Dr. Tina Ban, ki je doktorirala iz sociologije religije, je zavzeta raziskovalka sodobnih duhovnih gibanj, zgodovinskih ezoteričnih izročil in simbolike. Svoje izsledke o pojavu »new agea« je strnila v monografiji z naslovom Novodobniška duhovnost: Od zgodovinskih izvorov do sodobne podobe.

 Zakaj ste začeli proučevati religije in duhovnost, še posebno novodobniška duhovna gibanja?

Od nekdaj sem skušala bolje razumeti svet in sebe, predvsem smisel svojega bivanja v svetu. Religije in duhovne šole imajo o tem veliko povedati. Vedno me je zanimalo tudi, kako religije vplivajo na skupine ljudi, kako v različnih časih in prostorih odgovarjajo na kolektivna vprašanja o trpljenju, zlu, posmrtnem življenju itn. Potem ko sem nekaj let proučevala različna duhovna gibanja v zgodovini, me je vedno bolj zanimalo vprašanje, kako je s tem danes? To je naposled tudi pripeljalo do raziskave o novodobniški duhovnosti.

Kako doživljamo Boga zahodnjaki in kako ga spoznavajo vzhodnjaki?

Doživljanje Boga je ena od vidnejših razlik med zahodnimi, monoteističnimi in vzhodnimi religijami. Zahodne religije govorijo o enem, poosebljenem Bogu, na Vzhodu pa najvišje sveto doživljajo bolj abstraktno. Vzhodnjaki namesto o Bogu govorijo o Absolutnem, Bramanu, Tau itn. Nekateri imenujejo vzhodne religije mistične, saj načeloma spodbujajo k iskanju nirvane ali mistične raztopitve v Absolutnem, ki se dosega z meditacijo in podobnimi praksami, zahodne pa imajo za profetične, preroške – zaradi vloge prerokov, ki so ljudem prenašali božja sporočila. Zanje velja, da se Bog človeku bolj kot skozi mistična izkustva razodeva s prerokbami.

Se torej zahodnjaki z zahodnimi religijami in duhovnimi šolami ne moremo povezati z Najvišjim?

To ne drži. Tudi na Zahodu so bili vedno ljudje, ki so iskali intimen, neposreden stik z Bogom. To niso bili le posamezni iskalci zunaj sistema, temveč tudi člani mističnih meniških redov znotraj uradnih religij. Nekateri resda poveličujejo vzhodne religije, češ da so pristnejše in manj pokvarjene. Že pred romantiko se je na Zahodu pojavila idealizirana podoba Vzhoda kot duhovne Indije Koromandije, ki pa gotovo ni objektivna. Tudi vzhodne religije imajo svoje težave, spomnimo samo na kastni sistem, zatiranje žensk itn. Če na drugi strani pogledamo, kako močno se je na Zahodu uveljavila skrb za človekove in socialne pravice, pravice živali ali ekologijo, gotovo ne moremo trditi, da je Zahod tako duhovno reven, kot mu nekateri radi očitajo.

Bodo sodobne duhovne skupine izrinile tradicionalne religije pa tudi koncept Boga?

Upad moči tradicionalnih religij ni enak po vsem svetu. To je predvsem evropska posebnost, pa še tu bi se morali ogibati posploševanju. V Evropi moč krščanstva sicer upada, vendar se v zadnjih desetletjih povečuje vpliv priseljenskih tradicionalnih religij, npr. islama, hinduizma in budizma. K upadu evropske tradicionalne vernosti je prispeval sklop različnih družbenih dejavnikov, npr. sekularizacija, racionalizacija, individualizacija, tržna miselnost, novo razumevanje identitete itn.

V arabskem svetu, Afriki ali Aziji so tradicionalne religije še vedno zelo žive. Tudi v Severni Ameriki in nekaterih drugih delih razvitega sveta njihov vpliv ni zanemarljiv. Kadar potujem v Izrael, sem vedno znova presenečena, kolikšno moč imajo lahko tudi v svetu, ki velja za enega vodilnih v razvoju računalniške tehnologije in znanosti. Duhovna gibanja zagotovo ne izrinjajo tradicionalnih religij, saj v globalnem okviru privlačijo še vedno le majhen delež svetovnega prebivalstva.

Kako pa je z razvojem duhovnosti pri nas?

