Ali imata molitev in duhovnost svojo vlogo in namen tudi v sodobni medicinski praksi? Strokovnjaki, ki raziskujejo vpliv molitve na človekovo zdravje, se sprašujejo, ali sta molitev in zdravje sploh povezana … Številni bolniki pa pravijo, da si žele, da bi zdravniki skupaj z njimi tudi molili. Si bodo torej v prihodnosti bolniki želeli imeti v bolnišnicah tudi duhovno nego? Se bodo morali zdravniki, psihologi in psihiatri primerno duhovno usposobiti, da bodo lahko bolnikom pomagali in jih zdravili tudi z molitvijo?

Raziskave, ki so jih v zadnjih dveh desetletjih opravljali številni znanstveniki, potrjujejo prav to: ljudje si želijo, da bi jim zdravniki dajali tudi duhovno nego, da bi z njimi molili in jim pomagali poiskati prave vzroke njihovih bolezni.

Nekateri zdravniki so seveda pretreseni, da se bolnikom zdi povsem primerno, da bi skupaj z njimi molili za zdravje in boljše počutje. Številnim zdravnikom – ti so v večini – pa se zdi takšen predlog dober. Znanstveniki se sprašujejo, kaj se bo zgodilo, če se bo vse več bolnih zavzemalo za vpeljevanje molitve in duhovne nege v medicinsko zdravljenje … Potem se bodo morali zdravniki najbrž primerno duhovno usposobiti, saj bodo le tako lahko zadovoljili njihove želje. Glede na izsledke omenjenih raziskav namreč kar 77 odstotkov bolnikov meni, da bi morali zdravniki vsaj upoštevati njihove duhovne potrebe, namesto da se, kot navadno, le redko pogovarjajo z njimi o njihovih verskih/duhovnih prepričanjih. Glede na raziskave se vsaj dve tretjini zdravnikov strinjata, da bi bilo molitveno sodelovanje z bolniki primerno. Zdravniki sicer priznavajo, da se s pacienti le redkokdaj pogovarjajo o verskih/duhovnih zadevah, zato se kar 93 odstotkov zdravnikov strinja, da bi morali močneje upoštevati verske/duhovne potrebe zdravljencev.

Je duhovnost zdravilo?

Zdravniki seveda s pacienti navadno ne molijo in se ne zanimajo za njihove verske in duhovne potrebe. A le zakaj je med medicinsko prakso in željami bolnikov takšna vrzel? Zakaj se molitev, duhovnost in vera le redkokdaj omenjajo kot »zdravila«?

Bazilij Cezarejski ali sveti Bazilij Veliki (živel je približno od leta 330 do 379), škof, cerkveni oče in ustanovitelj vzhodnega cenobitskega meništva, velja za ustanovitelja prve tako imenovane bolnišnice – v njej je želel romarjem in ljudem, ki so trpeli zaradi bolezni, ponuditi nego. Nekoč ga je eden od menihov, ki so bili pod njegovim vodstvom, vprašal, ali bi bilo prav, če bi bolnikom lajšal trpljenje z zdravilnimi zelišči in z molitvijo. Bazilij mu je to dovolil in opazoval, kaj se bo zgodilo; sčasoma je spoznal, da so bila zdravilna zelišča in molitev dar božje previdnosti, saj so izjemno olajšali težave trpečih bolnikov. Menil je, da so bila zelišča in molitev ustvarjeni zato, da bi pomagali vsem, ki so bolni – bil je prepričan, da so bili božji dar pa tudi stvaritev človeške razumnosti. Zato je zavračanju tovrstnih božjih darov nasprotoval.

Sodobne polemike in domneve, ki zadevajo odnos med molitvijo in zdravjem torej nikakor niso nekaj novega … Še vedno se sprašujemo: Ali je molitev sploh povezana z zdravjem? Sta duhovnost in vera povezani z boljšim počutjem? A težko zanikamo, da med molitvijo (duhovnostjo in vero) in med zdravjem (dobrim počutjem) ni prav nobene povezanosti. V resnici so v vseh kulturah tako ali drugače molili – še posebno takrat, ko so se spopadali s hudimi težavami ali težjimi človeškimi položaji. Opazimo lahko, da so bili ljudje kulturno vsepovsod enako »zaznamovani«: vsepovsod so zdravje povezovali z molitvijo. Znano je, da so ljudje že pred sto tisoč leti opravljali verske/duhovne obrede, z njimi so pomagali bolnim in umirajočim.

