Nekako od šestnajstega stoletja je postalo očitno, da so prostor za postavitev cerkva in pokopališč ob njih določali bajaličarji. Bodisi z nihalom, bajalico ali bajaličar kar sam s podplati, ki so zaznavali energijo in spremembe v tleh. Tisti, ki tudi danes znajo določati take kraje lahko potrdijo, da so cerkve nekoč postavljali ne zemljiščih, ki so sevala za umrle najprimernejša zemeljska energijska polja.

Vzbuhi zemeljskih energij, ki bi jih lahko ponekod imenovali kar bruhalniki, vulkani ali gejzirji, so včasih povezani v podzemna omrežja, utegnejo pa se premakniti tudi drugam. Razlog za take pojave je lahko povsem naraven, na primer iz geoloških razlogov, lahko pa smo zanje krivi tudi ljudje. Odprtje kamnoloma v bližini pokopališča, graditev ceste, izkop gradbene jame, plazenje hribine, poplavni nanosi, daljša opustitev pokopališča ali še kak drug poseg vplivajo na neravnotežje sevanja, ki si ob takih primerih poišče pač zase primernejšo točko, ki pa je lahko kilometre stran od prvotnega kraja.

Posledica take ali drugačne poškodbe energijskega omrežja ali samo ene izhodne špranje je, da lahko pokopališče ali sakralni objekt izgubi svojo prvotno moč.

Občutljivi posamezniki se na takih krajih ne počutijo prijetno. Ob resnični zaznavi ozunjskega daha smrti jih čim prej zapustijo.

Ker je pokopališče kraj, ki ni več zemeljski, ni pa niti onstranski, nastanejo na njegovem območju energijske motnje, spremeni se sestava energijskih oblačil tako senc (duš) kot lupin.

 Pokopališka ograja zadržuje lupine

V življenju vsepovsod srečujemo mejnike, količke, rise, ograje. Če se znajdemo pred njimi, nam onemogočajo, da bi jih prečkali in si skrajšali pot do cilja. Če nismo predrzni, se pač obrnemo in poiščemo drugo pot. Obidemo jih celo tedaj, če vemo, da za njimi ni prebivalcev.

Ograje, ki jih ustvari lastnikova miselna moč, so sicer nevidne, vendar celo pri duhovno količkaj občutljivem človeku zbudijo občutek neprijetnosti, če jih prepleza, preskoči ali prekorači, saj zazna, da so na njih spletene moči, ki ohranjajo polje nedotakljivosti. Celo poljsko strašilo, v katerega kmet vgradi energijsko polje svoje lastnine, oddaja pticam in divjadi poleg pisanih frfotajočih krp energijsko opozorilo, naj se ne hodijo hranit na zastraženo njivo.

Pri zarisovanju, graditvi in postavljanju kakršnih koli vrst ograj imajo graditelji navadno pred očmi zgolj zagotovitev fizične ovire, ki naj bi nepovabljenim tujcem onemogočila dostop do zasebne lastnine. Najbrž pa ni prav veliko takih, ki bi pomislili, da skupaj z naročilom in plačilom za postavitev ograje nehote vgrajujejo vanjo tudi delček svoje energije, ki seva v prostor nenapisano prepoved: »Ne vstopaj. Od tod je svet moj!« Ograja pomeni nevidno varovalo, ki bi ga lahko primerjali z elektronskim senzorjem v samopostrežni trgovini, ki sproži alarm, če kdo skozenj odnese neplačano blago.

Če je prostor namenjen pokopu mrtvih, ga ljudje ogradijo z leso, obdajo s kamni, zavarujejo z vrvjo, vejami ali s čim podobnim. Duhovi tako zavarovanega območja načeloma ne morejo več prestopiti. Zaradi energijskih zidov, ki jih obkrožajo, imajo lupine, ki se zadržujejo na pokopališču, in njihovi številni ostanki, omejen prostor za gibanje. Ograja jih zadržuje, da se ne morejo širiti navzven, lahko pa odhajajo neomejeno globoko navzdol, a še to le na območju, ki ga varuje ograja. Navzdol odhajajo zato, ker jih pritegujejo ostanki snovnosti, in ne, ker bi jih pritegovala zemljina gravitacija. Podrejene so drugačnemu zakonu privlačnosti kot v snovnem življenju.

