Častiti Geshe Tenzin Dhargye je tibetanski lama in pristni budistični učitelj – pridobil si je najvišjo izobrazbo tibetanske budistične filozofije – naziv Geshe Lharampa, ki je enakovreden doktorskemu naslovu. Njegova svetost dalajlama ga je imenoval za direktorja Mednarodnega inštituta za višje tibetanske študije ali Tibetanskega centra v Hüttenbergu na avstrijskem Koroškem, kjer se lahko zahodnjaki poučimo o notranjih vrednotah in si celostno obnovimo zdravje.

V Ljubljani ste predavali o človeških vrednotah, kakor jih razlaga Njegova svetost dalajlama. Ali smo Slovenci sočutni?

V Ljubljani sem bil že večkrat – predaval sem tukajšnjim študentom budizma. Menim in čutim, da se Slovenci na splošno zelo zanimajo za uresničevanje sočutja, ljubezni in miru. Budisti imenujemo to prakso tudi uresničevanje notranjih vrednot, saj vsebuje tudi primerno ravnanje in vedenje – to pa spodbuja in prinaša notranji mir.

Nikakor ne mislim, da bi morali vsi, ki jih zanima uresničevanje prakse sočutja, vaditi tudi budistično versko prakso. Vsakdo namreč lahko uresničuje in vadi sočutje in ljubezen – zato ni potrebno, da bi spremenili svoje verovanje ali religijo. Pravzaprav menim, da sploh ni dobro in primerno, da spremenimo svojo vero – kristjani in drugi verniki naj ohranijo svojo vero – poleg tega pa naj se poučijo o budistični kulturi in se seznanijo z notranjimi človeškimi vrednotami.

Opažam namreč, da so si v Sloveniji pa tudi v Avstriji, kjer živim, nekateri kristjani, verniki in duhovniki ustvarili povsem napačno mnenje – češ da se budizem širi v krščanskih državah. Menijo, da želi dalajlama širiti budizem na Zahodu … Takšno razmišljanje je povsem napačno. Njegova svetost dalajlama namreč velikokrat prav na Zahodu na svojih javnih predavanjih svetuje in poudarja, naj vsi ohranijo svojo vero. S tem tudi kaže spoštovanje do vseh drugih verskih voditeljev, ki morajo seveda zavarovati svoje vernike. Poleg tega nas tudi uči, kako naj se bolj izpopolnimo v spoštovanju in resnično spoštujemo drug drugega. Zato dalajlama in tudi jaz vedno svetujeva, naj ljudje ohranijo svojo vero, hkrati pa naj se iz budistične prakse – ne da bi pri tem motili svojo vero – naučijo, kako naj v svoje življenje in vero vnesejo več notranjih vrednot.

Dalajlama vas je imenoval za direktorja Tibetanskega centra (Mednarodni inštitut za višje tibetanske študije) na avstrijskem Koroškem. Kakšen je temeljni namen vašega delovanja v tem centru?

Pravzaprav sem zdaj že drugič v Avstriji. Najprej me je Njegova svetost dalajlama poslal v Gradec že konec leta 2000, saj sem v tamkajšnjem budističnem središču deloval kot budistični lama. Tam sem preživel dve leti – vodil in poučeval sem študente o pravilni budistični verski praksi. Medtem sem potoval tudi po drugih evropskih državah in predaval o različnih temah, med drugim tudi o razvijanju človeških vrednot.

Pozneje sem se spet, s privoljenjem dalajlame, vrnil v Indijo. Leta 2005 sem se po njegovem naročilu vrnil na avstrijsko Koroško, da bi vodil ustanovitev projekta Tibetanskega centra v Hüttenbergu, v katerem naj bi tudi deloval kot vodilni učitelj tibetanske znanosti, filozofije in religije. Ta center naj bi postal akademsko študijsko središče, v njem naj bi poučevali ljudi o tibetanski kulturi in naukih.

Povejte prosim, kaj o zgodovini Mednarodnega inštituta za višje tibetanske študije v Hüttenbergu.

