Tako kot za življenje potrebujemo zrak, hrano in vodo, potrebujemo tudi energijo. Če te v človeškem telesu ni dovolj ali je ovirana, zbolimo. Pravi bioenergetik omogoči vnovični tok energije, uravnava energijska središča (čakre), deluje na energijska telesa, ki obdajajo človeka, in povrne ravnotežje.

Kaj je bioenergija? Različne kulture jo imenujejo različno (Kitajci či, Japonci ki, indijski hinduisti prana, Sveto pismo dih življenja in še veliko je drugih izrazov – bilo naj bi jih kar 85), vendar kljub temu, da je znana številnim kulturam pa še zmeraj ni znanstveno definirana. Vsi se strinjajo, da je to sila, ki omogoča življenje. Bioenergija je povsod: v vesolju, okoli nas in seveda tudi v nas. Kot so že pred tisočletji ugotovili Kitajci, se življenjska energija – to namreč izraz bioenergija pomeni − pretaka po telesu po posebnih kanalih ali nadijih in na tem spoznanju so Kitajci utemeljili metodi zdravljenja − akupunkturo in akupresuro. Fizično telo je v bistvu tudi energijsko telo, le da je njegova energija zelo zgoščena in zato na otip trdna, obdaja pa ga še več nevidnih finosnovnih energijskih teles, ki jih vidijo le jasnovidci in zaznajo posebne naprave. Ta pretanjena energijska telesa (aura) se razlikujejo po vibraciji, obsegu, namenu in barvi.

Vsakdo ne more zdraviti

Vsi ljudje imamo energijo in vsi bi teoretično lahko z njo tudi zdravili, vendar ni tako. Z zdravljenjem z bioenergijo je nekako tako kot z risanjem: vsi znamo nekaj narisati, vendar so dobri slikarji redki. Še toliko bolj to velja za bioenergetike.

Ruski znanstvenik, fizik Konstantin Korotkov, ki znanstveno proučuje bioenergijo že več kot trideset let, je s svojo posebej v ta namen razvito kamero GDV preverjal kakovost šestdesetih najbolj uveljavljenih ruskih bioenergetikov. Ugotovil je, da so največ točk (80) od stotih mogočih dosegli le štirje, drugi so za njimi še bolj zaostali. Raziskovalec meni, da je sposobnost zdravljenja z bioenergijo odvisna od genov. Takšna oseba ima okrepljeno bioenergijsko polje z velikim energijskim nabojem. Okrepljen energijski naboj je potreben, saj naj bi bioenergetik oddajal prav presežek energije, ki jo prejema, in ne svoje energije. Če bi drugi osebi zavestno oddajal svojo energijo, bi se hitro izčrpal in zbolel ter moral zdravljenje drugih opustiti. Da je to res, so se prepričali tudi nekateri slovenski bioenergetiki, ki so prav zaradi izčrpanosti in bolezni morali prenehati zdraviti druge. Seveda se to zgodi tudi zaradi izpostavljenosti različnim negativnim energijam in boleznim, s katerimi bioenergetik prihaja nenehno v stik, varnejše je le, če kanalizirano energijo oddaja skozi svojo srčno čakro. Zdravilec lahko prevzame bolezen ali negativno energijo v svoja finosnovna energijska telesa, pa tega niti ne opazi, saj se bolezen še ni spustila v njegovo fizično telo. Če se začne počutiti izčrpanega in utrujenega, je dobro, da še sam obišče drugega bioenergetika, da mu ta pregleda auro in odpravi težave, preden se preselijo v fizično telo ali se zdravilcu začnejo vrstiti neprijetni dogodki in nesreče.

Zdrav organ in zdravo telo vibrirata z drugačno frekvenco, kakor če sta bolna. Imata tudi drugačno temperaturo in barvo. Pomembno je, da so barve aure jasne in bleščeče. Če je v auri veliko črne, je to že znamenje, da je oseba morda zbolela za rakom, če je veliko sive ali rjave, pomeni, da se bolezen iz finosnovnih teles že spušča v materialno telo.

