»Dragi prijatelji, nocoj bi vas rad opogumil … Kajti niste prišli na navadno srečanje, predavanje; prišli ste sem, da se povežete z duhom Jezusa. Prišli ste, da se povežete z duhom Očeta, kajti Bog, vaš Oče, je zelo dober, čudovit oče,« je pričel svoje predavanje o notranjem ozdravljenju kanadski pastor Faustin Fernando.

V povsem navadni kanadski Krščanski cerkvi je začelo leta 1994 tristo ljudi iskati Boga na poseben način – z vsem srcem so ga želeli spoznati. Nikakor niso pričakovali, da se bo nanje razlila moč Svetega duha in da bo zaradi te moči njihova Cerkev doživela veliko prebujenje.

Prebujenje se je torej začelo tako, da so omenjeni verniki vztrajno iskali božjo navzočnost, posvečali so se kontemplativni molitvi (ki jo sicer katoliki uporabljajo že stoletja, zdaj pa se začenja uveljavljati tudi v protestantskih krogih). John in Carol Arnot (pastor in njegova žena, ki sta že prej iskala Boga z vsem srcem), voditelja cerkve, sta skupaj z manjšo skupino vztrajala tudi do šest ur na dan v tihi molitvi, ki jo je spremljala krščanska glasba. Le nekaj mesecev pozneje je čakanje na Gospodovo navzočnost ob postu rodilo obilen sad – Sveti duh je začel prihajati v tolikšni moči, da so ljudje doživljali vidne manifestacije božje moči. Božji ogenj je bil tako močan, da so ljudje komaj vzdržali v božji navzočnosti, doživljali so številne notranje osvoboditve. Skupini je Bog naročal, naj dajejo maziljenje številnim ljudem, naj ljudi poučujejo o tem, kdo je Bog, naj jim povedo, da je Bog tudi močni Bog in da ozdravlja, telesno in duševno (notranje, v srcu, čustveni del). Skupina je skupaj s pastorjem Johnom začela poučevati, kako naj ljudje najdejo počitek v Bogu, zato so učili o izkušnji kontemplativne molitve, ki ji v angleščini pravijo soaking, to pomeni »biti potopljen v navzočnost Svetega duha«. Če smo v to navzočnost potopljeni večkrat, postajamo vse bolj podobni Bogu. Zakaj? Če mu namreč dovolimo, Bog oblikuje globine naše duše in duha in ozdravlja tudi tisto, česar se sploh ne zavedamo.

Tudi pridruženi pastor cerkve in njen operativni vodja, Faustin Fernando, ki nas je pred nedavnim obiskal v Ljubljani, je skušal na svojih treh predavanjih obiskovalcem predati sporočilo – o odpuščanju in resnični božji ljubezni. Skupaj z ženo Marino si namreč prizadeva, da bi vse več ljudi, narodov spoznalo resničnega Jezusa in občutilo osebno navzočnost Boga, tako kot jo je občutil sam. »Ker sem bil že od rojstva katoličan, sem Jezusa seveda že poznal. O njem sem veliko vedel. Že kot najstnik sem prebiral Sveto pismo. Vendar pa to še ni pomenilo, da imam z Jezusom osebni odnos. Sploh se nisem mogel združiti z Njim! Nikoli nisem mogel reči, da imam osebni stik z njim, čeprav sem toliko prebiral in vedel o njem. Ničesar nisem vedel o cerkvi, v kateri so ljudje lahko našli osebni stik z Jezusom. Potem pa se je nekega večera zgodilo nekaj posebnega, to je povsem spremenilo moje življenje. Eden mojih hotelskih uslužbencev je pritekel k meni in dejal: ‘Na tleh leži ženska!’ V hotelski avli je res ležala ženska, okoli nje pa so bili v krogu zbrani ljudje. Ženska se je tresla, njeno telo je vibriralo; ljudje okoli nje pa so se le smejali … Tega seveda nikakor nisem razumel – nikogar med njimi ni namreč skrbelo za njeno zdravje, nihče ni skušal poklicati zdravnika ali reševalcev. Skrbelo me je, kaj bo z žensko … Morda je bila bolna. Vprašal sem ljudi, zakaj ne pokličejo reševalcev in zdravnika. Vendar so mi odvrnili: ‘Ni potrebno, saj je dobro. Ne skrbite.’ Vprašal sem: ‘Kako ji je dobro, če pa leži na tleh in se vsa trese?!’ Oni pa so se še vedno smejali. Vprašal sem, zakaj se smejejo. Povedali so mi, da hodijo v cerkev, v kateri najdejo osebni stik z Jezusom.«