Zaradi posebnega političnega položaja so se nova duhovna gibanja tu pojavila precej pozno, le redka pred začetkom osemdesetih let. Vendar so se tudi pri nas razvili nekateri zelo kakovostni ustvarjalci. Med njimi naj omenim geomanta Marka Pogačnika, ki je z izvirnimi duhovnimi uvidi obogatil ne le slovenski, temveč tudi svetovni prostor in je eden najbolj prevajanih slovenskih avtorjev.

 Ali lahko človek tudi z obiskovanjem različnih duhovnih delavnic doseže globlje duhovno razodetje?

Težko verjamem, da lahko beganje z ene duhovne delavnice na drugo prinese pomembnejše duhovne dosežke. Za vsak cilj, ki ga želimo doseči, namreč potrebujemo čas, predanost in kontinuiteto. Po mojih ugotovitvah v novodobniških krogih najdemo različne ljudi. »Begajoči« duhovni iskalci, ki vsakih nekaj tednov izberejo novo pot, so le en obraz novodobniške duhovnosti, po drugi strani pa si tudi resni, razmišljujoči in predani ljudje prizadevajo doseči visoke duhovne cilje. Čeprav morda obiskujejo različne delavnice, se zdi, da imajo precej jasno začrtano pot, ki jo skušajo z raznolikostjo predvsem dopolniti in obogatiti. Ne želim soditi, katera pot je boljša. Človek se vse od svojih najzgodnejših začetkov sprašuje, kaj mu bo prineslo razodetje, odgovorov pa je vsaj toliko, kolikor je človeških kultur ali morda posameznikov.

 Nekateri so tradicionalno verni, poleg tega obiskujejo tudi novodobniška duhovna predavanja in vzhodne duhovne prakse. Trdijo, da jim to pomaga, da svojo vero še poglobijo in postanejo boljši verniki.

Med raziskavo sem srečala kar nekaj ljudi, ki gredo enako radi v nedeljo zjutraj k maši kakor zvečer na tečaj joge. Morda nekateri kristjani novodobniško duhovnost vidijo kot grožnjo Cerkvi, drugi pa v njej prepoznavajo spodbudo, naj tudi krščanstvo svoje nauke povprečnemu verniku predstavi bolj sodobno. Tudi Cerkev namreč organizira vse več psiholoških delavnic, duhovnih vaj, tečajev meditacije itn. Število krščanskih vernikov v Evropi se je res zmanjšalo, vendar, kot ugotavljajo nekateri raziskovalci, tisti, ki ostajajo, od verskega življenja pričakujejo več in so pripravljeni več vložiti v svojo versko izobrazbo – tudi zaradi vpliva novih duhovnih trendov, o katerih govorimo tu.

Se sredi prelomnih obdobij ljudje bolj oklepajo duhovnosti, se bolj zatekajo k verskim praksam?

V času, ko imajo več težav, ko so bolj negotovi, so navadno dovzetnejši za religijo in duhovnost, saj znata obe ponuditi tolažbo in osmisliti trpljenje. To je gotovo ena plemenitejših nalog religij. Vendar človek v stiski ne sme biti naiven. V imenu religij ali duhovnosti so ljudi v težavah velikokrat zlorabili za sebične namene. In tudi danes ni nič drugače.

Veliko ljudi se zanima za ezoteriko. Kaj je ezoterično znanje?

V preteklosti so se z ezoteriko ukvarjali predvsem ljudje, ki so si prizadevali najti bolj poglobljene odgovore na duhovna vprašanja. To so bili bolj vedoželjni duhovni iskalci, ki se niso zadovoljili z razlagami sveta, kakršne je ponujala uradna religija. Povezovali so se v ezoterične šole, krožke ali lože. Ti so oblikovali svoje nauke, ki so lahko dopolnjevali in poglabljali uradne, lahko pa so jim tudi nasprotovali. Ezoterično učenje ni bilo javno ali vsaj ne lahko dostopno. Navadno je prehajalo od učitelja do učenca, učenec pa si ga je moral zaslužiti s predanim študijem. »Ezo« v grščini pomeni skrito. Eden od razlogov za skrivanje ezoteričnega znanja je bil ta, da se je bilo v nekaterih obdobjih v zgodovini z ezoteriko nevarno ukvarjati. Vladarji in papeži so ezoterične prakse v preteklosti večkrat zakonsko prepovedali, vendar so v obdobjih, ko so jih potrebovali, ezoterične mislece radi zaposlovali kot dvorne astrologe, alkimiste ali svetovalce. Danes je ezoterično znanje precej široko dostopno v knjigah, medijih, tečajih itn., vendar pa nekatere ezoterične šole svoje skrivnosti še vedno skrbno varujejo in jih razkrivajo le posvečenim.