Zemljišče, na katerem je urejeno pokopališče, je navadno zamejeno tudi s posvetitvijo. Navodila za posvetitev zadnjega človeškega doma običajno ne narekuje posameznik, so pa prepletena z energijami tistega, ki posveča, območje blagoslavlja ali pa uporablja za taka opravila preskušene obredne obrazce. To je lahko katoliški, mohamedanski, budistični, pravoslavni ali kateri koli drug duhoven, le da zna ustvariti polje, ki umrlim omogoča nekakšno obliko doma. Posvetitev sicer lahko opravi kdor koli, le da to hoče, verjame v to in zna.

Za zamejitev groba ali grobišča je dovolj celo to, da nekdo namensko, z željo, da bo odslej tam posmrtno bivališče umrlih, zasadi na kraj pokopa simbol religije, kateri je pokojnik morda pripadal, prižge svečo, posadi drevo, okrog gomile natrese cvetje, misli na pokojnika.

S pokopališko energijsko ograjo ali vsaj fizično ogrado je pred vdori s pokopališča zavarovano vse, kar je zunaj pokopališča, celo stanovanjska hiša, če je le korak oddaljena od energijske pokopališke zapornice.

Zagotovo je veliko več ljudi pokopanih zunaj pokopališč, kakor na energijsko varovanih ograjenih prostorih. Njihova trupla so raztresena po travnikih, gozdovih, vrtačah, rudnikih, v vodnih globinah, morda tudi že v vesolju in kdo ve kje še. Umrle so pač nekje zakopali brez kakršnega koli obreda in ne da bi jih gibalno omejili. Dokaz za to so vojne vihre, naravne ali druge nesreče. Oglejmo si, kaj se na takih krajih dogaja z lupinami tako razsejanih umrlih.

Ker ni energijskih ograj, ki bi jih zadrževale na kraju pokopa, bi domnevali, da se lahko pomešajo med ljudi in tam počnejo tisto, v kar jih sili njihova nezemeljska čud. Potemtakem bi lahko sodili, da mora po zemeljski krogli mrgoleti blodečih duhov, ki po smrti fizičnega telesa ne najdejo pokoja. Pa ni povsem tako.

V vsakem od nas živih je vgrajena varovalna koda, ki določa, da se lupina po smrti telesa ne more bistveno oddaljiti od njega. Kaj takega se zgodi le izjemoma, in še to pri lupinah, ki imajo toliko moči, da lahko včasih najdejo izhod na prostost.

Če za pokopališko ograjo tavajo duhovi, ki imajo še vsaj približno podobo svoje nekdanje človeške oblike z glavo, rokami in nogami, je pogled nanje še sprejemljiv. Kljub temu se vidcu zdijo okorni. Včasih se zdi tako, kot da bi še zmeraj nosili obleko, kakršno so imeli na sebi ob smrtni uri. Nad gomilami lebdijo bolj ali manj nepopolna človeška telesa ali pa lenobno nihajo sem ter tja. Njihovi gibi še najbolj spominjajo na človeka, ki ima vse okončine v mavcu, a se želi po vsej sili nekam premakniti. Druga telesa se zvijajo tik nad tlemi ali se vztrajno zaletavajo v pokopališki zid in ne vedo, kaj bi sama s seboj. Pokopališki gostači se med seboj prepletajo, prerivajo in prežemajo.

Pobeg z ograjenega pokopališča je komaj mogoč

Lupina vse svoje življenje išče možnosti, da bi prišla do svežih energij. Poglavitna ovira, ki ji to preprečuje, je kakršna koli energijska ograja okrog njenega pokopanega snovnega telesa. Poskus, da bi zaporo preskočila, se skoraj vedno konča z neuspehom, saj ji zapora to prepreči. In kar je zanjo najhujše, lahko se celo prikuje v zaporo. Če se to zgodi, lupina ne more niti ven niti se vrniti na pokopališče. Duhnatemu bitju pa se s takim ponesrečenim odskokom v svobodo podre sestava njegovih nihajnih niti in začasno ni več celota.

