Vsakdo ve ali vsaj sluti, da smo pred dogodki epohalnih razsežnosti, ki bodo spremenili obličje našega planeta, s tem pa tudi človeka. Živimo v času strahu in upanja.

Preroki so že zdavnaj opisali ta zagonetni položaj v 21. stoletju in tudi to, kako bodo velike spremembe potekale in kaj se bo dogajalo po njih. Pomemben vir za videnje prihodnosti je Biblija, saj so se na tisoče let vse prerokbe iz nje uresničile natanko tako, kot so napovedovali biblijski preroki. Tako je prerok Daniel, ki je živel v 6. st. pr. n. š., napovedal prihod islama že 1200 let pred Mohamedovim rojstvom, križanje Mesije je bilo napovedano 500 let pred Kristusovim rojstvom, Janez Evangelist pa je videl nov narod Izraela 1800 let, preden si je ta ustanovil svojo državo. Tako kot Daniel je za konec 20. stoletja napovedal katastrofe, vojno med Vzhodom in Zahodom, prihod antikrista in nato tudi Odrešenika ter nastanek novega božjega sveta.

Ni dvoma, da so se v preteklosti na Zemlji dogajale hude naravne katastrofe. Med izkopavanji v območju rek Evfrat in Tigris – območja, na katerem je pred 6000 leti cvetela visoka kultura, je britanski arheolog Leonard Wolley konec dvajsetih let 20. stoletja našel ostanke utrjenih zidov. Hkrati je odkril tudi ostanke zgodnjih kultur: zlate posode, bogato okrašene kraljevske grobove in tudi številne umetniške predmete.

Wolley je kopal vse globlje in globlje, da bi izkopal plast za plastjo arheološkega najdišča. Pod vsako plastjo je našel plast obdobja, ki je obstajala pred njim. Odkritja so omogočala natančno časovno datacijo posamičnih kultur.

Arheologi so s svojimi izkopavanji prišli do obdobja 3000 let pred Kristusom, potem pa so sledi življenja nenadoma izginile. Našli so samo trimetrsko plast zemlje, gline in peska, v kateri ni bilo sledov ljudi, rastlin, niti živali. Kot da je v tem delu Perzijskega zaliva življenje ugasnilo za nekaj tisoč let. A pod to plastjo je Wolley spet odkril sledi življenja. Po Wolleyu je meter debela plast gline lahko nastala samo zaradi nepredstavljivo velike poplave, vesoljnega potopa, o katerem piše tudi Biblija. Seveda pri biblijskem opisu vesoljnega potopa ne gre za natančno poročilo kakšnega zgodovinarja, temveč za opise tega, kar vsaj deloma najdemo v legendah in zgodbah. A tudi te so lahko vir za pričevanje o resničnih dogodkih v preteklosti. Pred potopom, kot zvemo iz Biblije, niso na zemlji živeli samo ljudje, temveč tudi sinovi bogov in velikani. Ko so se ljudje začeli širiti po zemlji in so se jim rodile hčere, so si jih božji sinovi vzeli za žene. Božji sinovi in velikani, ki so živeli pred potopom, so menda živeli tudi po 1000 let. A potem se je položaj nenadoma spremenil. Jahve je rekel: »Ne bo moj duh ostal v človeku za vekomaj; človek je telesni, pa naj živi 120 let.« Potop naj bi uničil »božje sinove« in velikane in življenjska doba ljudi se je potem zelo skrajšala; približno na osmino tega, kolikor je trajala prej. Obstajajo tudi drugačne razlage za skrajšanje življenjske dobe. Ena od domnev je, da je Zemlja spremenila potovanje okrog Sonca, in se je tako tudi trajanje enega leta podaljšalo, spremenili pa so se tudi letni časi. Če je bilo res tako, potem je mogoče, da se življenjska doba človeka v resnici ni časovno skrajšala, skrajšala se je v številu let, glede na to, da so se leta podaljšala. Življenje na zemlji se je moralo prilagoditi novim okoliščinam, zato so se bržkone spremenili tudi ljudje.

