Daljnega leta 1925 je arhitekt Jože Plečnik začel zidati cerkev v Bogojini. S prekinitvami, predvsem zaradi stisk druge svetovne vojne, je bila cerkev v celoti opremljena in po njegovih načrtih dokončana šele leta 1956. »Bogojinina« (Boginjina) cerkev v Bogojini je zagotovo ena najbolj nenavadnih cerkva v krščanskem svetu.

Njena posebnost se začne z zasukom glavne osi za 90 stopinj. Znano je, da so krščanske cerkve praviloma usmerjene proti sončnemu vzhodu, ker patriarhalni pogled Kristusovo bistvo enači z vzhajajočim soncem, ne pa z luninimi menami, ker so te preveč sorodne ženskim počelom stvarstva. Bogojinska cerkev se je s Plečnikovo do- in prezidavo prelevila iz sončnega v lunino svetišče – ne da bi izgubila pristno krščansko naravo.

Da bi Plečnik ustvaril univerzalno svetišče, je pustil staro Bogojinsko cerkev iz 14. stoletja nedotaknjeno. Preuredil jo je v preddverje nove cerkve. Novo svetišče ji je dogradil ob bok, tako da njegova os kaže v smeri jug-sever. S takšno ustvarjalno potezo je bila izničena enosmernost stare cerkve. Preobražena je v krožni princip, v katerem so zajete vse štiri strani neba. Da odločitev, vpeljati v cerkveni prostor alternativno smer, ni naključna, dajo vedeti nenavadni kovinski križi, nameščeni med šestnajst nosilnih stebrov iz črnega podpeškega marmorja; po osem na vsaki strani. Njihova vodoravna prečka je bistveno daljša od navpične osi. Ker navpična os velja za simbol moškega počela, potem pretirano širok objem vodoravne osi pomeni, da je v Bogojini na prvem mestu ženski princip vesolja.

Če se ozremo na strop, takoj najdemo oporo za svojo domnevo. Okrašen je s keramičnimi krožniki, kakršne v tamkajšnjih vaseh polaga na mizo ženska roka, ko vabi h kosilu. Izdelali so jih lončarji iz bližnjih Filovcev in Bogojine same. Še bolj človeka pretreseta oba vitka in visoka, amforam podobna keramična vrča na obeh straneh glavnega oltarja. Nedvomno spominjata na lepoto ženskega lika. Kot bi bila Boginja telesno navzoča.

Numerični red črnih stebrov v beli cerkveni notranjosti govori celo o tem, s katerim od treh vidikov ženskega obraza Božanstva imamo opraviti v Bogojini. Šestnajstim stebrom na obeh straneh svetišča je namreč treba prišteti mogočni sedemnajsti steber, ki nosi dva loka, ki prostor obvladujeta nesimetrično. Število 17, ki je nedeljivo, simbolizira princip preobrazbe oziroma počelo »črne Boginje«. To je tisti vidik Božanstva, ki hoče v vsakem trenutku izbrisati vse, kar zamegljuje pot k bistvu in hkrati ponuja semena regeneracije in vnovičnega začetka. Glede na letne čase kraljuje nad pozno jesenjo in zimo. Eden od obeh lokov je kratek, drugi dolg, in to vnaša v prostor ritem sprememb, značilen za Boginjo preobrazbe.

Vendar sta v Plečnikovi Bogojini navzoča tudi oba druga vidika Boginje – zavest o njej se ohranja od mlajše kamene dobe do danes z različnimi simboli, navadno skritimi, kadar se pojavljajo med moško prevlado nad civilizacijo. Če hočemo doživeti navzočnost Boginje device (bele Boginje pomladi in novega začetka), je treba stopiti iz svetišča in si ogledati širok okrogel zvonik. Zelo ženski je. Na vrhu je (spet nesimetrično), na stran postavljen stolpič, ki s svojim okroglim zaključkom spominja na luno; značilni simbol Boginje. Da ne bi govorili o naključni podobnosti, se isti stolpič pojavi še enkrat na skrajnem robu cerkvene strehe. S tem je poudarjeno ciklično počelo, značilno za pojav meseca.

Materinski, »rdeč« princip Boginje, sem že omenjal v povezavi s keramiko, privzeto iz obilja vsakdanje kmečke mize. Ker pa je za rdečo fazo Boginje značilen odnos z moškim počelom, sta v »Boginjin kozmos« Bogojine zajeti tudi obe vodilni moški podobi. Lik Kristusa na glavnem oltarju ima sicer roke iztegnjene v liku križa. Vendar je vanj vpleten ženski princip vodoravnega kroženja. Njegova leva roka se namreč končuje z gibom sprejemanja, desna pa z gibom dajanja. Takšna postavitev obeh rok naglaša žensko počelo, prvič, ker označuje kroženje in drugič, ker energija posledično teče v smeri, nasprotni urnemu kazalcu. V jeziku azijskih kultur se takšen krogotok označuje kot »jin«.

