi še veliko večja, kot je moja ljubezen do sinov. Poleg tega v Svetem pismu piše, da je zakonska zveza slika Boga. Ko postajava z možem eno, ko se ljubiva in spoštujeva drug drugega, lahko še bolj razumem, zakaj hoče Jezus vplivati na nas z ljubeznijo, in ne s silo. Vedno bolj spoznavam: če želim biti v dobrem odnosu z Bogom, moram v odnos z možem prinesti več ljubezni, miru in radosti.«

V vsaki izmed svojih služb je delovala malo drugače, ker imajo ljudje tudi različne potrebe. »V Sloveniji še vedno pridigam, a ne tako pogosto kot poprej, ker namenjam veliko časa tudi vzgoji sinov. Prav v tem času sem še posebno osredinjena na delo s skupino, ki bo pomagala ženskam po vsej Sloveniji. Izpeljujem tudi biblijski projekt: ob odlomkih iz Svetega pisma sestavljam glasbo in slike. S spletnega portala www.sprejmi.si si lahko vse moje izdelke brezplačno prenesete na računalnik ali pa jih posnamete.«

Lahko sem normalna ženska

»Zaradi Jezusa mi ni treba spreminjati osebnosti,« pravi Carol. »Ni se mi treba odpovedati ljubezni do glasbe, ljudi ali umetnosti. Lahko sem normalna ženska. Lahko sem takšna, kot me je ustvaril Bog. Za bogoslužje ne potrebujem posebne bogoslužne obleke in Bog se ne pritožuje, če sem na prižnici naličena. Rada imam namreč lepoto. Tudi v stvarstvu opažam veliko lepote – vidim, da ima Bog rad barve, vzorce, dišave in raznolikost. Poglejmo le njegovo ekstravagantnost v stvarjenju vesolja! Ker je Bog ustvarjalen, je drugače ustvaril tudi vsakega od nas. Naša individualnost prikazuje različne vidike njegovega značaja.«

Ne trudi se, da bi bila v cerkvi na prvem mestu. Ne misli, da si mora kjer koli izbojevati svoj položaj za služenje Bogu. »Biti ženska v božji službi ne pomeni, da moram pri delu tekmovati z moškimi. Bistveno je le to, da služim Bogu tako, kot želi, in da sem tam, kjer me potrebuje. Jezusu služim iz ljubezni, ne iz strahu! V našem Krščanskem centru zato skupaj z možem vodim cerkev ter opravljam delo pastorkinje in pridigarke. Poleg tega vodim cerkveno glasbeno skupino in slavljenje, molim za ljudi in jim svetujem. Sicer pa v našem centru člani vse stvari opravljamo skupaj in se pri delu dopolnjujemo.«

Bog hoče živeti skozi nas

Verjame, da je Bog tukaj in zdaj ter je vedno z nami. »Bog hoče živeti po nas. Za svoje delo uporablja vse ljudi, in ne le pastorje. Lahko uporablja samske in poročene ljudi, moške in ženske. Uporabi vsakogar, ki želi živeti zanj: zdravnike, poslovneže, izobraževalce, javne delavce itn. Ne glede na to, kakšen poklic opravljamo, lahko postanemo božji zastopniki v svoji službi. Bog nam lahko govori prav sredi našega življenjskega vrveža, prišepetava nam medtem, ko smo zelo zaposleni. Materam lahko govori sredi dojenja ali menjavanja plenic. Kadar delamo doma, nam govori na primer medtem, ko nosimo smeti. Ko smo v trgovini, pa nam daje napotke medtem, ko nakupujemo. Le srce in ušesa moramo imeti odprta za njegov glas.«

Čeprav živimo normalno vsakdanje življenje, si moramo za Boga vsak dan vzeti tudi nekaj časa: »Zmeraj si je dobro vzeti poseben čas za Boga – takrat smo sami in samo z njim. To je potrebno prav tako, kakor sta za naše telo potrebni hrana in pijača. Naj nam vsakdanje obveznosti ne preprečijo, da bi ostali nepovezani z božjim duhom! Tudi skoraj vsi junaki iz Svetega pisma so živeli vsakdanje življenje, in medtem ko so opravljali navadne stvari, jih je Bog poklical k nadnaravnim nalogam.«