Iz ograje se lahko rešijo le njene raztrganine, ki lahko spremenijo svoje nihajno polje, da je ta ne more več privlačiti. Razcefrani delci lupine se kot puhasto perje razfrčijo po notranjem delu ograje. Vsak izgubljeni puhec si išče nove vire moči. Postopno se vsi okrepijo. Vsak izmed njih obdrži vse lastnosti, ki jih je imela lupina kot celota.

Lupina pa vendarle ima nekaj manjših možnosti, da se izmuzne skozi energijsko zapornico. To se lahko zgodi, če se živi obiskovalec pokopališča zavestno – morda celo v dobri veri, da v svoje srce sprejema svojčevo senco, strinja, da jo vzame pod svoje energijsko varstvo. To je vedno močnejše od energijske zapornice, ki loči pokopališče od preostalega sveta.

 Pokopališča vrvijo kot velemesta

Pokopališča dihajo ljudem nedoumljivo življenje. Povedano natančneje: ne dihajo, temveč se dušijo sama v sebi. Za njihove prebivalce je vseeno, ali so pokopani na enem pokopališču ali pa na primer na bojnem polju, kjer je na tisoče ali sto tisoče pokojnih. Stisnjeni so tudi na še tako majhnem vaškem pokopališču, ker prihajajo novi in novi prebivalci, in to vedno več, kot se jih porazgubi. Vsa pokopališča tega sveta vrvijo v utripu velemest, v katerih dan in noč, leto za letom poteka velik shod z vsem nemirom, ki sodi zraven.

Za mesta trdimo, da se njihovi prebivalci dušijo v onesnaženem zraku. S pravim olajšanjem se zatekajo na parkovno urejena pokopališča, navadno na mestnem obrobju, ki se kopajo v zelenju. Da nikoli ne bi storili tega!

Lahko da pokopališki zrak ni onesnažen s prašnimi delci, z drobci gum, z ogljikovim dioksidom, fluorjem, žveplom ali s svincem. Je pa nabito poln veliko bolj strupenih in strašnejših elementov, kot se jih vdihuje na mestnih ulicah.

Obiskovalci pokopališč se znajdejo sredi vedno napadalnih lupin in njihovih mrgolečih ostankov, ki samo čakajo, da se prisesajo na energijska središča živih obiskovalcev. Četudi je vaško ali mestno pokopališče za človeško oko še tako prijazno, ter nas navdaja s tihoto in spokojnim mirom, je pogled z druge strani vidnega nanj vse prej kot prijeten, zlasti, če ga videc s tretjim očesom opazuje z višine. Tak višinski razgled je bistveno drugačen od tistega, s katerim kar koli v fizičnem svetu opazujemo z neke višine.

Vidcu je od zgoraj videti notranjost obzidanega območja pokopališča kot velikanski balon, ki je pravkar pristal na tleh, iz njega pa hrope uhaja zrak. Napenja se, plahni, utripa in se seseda sam vase. Je kakor neznansko velik industrijski obrat, v katerem se dan in noč suka na stotine delavcev in daje videz nekega oddaljenega, neresničnega sveta – in to navsezadnje tudi je.

 Zasevanost pokopališke zemlje

Kako močno sevajo energije pokojnega, dokazuje primer nekega slovenskega župnika, ki je bil v življenju jasnovidec in čudodelec. Z neverjetno notranjo energijo in močnimi miselnimi ukazi je dokazano ozdravil na stotine ljudi. Bil je pod vplivom francoskega energetika Mesmerja, ki je zdravil bolnike z »magnetizmom«, s tako imenovano živalsko energijo, kot je svojo moč poimenoval menda sam. Danes bi rekli, da je zdravil z bioenergijo.