Dobro je, da se osebe, ki zdravijo druge, zavarujejo pred škodljivimi energijami. Takšno zavarovanje je mogoče opraviti tudi mentalno: zdravilec na primer sebe zamišlja, da je pod varovalnim steklenim zvonom, iz katerega, kadar zdravi z bioenergijo, segajo samo roke do komolcev. Pomaga tudi otresanje rok vendar to ni posebno dobra rešitev, saj se tako nakopičeni negativni eter trosi naokrog; boljše je spiranje rok z mrzlo vodo in seveda pozneje prhanje.

 Naj bo bioenergetik s svojim načinom življenja zgled?

Kako odkriti, ali je človek nadarjen za zdravljenje z bioenergijo? Včasih ga na to sposobnost opozorijo jasnovidci, ko vidijo njegovo auro, večina energetikov pa to odkrije po naključju. Veliko jih je povedalo, da je to ugotovilo, ko so sebi ali komu drugemu nagonsko položili roko na boleči del telesa in pozneje opazili, da se je stanje izboljšalo. Najprej so tako skušali lajšati bolečine ali zdraviti rane sebi, domačim, prijateljem in znancem, začeli brati literaturo o tem, se udeležili kakšnega tečaja o ravnanju z energijo in se šele nato odločili za zdravljenje drugih.

Pri zdravljenju z bioenergijo je zanimivo, da ni neke enotne metode, razen morda pri zdravljenju reiki, ki poteka po posebnem protokolu. Četudi se kdo nauči metode pri že uveljavljenem bioenergetiku, začne sčasoma zdraviti po svoje. Večina bioenergetikov se sicer ravna po nekaterih okvirnih splošnih načelih, vendar bi lahko tudi rekli, da je toliko metod zdravljenja z bioenergijo, kolikor je bioenergetikov. Ni dovolj samo položiti roke in čakati, da energija steče, potrebne so izkušnje z usmerjanjem in programiranjem te energije. Nekateri jasnovidni bioenergetiki opažajo, da celo oddajajo bioenergijo različnih barv.

Vprašanje je, kakšen mora biti bioenergetik, ki želi zdraviti druge, ali mora uživati posebno prehrano, zdravo živeti, meditirati in podobno. Vsekakor mora biti telesno in duševno zdrava, čustveno uravnotežena oseba, ki namenja pozornost tudi vsem drugim dejavnikom, ki lahko vplivajo na zdravljenje − že zato, da čisti energijo; dobro pa je tudi, da vsaj malo pozna anatomijo in medicino. Veliko bioenergetikov namenja pozornost tudi temu, presenetljivo pa je, da so uspešni tudi bioenergetiki, ki kadijo, pijejo, uživajo veliko mesa in zdravemu življenju ne namenjajo posebne pozornosti. Verjetno takšni pritegujejo ljudi in bolnike s podobno energijo. Oseba, ki na primer ne uživa mesa, meditira in živi zdravo, bo gotovo raje obiskala bioenergetika, ki ji je glede načina življenja bližji. Skoraj vsi bioenergetiki pa si želijo sodelovanja z zdravniki, saj lahko potem z medicinskimi metodami spremljajo učinkovitost svojega zdravljenja.

Ko bolnik pride k bioenergetiku, po navadi že ima diagnozo, ali vsaj ve, kaj v njegovem telesu ni tako, kot bi moralo biti. Bioenergetik potem to diagnozo preveri in morda odkrije še kaj drugega. Lahko deluje na različnih ravneh človeškega bitja: zgolj na fizičnem telesu, etrskem, mentalnem, astralnem, na duhovnih telesih, na nekaterih od teh ali kar na vseh. Število obiskov pri bioenergetiku je različno. Nekateri naročajo zdravljence enkrat na teden in sčasoma redkeje, drugi imajo raje, da zdravljenec opravi serijo zdravljenj vsak dan ali vsak drugi dan v krajšem času in potem prihaja samo še občasno na kontrolne obiske.