Levi stranski oltar je posvečen Jožefu, Jezusovemu krušnemu očetu. Njegova drža izraža ljubečo pozornost do dojenčka, ki leži varno zavit v gubah očetove čepeče podobe. Zraven je kamen z napisom Ave Maria, kot da se želi še posebno poudariti navzočnost ženskega počela v moškem svetu Očeta.

Vsi ti navdihujoči pojavi ženske navzočnosti so v nasprotju s tem, da je cerkev posvečena Kristusovemu vnebohodu, dejanju, ki pelje stran od Zemlje in Gaje. Še bolj človeka čudi, da je Boginjino svetišče v Bogojini oblikoval človek, za katerega je dokazan precej prezirljiv odnos do žensk in njegovo patriarhalno vedenje, denimo v odnosu do njegovih študentov arhitekture. Človeku se srce para, ko bere Plečnikovo pismo ženski, ki se mu je, odgovarjajoč njegovemu dvorjenju, preveč približala.

Druga pričevanja potrjujejo, da je bil Jože Plečnik izvrsten medij. S polaganjem rok na surove deske je na primer lahko določil, kateri les ne bo počil pri izdelavi zahtevne arhitekturne opreme.

Obstaja verjetnost, da so impozantni sledovi ženskega počela v Bogojini posledica navdiha bližnje Bukovnice. Prav za hrbtom Bogojine je namreč plodna dolina Bukovnice, kjer je pred tisočletji bivala močna skupnost neolitske kulture, znana kot Lengyel. Razširjena je bila po Balkanu in je segala do Ljubljanskega barja. Najdbe Boginjinih likov dokazujejo njeno vdanost ženskemu počelu. Lep primer hrani Narodni muzej v Ljubljani.

Bukovnica je znana po umetnem Bukovniškem jezeru. Turisti ga občudujejo, v resnici pa je tujek v prostoru. Zdi se, da je nekdo želel skriti dejansko naravo tega prostora in jo pokopati pod vodo in blatom. Nadalje verjamem, da je žensko počelo, nekdaj slavljeno v Bukovnici, pa zdaj pozabljeno in zakrito s plaščem stoječe vode, z ustvarjalno silo privrelo na dan v obliki Plečnikovih inspiracij, uresničenih v cerkvi v Bogojini. Glede na Plečnikovo medialno naravo (ta se kaže tudi v drugih delih), je taka razlaga verjetna.

Poleg nesrečnega jezera je Bukovnica znana tudi po zdravilnem izviru svetega Vida. Nedaleč od jezerskega brega ga označuje cerkvica, posvečena temu krščanskemu zavetniku človeškega vida. Vendar je posvetitev zdravju vida le hudo zožen namig na posebnost enotnega energijskega polja, ki se razteza pod Bukovnico in Bogojino. Vidim ga kot kristalno belo okroglo ploščo. Zanjo je značilno stalno ciklično gibanje, podobno delovanju pri uravnoteženju prostora. Pri tem igrajo posebno vlogo štirje elementi (voda, ogenj, zemlja, zrak) v sodelovanju s petim elementom, elementarno zavestjo prostora.

Verjamem, da je ravnotežnostna naloga kompleksa Bukovnica/Bogojina odločilnega pomena za subtilno ravnotežje slovenskega prostora. Prav tam se namreč izteče ena od treh poglavitnih osi, okrog katerih je spreden slovenski prostor. V mislih imam »os preobrazbe«, ki poteka iz osrčja Triglava čez Slovenj Gradec in Mariborski prostor do Bukovnice/Bogojine. Impulz ravnotežja, ki se tu nenehno naravnava, se vzvratno širi skozi prostor Slovenije (in tudi skozi dežele, ki Slovenijo obdajajo).

Morda ni najbolje, da se ljudje hodijo množično zdravit k Bukovniškem jezeru, kjer je označen sistem 26 »zdravilnih točk«. Lokacija je nedvomno dobro izbrana. Ampak bilo bi dobro, da bi obiskovalce željne zdravja opozorili, da jim zdravje ne bo dosti koristilo, če se nam bo dežela razsula v neobvladljivo podrtih ravnotežjih. V ozadju človeškega hrepenenja po zdravju skušata Bogojina in Bukovnica, prepuščeni samim sebi, loviti omajano ravnotežje širnega prostora med Panonsko nižino, Balkanom in Srednjo Evropo.

Avtor prispevka: Marko Pogačnik

AURA št. 309, junij 2015