Sodobni zahodni kulturi je uspelo mojstrsko razdeliti duhovnost in posvetnost ter vero in znanost. Naredili so tudi vse, da bi ljudje v življenju opustili in razvrednotili vlogo vernosti in duhovnosti. Vendar so prav presenetljivi izsledki sodobnih znanstvenih raziskav pokazali, da sta vera in duhovnost med ljudmi še vedno izredno živi. Pri prvi raziskavi so znanstveniki odkrili, da kar 94 odstotkov odraslih ljudi veruje v Boga ali v univerzalnega duha, 42 odstotkov pa vsak teden obišče cerkev ali kako drugo obliko verskega čaščenja. 87 odstotkov vprašanih je v raziskavi povedalo, da je v njihovem življenju vera izjemno pomembna. V drugi raziskavi – v tej so znanstveniki raziskovali molitvene navade ljudi – so odkrili, da kar 90 odstotkov odraslih velikokrat moli, 76 odstotkov vprašanih pa je povedalo, da molijo redno, torej vsak dan. V tretji raziskavi je kar 44 odstotkov ljudi odgovorilo, da so v življenju že večkrat skusili ozdravitev z molitvijo. V eni od nedavnih raziskav pa so ugotovili, da kar 25 odstotkov posameznikov med boleznijo redno moli za ozdravitev.

Zakaj je torej dandanes še vedno tolikšna vrzel med družbenim hotenjem (namenom), da bi vero in duhovnost pregnali na kulturno obrobje ter med izraženo resničnostjo ljudi (ugotovljeno v raziskavah)? Zakaj torej tolikšna vrzel med željami bolnikov – da bi zdravniki z njimi molili (to željo sprejema večina zdravnikov) – in vsakdanjo zdravniško prakso? Takšne vrzeli se namreč ne pojavljajo zaradi tega, ker bi o povezavi med molitvijo in boleznijo primanjkovalo raziskav. Poleg tega tudi večina zdravnikov sprejema ugotovitev, da sta verska/duhovna praksa in zdravje povezana. Ali naša zahodna kultura torej še ni zrela za to, da bi v celoti ponotranjila in uresničila tisto, s čimer se strinjajo številni bolniki in zdravniki?

Bolj verni – bolj zdravi

Očitno je torej, da se z vernostjo in duhovnostjo povečuje človekova zdravstvena blaginja. Poduhovljeni ljudje na splošno laže prenašajo bolezen, bolečino, težave, izgube bližnjih, stres itn. Navadno se počutijo bolje kakor tisti, ki ne verjamejo v Boga ali presežnost. Srečni ostanejo tudi takrat, ko nimajo kakšnega posebnega zunanjega povoda ali vzroka za veselje. Bolj umirjeni so kakor drugi bolniki, čeprav doživljajo enako hude bolezenske težave. Dokazano je, da ljudje, ki so verni/poduhovljeni, živijo bolj osmišljeno življenje, in da je v skupnostih, v katerih so ljudje res verni, umrljivost veliko manjša kakor pri splošni populaciji. Znanstveniki so tudi dokazali, da so v poduhovljenih skupnostih veliko manj pogosta obolenja zaradi tako imenovanih sodobnih bolezni, kot je na primer rak.

Znanstvene raziskave so namreč razkrile, da redno opravljanje verske ali duhovne prakse izboljšuje tudi mentalno zdravje, zmanjšuje živčno napetost in izboljšuje zakonske odnose. Verska/duhovna praksa je pozitivno povezana z manjšim stresom – verni/poduhovljeni ljudje namreč laže prenašajo stresne položaje, zato je med njimi na splošno manj samomorov, depresije, odvisnosti od drog, alkohola itn. Raziskovalci so tudi spoznali, da je med resnično verujočimi/poduhovljenimi ljudmi manj nasilja, zlorab, kaznivih prestopkov in zakonskih ločitev.