Kdaj so nastale prve zahodne ezoterične šole?

Že v antiki, predvsem v helenizmu. Takrat so se v Sredozemlju pojavili zanimivi ezoterični nauki, med njimi hermetizem, tj. ezoterična filozofija, ki izhaja iz učenja Hermesa Trismegista. Zaradi preseljevanja ljudstev, izgube stika z antično dediščino in drugega so ezoterične šole v zgodnjem srednjem veku umolknile in se znova prebudile šele v 12. in 13. stoletju. Zares so se razcvetele v renesansi, ko se je Evropa srečala s prevodi starih novoplatonističnih in hermetičnih besedil. Znotraj hermetičnega miselnega okvira so se nato na Zahodu oblikovale različne duhovne šole.

Med njimi je bila alkimija, ki se je na Zahodu pojavila v 12. stoletju. Alkimisti so iz nežlahtnih kovin skušali pridobivati zlato, vendar niso iskali le materialnega zlata, marveč »duhovno zlato« in žlahtnost duše. Priljubljena je bila tudi astrologija, ki jo Evropa pozna vsaj od antike, verjetno pa še dlje. Astrologija je bila v ezoteričnih krogih veliko več kot le sredstvo za napovedovanje prihodnosti. Veljala je za eno duhovnih poti, ki je razlagala, kako se zgornje ujema s spodnjim, nebesno z zemeljskim in božansko s človeškim. V Evropi se je uveljavila tudi kabala, judovsko ezoterično izročilo. Po kabalistični mitologiji naj bi bilo tudi to znanje zelo staro. Razodeto naj bi bilo že Abrahamu in naj bi se ob uradnih bibličnih besedilih ustno prenašalo iz roda v rod. Omenili bi lahko še rožnokrižarstvo, prostozidarstvo idr.

Kako pa je bilo z razvojem ezoterike pozneje? V 19. stoletju so na primer nastala zanimiva gibanja.

Devetnajsto stoletje je bilo za razvoj ezoterike izredno pomembno. Ezoterično vrenje je na Zahodu tedaj doseglo enega svojih zgodovinskih vrhuncev. Rojevale so se številne ezoterične šole, med njimi tudi znamenita Teozofska družba. Če so se ezoteriki v renesansi navdihovali pri antičnih izročilih, pa so v 19. stoletju odkrili Vzhod. Prav teozofija je na široko odprla vrata vzhodnim duhovnim konceptom, včasih tudi precej nekritično. Takšen je bil na primer pojem reinkarnacije, ki je na Zahodu precej spremenil svoj pomen. Če v vzhodnih religijah velja za nekaj, čemur bi se človek rad ognil ter končal cikel rojstev in smrti, pa reinkarnacije na Zahodu ne vidijo kot nekaj tragičnega, temveč kot priložnost za vnovično rojstvo, s katerim se bomo lahko duhovno izpopolnili. Vprašanje, koliko se opirati na indijsko tradicijo, je Teozofsko družbo po smrti ustanoviteljice Helene Blavatsky počasi pripeljalo do razpada. Rudolf Steiner je leta 1913 od teozofije odcepil celotno nemško vejo in oblikoval svoje gibanje v okviru novoustanovljene Antropozofske družbe.

V 19. stoletju se je ezoterično znanje tudi populariziralo ter iz ozkih ezoteričnih krogov vse bolj prehajalo v širšo javnost. S tem se je pogosto siromašilo in komercializiralo. Pozneje so se na ezoterične nauke sklicevala tudi novodobniška gibanja.

Nekateri pravijo, da se je popularnost novodobniške duhovnosti začela konec 19. stoletja s teozofinjo Heleno Blavatsky in pozneje, v začetku 20. stoletja, z antropozofijo.

Teozofsko gibanje je bilo po mnenju številnih raziskovalcev predhodnik novodobniškega gibanja, ne smemo pa ju enačiti. Teozofija in antropozofija sta sicer nakazali številne trende, ti so se pozneje uveljavili v novodobniški duhovnosti, vendar o njej pred drugo svetovno vojno še ne moremo govoriti.

