Strah pred samoto je eden od prevladujočih strahov človeštva. Približa se strahu pred smrtjo. Ko se počutimo osamljene, ob tem čutimo bolečino. Največkrat ji skušamo ubežati ali pa razumsko najti razlog zanjo. Poleg tega nas večina pred drugimi noče pokazati slabega počutja, zato si nadenemo masko, ki sporoča: Vseeno mi je. Z menoj je vse tako kot mora biti. A če ne dovolimo bolečini, da se pretoči skozi nas, ne moremo prejeti darila, ki nam ga namenja. Kajti proces neposrednega soočanja s samoto nas postopno pelje k samostojnosti.

Prijateljica mi je pred meseci v elektronskem pismu opisala svoj proces takole: “Srečujem se s praobčutki, ki jih niti ne morem določiti. Pustim jim, da obstajajo… in pustim jih tam, v preteklosti. Učim se biti tukaj in zdaj. Ni cilja, ni konca. Je samo vseživljenjska navzočnost, bit. Vse delavnice, knjige in odvisnosti so bežanje, ogibanje, tlačenje in pomirjanje tesnob iz otroštva. Ni pomoči, ni opornice, ni magičnega recepta. Sem samo jaz. Sama s sabo.”

Njene besede sem razumela tako: “Dovolj imam ukvarjanja s seboj in poskusov, da bi se izboljšala. Rada bi se sprejela takšno, kot sem.” Uvid, ki ga je imela takrat, pa seveda ni bil trajen. Po tistem je namreč šla še kar na precej delavnic, prebrala kup knjig in obdržala svoje odvisnosti. To poznamo vsi. Žal ne moremo izsiliti, da bi se osebnostno razvijali hitreje, kot nam je namenjeno.

Med osebnostno rastjo je občutenje osamljenosti vmesna stopnja, ki se pojavi vsakič, ko se nekaj konča (odnos, delo, ideja …), novega pa še ni na vidiku. Tudi rušenje starega sistema in ob tem majavi ekonomski položaj povzročata v ljudeh nemir, bivanjski drget. In bolj ko se zavedamo zmede in tesnobe, bolj se počutimo izgubljene, same, ločene od drugih. Pa če smo res osamljeni ali pa obkroženi z ljudmi.

Osebnost je tista, ki se počuti sama. Misli in čustva so tista, ki nas ohranjajo v iluziji ločenosti od vsega, kar obstaja. Iz strahu pred samoto se oklepamo starega, saj se bojimo neznanega, ne vemo, kaj bo prišlo, in zato sklepamo številne, pogosto boleče kompromise.

 

Osamljenost v odnosih

Vsakič, ko se vedemo tako, kot mislimo, da naj bi bilo drugemu všeč, vemo pa, da ni v skladu z nami, čutimo nemoč. Bolj ko se zavedamo bolečine, povezane z nemočjo, večja postaja potreba, da bi prenehali ponavljati ta vedenjski vzorec. To seveda ni lahko. Najprej zato, ker je ta prisilni vzorec globoko vtisnjen v nas, predvsem pa zato, ker si ga ne upamo opustiti. Bojimo se namreč, da bomo ostali sami. In res: kadar smo brez maske osebnosti in se začnemo odzivati drugače, so nekateri ljudje ob tem pretreseni, saj nas takšnih niso vajeni. Ko sami ne sodelujemo več v igri moči, se drugi srečajo z lastnimi manipulacijami. Za njimi je skrita tudi njihova osamljenost. Čas bo pokazal, ali se bo odnos z njimi obdržal ali pa se bodo naše poti razšle. A le tako bomo lahko ugotovili, s kom smo resnično povezani.

Lahko da je stik zgolj začasno pretrgan. Če smo dušno povezani, bo med nami ostala telepatska vez, čez čas pa se bomo spet našli zrelejši za nadaljnji odnos. Šele ko si upamo izgubiti človeka, se naredi prostor za to, da lahko ta oseba zares pride k nam. Ljubezen se začne s spuščanjem.

Če pa nekdo dokončno odide iz našega življenja, ker se ne vedemo več po njegovih pričakovanjih, to tudi prej ali slej sprejmemo, čeprav je lahko seveda boleče. Pridemo do točke, ko je težje nadaljevati odnos, temelječ na manipulacijah, kakor izgubiti človeka. Nošenje maske postane preveč boleče.

Večina si nas želi deliti življenje z nekom, saj nismo bili ustvarjeni za to, da bi bili sami. A pomembno je, da najprej zmoremo biti sami, ne da bi se pri tem počutili osamljene. In preden lahko to dosežemo, nam mora postati poglavitno življenjsko vodilo: Želim biti, kdor resnično sem! Z vsakršnim razpoloženjem, prijetnim in neprijetnim. Tako tudi druge laže sprejmemo, kakršni so, z njihovimi nezmožnostmi vred.

 

Samostojnost

Poglavitni razlog osamljenosti ni ta, da nimamo nikogar ob sebi. Izkušamo jo zlasti zato, ker smo ločeni od duše, dela nas, ki je povezan s Celoto. Brez stika z dušo ne moremo izkušati notranjega miru, saj se ves čas vrtimo v krogih mišljenja in čutenja, ki nas ohranjajo v boju s seboj in z zunanjim svetom. Sami se počutimo takrat, kadar se ne sprejemamo takšne, kot smo. A dokler ne doživimo osamljenosti v vsej njeni razsežnosti, ni mogoče resnično izkusiti, kdo smo v svojem jedru. Pomembno je, da se nam do konca uprejo sodbe in predstave, ki jih imamo o sebi, preden smo se jim pripravljeni odpovedati.