Inštitut je ustanovil dalajlama, pri tem pa so sodelovali tudi Avstrijci. Načrtovali so kar dva projekta: prvi je bil Tibetanski center – izobraževalno središče, drugi pa Tibetanski zdravilni center in hotel. Zamisel za oba projekta se je porodila pri domačinih, in ti so za pomoč zaprosili avstrijsko vlado. Zastopniki avstrijske vlade so leta 2005 pripotovali v Dharamshalo in Njegovo svetost zaprosili, naj na območju Hüttenberga ustanovi Tibetanski kulturni center. Dalajlama se je strinjal, da ljudem na Zahodu predstavi avtentično tibetansko kulturo, znanost in duhovnost, vendar pa ni želel graditi budističnega samostana. Želel si je, da center ne bi bil verski, marveč da bi ponujal le možnost za akademski študij tibetanskih znanosti, in sicer tako, kot je primerno za vse ljudi.

Kakšni so temeljni cilji vašega centra?

Študijski program Tibetanskega centra – Mednarodnega inštituta za višje tibetanske študije obsega študij budistične filozofije (štirih vej tibetanskega budizma) in tibetanske medicine. Poleg rednega programa, ki je priznan kot diplomski in podiplomski študij, organizira univerza tudi tečaje in seminarje, primerne za vse slušatelje. Njegova svetost si želi, da bi se študijski program v prihodnje še razširil na študije drugih budističnih vej, na primer zena, ter na študije teozofije svetovnih verstev; tako bi univerza postala tudi tribuna za razumevanje in dialog med verstvi.

Z drugim delom projekta, Tibetanskim zdravstvenim centrom, želimo razvijati regionalno gospodarstvo in socialno skrb za okoliške prebivalce. Zato smo zgradili tudi hotel, toplice in velnes. V njem ponujamo tibetanske zdravilne terapije (masažo, kopeli itn.) in zeliščna zdravila. V zdravilnem centru pa je poskrbljeno tudi za duhovno zdravje – to poteka na temelju budističnih tehnik za nego uma, ki pa so predstavljene zunaj verskega konteksta. Poglavitni namen obeh projektov je, da bi v to okolje pripeljali del avtentične tibetanske kulture in tako lahko pomagali ljudem – s tem bi prispevali tudi k ohranitvi tega znanja za prihodnje rodove.

Ljudem želimo predvsem predati uporabno tibetansko znanje, ki bi pripomoglo k njihovi vsesplošni blaginji – telesni in mentalni. Za telesno zdravje v centru podajamo avtentično znanje o tibetanski medicini, saj menimo, da je takšno znanje uporabno za vsakogar. Ljudje v centru lahko študirajo tudi tibetansko medicino, poleg tega pa tudi budistično znanost o umu in tibetansko budistično filozofijo. Te nauke lahko študira vsakdo, ne glede na svojo veroizpoved ali duhovno ozadje. To znanje ne moti vere posameznikov, saj študij ne vsebuje budističnih verskih naukov.

Naš namen je le, da s temi nauki širimo dobre človeške vrednote in univerzalno etiko, ki jo dalajlama imenuje tudi sekularna etika. S tem krepimo tudi mentalno blaginjo ljudi, to pa je naš poglavitni cilj. Ljudje si tako izboljšajo svoj um in vedenje, ki sta navadno poglavitna vzroka za težave sveta in človekove osebne težave in trpljenje. Ker pa si nekateri posamezniki želijo študirati tudi budistične verske nauke, jim v centru ponujamo tudi takšen študij, vendar le na akademski ravni, in ne kot budistični center ali verska ustanova.

 

Inštitut in hotel z zdravilnim centrom najbrž obiskujejo ljudje z vsega sveta …?

Da, inštitut je mednaroden – v njem lahko študira vsakdo. Bistveni cilj Tibetanskega centra namreč ni prenašanje budistične vere in prakse na Zahod.

 Kakšna je razlika med budistično in zahodno znanostjo in filozofijo?