 Ali se energija res prenaša?

Obetavne poskuse, s katerimi so skušali dokazati prenos energije z enega živega bitja na drugo, so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja opravljali na Moskovskem Inštitutu za radijske zveze in telekomunikacije. To je ugotavljal znanstvenik Aleksander Sergejevič Popov. Pozneje so raziskovanje preselili na Medicinsko akademijo. Tam so proučevali svetovno znano rusko zdravilko Džuno Davidašvili in tudi dokazali, da se energija res lahko hote prenaša na druga bitja. Zdravilka je s svojo energijo vplivala na različne laboratorijske živali. Tako je na primer po svoji volji žabi spreminjala pogostost srčnega utripa, ji zviševala in zniževala tlak, spreminjala telesno temperaturo. To je bilo prvič, da so takšen prenos dokazali tudi znanstveno.

Seveda pa so bioenergijo proučevali še drugi znanstveniki: v ZDA, Veliki Britaniji, Franciji in drugje, tudi Sloveniji. V Sloveniji sta najbolj znana prof. dr. Anton Jeglič kot eden prvih znanstvenih proučevalcev tega pojava, ki je v zadnjem času proučeval tudi delovanje energije znanega bioenergetika Zdenka Domančiča, ter prof. dr. Igor Kononenko. Proučevanje bioenergije je zahtevno, saj je človekovo energijsko stanje odvisno od njegovega čustvenega ustroja in zato precej spremenljivo. Večina znanstvenikov je skušala bioenergijo proučevati posredno, z ugotavljanjem zdravilčevega vpliva na rast rastlin, zaraščanje ran, na vodo ali kristale in podobno.

Glede naprav je že v tridesetih letih prejšnjega stoletja naredila preboj Kirlianova fotografija, ko sta Rusa Semjon Kirlian in njegova žena Valentina uspela posneti razelektritve prstov na roki in so nastali prvi posnetki človekove energije. Vendar Kirlianova fotografija, ki se še danes zelo veliko uporablja, pokaže zgolj trenutno energijsko stanje posameznika, iz tega pa se potem skuša odkriti morebitno neravnotežje v organizmu. Oseba položi prst na podlogo naprave, nato se vklopi generator elektromagnetnega polja, tako da so njena dlan ali prsti nekaj sekund izpostavljeni polju visoke frekvence. Kirlianov učinek nastane zaradi osvetljevanja bioenergijskega polja. Sam učinek je znan že od leta 1777, ko je nemški znanstvenik in filozof Georg Lichtenberg odkril to vrsto osvetlitve. V novejšem času to še veliko bolj omogoča kamera GDV/EPC, ki jo je zasnoval ruski profesor fizike Konstantin Korotkov, zaposlen na tehniški univerzi v Sankt Peterburgu. Ukvarja se z bioelektrografijo, novim področjem fizike, ko skušajo razviti metode merjenja energije, ki jo oddajajo objekti in živa bitja, skupek fizikalnih, umskih, čustvenih in duhovnih pojavov. Bioelektrografija se je razvila prav v ruski znanosti morda zato, ker so imeli v Rusiji zmeraj poseben odnos do znanosti in še zlasti do življenja. V primerjavi z Zahodom v Rusiji nikoli niso preveč strogo razlikovali med uradno in alternativno medicino, saj se številni zdravniki tudi na univerzah ukvarjajo z obema vrstama medicine.

Konstantin Korotkov je ugotovil, da zajema človeški organizem svojo energijo iz svetlobe, da človek ni zgolj materialno bitje, samo skupek organov in organskih sistemov, temveč predvsem energija, bitje sonca in svetlobe. Zato mora nujno ohranjati ravnotežje med svojim telesom in okoljem. Šele tedaj, če je takšno ravnotežje z vesoljem doseženo, so izpolnjeni pogoji za to, da bomo postali zdravi, srečni in bogati … Če ni tako, se trudimo zaman.