Ko vemo, da moramo opustiti nadzor uma, ker je pritisk v nas postal prevelik, začutimo hud, nerazumljivi strah pred ničnostjo. Ta v bistvu pomeni smrt: smrt nadzora je namreč “smrt” osebnosti. V tem obdobju se zavedamo, da smo vse življenje z marsičim, kar smo počeli, bežali pred soočenjem z ničnostjo. Skušali smo jo zapolniti z odvisnimi odnosi, čezmernim delom, televizijo, spletom in iskanjem številnih drugih zunanjih dražljajev. V nekaterih duhovnih naukih je za prikaz soočenja z ničnostjo uporabljena prispodoba skoka v prepad. A biti v niču ni tako dramatično in posebno: pomeni biti brez misli in občutkov, zunaj iluzije, v Resnici. Takrat smo resnično prizemljeni, z nogami na zemlji in v zdajšnjem trenutku. Če nam je namenjeno postati, kdor resnično smo, se ničnosti ne moremo večno ogibati, saj so to vrata med nižjim in višjim jazom, med osebnostjo in dušo. In samo duša nas lahko osvobodi pritiskov osebnosti. Šele takrat, ko je obup tako velik, da nimamo druge možnosti, kot da resnično opustimo nadzor, smo se zmožni prepustiti vodstvu duše.

Tako se začne proces deprogramiranja: na pot so nam poslane mnoge nove izkušnje, s katerimi presegamo pogojenosti svoje osebnosti in s tem postopno izkušamo spremembo v sebi. Prej smo se ukvarjali zgolj sami s seboj, zdaj pa ima duša prednost pred osebnostjo in njenimi željami. Pripravljeni smo na to, da Celota deluje skozi nas in da tako opravljamo poslanstvo, zaradi katerega smo se inkarnirali na Zemljo. Ob tem izkušamo radost, notranji mir in samostojnost.

Bolj ko se krepi stik z dušo, manj so nam pomembni lastnina, nazivi, dosežki in druge oblike, ki so zgolj začasne narave. Usmerjenost k materialnemu se preobraža v usmerjenost k Resnici. Samo ko si upamo “umreti”, lahko začnemo resnično živeti. “Smrt” osebnosti je smrt tega, kar mislimo, da smo. Kadar pa preprosto smo, ko torej ne mislimo in ne čutimo ter smo zunaj časa in prostora, takrat se nam ne zdi potrebno, da bi se komur koli morali dokazovati. V bivanju ne izkušamo osamljenosti, saj se zavedamo, da smo del Celote in kot taki povezani z vsem, kar obstaja.

Osamljenost se torej sčasoma preobrazi v samostojnost, ki izhaja iz povezanosti s Celoto. Samostojnost seveda ne pomeni, da delamo vse sami, temveč da ostanemo v stiku s seboj tudi, ko smo z drugimi. V stiku s seboj ostanemo tudi, ko se ljudje okoli nas ukvarjajo samo s seboj in svojo iluzijo. Kadar se vrtijo v krogih mišljenja in čutenja, ostanemo opazovalci njihovega početja. Smo torej sami, a tega ne izkušamo kot breme.

 

Luč minljivega življenja in luč večnosti

Naš pogled na življenje je skozi perspektivo osebnosti povsem drugačen kakor pogled na življenje z ravni duše. O tem govori hebrejska zgodba, objavljena v knjigi V dnevih velikega miru avtorja Mouni Sadhuja:

Iskalec resnice je vstopil v središče svojega srca. V njem sta goreli dve svetilki. Bili sta on. Plamen bližnje je bil raznobarven in iz njega se je rahlo kadilo. Prepoznal je ritem njegovih vibracij in spoznal, da so to njegove misli in čustva. Bližnja svetilka je bila njegova osebnost.

Plamen druge, bolj oddaljene svetilke, je bil brezbarven, vendar so njegovi žarki prežemali vse in prodirali skozi spreminjajoče se odtenke prvega. Tiho je gorel, nepremičen v svoji prvobitni čistosti, dihajoč v večnem miru brezčasja. V oddaljeni svetilki je prepoznal svojo dušo.

Potem se je pojavil rabi, prijel obe svetilki in jima zamenjal mesti. Rekel je: “Od tega trenutka boš gledal skozi luč večnosti na luč minljivega življenja, namesto da bi, kakor do zdaj, gledal skozi kratkotrajno luč, ki ti je oteževala zaznavanje večne luči.”

Seveda tega, da svetloba duše prevzame vajeti nad osebnostjo, ne povzroči rabi ali kateri koli drug duhovni učitelj. Lahko nas podpira na naši poti k duši, vendar pa se resnični preobrat zgodi, ko nam je to dano ali ko smo na to notranje pripravljeni. Osebnost je zmožna predati nadzor duši po mnogih mnogih življenjih in trpljenjih v iluziji. Šele ko do kosti izkusimo bolečino nošenja maske, lahko nadzor opustimo in se predamo vodstvu duše. To ne pomeni, da postanemo zaradi tega bolj posebni. Ne, postanemo bolj navadni, preprostejši, manj obremenjeni, ponižni. Ohranimo svojo osebnost in svoje “nepopolnosti”, nimamo pa več mnenja o njih. In proces se nikoli ne ustavi, ker nikoli ne pridemo do končne točke, do najvišjega stanja, ki ga lahko dosežemo. Nikoli v življenju ne bomo dosegli popolnosti, saj te ni. Kakšno olajšanje, kajne?

Mateja Hana Hočevar; objavljeno v revije AURA, november 2013, št. 279

Fotografija: Bigstockphoto.com