Četudi je župnik svojo moč imenoval kakor koli že, so ljudje po njegovi smrti kmalu opazili, da zemlja, ki prekriva njegove kosti, seva zdravilno moč in to še

danes, desetletja po njegovi smrti. Domačini so kmalu po njegovi smrti zaznali, da jim postavanje ob njegovem grobu lajša razne bolečine. Zdravilno zemljo so si začeli polagati na bolna mesta in odleglo jim je. Kmalu so začeli z gomile strgati zemljo in jo v košarah nositi domov.

Novica o blagodejnosti te prsti se je hitro razširila in zdaj prihajajo na njegov grob že skupine kar z avtobusi, polnijo z zdravilno zemljo plastične vrečke in jih odnašajo s seboj. Pokopališče se je spremenilo v romarsko vas. Oskrbnik pokopališča mora grob po množičnih izkopih zemlje dopolnjevati s samokolnicami prsti, ki jo menda v potu svojega obraza vozi z bližnje njive na pokopališče na vrhu hriba. Če tega ne bi redno delal, bi se že zdavnaj pokazale župnikove kosti. Pravijo, da je bila zemlja z župnikovega groba že večkrat v celoti zamenjana, energije ostankov njegovega čudodelnega telesa pa še vedno sevajo zdravilno moč.

Kako ljudje verjamejo, da bližina pokopanega seva energije, dokazujejo tudi drugi grobovi oseb, ki jim pripisujejo svetost. Vsi smo že slišali za obiskovalce sarkofagov, v katere so položene relikvije svetnikov. Obiskovalci poljubljajo kamen ali steklo njihovih poslednjih počivališč, tako da so stene takih relikvarijev zaradi poljubov že kar izlizane.

Nekateri redki ozaveščeni novodobni investitorji in urbanisti se pri izbiri prostora za stanovanjsko ali poslovno stavbo že vračajo k prastarim izkušnjam določanja najprimernejšega prostora za gradbeni poseg. Preden začno načrtovati novo zidavo, pokličejo na pomoč arheologa in izkušenega radiestezista, da ugotovita stanje na predvideni gradbeni parceli. Šele po njunem nasvetu sondirajo teren, da ugotovijo, kaj je v globini, in če ni ničesar, se začno uresničevati predvideni projekti.

 Stanovanja nad pokopališči

Tako pokopališča kot cerkve so bile po raznih vojnah ali ideoloških spopadih pozabljene in onečaščene. Pri številnih niti župniki niti verniki po neki notranji slutnji niso čutili potrebe, da bi jih obnovili na istem kraju. Postopno jih je načel zob časa. Iz spomina krajanov so izginili, ni pa se zmanjšal morebitni vpliv prostora, ki pripada zasmrtnim bitjem.

Ker v urbanih središčih čedalje bolj primanjkuje prostora, je za urbaniste in gradbenike prav idealno, da najdejo še kako nezazidano parcelo.

Če delavci med izkopavanjem temeljev za novo poslopje naletijo na človeške kosti, vodstvo gradbišča tako odkritje zamolči. Sitni in počasni arheologi, ki še spoštujejo tudi stoletja stare posmrtne ostanke prednikov, jim v takšnem primeru zavrejo pogodbene obveznosti in dobiček. Posmrtni duhnati ostanki pokojnih, ki so ostali na »svoji zemlji«, graditeljem niso mar.

Nazadnje na takem zapuščenem kraju zgradijo nova poslopja. Njihovi novi prebivalci se tako znajdejo dobesedno nad pokopališčem. Pravzaprav sredi njega. Zelo verjetno je, da se bo v katerem od novih bivališč znašla tudi kakšna lupina in začela »strašiti«.