Razlika je v tem, da budistična znanost o umu – včasih ji pravim tudi budistična psihologija – prinaša znanje o krepitvi našega uma. Ta znanost vsebuje jasen popis in oris delovanja in vedenja našega uma v vsakdanjiku. Delovanje uma namreč lahko občutimo vsi, a žal ne poznamo njegove podrobne zgradbe in načinov gibanja. Zato študente poučujemo, kakšne raznolikosti uma poznamo, kako jih prepoznamo in kako z njimi ravnamo. Poleg tega jih poučimo, kako naj izboljšajo svoj um.

Tovrstno učenje ljudje na Zahodu verjetno zelo potrebujemo, saj imamo hitro in stresno življenje …?

Vsekakor. Študente na primer poučimo o jezi – vsi jo poznamo in vemo, kakšen občutek nas preplavi, ko smo jezni. Vsi vemo, kakšen je negativni učinek jeze. Zato študente poučimo o vseh podrobnostih jeze, o njeni vsebini in oblikah. Naučimo jih tudi, kako naj z njo ravnajo in kako naj se vadijo v preobražanju jeze v pozitivna čustva. Povemo jim, kako naj jezo zmanjšajo in tako v sebi, v družini in v vseh razmerjih ustvarjajo mir. Učimo se torej, kako naj ravnamo s pogubnimi čustvi, kako ta preobrazimo v pozitivna in tako dosežemo notranji mir. Budistična znanost o umu pa je seveda povezana tudi z etiko, saj naše številne težave nastajajo prav zaradi pomanjkanja etike. Etika pa je seveda zelo povezana z našim umom, z našim mentalnim stanjem.

Kako se vaši študentje odzivajo na takšno učenje?

Odziv študentov je izjemno dober. Imamo različne študente, saj prihajajo iz različnih verskih okolij: kristjane in druge vernike pa tudi neverujoče. Veliko ljudi se zanima za znanost o umu. Na seminarju jih namreč poučujemo teoretično in praktično – učimo jih kako naj uresničujejo to prakso v vsakdanjem življenju. Tako se torej lahko v njej vedno urijo.

To je seveda najbrž dobro za našo evropsko družbo, okolje?

Upam, res upam, da je tako … In, seveda, to vsem priporočam.

Ko je dalajlama predaval v Mariboru, ste bili tam. Kako se je odzivalo občinstvo na teh predavanjih?

Čutim, da se Slovenci zelo zanimajo za etiko in pozitivne človeške vrednote, o katerih je predaval dalajlama, in opazil sem, da so njegovo predavanje dobro sprejeli. Bil sem na predavanju in videl, kako so se ljudje odzivali takrat, ko je dalajlama poudaril bistvene točke o etiki – vsi so mu zelo ploskali. S tem so pokazali, da razvijanje etike z veseljem pozdravljajo in sprejemajo.

Po enem od predavanj je nekdo vprašal dalajlamo, ali bodo pri razvijanju sekularne etike vere sploh še imele kakšno vlogo? Kakšno se vam je zdelo to vprašanje?

Da, tega vprašanja se spominjam – bilo je zelo zanimivo. Dalajlama je odgovoril zelo dobro, kajti on nima slabih namenov – škoditi drugim veram. Kot sem omenil že na začetku, nekateri tibetanski menihi na Zahodu morda niso zmeraj ravnali prav – in to je verske voditelje prizadelo – vendar je prav, da vemo, da tega dalajlama ni podpiral. Dalajlama ima namreč zelo jasno sliko o verah. Menim, da je tukaj najpomembnejša ena od točk, ki jih poudarja, saj pravi: »Vsi moramo spoštovati vse različne vere in nihče ne more reči, da je neka vera najboljša.« Različne vere je primerjal z različnimi zdravili – ni mogoče reči, katera zdravila so najboljša. Za različne bolezenske težave so primerna različna zdravila. Prav tako so različne vere primerne za različne načine človeškega verovanja. Zato Njegova svetost pravi: »Zame je budizem najboljši. To mi, glede na moje verovanje, najbolj ustreza. Vendar pa nikoli ne pravim, da je budizem najboljši za vse ali da je nasploh najboljša vera.« Vsaka vera ima torej izjemen potencial. In to je zelo jasno povedal tudi dalajlama.

