Nataša Pečar se spominja, da se je vernim ljudem posmehovala in jih imela za »tiste reveže«, ki molijo. Vse do trenutka, ki ji je povsem spremenil življenje, se ji je zdelo, da verniki izgubljajo čas in zapravljajo življenje z vero v nekakšne pravljice. Spominja se: »Med temi verniki je bila tudi moja dolgoletna prijateljica. Pozneje sem odkrila, da so prav njene molitve in molitve številnih neznanih ljudi priklicale v moje življenje srečanje z Bogom.«

»Do petindvajsetega leta sem živela, ne da bi se zavedala, da Bog obstaja. Odraščala sem v družini, ki je sicer poznala versko tradicijo, a je bila brez resnične vere. Zaradi tedanjega političnega položaja pa smo morali utišati še ta mali kanček verovanja in živeti kot ateisti. Tako je postal Bog za mnoge ljudi v tistem času mrtev. Le najstarejši so v srcih skrivaj ohranjali vero, in tako je bilo tudi z mojo babico, ki je skrivoma poskrbela, da so me krstili,« pravi Nataša Pečar in dodaja, da se je pozneje sicer udeleževala verouka in tudi cerkvenih obredov, vendar ji to ni prineslo vere in spoznanja Boga. Tako je opravila s cerkveno tradicijo in kot najstnica živela zgolj ateistično – opirala se je le nase, na druge ljudi in na to, kar ji je ponujal svet.

Vero sem prejela, čeprav zanjo nisem prosila

Boga ni več iskala, niti ni premišljevala o njem. »Posmehovala sem se vernim in jih imela za nekakšne ‘reveže’. Zdelo se mi je, da s svojo smešno vero izgubljajo čas in zamujajo življenje. Med temi ‘ubogimi’ verniki je bila tudi moja dolgoletna prijateljica. Pozneje sem odkrila, da so prav njene molitve in molitve številnih neznanih ljudi priklicale v moje življenje srečanje z Bogom. Prijateljičina vera in njene molitve (molila je: Oče, zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji, tako v Nataši …, reši njeno dušo pogubljenja) so v mojem življenju sprostile božjo voljo.«

Potem jo je, kot pravi, Bog nekega dne našel kar sam in se ji razodel kot živi Bog – ki govori, sliši in razume. »Ki me pozna od začetka in se imenuje Jezus Kristus. V srce mi je izlil svojo ljubezen, mir in veselje. Spoznala sem, da mi je dal življenje z določenim namenom in da ima zanj popoln načrt.«

Nataša Pečar je prejela vero, čeprav zanjo sploh ni prosila. Boga ni iskala, a se ji je razodel. »Zdi se nepojmljivo, vendar se je zgodilo prav to in potem moje življenje ni bilo nikoli več enako. Iz neverujočega sem postala veren človek, ki ima Boga. V mojem umu je nastal splošen preobrat. Prej v življenju nisem pričakovala najboljšega, zdaj pa sem – saj Bog daje samo najboljše. Prej me je strah onemogočal pri mnogih stvareh, zdaj je postalo nenadoma mogoče vse. Verjela sem, da Bog zame skrbi, zato me je zaskrbljenost minila. Mojo bit je prepojilo popolno zaupanje v božje vodstvo.«

Zaslišala sem božji glas!

Od staršev je prejela čudovito dediščino – sočutje do ljudi, spoštovanje do vsakogar in pomoč ljudem v težavah (ne glede na stan ali barvo). S spoznanjem Boga so se te lastnosti v njej še povečale. »V otroštvu sem lahko opazovala starše, kako so živeli ‘za druge’. Vedno so pomagali ljudem v stiski, bili so radodarni, spoštovali so prav vse. Vsi ljudje so bili zanje enaki. Človek je človek, bogat ali reven, uspešen ali neuspešen. Takšno je tudi Jezusovo srce – ne dela razlike med ljudmi, vse ljubi enako, vsakega ljubi kar najbolj.«

Zaradi čudovite izkušnje, pridobljene v družini, je Nataša Pečar laže doumela božjo nespremenljivo ljubezen, ki je enaka do vseh, in sprejema vse. Prejela je ljubezen do vsakega človeka, ob vsakem se je močno zavedala, da ga Bog želi blagosloviti, mu razodeti svojo ljubezen, mu pomagati, ga ozdraviti, osvoboditi in biti z njim za vedno. Pravi, da je nepopisna sreča in nedoumljiva božja milost to, da veš, da ne boš nikoli umrl, saj si po Jezusu Kristusu prejel večno življenje. Kako čudovita, nezaslužena nagrada! Kolikšna božja ljubezen!

»Pri Bogu me je najbolj presunilo in me še dandanes vedno presune to, da sem tisti trenutek, ko sem se spreobrnila, lahko zaslišala božji glas in … ga lahko slišim še vedno. Božji glas! Si lahko človek zamisli kaj večjega, lepšega, kaj nadnaravnejšega in osupljivejšega?! Kaj je lepšega in boljšega kot to, da se Bog pogovarja s človekom?« je še vedno navdušena moja sogovornica.

Kamor stopi Bog, se vse spremeni

»Ko sem zavedno izročila svoje življenje Jezusu Kristusu, sem prejela njegovega Svetega duha, in ta me je preobrazil; znova sem se rodila ‘v Bogu’, saj nisem več živela jaz (kakršna sem bila prej), ampak je Jezus Kristus zaživel v meni. Njegov Sveti duh me je začel učiti, voditi, mi govoriti in razodevati božjo voljo o mojem življenju,« se spominja Nataša Pečar.