Med ljudmi iz različnih narodov sem našla brate in sestre

Mag. Carol Vidic je Američanka, odraščala je v manjšem kraju v Severni Dakoti. Starši so ji že v otroštvu pripovedovali o Jezusu in jo vodili v domačo binkoštno cerkev. Odraščala je na ranču s številnimi sestrami in bratom. Po končani srednji šoli se je vpisala na Bible College v Minneapolisu v Minnesoti: »Tam sem preživela štiri čudovita leta in se pripravljala na božjo službo. Z različnimi duhovnimi glasbenimi skupinami sem potovala po Združenih državah Amerike, trikrat obiskala zahodno Evropo in enkrat vzhodno. Veliko ur sem porabila za proučevanje Svetega pisma pa tudi za študij glasbe in drugih predmetov, za igranje klavirja in za nastopanje. Študij je bil naporen, a tudi zelo zabaven. Iz tistega časa imam še dandanes veliko dragocenih prijateljev.«

Po končani univerzi so jo voditelji petih večjih ameriških cerkva prosili, naj jih obišče in z njimi moli za to, da bi jim Bog razodel, ali naj začne pri njih opravljati redno službo pastorkinje. »Ob tem sem vedno čutila, da mi Bog govori, naj se ne zaposlim v nobeni od teh cerkva … To se mi je zdelo precej čudno. Večina diplomantov je namreč zgrabila prvo priložnost za delo, ki so jim jo ponudili, jaz pa sem vse ponudbe zavračala. Potem pa so me poklicali iz cerkve iz južne Kalifornije, češ naj priletim k njim in si ogledam, ali me morda Bog kliče k njim. Tja sem se odpravila predvsem zato, da bi videla Kalifornijo, in ne zato, da bi se tam zaposlila. Južna Kalifornija je bila namreč zaradi divjega življenja na slabem glasu, zato mi ni bilo do tega, da bi živela tam. Ko pa sem prišla v cerkev in srečala mladince, sem jih takoj vzljubila … Tudi s pastorjem in voditelji te cerkve smo se takoj lepo razumeli. Povedala sem jim, da bom molila in jim sporočila, ali bom sprejela ponudbo za službo. Kmalu zatem, ko sem prišla domov, sem se odpravila v cerkev in si vzela čas za molitev. Bog mi je govoril, da želi, naj služim v kalifornijski cerkvi. Začela sem torej delati kot tamkajšnja mladinska pastorkinja, imela sem posebna srečanja za mlade ljudi in študente. Večkrat na teden sem pridigala na mladinskih srečanjih in vodila slavljenje na glavnih cerkvenih srečanjih ob nedeljah dopoldne. Veliko časa sem preživljala tudi s posameznimi mladimi ljudmi, večkrat smo skupaj odšli na obalo in tam preživljali prelepe trenutke.«

Moja sogovornica pravi, da bo prva služba vedno imela posebno mesto v njenem srcu: »Zmeraj se bom spominjala mladih ljudi in drugih članov te cerkve … Takrat sem pred vsako svojo pridigo molila toliko časa, dokler nisem bila popolnoma prepričana, da bom ljudem, ki me bodo poslušali, prenesla sporočilo od Boga. Zato so bile moje pridige polne navdihov Svetega duha. Spoznala sem, da je Bog moja moč. Tri mesece se mi morda ni med pridigami zgodilo nič posebnega, potem pa je na neki evangelizaciji v Los Angelesu med pridiganjem Bog neki deklici, ki je bila že skoraj popolnoma gluha, vrnil sluh. Potem je začelo prihajati na naša srečanja čedalje več mladih. Nekega večera je prišel k nam mladenič, ki je slišal različne glasove. Glasovi so mu govorili ves dan, zato ni več mogel opravljati svojega dela. V svoje življenje je povabil Jezusa, ozdravel je in se spremenil. Še danes sledi Bogu in v Oregonu, kjer ima svoje podjetje, živi uspešno, normalno življenje. Nekateri mladinci so se na naših srečanjih znebili slabe družbe in slabih navad, drugi so prenehali preprodajati mamila. Čudovito je bilo opazovati njihovo spremenjeno življenje. Včasih so me klicali na pomoč kar sredi noči, a Bog je bil vedno z nami in nas je vodil.«