Jezus nam daje Svetega duha

»Šele ko sem obiskal to cerkev, sem navezal osebni stik z Jezusom. Jezus si namreč želi navezati osebni stik z vsakim človekom, želi se osebno povezati z menoj, s teboj, z vsakim izmed nas. Tudi sam sem vse bolj želel navezati osebni stik z Jezusom. Hrepenel sem po tem, to sem iskal. Eden izmed mojih prijateljev mi je tedaj rekel: ‘Zakaj ne obiščeš te cerkve? Pogledaš lahko, kaj se tam dogaja.’ Nato sem nekega dne z ženo in sinovoma res odšel v to cerkev. Takrat me je pridigar povabil naprej in mi rekel: ‘Zagotovo veš o Jezusu prav vse. Najbrž razumeš vse reči o Jezusu. Verjetno poznaš Sveto pismo in vse, kar je tam zapisano o Jezusu. Vendar – ali ga res in v resnici tudi poznaš?’ Tedaj se je v mojem srcu začelo nekaj premikati. Moje hrepenenje po Jezusu se je povečevalo. Zato sem mu povsem predal svoje življenje,« je pripovedoval svojo zgodbo pastor Fernando.

Pastor meni, da Jezus ni neka navadna oseba, marveč tisti, ki nam daje Svetega duha. Je kruh, ki daje življenje. Pravi namreč: »Meso (op. p. – meso pomeni telo, telesnost) nič ne koristi. Če bi namreč danes umrli, bi spoznali, da meso ne pomeni nič. Vendar je v vsakem izmed nas poleg zunanjega, telesnega človeka še notranji človek. Ta notranji človek pa hrepeni, da bi imel stik, povezavo z Jezusom. Po Jezusu namreč lahko spoznamo Boga, svojega Očeta.«

Ne občudujte čudežev!

Faustin Fernando je dejal: »Jezus je hodil po zemlji ter delal čudeže in znamenja. V Janezovem evangeliju, v šestem poglavju piše, da je Jezus naredil veliko znamenj in čudežev. Prav takšne čudeže kot nekdaj dela Jezus tudi dandanes. Tudi na tem predavanju v Ljubljani Jezus želi delati čudeže, zdraviti. Čudeže dela že stoletja. Isti je: včeraj, danes in za vedno.«

Pastor je dejal, da Jezus ni samo tisti, ki nas zdravi. Ni le takšen »zdravnik«, ki ga pokličemo na pomoč takrat, ko smo bolni. Ni zgolj nekdo, na katerega se obrnemo samo tedaj, ko imamo težave. »Jezus namreč želi, da se znova povežemo z njim in da postane naš ‘kruh življenja’. Želi, da postane naš ‘zrak, ki ga dihamo’ in ga potrebujemo zdaj in vedno. V Janezovem evangeliju, v šestem poglavju, je zapisano, kako je Jezus z nekaj hlebi kruha nahranil tisoče ljudi. Ljudje so prišli k njemu, ker so mislili, da jih bo nahranil telesno. Niso pa vedeli, da je Jezus ‘kruh življenja’, da vidi tudi v njihova srca. Jezus je delal znamenja in čudeže samo zato, da bi proslavil Boga – Očeta in da bi vsem nam pokazal, da nismo zgolj navadni ljudje. Nismo le ljudje, ampak smo ustvarjeni po podobi Očeta in Sina in Svetega duha. Zato smo zelo pomembni, zanimivi. Jezus nam želi pokazati to in povedati, da smo prebivalci nebes!«

