Tina Zgonik – časnikarka, raziskovalka duhovne tradicije bolivijskih andskih domačinov, avtorica knjižice Šola iz zemlje, Učenje visokih Andov in soavtorica istoimenske razstave v Slovenskem šolskem muzeju – se je pred leti podala v Južno Ameriko, da bi si tam izpopolnila svoje zdravilsko (šamansko) znanje. V Boliviji je navezala stik s prastarimi kallawayskimi indijanskimi zdravilci in kmalu spoznala, da je šamanizem precej drugačen kot si je predstavljala: »Takšnega zdravilstva (šamanizma), kot se ga učimo pri nas, staroselci ne poznajo. Njihovo zdravilstvo je namreč povsem enakovredno njihovemu celostnemu odnosu do sveta, tradicionalnemu dojemanju in načinu življenja. Zdravilci so eno z vsem.«

Moja sogovornica se je kmalu zavedela, da je končno le našla učenje, ki ga je ves čas nehote iskala: ne bo se učila še ene nove zdravilske tehnike, bo pa med tradicionalnimi andskimi zdravilci in domačini lahko sčasoma ustrezno spremenila svoj odnos do sveta in življenja. Se naučila živeti. »Andski zdravilci namreč ne obiskujejo zdravilske šole, ne poznajo zdravilskih tehnik, kakršne poznamo mi – vajeni, da začnemo zdraviti takoj, ko se naučimo neke nove metode, in ne da bi za to poprej v življenju res kaj spremenili …«

Tradicionalno zdravilsko znanje andskih domačinov je enakovredno njihovemu odnosu do sveta. »Pravzaprav pomeni njihovo zdravljenje način življenja. Čeprav so pravila za opravljanje zdravilskega obreda natančno določena, obrede opravljajo zdravilci intuitivno, saj so tesno povezani z vsem obstoječim. Zdravilec prepozna svojega naslednika po posebnih znamenjih (šest prstov, rojstvo v placenti, zadene ga strela) in ga sprejme v uk. Zdravilsko znanje se večinoma ohranja v družini. Ne poznajo zdravilskih šol, tečajev, sistemov, tehnik ipd. Zdravilski vajenec znanje preprosto vsrka (organsko), opazuje učitelja, ga posluša in se uči. Ko dozori za zdravilsko delo, dobi iniciacijo na svetem kraju in lahko začne delati samostojno.«

Poklicale so me gore

Tina Zgonik ni niti slutila, da jo bo v svojo družino sprejel eden izmed znanih kallawayskih zdravilcev don Aurelio … »Spoznala sem ga naključno, medtem ko sem potovala med altiplanskimi domačini. Ko sem prišla v njegovo hišo, sem mu podarila vrečko kokinih listov (med domačini je navada, da se ponudi koka – to ustvari most za pogovor in pomeni izraz spoštovanja duhovni osebi). Eno uro mi je govoril, ne da bi ga kaj vprašala. Ajmare, domačini Altiplana, po navadi komaj kaj spregovorijo, slovijo kot izredno zaprti, trdi ljudje. Kallawayi so bolj dobrovoljni, vendar tudi oni skrivajo svoje znanje in belcev ne sprejmejo zlahka. A videti je bilo, da sem prišla na pravi kraj ob pravem času. Sprejeli so me v družino in zdelo se mi je, da sem prišla domov. Z njimi sem jedla, spala, živela. Don Aurelio pravi, da so me poklicale gore in sem pri njih z razlogom.«

Kallawayi živijo na visoki bolivijski andski planoti Altiplano (v Boliviji je še sedemdeset odstotkov indijanskega prebivalstva!). So posebno ljudstvo – s svojo kulturo, jezikom, navadami. Znano je, da imajo izjemno zdravilsko znanje, predajajo si ga iz roda v rod. Med inkovskim imperijem so bili Kallawayi svečeniki na inkovskem dvoru. Veljajo za ene najboljših zdravilcev (šamanov) Južne Amerike. Kot zdravilci veliko potujejo, hodijo tudi po več ur na dan. Ne Kallawayi ne zdravilci drugih altiplanskih ljudstev (Ajmara in Kečua) ne zdravijo z energijo v našem pomenu besede. Ne zdravijo s polaganjem rok, temveč predvsem z zdravilskimi obredi, klicanjem duše, zdravilnimi rastlinami in manipulativnimi prijemi – izredno dobro znajo naravnavati kosti, pripravljati zeliščne obkladke in mazila. »Indijanski šamani pri zdravilskih obredih in zdravljenju nasploh vedno pokličejo na pomoč vse obstoječe, bivajoče. Z vsem so povezani v eno – ničesar, še posebno ne zdravljenja, se ne lotijo brez poprejšnje prošnje, molitve. K zdravilskemu obredu pokličejo tudi vse svoje prednike (ne gre za spiritizem!), svete gore (ki tudi poosebljajo najstarejše prednike in višjo modrost), zgornji svet, spodnji svet, deda Kondorja, očeta Sonce, mater Luno, vse štiri smeri neba ipd. Kličejo vse stvarstvo in šele potem povedo svojo prošnjo: Prosimo (na primer) za obilje, ozdravitev ipd.«