 

Novi duhovni človek

Slavni Nostradamus je v svojih stihih napovedal: »Božanska beseda bo dana materialnemu. Takrat bosta nebo in zemlja razumela okultna in mistična dogajanja. Telo, duša in duh razpolagajo z vsemi sposobnostmi. Človek ima pod svojimi nogami toliko tega, kot da bi bil na nebu.«

Vse hitrejši razvoj tehnike v sodobnem času je povzročil, da se človek vse bolj usmerja k svojim duhovnim sposobnostim. Ko Nostradamus piše, da bo božanska beseda dana materialnemu, s tem misli na ljudi, ker so samo v človeku duhovno in materialno povezani v eno. Čedalje več bo ljudi, ki jim bo uspelo duh občasno osvoboditi iz zapora telesa. Ko bo božanska beseda dana človeku, bodo ljudje lahko dojeli ne le celotno ustvarjanje in njegov smisel, ampak bodo dobili tudi vpogled v svetove in dogajanja, ki jih danes označujemo kot mistična in okultna.

Človek bo lahko gledal v prihodnost, se v mislih pogovarjal z drugimi deli zemeljske krogle, ne da bi za to potreboval telefon, internet ali kakšno drugo tehnično pomagalo. Z istimi sposobnostmi se bodo ljudje bolje medsebojno razumeli in lahko tudi zdravili sami sebe. Hkrati bo duša lahko zapuščala telo, da bi se približala Bogu in ga izkusila, kot se je to dogajalo in se še vedno dogaja nekaterim mistikom. Ko se bo vse to zgodilo, bo človek razumel slike, v katerih stari preroki prenašajo svoje misli. Spoznal bo, kaj so štiri zveri, ki jih omenja prerok Daniel, ali štiri živa bitja, o katerih govori Janez v Apokalipsi.

Za zgodnje kristjane so bili Lev, Bik, Človek in Orel simboli štirih evangelistov: Mateja, Marka, Luka in Janeza. Ta bitja so po nekaterih razlagah pravzaprav simboli štirih velikih svetovnih mesecev, od katerih vsak traja po 2000 let. Zdaj naj bi bili na prehodu iz tretjega svetovnega meseca v četrtega. Glavna točka takšnega štetja je čas med Kristusovim rojstvom in uničenjem Jeruzalema. S tem se začne obdobje rib, ki so ga napovedali že stoletja prej. To je čas bitja, ki je videti kot človek. Za usodo tega obdobja je odločilen človekov Sin, Kristus, in njegovo učenje ljubezni do bližnjega. Bog je spoznan kot troedinost. Stari zakon maščevanja in vračila je presežen.

Približno 2000 let pred Kristusom se je začelo obdobje ovna. Začelo se je z begom Abrahama iz Ura, ki je oznanil vero v enega Boga stvarnika. Oven in bik sta bili takrat žrtveni živali, ki so jih prinašali bogu kot dokaz priznanja in predanosti. Ljudje so sprejemali zakone in so se poskušali medsebojno upoštevati.

Prvo obdobje, vladavina leva, se je po nekaterih avtorjih začela s stvarjenjem sveta, po drugih pa z vesoljnim potopom. To se je zgodilo nekaj več kot 4000 let pred Kristusovim rojstvom. Takrat je bil poglavitni človekov problem, kako preživeti v sovražnem okolju.

Naš čas vodnarjeve dobe je Janez pripisal orlu. Človek naj bi v tem obdobju dosegel novo stopnjo razvoja. Znebil naj bi se telesnih spon, pa tudi omejitev duhovnih in duševnih sil, tako da bo svet zanj dobil nove razsežnosti. Prihod k temu novemu svetu bodo spremljale tudi naravne katastrofe in cunamiji so samo ena od njih. Tako naj bi New York zadel velikanski cunami in ga razdejal, Ameriko pa naj bi uničil izbruh supervulkanov v Yellowstonskem parku. Življenje na zemlji naj bi ogrozilo tudi na stotine asteroidov, ki bodo leteli zelo blizu nje. Te katastrofe bodo človeku tudi pomagale, da se dvigne nad ravni, na katerih biva zdaj. Po koncu najgrozovitejše jedrske vojne vseh časov v začetku 22. stoletja bo sledil odločen korak človeštva k zlati dobi, ki bo verjetno trajala več kot 1000 let. Tedaj bo človek končno zaživel v miru in slogi s samim seboj in s svetom.

