V ženski dušni skupini smo se pogovarjale o partnerskih odnosih. Mnoge smo dolgo ponavljale vzorec, povezan z distančnimi, čustveno zablokiranimi moškimi. Pravzaprav smo ponavljale spore, ki smo jih imele s čustveno odmaknjenim očetom, ki si ni nikoli pustil priti blizu. Zapletale smo se v odnose, ki so temeljili na igrah moči, bolečini in odvisnosti. Potem pa smo se lekcije naučile. Res, prav presenetljivo in zelo razveseljivo je bilo slišati, da nas je bilo kar nekaj, ki nam je uspelo ozavestiti in preseči vzorec.

Prva udeleženka je povedala: “Moj partner ni na videz nič posebnega, v srcu pa je velik. Ujela sva se na srčni ravni. Ko smo mlajši, se pogosteje ujamemo na videz, vendar ta o človekovi notranjosti ne pove kaj dosti. Zdaj več pomeni nekaj le človekova vibracija, njegove vrednote in zmožnost soustvarjanja iskrenega, enakovrednega partnerskega odnosa.”

Druga je dodala: “Imam dva otroka z moškim, ki je bil moj dolgoletni prijatelj in ga prej nikoli nisem doživljala kot mogočega partnerja. A vedno, ko sem bila z njim, sem se res dobro počutila. Sprejemal me je takšno, kot sem.” Prav tedaj je brala knjigo Ženske, ki preveč ljubijo, avtorice Robin Norwood. Po elektronski pošti mi je nekaj dni po srečanju skupine napisala: “Prej smo bile z moškimi, ki so bili malo hladni, skrivnostni in zadržani. Niso pustili, da bi jim prišle blizu, in to se nam je zdela prava drama. Napetost in vzburjenje sta bila kakor drugi besedi za ljubezen. Bile smo zaljubljene v iluzijo. Vedno smo bile varno oddaljene od partnerjev, odnos se nikoli ni razvil v bližnji, v resničen stik. Drug z drugim nismo znali biti. Potem pa smo prišle skupaj z moškim, za katerega smo vedele, da je dober za nas. A zdel se nam je malce dolgočasen in … seks z njim ni bil tako vznemirljiv, kot smo ga bile vajene od prej. V odnosu so bili mir, sprejetost in odprtost. Tokrat je nas zamikalo, da bi zbežale pred bližino. Iz lovilk na bližino smo se spremenile v plen, ki je bežal – ker nam je bila takšna čista, preprosta bližina nova, neznana, kar strašljiva. Robin Norwood pravi, da je to eden zadnjih zadržkov, da bi se sebi in partnerju popolnoma odprle, prepustile, bile takšne, kot smo.”

Predstava o romantični ljubezni

Ugotovile smo torej, da smo na nekdanje partnerje projicirale svojo odmaknjenost in nezmožnost bližine. V odnosu z novim partnerjem, ki je bil pozoren in skrben, ni bilo več napetosti, strastnega vznemirjenja in dramatičnosti. Ni se nam bilo treba bojevati in na novo pridobljena stabilnost se nam je zdela nekako dolgočasna. Ker bistvena lastnost odnosa z njim ni bila spolna privlačnost, smo imele občutek, da je šlo predvsem za prijateljstvo, in ne za partnerstvo. Tako smo želele odnos, ki je temeljil na srčnem stiku in po kakršnem smo prej hrepenele, občasno spodkopati. Predstava o romantični ljubezni je bila še vedno zasidrana v nas. Če smo želele razčistiti svoj odnos do nje, se je bilo treba podati v dolgotrajen notranji proces razblinjanja romantičnih iluzij, sprejemanja sebe in drugih, odpiranja srca.

 Zaljubljeni smo iz osebnosti

V naši družbi se spolna privlačnost in zaljubljenost večinoma enačita z ljubeznijo. Množična občila nam vsiljujejo ideale, ki so površinski in nimajo kaj dosti skupnega z resničnim, vsakdanjim življenjem. Šele iz bolečih izkušenj se naučimo, da sta si zaljubljenost in ljubezen v bistvu povsem nasprotni. Ko smo zaljubljeni, izgubimo stik s seboj, svojih odzivov skorajda ne prepoznamo. Postanemo odvisni od objekta svojih želja, hočemo si ga prilastiti. Ne vidimo ga takšnega, kakršen je v resnici, pač pa ga idealiziramo in nanj projiciramo podobo svojega sanjskega partnerja, ki naj bi izpolnil naše želje in pričakovanja. Vsi odmiki od naše projekcije so nezaželeni, zanemarjamo jih. Drug za drugega želimo biti nekaj posebnega – in to nas ohranja v iluziji. Šele ko strast zbledi in projekcija izgine, lahko vidimo, ali med nami sploh je stik. Žal pogosto ne ostane veliko, kar bi nas povezovalo, in tako človek kaj kmalu izgine iz našega življenja. In vendar je zaljubljanje stopnja, ki je nihče od nas ne more preskočiti, saj je del procesa naše osebnostne rasti. Iz tovrstnih izkušenj se učimo, kdo smo in česa nočemo. Kako naj bi kdaj vedeli, kaj zares hočemo, če ne bi bili prej izrabljani, zlorabljeni in prevarani? In če ne bi tudi sami prizadejali bolečine drugim?