Boga, kakršnega poznamo belci, niti Velikega duha, znanega pri severnoameriških Indijancih, Kallawayi in drugi andski domačini ne poznajo. »Poznajo pa VSE (kar obstaja), a tega VSE ne imenujejo z nekim posebnim imenom. Kondor morda v njihovi kozmologiji še najbolj prikazuje Najvišje, saj jim pomeni zgornji svet, alahpačo. Koncept neke vseprežemajoče sile poznajo na primer kot pačamamo – žensko načelo, ki ni le mati Zemlja, temveč tudi čas in prostor in vse onkraj njiju, in pačakamaka – moško načelo, ki ponazarja tisto, kar je onkraj razuma, nevidno, neoprijemljivo. V verovanju Andincev ni nič antropomorfnega – stvarem in pojavom zunaj človeka ne pripisujejo človeških lastnosti. Povsem napačno bi bilo reči, da imajo v južnoameriških domorodnih tradicijah kakšne bogove in boginje. Domačini imenujejo na primer vodo mama Voda, vendar ta voda nima obraza in človeških lastnosti. Tukajšnji tradicionalni ljudje se namreč ne čutijo tako pomembne, da bi svet gradili po svoji podobi – voda je pač voda, je pa tudi naša mati, ker smo iz nje sestavljeni, vendar to ne pomeni, da vodo poosebljajo ali iz nje ustvarjajo božanstvo. Koncept božanstva so v te kraje prinesli šele krščanski Španci, domačinom pa je tuj. Domačini se materi Vodi zahvaljujejo, da daje življenje, a je ne častijo kot boginjo.«

Srce – mehko kakor lamina mast

Moja sogovornica si zjutraj najprej skuha čaj, potem pa pozdravi vse sile, tudi štiri elemente. »Pokličem tudi gore. Andinci pravijo: gora je starejša kakor človek in zato modrejša. Pozna našo preteklost in prihodnost, saj je stara več deset ali sto tisoč let. In videla je že vse. Naša življenja v primerjavi z življenjem gore minevajo kakor iskrice. Andinci učijo, da je gora prevodnica energije med vesoljem in Zemljo. Vesolje ima zelo pretanjeno energijo, Zemlja pa bolj grobo. Ljudje smo torej bolj grobi in lahko prebavljamo samo zemeljsko energijo, in energije iz vesolja ne moremo zajemati neposredno. Gora deluje kot piramida in prevaja vesoljsko energijo v zemeljsko, primerno za zemeljska bitja. Staroselci na Altiplanu pravijo, da na Zemlji sploh ne bi mogli živeti brez gora!«

Vsaka gora ima svoje značilnosti in značaj, nekatere gore so svetejše kakor druge, ker premorejo več modrosti in močnejšo energijo. Sveto goro imenujejo apu – ded, pokličejo in darujejo ji pri vsakem obredu. »Tako na primer z domačini avgusta vedno obiščemo neko posebno goro ob jezeru Titikaka, tam se zahvalimo materi Zemlji. Potem ji darujemo – za darovanje pripravijo Andinci t. i. mizo. Najprej položijo na papir lamino dlako (lama je simbol nedolžnosti, modrosti, miline, preprostosti, nima ega in vsak modrec se trudi postati takšen kakor lama) in lamino mast (da bo naše srce postalo tako mehko, kakor je lamina mast). Na mizo dodajo še sveto rastlino in sladkorčke simbolnih oblik. Vse skupaj poškropijo z alkoholom, ki pomeni daritev nebu. Nato polijejo okoli mize še vino – daritev zemlji. Vse reči postavijo na mizo z molitvijo. Postavitev na vsaki mizi je urejena skladno z namenom mize. Potem pokličejo vse sile stvarstva, povedo namen darovanja (na primer za ozdravitev bolezni) in mizo darujejo – sežgejo ali zakopljejo.«