Pripovedi o strašenju se niso pojavljale samo v sivi preteklosti, ampak je slišati o njih tudi danes. Ljudje menijo, da gre za sence (duše) pokojnih, ki želijo tako opozoriti nase. Neustrašni preiščejo vsak kotiček stanovanja in za nenavadne pojave iščejo razumne razlage. Sicer ne vedo, ali ponoči res poka les, ki se ob spremembah temperature širi ali krči, skozi slabo zatesnjena okna piha hladen veter, pohištvo gloda lesni črv ali se dogaja kaj drugega. Z motnjo se lahko sprijaznijo. Pomislijo, da bo že minilo samo po sebi, ko se bo les umiril ali ko bodo zamašili reže na oknih. Nekateri pa najbrž le pomislijo na duhove, ki so si za strašenje, kdo ve zakaj, izbrali prav njihov dom. Največkrat je za to kriva prebujna domišljija ali pa pristni nenavadni pojavi.

Doživetja z lupinami niso nič kaj prijetna. Tisti, pri katerem se brez njegovega vabila znajdejo v njegovi bližini, nerad govori o njih. V 21. stoletju pač nihče noče odkrito priznati, da ga je doletelo nekaj, kar sodi v davno preteklost vraževernih prednikov. Da bi jih odgnali, je najpreprosteje poiskati pomoč pri izvedencih, najcenejše pa, če jih skuša prizadeti izgnati kar sam.

Izganjanje duhov

Najpreprostejše znanje o izganjanju nevšečnih duhnatih obiskovalcev izvira še iz pradavnih časov, ko je bilo takih pojavov očitno več, kot jih je danes. Če ni pomagala blagoslovljena voda, ki je bila vedno pri roki, so si prestrašeni prebivalci pomagali kar sami. Poznati je bilo treba nekaj zelo preprostih in niti ne mističnih ukazovalnih obrazcev in jim podeliti močan čustveni naboj. Včasih so bili celo uspešni, vendar se je nevidnih prebivalcev resnično težko znebiti.

Pri preprostih primerih, med katere sodijo le rahli šumi, ki se tu in tam pojavijo v nekem prostoru, niso potrebni nobeni zarotitveni obrazci, kadila, križi, čakanje na polnočno uro in kdo ve še kakšne coprnije. Stik z entiteto take vrste je mogoče navezati od koder koli, saj se na oni strani vse dogaja na istem kraju in ob istem času. Zato ni potrebno, da je izganjalec duha pri takem obredu osebno navzoč.

»Izganjanja« neprijetnih in nevljudnih obiskovalcev se lahko loti vsak, ki doživlja take pojave, mora pa se znebiti strahu pred neznano strašljivim. Strah, kurja polt na koži, globoko dihanje, pogosti šepetajoči, jecljajoči pogovori o pojavih v družinskem krogu so za zagrobne entitete okolje, ki jim zagotavlja vedno nove moči, s katerimi si podaljšujejo svoje polzemeljsko životarjenje v bližini živih. Če se človek nevidnega razgrajača boji, se ta opogumi, repenči, se zaganja vanj in razkazuje, kaj vse zmore. Pri takšnem »izganjanju« so uspešni samo srčni in pogumni ljudje. Ob ponavljajočih se ukazih izganjalca se duh prestraši. Ker je duhnato telo nedoumljivo lahko, je navadno dovolj, da se ga človeški miselni energijski val samo dotakne, in že njegovo »telo« vzvalovi, zatrepeta in največkrat stori tisto, kar mu ukažemo. Že samo odločno izrečena beseda zadostuje, da lupina kot regratova lučka, ki jo doseže rahel piš vetra, odfrči iz območja našega energijskega polja.

Na vsak odločen ukaz, ki ga preganjalec izreče, se nevidnež potuhne, takoj ko moč ukazov popusti, pa se znova vrne in nadaljuje svoje početje.

Če navodilo ne zaleže prvič, ga je treba ponavljati dokler entiteta dokončno ne izgine. Duh nima spomina in ga je treba s pogostimi energijskimi sunki navaditi na to, da ni zaželen. To mu, če lahko tako rečemo, jemlje samozavest in to zelo hitro. Sodobno bi rekli, da se tako vzpostavi nekakšen pogojni refleks, ki se lupini vtisne v nihajno telo, da se nekako zave, česa ne sme več početi.