»New age« so spodbudili predvsem nezadovoljni mladi …

Gibanje »new age« se je pojavilo v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja v ZDA. Od tam se je hitro razširilo tudi v Evropo. Raslo je »od spodaj« in ni imelo posebnega ustanovitelja. Pojavilo se je kot del hipijskih gibanj, ki so bila razočarana nad družbeno-kulturnim razvojem po drugi svetovni vojni. Mlade so med drugim razočarale tudi tradicionalne religije, očitali so jim preživetost. Kot alternativo so predlagali nove duhovne poti, ki naj bi bile nedogmatične in naj bi človeku dopuščale svobodo pri izbiri njegovih prepričanj. Zato se je gibanje new age oblikovalo kot zelo pluralno. V njem so se razvile najrazličnejše skupine, tako komercialno usmerjene kot tudi resnejše in bolj poglobljene. Tudi vsebinsko so njihovi nauki zelo različni. V njih najdemo zdravilstvo, teozofske in antropozofske ideje, novopoganske prakse, skupine, ki se ukvarjajo s »kanaliziranjem« (iščejo povezavo z višjimi bitji, z angeli), itn. Na prvi pogled se zdi, da bi te raznolike skupine težko umestili v isti okvir, vendar se kmalu izkaže, da jih povezujejo nekatere sorodne ideje in soroden pogled na svet.

Bo »new age« preživel ali je le »muha enodnevnica«?

Težko je reči, kaj bo, saj v tem prelomnem času nihče ne ve, kako se bo v prihodnje obračal svet. Toda četudi bi bila le enodnevnica, je novodobniška duhovnost našemu času že vtisnila pečat. Omenila sem že nekaj slabih vidikov, kot so povečevanje zbeganosti, manipulacije ali komercializacija. Vendar ima novodobniška duhovnost gotovo tudi pozitivne učinke. Sekularizirani zahodni družbi je približala nekatere religiozne ideje, ki so odprle nove miselne poti in sprostile nov razvojni potencial. Njen vpliv se kaže v medicini (ki svoj pogled na zdravljenje dopolnjuje z novodobniškimi zdravilskimi tehnikami), šolstvu (kjer so valdorfske in podobne šole razširile možnosti za izobraževanje), gospodarstvu (kamor novodobniške ideje vstopajo s tečaji poslovne komunikacije, nevrolingvističnega programiranja), ekologiji (kjer se oblikujejo duhovno-ekološke skupnosti, ki se ukvarjajo s permakulturo in drugimi zanimivimi tehnikami) in navsezadnje tudi v politiki (novodobniške ideje so navdihnile celo pokojnega slovenskega predsednika Janeza Drnovška).

xxx

Dr. Tina Ban pravi, da sicer izvira iz katoliškega kulturnega okolja, vendar se je ob raziskovalnem delu seznanila tudi z drugimi religijami in duhovnimi šolami. Najbolj so jo pritegnile zahodne, predvsem alternativne zahodne (ezoterične in mistične) duhovne šole, ki so se pojavile kot odgovor ali pa dopolnilo uradnim religijam. Rada poudarja, da je zahodno duhovno izročilo izredno bogato in da je prav škoda, da ga ne poznamo dobro.

Magistrski študij je opravljala na Filozofski fakulteti v Ljubljani in ga končala z nalogo Simboli sonca in lune v različnih kulturah. Med njim je šest mesecev preživela v Mehiki, kjer se je ukvarjala s simboliko majevske kulture in religije. Doktorirala je leta 2007 z disertacijo o novodobniški duhovnosti. Zdaj predava na Univerzi v Novi Gorici pri predmetu semiotika in teorija simbolov, v okviru Inštituta Ars magna pa pripravlja tudi številna poljudna javna predavanja o zahodnih duhovnih izročilih, predvsem za splošne knjižnice, šole in društva. Poročena z Izraelcem tudi v praksi ugotavlja, da so religijske vrednote neogibni del širšega kulturnega izročila in nas, ne glede na to, ali smo religiozni ali ne, lahko močno zaznamujejo.

Elena Danel, objavljeno v reviji AURA, januar 2012, št. 269

Fotografija: Elena Danel