Tudi v sekularnem svetu in pri sekularni etiki imajo vere vsekakor svoje mesto – saj lahko prispevajo nekatere dele svojega znanja za sekularno raven etike. Vere sicer niso sekularne, ker so omejene in njihovega znanja ne more v celoti privzeti vsakdo. Sekularno znanje pa je univerzalno – in to etiko lahko privzame in vadi vsakdo (prav zato ji pravimo sekularna). Le del budističnega znanja lahko uvrstimo v sekularno znanje – zaradi tega znanja ni potrebno, da bi postali budisti – zato ga lahko uresničuje vsakdo. In tudi katoličani lahko dodajo delček svojega znanja k razvijanju sekularnega etičnega znanja.

 Kaj odgovorite zahodnjakom, ki si žele postati budisti?

Kot sem že dejal, je najboljše, da zahodnjaki ohranijo svojo vero. Če pa se res zelo zanimajo za tibetansko versko budistično znanje, ga lahko študirajo v našem Tibetanskem centru. Sicer pa jim predlagam tole: Če si žele postati budisti, naj raje malo počakajo, dobro razmislijo in naj se nikar ne spreobrnejo takoj ali pa le zato, ker jih zanimata budistična duhovnost ali praksa sočutja ali budistična kultura. Takšne hitre verske spreobrnitve jim ne svetujem – že nekajkrat se je namreč izkazalo, da so takšna dejanja ljudi zelo prizadela. Navadno odločitve za spreobrnitev niso sprejeli svojevoljno, saj so jih k temu dejanju velikokrat pregovorili nekateri budistični menihi ali pa prijatelji, ki so že postali budisti, itn. In to nikakor ni pravilna pot.

Če kdo res želi postati budist, je to vsekakor dobro. Vendar naj se za to odloči premišljeno. Nekateri namreč postanejo budisti, pozneje pa se premislijo in potem ne vedo, kaj naj storijo. Prihajajo k meni in iščejo nasvet. Zelo zmedeni so. To je hinavščina, licemerstvo. In to je njihova napaka, zato naj tega ne delajo. Postanejo naj previdnejši – če obiščejo kakšen budistični center, naj ne upoštevajo mnenja menihov, ki jim predlagajo, naj postanejo budisti. Niso vsi tibetanski menihi popolni, zato naj bodo previdni.

Kaj bi radi sporočili našim bralcem?

Še enkrat bi poudaril tisto, o čemer sem govoril na svojem predavanju v Cankarjevem domu – o človeških vrednotah, kakor jih razlaga dalajlama. Verjamem, da so med bralci številni katoličani in tudi drugi verniki ter neverujoči. Želim torej poudariti, kot je dejal že dalajlama na predavanju v Mariboru, kako pomembno je, da začnemo razvijati t. i. sekularno etiko. Kajti vsi si želimo sreče, nihče si ne želi težav. Vendar pa težave so, med njimi na primer takšne, ki so povezane z naravnimi spremembami, in pri teh si ne moremo kaj dosti pomagati. Morda lahko storimo le nekaj, a šele potem, ko te minejo – ko se na primer potres umiri, lahko prizadetim ponudimo pomoč. Takšnih naravnih katastrof, kot so ujme, poplave, potresi, itn., skorajda ne moremo preprečiti.

Po drugi strani pa poznamo tudi drugačne težave – dalajlama jih imenuje težave, ki jih ustvarijo ljudje. In te lahko popolnoma preprečimo. Vendar pa se ob tem pojavlja vprašanje: Kako naj jih preprečimo? Te težave namreč nastajajo prav zaradi pomanjkanja etike. Zato je tako zelo pomembno, da vpeljemo v naše življenje tudi znanje o sekularni etiki, da namenimo več pozornosti poučevanju te etike. Da to etiko razumemo in jo skušamo uresničevati, razvijati v vsakdanjiku. Če bomo to zmogli, se bomo ognili številnim težavam in trpljenju, zdaj in v prihodnosti.