V življenju lahko srečamo veliko ljudi, ki nas privlačijo, in tudi mi privlačimo njih. A kako naj vemo, kdo sodi k nam? Izbira izhaja iz naše osebnosti. Če vemo, da nam je kdo namenjen, nam to šepeče glas naše duše. In dokler smo še močno pod vplivom osebnosti ali zamisli, kakšen naj bi bil partnerski odnos, imamo lahko svojega dušnega partnerja ob sebi, pa se tega ne zavedamo.

Ljubimo iz duše

Trdna človeška ljubezen ne temelji na romantičnih predstavah, temveč na prijateljstvu. Ljubezen je v bistvu nestrastna. Ljubiti nekoga pomeni biti ob njem, kakršen si, in tudi njemu pustiti, da je, kakršen je. Zrel, ljubeč partnerski odnos je mogoč le med neodvisnima človekoma. Pogosto se zgodi, da se moramo s partnerjem za nekaj časa raziti, da lahko vsak zase postanemo neodvisni. S tem ne mislim na denarno ali gmotno neodvisnost, temveč na pogum slediti svoji duši. In razhod ne pomeni vedno dobesednega prenehanja zveze. Pogosto ostaneta partnerja fizično skupaj, živita pa vsak zase; to pomeni, da je vsak od njiju v svojem procesu osamljanja. Ljubezen se začne s spuščanjem.

Če smo si namenjeni, je med nami vez, ki ne more biti pretrgana, v duši ostanemo povezani. Razidemo se zato, da bi se vsak zase naučili lekcij, ob katerih preraščamo osebnost. Preden spoznamo, kaj je ljubezen, moramo preživeti notranje boje in prerasti iluzije, ki nam usmerjajo življenje. V podzavesti imamo shranjeno svojo preteklost in na podlagi te ponavljamo vedno iste vzorce. Tudi če zavestno sklenemo, da jih ne bomo več ponavljali, nam vladajo iz globin. Povezani so z našo karmo, to pa je treba popolnoma izživeti. Vse, kar potlačujemo, prej ali slej pride na plan. Šele ko smo na smrt siti ponavljanja, bolečine in zmede, ki so jo sprožila v nas in v ljudeh okoli nas, lahko nastane v nas pomemben preobrat. Takrat se odločimo zase in za to, da bomo sledili resnici. Bolj ko nas bo duša vlekla iz omejitev osebnosti, bolj bomo začeli izkušati, kaj je ljubezen − kajti ob tem si bomo bolj upali biti, kdor smo, in tudi partnerju bomo bolj zmožni pustiti biti, kdor je, z zmožnostmi in nezmožnostmi.

Ko pridemo v stik s seboj, vemo, koga ljubimo, vsi dvomi o tem izginejo. Svoj odnos nehamo primerjati z drugimi. Partnerju se notranje zavežemo, saj prepoznamo, da sva povezana prek duše. Ko se spet najdeva, lahko zaznava, da se je zaradi preobrazbe obeh tudi najin partnerski odnos poglobil dosegel višjo raven.

Mešanje ovsene kaše

Robert A. Johnson v svoji knjigi Midva kot simbol ljubečega partnerstva navaja mešanje ovsene kaše. Le-to predstavlja razodetje svetega sredi ponižnega in navadnega. Skupno staranje v preprostem gospodinjstvu.

Brezčasno povezanost lepo ponazori tudi tale zgodba. Starejši moški, imel je okoli osemdeset let, je bil na pregledu pri zdravniku. Ves čas je pogledoval na uro, zato ga je  zdravnik vprašal, ali se mu kam mudi. Odgovoril je, da mora oditi v dom za ostarele, da bi zajtrkoval skupaj s svojo ženo. Zdravnik je vprašal po njenem zdravju in mož mu je povedal, da ima žena Alzheimerjevo bolezen. Zdravnika je zanimalo, ali bi bila žena zelo zaskrbljena, če njega ne bi bilo tam ob dogovorjeni uri. Gospod je mirno odgovoril, da ga že pet let ne prepozna, saj je njena bolezen močno napredovala. Presenečeni zdravnik je vprašal, kako to, da še vedno vsako jutro hodi k njej, četudi ona več ne ve, kdo je on. Gospod se je nasmehnil, pogledal svojega sogovornika v oči in rekel: ”Ona me morda res ne pozna več, ampak jaz še vedno vem, kdo je ona.” Zdravnik je zadrževal solze, dokler gospod ni odšel, potem pa si je rekel: To je ljubezen, kakršno si želim v svojem življenju.

Ljubezen ni odvisna od tega, kaj naredi za nas drugi. Ne prosjači in ne zahteva, v njej ni odvisnosti in dokazovanja. Resnična ljubezen je brezpogojna, brezčasna in neuničljiva, saj sega onkraj naše osebnosti in volje. Ljubezen preprosto je. Ko smo v stiku z dušo in skupaj s partnerjem, s katerem si resnično pripadamo, so to nebesa na Zemlji, saj končno lahko delimo svoje življenje z ljubljeno osebo, ne da bi pri tem izgubili sebe.

Mateja Hana Hočevar, objavljeno v reviji AURA št. 257, januar 2011

Fotografija: Bigstockphoto.com