Bolezen ima duhovni vzrok

Altiplanski zdravilci pravijo, da ima bolezen vedno telesne simptome in duhovni vzrok. Kallawayi blažijo telesne bolezenske znake z zdravilnimi zelišči (so izredni zeliščarji), naravnavanjem kosti ipd. Zdravilci so pri njih navadno moški, ženske pa so porodničarke in zeliščarke, redko zdravilke. Rane namažejo z zeliščnimi mazili, poznajo tudi različne zdravilne kopeli. Vzrok bolezni odkrivajo na duhovni ravni – odkrijejo ga tako, da »pogledajo v liste koke«, ki jih uporabljajo kot orakelj. Pogosto pravijo, da je vzrok bolezni strah. »Po andskem verovanju ima človek veliko in malo dušo,« razlaga Tina. »Velika duša je vedno z nami, s smrtjo pa se zlije z vsem (reinkarnacije, posmrtnega življenja, ne poznajo, verujejo, da se po smrti vrnemo v vse, kar obstaja). Mala duša nam daje vitalnost, veliko energije, strah pa navadno povzroči, da se mala duša kje zaustavi (v trenutku šoka) in jo izgubimo. Potem se naša vitalnost zmanjša in zbolimo.«

Kallawayski zdravilci pred zdravljenjem vedno pogledajo, »kako padejo listi koke« – zanje svete rastline – in tako razberejo vzrok bolezni, zvedo, kdaj in kako se je bolezen pokazala in kako naj jo zdravijo. »Koko celo vprašajo, kateri od kallawayev je najprimernejši za zdravljenje tega ali onega človeka. Ko najdejo bolezenski vzrok – navadno je to torej strah – šamani pokličejo malo dušo nazaj. Za to je treba opraviti daritev, zdravljenec mora nekaj dati, da lahko malo dušo spet dobi nazaj. Zdravljenec kupi potrebščine za obred – to je njegova daritev. Pravi altiplanski zdravilci opravljajo svoje delo brezplačno, navadno pa jim zdravljenci darujejo, kolikor zmorejo. Ko sem k Donu Aureliu pripeljala svoje slovenske popotnike, mi ni hotel povedati, koliko bi želel zaslužiti. Ceno njegovega dela sem določila sama. Takšna je njegova zdravilska etika.«

Čudežev pa tudi kallawayi ne delajo. Moja sogovornica priznava, da bi nekatere ljudi, ki jih šamani ne morejo ozdraviti, lahko rešil alopatski zdravnik, vendar pa domačini modernega zahodnega zdravnika navadno ne obiščejo, saj zanj nimajo denarja, poleg tega se niso vajeni zdraviti alopatsko, bolj zaupajo svojemu zdravilstvu. Bolnišnica v La Pazu je za altiplanska ljudstva predaleč, do tja je sedem ur vožnje z avtobusom. »Don Aurelio pravi, da včasih med ljudmi ni bilo toliko bolezni in prezgodnjih smrti, dočakali so visoko starost – njegov ded več kot sto let – ker so živeli v neonesnaženi naravi, brez stresa in so se neprenehoma telesno gibali. Naša civilizacija pa žal prinaša spremembe tudi staroselcem, selijo se v mesto, in tudi oni zbolevajo zaradi sodobnih bolezni.«

Ne »jaz«, temveč »mi«!

Tina Zgonik, časnikarka in raziskovalka andske kozmologije, je več let pisala za Delo in se veliko izobraževala iz kabale, šamanizma, joge, meditacije, zdravilstva ipd. V tujino je odšla pred šestimi leti, dve leti potovala po južnem delu Južne Amerike, potem pa se odločila za naselitev v Andih. Zadnja tri leta živi v La Pazu, Boliviji. Slovence je navdihnila s knjižico in razstavo Šola iz zemlje (do maja bo odprta v Slovenskem šolskem muzeju). Med Kallawayi se uči pravega tradicionalnega zdravilstva – tradicionalnega življenja torej, in seveda njihovega jezika. Po njihovem naročilu zapisuje tudi jezik kallawayskih simbolov na tkaninah. Dvakrat na leto popelje po tamkajšnjih poteh peščico Slovencev, ki želijo spoznati pristno altiplansko življenje, ljudi in zdravilce. Seznani jih z domačini (ki jih sicer ne bi spustili medse!) in omogoči doživetje njihovih tradicionalnih zdravilskih obredov.end_of_the_skype_highlight