Tudi verni ljudje, kot so budisti ali kristjani, imamo v veri veliko nasvetov za izpeljevanje etike. Te nasvete navadno poznamo, vendar jih v praksi težko uporabljamo. V vseh verah je na primer prepovedano laganje, to prepoveduje celo zakonodaja; vendar pa ljudje, tudi verni, še vedno lažejo … Tudi nekdo, ki na primer verjame v Budo, ne dela natančno tega, kar si je Buda želel, in tudi tisti, ki verjamejo v Jezusa, ne izpolnjujejo natančno njegovih navodil … Pri tem nastajajo težave. Torej bi morali vsi, tudi različni verniki, v svojem vsakdanjiku resnično natančno uresničevati navodila svoje vere, se truditi, kolikor je le mogoče. Na splošno pa bi morali vsi uresničevati sekularno etiko.

Ni namreč dovolj, da se o etiki ali verskih pravilih le poučimo in da jih razumemo. Pomembno je, da ta pravila vsak dan tudi uresničujemo. Le to nam bo res pomagalo – zmanjšalo bo naše trpljenje in trpljenje drugih. To je torej pomembno, zato rotim Slovence, naj začnejo ta etična pravila v življenju tudi uresničevati. Če bodo pri tem potrebovali nasvete, jim bomo v našem Tibetanskem centru radi pomagali – z veseljem bom znova prišel v Slovenijo.

xxx

Častiti Geshe je bil rojen v Indiji – njegovi starši so po kitajski invaziji, leta 1959, prisilno zapustili Tibet. Spominja se, kako je postal menih: »Ko sem dopolnil devet let, sem želel postati menih. Moj oče mi vedno pripoveduje, da sem kot devetletnik nepopustljivo vztrajal, da hočem postati menih … Pravi, da sem ga s tem ves čas nadlegoval in razburjal. Sam se tega pravzaprav ne spominjam … A prav zaradi mojega vztrajnega prigovarjanja, naj mi omogoči, da postanem menih, se je moj oče končno odločil, da bo ugodil moji želji: poslal me je v samostan Sera Mey, ki je v južni Indiji (živeli smo v severnem delu države, več kot dva tisoč kilometrov stran od tega samostana). Spominjam se, da si potem, ko mi je dalajlama dovolil, da postanem menih in sem se moral začeti pripravljati za potovanje v samostan, nisem želel iti predaleč od svoje družine. Zato sem ponavljal: »Ne, ne, nočem stran.« Bil sem neubogljiv. Vendar pa potem nisem mogel več izbirati – oče me je kljub temu poslal v samostan Sera Mey. Z mano je potoval njegov prijatelj – potovanje je trajalo štiri ali pet dni. V samostanu me je pričakalo še več drugih dečkov, učiteljev in menihov in vsi so bili z menoj zelo prijazni, zato sem se tam hitro ustalil, se navadil na tamkajšnje življenje. Pozneje sem postal celo zelo srečen, da živim v tem samostanu.«

V samostanu je začel študirati budistične nauke – filozofijo in religijo. Študij je končal po osemnajstih letih. Po desetletnem študiju je tudi sam postal učitelj tamkajšnjih študentov (od leta 1986). Med osemnajstletnim bivanjem in študijem v tem samostanu je častiti Geshe redno opravljal tudi svojo vsakdanjo budistično prakso. Potem se je za eno leto preselil v drug veliki samostan – Gyumed – tam je živel od leta 1995 do 1996. Medtem je poučeval tamkajšnje menihe. »Potem sem končal svoj študij in tudi uradno postal budistični učitelj.«

Nato je nekaj časa potoval po zahodnoevropskih državah in poučeval ljudi o različnih naukih budistične znanosti, filozofije in vere. »Pozneje me je poiskal dalajlama – iz njegovega kabineta so mi sporočili, da želi, naj se vrnem v Dharamshalo. Tam sem bil tibetanski verski učitelj budizma za Tibetance, ki so živeli v tem mestu. To pomeni, da sem bil tako imenovani budistični lama. Lama mora poznati določeno versko prakso in jo tudi izpeljevati. Poleg tega je njegova naloga, da to prakso predaja drugim vernikom in jih vodi pri njeni pravilni izpeljavi. Leta 1997 sem torej začel v Dharamshali pod vodstvom dalajlame delovati kot budistični učitelj ali lama.«

Elena Danel, objavljeno v reviji AURA, junij 2010, št. 250

Fotograija: Elena Danel