Slika energije s kamero GDV (Gas Discarge Visualisation) nastane na podlagi analize vseh prstov obeh rok. GDV pomeni vidno praznjenje v plinu. Ta kamera omogoča merjenje energije ali merjenje elektronov, stimuliranih z elektromagnetnim poljem. Telo dobiva kratke impulze, ki trajajo nekaj desetin mikrosekund. Tako pridobiva Konstantin Korotkov s sodelavci različne baze koristnih podatkov. Na kliniki, kjer deluje, so na primer že zbrali podatke osemsto bolnikov z bronhialno astmo, za katere so s kamero GDV, torej s Kirlianovim učinkom, proučili vse parametre njihove svetlobe. Te parametre so določili z matematično analizo in zdaj je mogoče na podlagi tako zbranih podatkov predvideti, ali se bo pri kom razvila bronhialna astma. Prav kamera GDV dokazuje, da se energija človeškega telesa lahko stabilno meri in v Rusiji je že priznana kot diagnostično sredstvo.

Posebno zanimiva je njena uporaba v medicini športa. Več kot sedem let so proučevali športnike, vrhunske, povprečne in začetnike, ter tako dobili podatke, uporabne za napovedovanje, kateri športnik bi se lahko razvil v vrhunskega. Korotkov tudi proučuje, ali lahko um, namen in zavest vplivajo na materialni svet. Pri tem veliko sodeluje z grškim zdravilcem Christosom Drossinakisom. Z njim se je na primer dogovoril, da bosta opravila slepi poskus s prenosom energije na daljavo, ko bo Drossinakis na Japonskem. Vsako jutro so v moskovskem laboratoriju postavili pet steklenic, kupljenih v trgovini, in jih opremili z različnimi barvnimi nalepkami. Z Drossinakisom so se dogovorili, da bo ta vplival na steklenice po svoji presoji in v dneh, ki jih bo sam izbral, pred tem pa zapisal, na katero steklenico bo vplival. Vsak dan popoldne so v laboratoriju izmerili, ali je Drossinakis vplival ali ne, in na katero steklenico. Izidi so pokazali, da je Drossinakis res vplival na steklenice, za katere je tudi zapisal, da bo nanje vplival in se energijsko osredotočil. Nato so šli še korak dlje. Odločili so se, da bodo naredili poskuse še z Drossinakisovim vplivanjem na miši in so s kamero GDV snemali njihove repe. Tudi pri miših se je pokazalo, da je Drossinakisova energija vplivala na daljavo.

Korotkov je delal poskuse tudi s prenosom čustev, in sicer ljubezni. Dvoje zaljubljencev je namestil vsakega v svojo sobo z nalogo, naj drugemu pošlje ljubezen. Kamera GDV je posnela, kako se pri tem prenosu iz območja srca poraja posebna struktura, in tako potrdila ljudsko prepričanje, da je ljubezen umeščena v srcu. Korotkov pravi, da je edini način, kako doseči srečo, zdravje in bogastvo, da se ljubezen deli in se ljudje povezujejo drug z drugim.

Zdravilno delovanje bioenergije se danes uradno skuša razložiti s placebom, avtosugestijo ali zapoznelim delovanjem prejete zdravniške terapije. Že sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja je dr. Elmer Geen, direktor psihofiziološkega laboratorija Menningerjeve fundacije znanstveno proučeval prenašanje energije na daljavo. Konstruiral je posebno komoro in vanjo povabil ljudi medije − za katere se je vedelo, da so sposobni oddajati bioenergijo – in prednje v določeni razdalji postavil bakreno ploščo. Na tej so posneli spremembe, nastale pod vplivom delovanja medijev.