Bolj ko je duh grobo tkan, bolj ko je prizemljen, hitreje spozna, kaj hočemo od njega.

Samo za vzorec naj navedem nekaj najpreprostejših ukazov, ki si jih seveda lahko vsak priredi po svoje. »Hočem, da odideš tja, od koder si prišel!« »Nikoli več se ne pojavi tu. Odidi za vedno!« ali »Zapusti ta prostor!« ali »Nočem te več videti! Izgini! Zgrešil si pot! Tvoj prostor je drugje! Odstrani se! Tukaj nimaš kaj iskati! Hočem, da razpadeš!«

Med ukazovanjem se je treba osrediniti na pomen izrečenih besed. Stavki morajo biti kratki in jedrnati, preprosti in razumljivi. Duhovi ne razumejo zapletenih stavčnih zvez. Kolikor bolj grobo, tudi vulgarno, jih nagovorimo, toliko hitreje jih razumejo. Ukaz mora biti kratek kot vojaško povelje in takšen, da za njegovo razumevanje ni potreben umski napor. Vsak milejši besednjak, da ga na primer prijazno pošiljamo v nebeško kraljestvo, mu obljubljamo molitve in maše, je izgubljanje časa.

Eden od najbrž pradavnih načinov »izganjanja duhov« iz bivalnih ali javnih prostorov, je, da, na jezo sosedov seveda, med ukazovanjem ropotamo v prostoru s pokrovkami za kuhinjske lonce, z dlanmi tleskamo po stenah in pohištvu, vrtimo ragljo. Prav toliko lahko zaleže tudi cepetanje z nogami po tleh, kot bi ob treh zjutraj hoteli opozarjati sosede, naj se nehajo zabavati. Bog ne daj, da bi uporabili vuvuzele! To južnoafriško glasbilo oddaja namreč nihanja, ki duhnata bitja spodbujajo k še večji dejavnosti.

Če se odločimo za takšen način, se je treba ogibati ritmičnemu ponavljanju ropota. Vsi izganjalski glasovi ali celo glasba morajo biti asinhroni, kakofonični. To lupine občutijo in se začno umikati. Če pri odganjanju lupin sodeluje več oseb in ena od njih ni razpoložena ali pa nihče ni prav razpoložen ali če čutijo pomanjkanje energije, prenašajo svoje zmedene energijske nihaje tudi na lupine, na katere usmerjajo ukaze. Na tako ustvarjeni miselni organizem se vsiljivke odzovejo prav tako zmedeno, kakršen je ukaz.

Če miselni naboj ukazov popusti, se lupine začasno umaknejo, pritajijo, a se takoj, ko je nevarnost mimo, vrnejo. Poudariti pa je treba, da samo fizično razgrajanje ni dovolj. Za kakršen koli način se preganjalec odloči, mora vložiti vanj svojo čustveno energijo.

Po takih ukrepih je primerno prostor očistiti tudi fizično, ostrgati ali obrusiti stene. Uporabiti kaže vijolično ali belo barvo in ju z duhovno poglobitvijo usposobiti za obrambno pregrado pred morebitnimi ostanki nihanja duhov. K pleskanju sodi tudi lakiranje podov in čiščenje preprog. Namen takih kar dragih posegov je, da stene prepoji barva, ki je meditacijsko posvečena, tla pa pretanjeno energetizirana. Na take nanose se ne more prilepiti nobena neprijetna entiteta več, saj delujejo podobno kot prevleka nanomazil na avtomobilsko vetrobransko steklo, ko zaradi njih vsaka umazanija zdrsi z njega, ne da bi se vanj zajedla. Ob takih posegih začno duhovi izgubljati značilnosti svojega telesa in postanejo nekaj drugega. Nihaji, iz katerih so sestavljeni, se razgradijo, lupine se začno razkrajati. Energijsko polje se jim poruši. Njihova koda se preobrazi. Njihovo telo se razcepi v nenevarne energijske kosme, in ti postopno sami od sebe razpadejo v neškodljive odpadke. Ko se jim spremeni njihova dotedanja zgradba, izgube moč, da bi se v človeški družbi pojavljali tako kot doslej.