Ko je zaznala, da jo hoče Bog voditi naprej, v nekaj novega, je odšla v Detroit, v Michigan. »Tam sem vodila slavljenje v znani cerkvi, ki je bila v središču mesta, obenem pa sem v krščanski šoli v Dearbornu učila še sto petdeset osnovnošolcev. Bilo je vznemirljivo. Z ljudmi iz cerkve smo podnevi včasih hodili po ulicah in delili Jezusovo ljubezen. Ponoči pa je bilo na ulicah zelo nevarno, saj so se slišali tudi streli iz pištol, zato smo odhajali v mesto samo v skupini. V Detroitu je bilo namreč veliko prostitucije in preprodajanja mamil. A mi smo se pogovarjali s preprodajalci mamil in prostitutkami ter jim skušali predati Jezusovo ljubezen. Pozneje smo v drugem delu mesta, kjer so ljudje potrebovali pomoč, v prenovljeni pornografski kinoteki ustanovili še eno cerkev. Ljudem v stiski smo delili obleke in hrano. Nikoli nismo vedeli, kdo bo prišel k nam z ulice in nas prosil za pomoč. Imeli smo čudovito mešanico belih in temnopoltih, bogatih in revnih, a vsi smo bili lačni božjega delovanja. Bog pa je spremenil veliko življenj.«

Nekoč jo je Bog presenetil: »Ves teden nisem mogla spati, saj sem si vso noč želela le moliti. Nisem sicer vedela, za kaj naj molim, vendar sem molila, zjutraj pa sem se vedno zbudila sveža in pripravljena na delovni dan. Vedela sem, da Bog dela nekaj izrednega … Ker je vse skupaj trajalo dolgo, sem se začela pritoževati in sem mu rekla, da bom najbrž preveč utrujena … Naslednji dan pa sem prejela sporočilo, da je v Romuniji revolucija in da so se nekdanje ruske republike začele osamosvajati. Takoj mi je bilo jasno, da sem molila za te stvari, in počutila sem se zelo ponižno, ker me je Bog izbral, da sem lahko molila za kaj takšnega. V meni se je porodila želja, da bi se Bogu pridružila pri spreminjanju sveta. Kmalu potem se je začela tudi vojna v Jugoslaviji … Obrazi prizadetih ljudi, ki sem jih videla po televiziji, so se me tako močno dotaknili, da sem zajokala. Jugoslovanska vojna je zganila nekaj v mojem srcu. Začela sem moliti za nekdanje jugoslovanske narode in začutila sem močno ljubezen do njih. Vprašala sem Boga, ali želi, da kaj naredim za prizadete ljudi, in rekel mi je: Pojdi! Zato sem se pridružila misijski organizaciji in odšla v Jugoslavijo, poslali so me na Biblično univerzo v Osijek na Hrvaškem, in tam sem pozneje spoznala tudi svojega moža.«

Vojna se je stopnjevala, zato so univerzo zaprli in njeno delovanje za leto dni prenesli v Prekmurje, Carol pa je za leto dni dobila službo v duhovni glasbeni skupini, ki je imela svoje glavne prostore v Zagrebu. »Z glasbeniki smo potovali, igrali in pridigali po ruskih vojaških taboriščih in bolnišnicah, v katerih so bili černobilski otroci. Obiskovali smo sirotišnice, igrali v kulturnih domovih in cerkvah. Prenočevali smo v stanovanjih domačinov in videla sem lahko, kako ljudje živijo, kako gostoljubni in radodarni so. Nekoč smo prenočevali pri neki vdovi v Ukrajini in spali na majhnih kavčih. Za darilo nam je dala največji kozarec domače marmelade – tolikšnega dotlej še nisem videla. Nikoli ne bom pozabila, kako malo je imela in kako veliko nam je dala … Prenočevali smo tudi v nekem gradu v Avstriji in uživali izredne lepote tistega okolja. Ljudje so nam povsod dajali iz srca in vsi skupaj smo bili blagoslovljeni. Med ljudmi iz vsakega naroda, ki smo ga obiskali na svoji poti, sem našla prave brate in sestre.«

Vsi, ki bi radi navezali stik s pastorkinjo Carol Vidic, ji lahko pišejo po elektronski pošti na naslov: carol@vidic.si, ali pa jo pokličejo po mobilni telefonski številki 041 842 800.«

Na sliki Carol Vidic.

Neja Selaj; objavljeno v reviji AURA, maj 2014, št. 296