Druge dokaze so skušali pridobiti tudi drugi znanstveniki in sicer s Kirlianovo fotografijo, ki pa je precej subjektivna in ima svoje pomanjkljivosti. Nanje je opozorila tudi dr. Thelma Moss iz UNCLE v Los Angelesu. Svojemu asistentu je naročila, naj posname Kirlianovo fotografijo v povsem suhem ozračju in na posnetku ni bilo ničesar. Zato je znanstvenica menila, da je treba biti pri razlagi posnetkov s Kirlianovo kamero previden in imeti veliko izkušenj, da se posnetek izparin iz človeškega telesa ne zamenjuje s posnetkom njegovega astralnega telesa.

Veliko znanstvenikov meni, da ni dovolj natančne naprave za merjenje bioenergije, zato so se dokazovanja prenašanja bioenergije in njenega vpliva lotili drugače. Usmerili so se v neposredno proučevanje zdravilcev in njihov vpliv na rastline, vodo, kristale in podobno. Že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil po teh proučevanjih znan nevrokirurg C. Norman Shealy. Ustanovil je Ameriško holistično zdravniško združenje (American Holistic Medical Association), ki je začelo proučevati nekonvencionalne načine zdravljenja. Sam Shealy je začel proučevati akupunkturo, biofeedback, zapise preroškega jasnovidca Edgarja Caycea in dela Wilhelma Reicha o orgonski energiji. Pozneje je ustanovil tudi svojo kliniko The Shealy Institute for Comprensive Care (Shealyjev Inštitut za celostno oskrbo). Prišel je do spoznanja, da zdravljenja ni mogoče znanstveno definirati. Življenje, zdravje in zdravljenje so po njegovem mnenju odvisni od povezave med umom, telesom in božanskim, uspeh zdravljenja pa odvisen od treh dejavnikov: bolnikove usode, moči njegove volje in božje milosti ali bolje rečeno, kombinacije vseh treh.

Večino svojih raziskav o delovanju bioenergije je dr. Shealy opravil z dvema izjemnima zdravilcema Olgo Worrall in Ostandom Hadi Parvarandehom iz Irana, ki sta dokazano ozdravila na tisoče bolnikov. Znanstveno mu je uspelo dokazati delovanje njune energije na možganske valove oseb, ki so bile oddaljene več kot 30 metrov. Po drugi strani pa je ob proučevanju številnih drugih zdravilcev ugotovil, da večina dosega svoje uspehe le na podlagi učinka placebo. Že leta 1975 je preveril kar 75 zdravilcev, ki so trdili, da lahko postavijo diagnozo na daljavo ne da bi videli bolnika in kar koli vedeli o njegovi bolezni. Samo pet od njih je uspelo postaviti pravilno diagnozo z natančnostjo od 70 do 75 odstotkov, drugi pa so bili celo pod desetimi odstotki. Petnajst let pozneje je proučeval izjemno zdravilko Caroline Myss, ki je pri postavljanju diagnoze na daljavo dosegala natančnost kar 93 odstotkov in sicer tako pri diagnosticiranju telesnih kot tudi duševnih bolezni in motenj. Vendar so takšni − dr. Shealy jih imenuje intuitivni zdravilci −izjemno, izjemno redki. Večina zdravilcev, ki zase trdi, da so sposobni zdraviti na daljavo, ne dosega niti desetprocentne natančnosti, zato morajo biti ljudje previdni, komu zaupajo svojo usodo, saj v najboljšem primeru pride le do trenutnega izboljšanja, kmalu potem pa se bolezen povrne.

Od bioenergetika torej ni treba pričakovati čudežev, čeprav je seveda tudi čudež mogoč. Včasih pa je prav njegova spodbuda tista, ki bolnika okrepi in mu vrne zaupanje vase in v zdravje. Kako bo zdravljenjem z bioenergijo v prihodnje pa bo pokazal čas, saj je ta že od nekdaj najboljši razsodnik.

Daja Kiari; objavljeno v reviji AURA, oktober 2012, št. 278

Fotografija: Bigstockphoto.com