Kadar se lupine pojavljajo v sanjah, se je treba povsem prebuditi, vstati iz postelje, se ozavestiti, osvežiti obraz in roke s hladno vodo in izreči omenjene ali podobne ukaze. V polsnu, napol zbujeni, s strašljivkami ne zmoremo dosti opraviti.

Seveda so še drugi, zahtevnejši načini, ki jih obvladajo le mojstri odganjanja lupin. Ti znajo v svojem srcu ustvariti svetlobo, ki je pravzaprav vseprežemajoča ljubezen in z njo osvetlijo entitete. Po osvetlitvi se lupinsko poudarjeno zemeljska nihanja preuredijo v nekaj novega, ozunjskega, nikomur škodljivega. Morda celo koristnega!

 Furije

Ker so številna pokopališča v naravnem okolju, so tudi idealna prebivališča naravnih bitij – elementalov. Na takem kraju so vsak trenutek možnosti za stike elementalov z lupinami pokojnikov. Ker so lupine na višji nihajni stopnički kot elementarna bitja, jih lupine ob srečanju kar posrkajo. Zgodi se nekaj takega kot v vesolju, ko črne luknje pogoltnejo planete in cele galaksije. Gre za obliko boja za obstanek v svetu, ki po krutosti presega naš svet. Do pripojenih elementalov se lupine vedejo kot gospodarji do hlapcev. Zanje so naravni duhci neizčrpen vrelec energij, da lahko iz okolice nenehno srkajo sveže moči.

Ko lupina dodobra zazna energijsko vrednost enega samega pripojenega elementala, se enako loti tudi drugih. Z njimi pomnožuje svojo moč v nedogled. Posledica takšnega kopičenja energij je, da začne lupina spreminjati svojo čud. Ker je že po naravi naravnana na snovnost in obremenjena s pokojnikovimi značajsko nevšečnimi energijskimi ostanki ima zdaj, okrepljena z novimi močmi, priložnost, da jih uveljavi tudi navzven. Preoblikuje se v nov organizem, ki ima neko zakrnelo obliko preprostega hotenja. Začne delovati skoraj razumno. Ustvari krdelo napadalnih, neukrotljivih furij. Kdor more, se pred njimi pritaji. Skupinsko se spremenijo v divjo duhnato zver, ki je potisnjena v železno kletko, iz katere ni izhoda. Novo moč morajo nekako izživeti. Najdejo jo na omejenem pokopališkem prostoru. Spremenijo ga v svoje dirkališče. Vihrajo z enega konca svojega zapora na drugega.

Furije vihravke so hitrejše od človekove misli. Komaj se zalete v en del nevidne neprebojne pregrade, že so isti trenutek na njenem drugem delu. In spet naprej. In znova naprej. Teptajo vse, kar jim je napoti. Neprijetna druščina so celo za druga pokopališka duhnata telesa. Lahko se zgodi, da take duhnate obstrance med svojo divjo jago pritegnejo k sebi in jih prisilijo, da sodelujejo v njihovem zlokobnem plesu. V svoj vihrasti plašč ujamejo tudi obiskovalce grobov. Četudi se na videz umirijo, so kot nestrpne, trzajoče zveri, ki lahko vsak trenutek postanejo nevarne. Med zaletavanjem v nevidno ograjo lahko zanihajo zrak v nič dobrega obetajoč vetrič. Drugoslušni ljudje ga slišijo kot oddaljen tulež volkov.

Furije so najbolj razdražene ob urah, ko se dan preveša v noč ali noč v jutro. Dražijo jih lunine mene. Če se nad pokopališčem pojavijo nevihtni oblaki, se furije dvignejo do njih, se z njimi zlijejo in med treskanjem strel pobesnijo.

 

Pavel Matej Rak, objavljeno v reviji AURA, april 2011, št. 260

Fotografija: Bigstockphoto.com