Nenavadno, vendar resnično: vernost izboljšuje splošno človekovo počutje. In to so zdaj odkrili tudi tako imenovani »resni raziskovalci«. Pred tem so namreč verjeli, da se raziskovanja vpliva molitve in duhovnosti na človekovo zdravje ter počutje sploh ne moremo lotevati kot predmeta medicinskega znanstvenega raziskovanja. Takšne raziskave so bile torej že vnaprej »obsojene na neuspeh«. V zadnjih dveh desetletjih pa se je odnos znanstvenikov do takšnih raziskav na splošno spremenil, zdaj pravzaprav prevladujejo tisti, ki menijo, da vernost in duhovnost zelo dobro vplivata na človekovo zdravje in počutje. Poleg tega so se poprejšnje težave glede resnega raziskovanja vpliva molitve na zdravje in človekovo počutje pojavljale tudi zaradi odmaknjenosti verskih ustanov. Navadno so »resni verniki« nasprotovali temu, da bi se znanost vmešavala v duhovnost. Niso hoteli niti želeli povezovati duhovnega področja z znanostjo, saj so menili, da znanost sploh ne more posegati v duhovno področje in da duhovnosti nikakor ne moremo znanstveno raziskovati. V zadnjih letih pa se je spremenilo tudi to: verniki in duhovniki se ne vedejo več tako odmaknjeno in »elitno«. Odkrili so namreč, da s tem, ko pripomorejo k izpeljevanju znanstvenih raziskav o vplivanju vernosti/duhovnosti na zdravje in človekovo počutje, lahko zelo koristijo ljudem.

V prihodnosti znanstveniki načrtujejo še več podobnih študij in raziskav, vendar pravijo, da bodo te še natančneje nadzorovane. Znanstveniki bodo skušali v študije zajeti še več ljudi in tako ugotoviti še nekaj podrobnosti o vplivanju molitve/duhovnosti na zdravje. Skušali bodo namreč dognati, ali molitev nekaterih posameznikov ali skupin učinkuje močneje, kakor molitev drugih – raziskovalci bi torej radi ugotovili tako imenovano molitveno potenco posameznikov ali skupin. Čeprav nekateri dvomljivci menijo, da takšne raziskave niso potrebne, pa se raziskovalci izgovarjajo: znano je, da so svetniki, ki so bili kanonizirani, molili »močneje« in je bila njihova molitev tako rekoč vedno čudežno uslišana, ni pa nujno, da so vedno uslišane tudi molitve »navadnih smrtnikov«. Znanstveniki tudi trdijo, da so v številnih (starih) kulturah vedno bili posamezniki, ki so znali »moliti bolje in močneje«. Ti so bolje, kakor »navadni ljudje« opravljali verske obrede in prakso in so znali »močneje in pravilneje« moliti za zdravje ljudi (njihove molitve so bile pogosteje čudežno uslišane). Vsekakor pa si raziskovalci žele raziskati še nekaj: koliko lahko človekova vernost in resnost pri opravljanju verske vsakdanje prakse pripomoreta k »moči molitve«. Ali so tisti verniki, ki so bolj zavezani veri in vsak dan redno in poglobljeno opravljajo versko prakso, bolj zdravi in mirni kakor tisti, ki molijo le redkokdaj? Je njihova molitev uslišana hitreje in je učinkovitejša?

Vsekakor se bo, kot menijo znanstveniki, sčasoma in s pomočjo izsledkov bolj poglobljenih tovrstnih znanstvenih raziskav vrzel, ki je zdaj še vedno med sodobno medicinsko prakso in duhovnostjo/vero, zmanjšala. Morda bosta obe, medicina in vera, končno začeli sodelovati, za popolno korist človeka in družbe, in ne več v prid lastnim ozkim pogledom in dogmam. Nekega dne – upajmo le, da kmalu – bomo lahko res pri zdravniku dobili recept za molitev, versko prakso ali duhovno usposabljanje. In ko bomo resno zboleli, bodo zdravniki z nami molili za ozdravitev, kadar se bomo spoprijemali s hudimi življenjskimi in osebnimi težavami, pa bodo z nami molili psihologi in psihiatri.

Klara Jakop, objavljeno v reviji AURA, avgust 2011, št. 264

Fotografija: Bigstockphoto.com