Ker se je predala Bogu kot njegovo orodje tukaj, na zemlji, jo je začel uporabljati za druge – a tako, kakor je hotel on. Zato pravi: »Kamor stopi Bog, se vse spremeni. In ker je vstopil v moje srce, se je vse okoli mene vedno spreminjalo – po meni je začel ljudem razodevati svojo ljubezen, jih ozdravljati, osvobajati, spreminjati njihova življenja itn. Bog je naredil iz mene svoje orodje – kazal mi je potrebe nekaterih ljudi in mi dajal napotke, kako naj jim pomagam, na srce mi je polagal besede, ki sem jim jih govorila, mi razodeval stanje njihovih src in me vodil v molitvah.«

Ko je molila za ozdravitev in za druge potrebe ljudi, je videla veliko čudežev: telesne ozdravitve, rešitev iz denarnih težav, osvoboditve iz stanj depresije, nespečnosti, glavobolov, raznih duhovnih zablod in tudi rešitev iz različnih oblik odvisnosti, psihičnih težav, jeze itn. »Bog je ozdravljal srca ljudi globokih ran in posledic hudih travm iz preteklosti. Tako so ljudje dobili novo upanje, prejeli so moč za življenje, veselje do življenja in dela, ljubezen do otrok ali staršev. Milost odpuščanja je osvobajala ljudi in jih ozdravljala, odtujeni zakonci, sorodniki in prijatelji so se spet zbližali. ‘Od blizu’ sem spremljala božje delovanje in opazovala Jezusovo neizmerno usmiljenje in ljubezen do ljudi. Spremljam ga še vedno in v njem živim. Čudovito je, če se zavedaš, da si del božje narave, del njegove ljubezni in njegovega načrta. Čudovito je poznati Jezusa, ki ima vso oblast v nebesih in na zemlji in zanj živeti, predati svoje življenje v njegovo mogočno, ljubečo dlan!«

Vero je treba živeti!

Moja sogovornica pravi, da človek, ki prejme vero, postane zastopnik, odsev nebeškega Boga na zemlji. Zato je potrebno, da tisto, v kar verujemo, tudi živimo – da vero uresničujemo dejavno, da z vero delujemo. »Jezus ni nikoli samo govoril, temveč je tudi živel tako, kot je učil. Poleg poučevanja je vedno delal tudi znamenja in čudeže, zmeraj je deloval, pomagal ljudem v težavah in tistim, ki so bili v stiski. Če Jezus v nas živi in nas resnično vodi, mu torej postajamo podobni – predvsem v ljubezni, usmiljenju, po dobrih delih in v modrosti. Če je veren človek po svojih dejanjih vedno bolj podoben Kristusu, zagotovo tudi ne dela razlik med ljudmi, marveč ljubi in spoštuje vse enako. Moramo se namreč zavedati, da je Bog ustvaril prav vsakega človeka, ne le verujoče!«

Nataša Pečar meni, da vernik lahko neverujočim prenese le svoje spoznanje o Bogu in jim pokaže pot do njega, spreobračanje – preobrazba človeških src pa je božje delo. Ko mati vidi otroka, da teče proti prepadu, ga zagotovo ne samo opozori, naj ne gre naprej, da ne bi umrl, ampak mu tudi pokaže pot, na kateri bo ostal živ. Tako verni lahko pokaže pot nevernemu in mu pove za Jezusa, ki je življenje, pot in resnica. Zdravnik, ki ima zdravilo za neko bolezen, po navadi da to zdravilo bolnemu in ta ozdravi. Zdravila nikoli ne skrije in ne pošlje bolnika domov kar tako. In tako je tudi z vernim človekom: če vidi, da nekdo ne pozna Boga, mu govori o njem in pripomore, da se sreča z njim. To je poslanstvo kristjanov, poslanstvo širjenja ljubezni in resnice. Vernik, ki pa se povzdiguje nad druge in misli, da je boljši od drugih, pa zagotovo nima v sebi Kristusovega duha.«

xxx

Srečna brez razloga

»Začela sem doživljati čudeže,« se spominja moja sogovornica. Kadar je kaj potrebovala, »ji je to prišlo na pot«. Stari, negativni vzorci so kar odplavali, življenje je postalo čudovito. »Bog je oplemenitil vse, kar sem delala že prej, in vse sem začela delati z neizmernim veseljem in hvaležnostjo. Česar koli sem se lotila, mi je uspelo, kar koli sem potrebovala, mi je Bog priskrbel, vsak dan sem dobivala dokaze, da Bog obstaja in skrbi zame.«.

Tisto, kar je v človekovi notranjosti, se kaže tudi navzven. Ker je bila Nataša nenehno vesela, se ji je ta sreča kazala tudi na obrazu. »Čez čas so se mi spremenile poteze, moj obraz je postajal odsev resničnega miru, zadovoljstva in sreče. Brezskrbnost je zgladila sledi starih skrbi in strahov in moj pogled je izražal ljubezen. Moje srce je postalo prepojeno z mirom in nenehno napolnjeno z veseljem. Bila sem radostna brez pravega razloga … In tudi tedaj, ko sem bila v stiski ali v hudih okoliščinah, sem ostajala srečna in mirna. To veselje je ‘oplazilo’ vsakega človeka, ki me je srečal.«

Elena Danel, objavljeno v reviji AURA, maj 2010, št. 249

Fotografija: Elena Danel