»Jezus pravi, da tisti, ki pride k njemu, ne bo nikoli žejen. Tudi vi ne boste žejni,« je dejal pastor. »Zrasel sem v Indiji, tam sem preživel velik del življenja. Spominjam se, kako sem se na delo vozil dve uri na vlaku, in ko sem izstopil, sem takoj kupil vodo, popil sem veliko vode. Včasih sem zato prišel pozno na delo. Toda hitro sem spet postal žejen. Vendar žeja ne pomeni samo žeje po vodi in lakota ne pomeni le želje po hrani. Jezus nam ne daje le vode in hrane za vsakdanje življenje – potem smo vedno znova žejni in lačni. Daje nam takšno vodo in hrano, ki nas za vedno odžeja in nasiti. Jezus je dejal, da po hrani in vodi, ki ju daje, ne bomo nikoli več lačni, ne žejni. Mnogi seveda tega, kar je dejal, niso razumeli.« Dejal je, da je Jezus prišel na svet, da bi nam prinesel »kruh življenja« in »živo vodo« – tako bomo vedno siti in odžejani. Prišel je namreč, da bi v naša srca pripeljal večnost, da bi prinesel večnost tudi v naša življenja. »Vi namreč pripadate večnosti, ne pa temu kratkemu življenju!« je še dodal pastor Fernando.

»Nocoj se bodo tudi na tem predavanju dogajala znamenja in čudeži, vendar vas prosim, ne občudujte čudežev,« je še povedal kanadski pastor indijskega rodu. »Ne občudujte človeka, po katerem se čudeži dogajajo, ne občudujte mene!« Povedal je, da se številni čudeži namreč dogajajo le zato, da se ljudje lahko bolje povežejo z Jezusom, da laže navežejo osebni stik z njim. Božja znamenja in čudeži nam hočejo zgolj pokazati – da je Bog resnični Bog, da je vsemogočen, vsepričujoč in da je ustvaril to vesolje.

On je ljubeči Bog

Temeljno učenje cerkve, v kateri pridiga pastor Fernando, je spoznanje ljubezni Nebeškega očeta. V cerkvi poučujejo ljudi o tem, kako naj poiščejo zatočišče pri Bogu in v njem. Zato so številni ljudje doživeli olajšanje, saj so spoznali, da so pred Bogom v resnici lahko takšni, kakršni so, da mu lahko odprejo svoje srce, da mu lahko predajo vse. »Pomembno učenje, ki temelji na osebnem spoznanju Boga, je tudi učenje o odpuščanju,« pravi pastor Fernando. »Odpuščanje je včasih zgolj površinsko, saj se ne zavedamo, da smo zaradi notranje rane (v čustvih, srcu) obsodili bodisi drugega človeka ali sebe. Tako sodba kljub odpuščanju pritegne negativne duhovne sile, saj je zakon setve in žetve univerzalni zakon, ki obstaja in deluje, če ga poznamo, ali ne. Če sejemo veter, žanjemo vihar; če sejemo ljubezen, žanjemo še več ljubezni.«

 

Pogovor s pastorjem Faustinom Fernandom

 Prvikrat ste obiskali Slovenijo. Kaj bi rekli o ljudeh, ki so se nocoj udeležili vašega predavanja, pridige?

V Sloveniji sem spoznal čudovite ljudi, takšne, ki so se pripravljeni odpreti za to, da bi slišali božjo besedo. Sprejemljivi so za besede, da je Jezus živi Bog. Hvaležen sem jim, da so me povabili v svojo sredo, da smem z njimi podeliti pričevanje o Bogu. Sinoči in nocoj se je na predavanjih in med službo molitve za ozdravljenje zgodilo veliko ozdravitev. Nocoj je, kot ste videli, bila ozdravljena gospa, ki je imela že več let ponavljajoče se migrenske napade. Tudi nekdo s težavami hrbtenice je bil ozdravljen, prav tako tudi gospa z dolgoletnimi težavami z očmi. Tako so tudi ljudje v Sloveniji lahko spoznali, da je Jezus resničen, da ozdravlja in da je tukaj ter da se želi dotakniti vseh ljudi, ki so pripravljeni priti k njemu.

