Artičoka (Cynara scolymus) je doma v Sredozemlju, vendar jo gojijo po vsej zahodni Evropi. Izvira iz Etiopije in pod imenom cinara so jo poznali že stari Rimljani. Ti so jo uporabljali samo kot živilo. Nato je šla v pozabo, od 15. stoletja pa so jo zelo cenili kot zelenjavno poslastico. Njene zdravilne lastnosti so odkrili zelo pozno, in sicer šele v 20. stoletju.

Artičoka je zelnata trajnica, ki zraste do 1,5 metra visoko. Ima debelo, pokončno, narebričeno steblo in velike, nazobčane sivo zelene liste z dlakasto belkasto prevleko na spodnji strani. Škrlatno zeleni cvetovi podobni osatovim, ki jih obdajajo debeli listasti ovršni listi, se odpirajo poleti. Artičoko lahko gojimo tudi pri nas. Njena semena sejemo spomladi v bogata, dobro odcedna tla na sončni legi, pozimi pa rastline zavarujemo pred mrazom.

 

Načini uporabe

Uporabni deli rastline so njeni listi in cvetovi. Liste poberejo pred začetkom cvetenja, ker je takrat vsebnost učinkovin najvišja, nato jih posušijo in uporabljajo za pripravo prevretkov, izvlečkov, kapsul in tinktur. Na voljo so številni pripravki, predvsem kot kapsule ali tekoči izvlečki, ki so na trgu kot prehranska dopolnila in le redko kot zdravila. Vsebujejo veliko organskih in fenolnih kislin, zlasti grenki, aromatični cinarin. Poleg tega so v njih seskviterpenski laktoni – grenčine, ki spodbujajo izločanje prebavnih sokov, flavonoidi, kalijeve soli, provitamin A in številni encimi. Cinarin je dolgo veljal za poglavitno učinkovino, vendar raziskave tega niso potrdile, pripravki iz listov artičoke pa so danes največkrat standardizirani prav na vsebnost cinarina. Listi artičoke so tudi sestavina v kombiniranih zdravilih rastlinskega izvora.

Neodprte cvetne glavice in mesnata dna artičoke so okusna zelenjava, ki velja tudi za poslastico (uživamo tople ali hladne cvetne glavice, z listi ali oluščene do osrčja) ter dober vir folne kisline in kalija. Vsebnost navedenih sestavin v listih je v cvetnih glavicah, ki jih uživamo kot zelenjavo, zanemarljiva. Zato v zdravilne namene uporabljamo le sveže ali posušene liste artičoke.

Iz listov artičoke pridobivajo tudi činar, alkoholno pijačo grenkega okusa, ki kot aperitiv ali digestiv (sredstvo za izboljšanje prebave) nakazuje pomen artičoke kot zdravilne rastline. Pri prebavnih težavah pa so seveda priporočljivejši kakor žganje pripravki artičoke v obliki standardiziranih zdravil.

 

Zdravilne sestavine

Artičokine pripravke uporabljamo predvsem za zdravljenje prebavnih motenj, zlasti tistih, ki so povezane z jetri in žolčnikom.

Nemški znanstveniki so leta 2001 opazili, da flavonoidi v njenih listih spodbujajo pretok žolča in pospešujejo obnavljanje jetrnih celic. Pred tem so že ugotovili, da izvlečki iz listov artičoke lahko pomagajo pri zniževanju vrednosti holesterola v krvi. Leta 2002 so japonski raziskovalci ta učinek potrdili in kot učinkovine identificirali seskviterpenske laktone.

Flavonoidi artičoke pa ob pomoči kislin in kalijevih soli delujejo tudi kot diuretiki in blažijo težave z ledvicami.

Listi artičoke tako učinkovito pomagajo pri prebavnih težavah, predvsem tistih, ki so posledica motenj v izločanju žolča. Te motnje se kažejo kot občutek napetosti ali polnosti, slabost, napenjanje, spahovanje, bolečine v zgornjem delu trebuha in pomanjkanje teka. Pri motnjah v izločanju žolča je značilno, da težave pogosto nastanejo po obroku, bogatem z maščobo. Poleg listov artičoke pomagajo pri tovrstnih težavah tudi druge rastlinske droge, npr. korenina in zel regrata (Taraxacum officinale), listi boldovca (Peumus boldus), korenika kurkume (Curcuma longa), zel krvavega mlečnika (Chelidonium majus) in rosnice (Fumaria officinalis). Ker pospešujejo pretok žolča pa pripravki, izdelani na podlagi artičoke, učinkovito preprečujejo tudi nastanek žolčnih kamnov. V ljudskem zdravilstvu se artičoka uporablja tudi kot tonik pri okrevanju.

Artičokinih pripravkov ne smemo uporabljati za zdravljenje žolčnih kamnov. Vedeti moramo, da seskviterpenski laktoni lahko povzročijo alergijske odzive. Tedaj se vsem artičokinim pripravkom ognite. Tudi med dojenjem pripravkov ni priporočljivo jemati, saj artičoka zmanjšuje izločanje mleka.

POMOČ PRI TEŽAVAH

Pri težavah z jetri in ledvicami, visokem holesterolu in prebavnih motnjah uživamo prevretek, kapsule ali tinkturo, izdelane na podlagi artičoke. Prevretek pripravimo tako, da 30–40 mg suhih listov prelijemo z litrom vrele vode, namakamo 10 minut in precedimo. Nato popijemo 3 skodelice na dan, in sicer 15–20 minut pred jedjo. Kapsule (50–100 mg suhega izvlečka) jemljemo tako, da vzamemo 1–2 kapsuli dva- ali trikrat na dan pred jedjo. Kapsule (300 mg posušenega izvlečka listov) pa uživamo tako, da vzamemo le 1 kapsulo na dan. Tinkturo na podlagi artičoke pa pripravimo tako, da 500 g posušenih listov stresemo v liter alkohola in pustimo stati 15 dni. Pred zaužitjem nato 1–4 čajne žličke tinkture raztopimo v polovici kozarca tople vode in popijemo trikrat na dan.

Bara Hieng, objavljeno v reviji AURA št. 236, april 2009

Fotografija: Bigstockphoto.com