Nekatere živalske vrste našim očem ne morejo ostati neopažene, bodisi zaradi njihovega videza in vedenja ali njihove dejavnosti. Neka vrsta pa se odlikuje po lastnostih, ki simbolizirajo kar nekaj največjih vrednot našega življenja: ljubezen, zvestobo in družinsko harmonijo. In če naštetemu dodamo še lepoto in dostojanstvo, ki ga lahko imenujemo kar kraljevsko, podkrepljeno s srčnostjo in pogumom, smo že pri opisu skoraj bajeslovnega ali pravljičnega bitja.

Čedalje pogostejši

Labod grbec (Cygnus olor) je dobil svoje ime po značilni črni grbi na živo oranžnem kljunu. Ta je pri samcu večja kakor pri samici. Njegovo drugo ime je tudi nemi labod, toda obveljalo je prvo, saj se velika ptica vendarle oglaša, čeprav ne posebno pogosto in glasno. Razdražen piha v napadalca, slišimo pa ga tudi, ko se občasno oglaša globoko in godrnjavo. Labod grbec je velikan med pticami in med največjimi in najtežjimi, ki letijo. Tehta lahko več kot dvanajst kilogramov, razpon njegovih peruti pa doseže dva metra. V letu se jasno slišijo zamahi njegovih peruti, ko režejo skozi zrak. Je odličen letalec. Zaradi svoje teže potrebuje pri vzletu veliko vzletno razdaljo, da se lahko odtrga od vodne gladine. Ob vzletanju si pomaga tudi tako, da po vodni gladini hkrati tudi teče. Predlani je labodji par, ki ga je od nekod prepodilo pokanje novoletnih ognjemetov in petard, v trdni noči pristal na dvorišču stanovanjske hiše na obrobju Ljubljane. Zaradi trdega in negotovega nočnega pristanka na tlakovanih tleh sta si ptici celo poškodovali stopala. Dvorišča v stanovanjski soseski laboda nista mogla zapustiti sama, temveč sem ju prepeljal z avtom do Koseškega bajerja v Ljubljani, kjer jima je vodna površina omogočila normalno vzletanje.

Labodi so dejavni tudi ponoči, zato lahko žvižgajoče zamahe njihovih peruti zaslišite tudi v temnem delu dneva, celo zelo daleč od vodnih površin. Vsako leto jih nekaj pogine v trkih z žicami daljnovodov, ki jih v temi ne morejo zaznati. Labodov je zadnja leta več kot jih je bilo nekdaj. Zlasti pozimi, ko jih lahko opazujemo tudi na tistih vodah, ob katerih ne gnezdijo, so ob številnih prišlekih s severnih predelov celine ponekod prav pogosti. Največ jih lahko opazimo na Dravi, Krki in na savskih rečnih jezerih, ki so nastala za pregradami hidroelektrarn. Nekdaj smo lahko labode grbce opazovali le na Otočcu na Krki, Dravi, Bledu, v živalskem vrtu in nekaj večjih ribnikih. Te ptice so bile gojene, zdaj pa lahko opazujemo gnezdeče skoraj ob vseh počasi tekočih vodah, jezerih in ribnikih. Par gnezdi tudi na Koseškem bajerju v Ljubljani. Na Otočcu ima skoraj vsak otoček svojega laboda, to sem spoznal iz kanuja, ko sem veslal po Krki. Pri svojem predzadnjem mednarodnem zimskem štetju vodnih ptic, ki ga za Slovenijo organizira DOPPS, sem labode grbce prvič štel na Krki tudi v samem kraju Krka, torej skoraj pri izviru. Reka Krka je počasna, v njenem toku pa se bujno razrašča račja zel, ki jo imajo te rastlinojede ptice nadvse rade. Pri hranjenju lahko dosežejo rastline do enega metra globoko, pasejo pa se tudi na obrežnem rastlinju in travnikih ob vodi. Če je bil pred leti labod grbec na reki redka zanimivost, je zdaj postal samoumeven in pogost prebivalec. Zanesljivo vpliva na njegovo pojavljanje tudi to, da ga ljudje prijazno sprejemajo in se mu celo dobrikajo s hranjenjem. Če pomislimo, da je bil labod grbec nekoč lovna divjad, bomo njegovo današnje sobivanje s človekom, ki mu ni več nevaren lovec, danes laže razumeli.

Seveda pa labodov, ki jih srečujem na reki, nikdar ne opazujem tako od blizu kakor tiste, ki prosijo za hrano na Zbiljskem jezeru pozimi. Plahi so in previdni. Pozimi bomo lahko na tem rečnem jezeru opazovali dve skupini labodov: tisto ob bregu, v kateri labodi stegujejo vratove in se prerivajo za hrano, ki jim jo ponujajo obiskovalci, in skupino labodov, ki se zadržuje na varni razdalji sredi jezera in se za hranilce skoraj ne meni. To so pravi divji labodi, ki se zadržujejo na nezamrznjenih vodnih površinah, vedno dovolj oddaljeni od ljudi. V času, ko ne gnezdijo, lahko opazujemo obsežne jate pasočih se labodov grbcev na travnikih in poljih. Takrat opazovanje tudi tridesetglave jate na bregu Krke ni posebnost.

Junak mitov in legend

Mladiči spolno dozorijo šele v četrtem letu starosti. Ko postaneta odrasla laboda par, sta trajno povezana do konca življenja. Ni čudno, da življenjske navade ponosne ptice, ki se zaveda svoje moči in pogumno brani svoje ozemlje ob gnezdenju in mladiče, navdihujejo svetovne pisce in poznavalce živali. Sprva neugledno sivo obarvan mladič je navdihnil Hansa Christiana Andersena. Ta je laboda, izleženega v račjem gnezdu, upodobil v pravljici, ki govori o tem, kako krivični smo ljudje do drugačnih. Poučna pravljica se konča srečno, že v otroštvu pa nas je naučila prepoznati mladiča ptice, ki nosi simboliko, kakršna nas vedno znova očara.

Čeprav je labod velika ptica, je občutljiv, posebno med gnezdenjem. Gnezdečega para ne vznemirjajmo in preskušajmo samčeve bojevitosti pri varovanju družinice. Lastniki psov pa imejte na sprehodih v naravo svoje ljubljenčke na povodcih, kajti gnezdeče ptice ali tiste z izpeljanimi mladiči so lahek plen štirinožcev.

Ivan Esenko, objavljeno v reviji AURA, junij 2014, št. 297