Kaj bi odgovorili nekomu, ki bi od vas zahteval znanstvene dokaze, da so se te nocojšnje ozdravitve res zgodile?

Znanstveni dokazi za številne ozdravitve so preverjene zgodbe posameznikov, ki so jih v naši cerkvi v Torontu doživeli tisočeri. Mnogi, ki so doživeli takšno ali drugačno ozdravitev, so namreč zapisali osebne zgodbe o tem dogodku in te so zapisane tudi v naših revijah, podkrepili in dokazali so jih tudi s pomočjo zdravnikov in medicine.

Torej se lahko le vprašamo – kakšna sila deluje, da se dogajajo tako čudežne notranje in telesne ozdravitve?

To je živi Jezus, to je naš Oče, kot sem dejal v predavanju. Oče, ki ljubi in ozdravlja svoje otroke. Ljubeči Bog, ki si želi izlivati ljubezen na svoje otroke. Isti Jezus, ki je čudežno ozdravljal pred dva tisoč leti in ki dela to tudi dandanes. V to verjamem v svojem srcu, zato ga prosim, naj nam da priložnosti … Pri teh ozdravitvah je najpomembnejša moč Svetega duha, gre za vstajenjsko moč, oživljajočo moč Svetega duha, s katero je Bog obudil od mrtvih tudi Jezusa. Ta oživljajoča moč Svetega duha se preliva nad ljudmi, se giblje med njimi. In Jezus je zares živ, pripravljen je delati s tistimi, ki so sprejemljivi za Njegovo maziljenje. Biti za vse, ki vanj verjamejo.

Torej je Jezus vsepovsod okoli nas in čaka na naš klic?

Seveda, vsepovsod okoli nas je in res čaka na naš klic. V Svetem pismu o tem piše: »Čakam in trkam, le odprite svoja vrata in me spustite k sebi.« Vse, kar moramo storiti (to pravim tudi za bralce), je torej le to, da z nekaj preprostimi besedami povabimo Jezusa v svoje življenje. Jaz navadno uporabljam zelo preproste stavke: »Gospod Jezus, daj, pripelji vame resnično življenje, resnično resnico. Pokaži mi, o Gospod, da si ti res Jezus.« O tem piše v Svetem pismu zelo jasno: »Tisti dan, ko boš molil in klical h Gospodu Jezusu, bo ta postal tvoj odrešenik, tvoj rešitelj.«

Navadno se pri ozdravitvah osredotočamo na telesne bolezni. Vendar pa pravite, da Jezus ozdravlja tudi notranje rane.

Seveda. Jezus se zanima za naše srce. Zunanji čudeži in telesne čudežne ozdravitve so namreč namenjene predvsem tistim ljudem, ki iščejo znamenja in čudeže. O tem Jezus v Svetem pismu pravi: »Dajte jim znamenj in čudežev, da jim pokažete, da je Bog resničen.« Te čudeže Jezus zato dela še dandanes. Vendar pa se bolj kot za zunanje čudeže zanima za naše srce. V Svetem pismu namreč piše: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, vso dušo in mišljenjem.«. Kako pa naj ljubimo Gospoda Jezusa? Kako pa naj ljubimo svojega prijatelja, in soseda, če imamo sami ranjeno srce …? Če nas boli srce?! Kako naj ozdravimo to bolečino in kako naj sploh ljubimo kogar koli? Kako naj sploh res ljubim koga, če moje srce ni ozdravljeno?! Kako naj ljubim s svojimi ranami, grenkobo, bolečinami, jezo?!! A te rane so bile izmite s krvjo Jezusa Kristusa, bile so izmite zato, da lahko odpremo svoje srce Gospodu. In On nas lahko ozdravlja, ozdravlja naše srce. Ko je naše srce ozdravljeno, ga Jezus napolni s svojo ljubeznijo in potem, ko to stori, šele zmoremo resnično ljubiti svojega soseda, Boga in vsakega, ki prečka našo pot.