Potovanje Pot Kondorja je povezano predvsem s Kallawayi. Moja sogovornica pripoveduje, da ljudje v Andih razlagajo, da smo prešli v nov pačakuti, nov časovni krog. Energijsko središče sveta se je s Tibeta premaknilo na Titikako. »V tednu pred 21. decembrom so bolivijski varuhi modrosti prižigali ognje na starih svetih krajih okrog jezera Titikake in tako kraje znova aktivirali. Leto 2013 je čas, ko resnično začenjamo občutiti prihod novega obdobja, začetka novega cikla. Stari krog se je po starem andskem koledarju končal leta 2010, ko so se na nevidni ravni intenzivno začele dogajati spremembe. Približno dve leti sta bili potrebni, da se uresničijo v materialnem svetu – to je bil čas tišine, prehodno obdobje, ko se je človeštvo pripravljalo na odgovornost, ki nam bo izročena. V Andih pravijo, da je bilo jezero Titikaka kraj, od koder so nam dedje (mojstri) doslej pomagali in nas vodili. Leta 2010 so obmolknili; odtlej ne dobivamo od njih več sporočil, navodil, napovedi, kaj se bo zgodilo s svetom. Prehodno obdobje dveh let (čas tišine) je bil čas za meditacijo, notranjo prenovo, poglobitev in uskladitev z materjo Zemljo. S koncem leta 2012 pa se je začel čas, ko se moramo vsi, ki smo se leta pripravljali in se spreminjali, oglasiti in postati dejavni. Prevzemamo odgovornost za to, kako se bo razvijal svet.«

Amawte (modri) so duhovni vodje Andov, starešine, modreci, šamani. Tina jih opisuje kot zelo zaprte ljudi: »Ko jih zahodnjak prvič sreča, naleti na zid. S svojim molkom te znajo spraviti v obup. Kakovost Bolivije so tišina, ponotranjenost in izjemna trdovratnost. Do nedavnega je bilo veliko odmaknjenih krajev za tujce popolnoma zaprtih. Še danes so v visokih gorah, na višini pet- in več tisoč metrov, vasi, kjer nihče ne zna špansko. V zadnjem času pa se nekaj spreminja in so se začeli odpirati … Iz želje, da bi dali svetu, kar imajo, so razvili klic k dobremu življenju, ki pomeni življenje v skupnosti, kjer prva oseba, kot velja v jeziku ajmara, ni ‘jaz’, temveč ‘mi’. ‘Mi’ pa pomeni nas ljudi, nas živali, nas rastline, nas reke, gore, vso vidno naravo in ves nevidni svet. Pomeni veliko spoštovanje narave in tudi spremembo: prepričanje, da moramo naravo varovati, ker jo potrebujemo, se spremeni v občutenje, da je vse živo in enako pomembno kakor človek, ki je le majhen del narave. Andski duhovni vodje skušajo s to novo (v resnici pa staro) vizijo sveta počasi prodreti v politiko in šolstvo.«

Moja sogovornica ve, da bi se morala h kallawayem preseliti za dlje časa, če bi jih resnično želela spoznati. Za zdaj odlaša in jih samo obiskuje za pet dni, en teden – življenje z njimi je lepo, vendar zahtevno: težko je biti iz meseca v mesec brez tople prhe, sadja, sira, svoje sobe in življenje nenehno deliti s številno družino dona Aurelia, vaško skupnostjo in stenicami. Z njimi namreč je, spi in dela. »Če živiš v tradicionalni skupnosti, se ne moreš preprosto umakniti za nekaj dni … Ni primerno, da bi si uredil hišo z vsem zahodnjaškim udobjem: prho, štedilnikom, toplo vodo, pisalno mizo in pralnim strojem – tega tam nihče ne uporablja. Verjetno pa bo prišel čas, ko mi to ne bo več mar … Dežela je zakotna, siromašna, hrana domačinov zelo borna. Trikrat na dan jedo juho s krompirjem in koruzo, morda malo koruznega ali pšeničnega kruha … Kadar jih obiščem (vas je uro hoda od avtobusne postaje), jim v nahrbtniku prinesem sir, sadje in kvinojo. Vendar se Kalawayi nikoli ne pritožujejo, pravijo, da Pačamama – mati Zemlja pravi, da se ne spodobi jokati, ker jim vendarle vedno daje toliko darov … Četudi česa nimajo, se morajo vedno zavedati, da Zemlja vedno samo daje; če ne drugega, življenje. Domačini pravijo: če se predajamo žalosti in se pritožujemo, naredimo materi Zemlji strašansko krivico.«

Tina Zgonik je tudi botrica sinu dona Aurelia; to pomeni, da so ji Kallawayi izkazali veliko čast (ne gre za krščansko, temveč tradicionalno botrstvo!), zato so tudi Slovenci med njimi vedno lepo sprejeti. Sicer pa pravi, da je pri Kallawayih zato, ker uživa. Če komu pri tem pomaga, toliko bolje. »Včasih je težko potegniti mejo med vsiljevanjem naše, evropske ideje o tem, kakšen bi moral biti svet, svojo željo po svetništvu in resničnimi potrebami domačinov. Ti imajo nas, belcev, že čez glavo – z našo ‘dobrodelnostjo’ in pokroviteljstvom vred. Sami se prav dobro znajdejo!«

Elena Danel, objavljeno v reviji AURA, marec 2013, št. 283

Fotografija: Iz osebnega arhiva.