 

Kraljestvo miru in ljubezni

Znameniti prerok iz Gradca Jakob Lorber sicer Nostradamusa ni poznal, a se njegova videnja kljub temu ujamejo z napovedmi slavnega srednjeveškega preroka. V svojem Velikem evangeliju, napisanem leta 1840, podaja Jezusove besede takole: »Tam, kjer Me je kot zločinca preganjal židovski hram, ne bom več hodil. Hodil bom po deželah drugega dela sveta, ki so zdaj prekrite z livadami, travniki. Tam bom ustanovil novo kraljestvo. Kraljestvo miru, razumevanja in ljubezni živega verovanja. Telesne smrti se več ne bodo bali ljudje, ki se bodo preobrazili v Moji svetlobi in bodo pogosto v stiku z angeli neba …«

Lorber ni govoril o sodnem dnevu, ko bodo ljudje po napovedih videli Jezusa, kako na oblakih sestopa z neba v vlogi strašnega sodnika, pač pa o novem kraljestvu miru, kjer bodo ljudje dosegli delček blaženosti. Lahko se bodo sporazumevali z duhovi, bitji, obdarjenimi z razumom, ki nimajo telesa. Človek bo lahko izključil prostor in čas, njegova duša pa bo lahko zapuščala telo. Tako se bo človek končno in povsem znebil strahu pred smrtjo.

Da bi se človek odrešil mora opustiti svoj običajen način razmišljanja in si ustvariti novega. Za Nostradamusa je sporazumevanje z duhovi zgolj del nove resničnosti. Zadnji korak v tem procesu omenja v stihu: »Božanska beseda bo dana materialnemu. Takrat bosta nebo in zemlja razumela okultna in mistična doživetja.« Popolno srečo bo človek doživel šele v trenutku, ko bo videl in doumel Besedo, skratka, ko bo videl in spoznal Boga samega.

Ko bo dosegel večno duhovnost, bo dan smrti dan novega rojstva, telo ne bo več umiralo, človek bo rojen kot nesmrtno bitje. A to je proces, ki ne more potekati brez velikih bolečin in strahu. Sodni dan naj bi prišel kot lopov, a po napovedih je njegov prihod dolgotrajen in mučen proces. Če verjamemo Nostradamusovim izračunom, naj bi se ta proces končal leta 3797, do takrat namreč segajo njegove napovedi, kot je razložil svojemu sinu Cezarju. A tudi to ima navsezadnje dvojni pomen, saj je tudi zapisano »Kar zadeva tisti dan in čas, o tem nihče nič ne ve; niti angeli nebeški, niti Sin, ampak samo Oče.«

xxx

Energije, ki v zadnjem času pritekajo na planet so energije mehke revolucije, ki bodo povzročile povsem konkretne spremembe na vseh področjih bivanja in delovanja in še najbolj na tistih, kjer se morajo določene ravni delovanja prečistiti ali pa v celoti zamenjati s takimi prijemi, ki bodo v vsakdanu odražali popolni odsev dotoka novih, višjih kvalitet energijskega delovanja. To je svetovna revolucija, ki se ji nobena reč ne more več postavljati po robu. Posledice tega bodo večje ali manjše krize, ki jim lahko rečemo tudi prelomnice. Njihova naloga je očistiti, odstraniti vse, kar je odslužilo oziroma kar ne more sprejemati vsebine, ki jo kozmos pošilja na planet. Vse to samo podpira razvoj, ki ne zahteva žrtev, temveč preprosto odhod vsega, kar ne more več delovati skladno z novimi vsebinami, ki so vtisnjene v energijske vibracije dotekajočih moči.

Mojster Mahatma, kanalizirano sporočilo

xxx

Andreja Paljevec, objavljeno v reviji AURA ŠT. 235, marca 2009

Fotografija: Bigstockphoto