Ali ste tudi vi prejeli Jezusovo ozdravitev?

Po preselitvi v Kanado sem sicer zahajal v cerkev, nisem pa slišal za cerkev, v kateri potekajo ozdravitve. Ko pa sem videl množice ljudi, ki so prihajali v avlo hotela, v katerem sem bil direktor, in bili vedno vsi veseli, radostni in zelo dobri gostje, sem se morda začel prvič spraševati, kaj se dogaja s temi ljudmi … Vedno so bili vsi srečni. Spraševal sem se, zakaj so tako veseli. Odhajali so zjutraj, zvečer pa so se vračali v hotel. Ko so prišli zvečer v hotel, je bilo videti, kot da so vsi pijani, smejali so se in včasih je kdo padel po tleh. Zjutraj so spet zapustili hotel in se zvečer srečni vračali. Menil sem, da so prišli iz hotelskega bara, zato sem vprašal vodjo bara, ali so tam popivali. Odvrnil mi je, da niso bili v našem baru, marveč nekje drugje. Začel sem torej razmišljati, zakaj se ne napijejo v našem hotelu, zakaj raje hodijo na pijačo drugam … Želel sem izvedeti, kam hodijo na pijačo. Vendar so mi odvrnili: »V cerkev hodijo.« Tega seveda nisem razumel. Nisem namreč vedel, da v cerkvi točijo alkohol … (tako sem mislil). To se mi je zdela res čudna cerkev. Dotlej še nisem poznal cerkve, kjer bi točili alkohol. Zato sem se začel vse bolj zanimati za to cerkev.

Potem ko sem začel obiskovati to cerkev, sem pred nekaj leti prejel ozdravitev hrbtenice, ki me je bolela tri leta. Udeležil sem se podobnega srečanja za ozdravljanje, kot je nocojšnje v Ljubljani, in nenadoma je Bog prišel, se me dotaknil in bil sem ozdravljen.

Vzgojen sem bil kot navaden katoličan, pozneje pa sem našel živega Jezusa v evangeličanski cerkvi. Sicer pa menim, da sploh ni pomembno, v katero cerkev zahajate. Kajti Jezusa ne morete najti v zgradbi. Jezusa lahko najdete le v svojem srcu. Najdete ga tedaj, ko ga povabite v svoje življenje. A zakaj hodim v cerkev? Tam molimo skupaj, tam prejemamo ozdravitve, tam sem z brati in sestrami in skupaj po dolgem dnevu molimo drug za drugega. Zato hodim v cerkev.

Ali je Jezus na voljo za vse druge ljudi, tudi za nekatoličane?

Seveda, ne zanima ga religija, ampak ga zanima odnos. Zanima ga komuna ljubezni. Je živi, večni Bog, in tudi mi smo rojeni iz večnosti. Ne zanima ga, ali je kdo musliman, hindujec, katoličan, nekatoličan, ateist … Nad vsem tem je … Jezus bo enako ljubil vsakega človeka, ki mu bo predal svoje življenje.

Kako naj najdemo ljubečega Jezusa?

Lahko ga najdete na različne načine. Najprej pa v svojem srcu dopustite in recite: »Bog, Gospod, potrebujem te. Pridi v moje življenje!« Tako vas bo on srečal prav tam, kjer ste – prav v vašem srcu. V cerkvi sicer lahko naletite na ljudi, a danes so tam, jutri jih morda ne bo več … Bog pa ostaja, živi z vami – vedno.

Elena Danel, objavljeno v reviji AURA št. 232, december 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com