Slovenijo je junija obiskal Br. Shubamrita Chaitanya – dolgoletni učenec indijske duhovne učiteljice Amme. V Ljubljani je imel predavanje z naslovom Pot do notranjega miru, in ob tej priložnosti je spregovoril o uporabi duhovnih načel v vsakdanjem življenju. Kljub natrpanemu urniku – mudilo se mu je že na naslednje predavanje v Nemčijo – si je vzel čas tudi za pogovor.

Spoštovani Shubamrita, od leta 1989 kot meniški učenec živite z Ammo v njenem ašramu na jugu Indije in ste njen osebni prevajalec. V Sloveniji ste prvič in namen vašega obiska je, da predstavite Ammo vsem, ki je še ne poznajo. Povejte nam torej − kdo je Amma?

Amma je svetovno znana duhovna učiteljica in predana humanitarka. Sporočilo, ki ga želi predati ljudem, je ljubezen in sočutje, in to sporočilo širi kamor koli gre. Spodbudila je nastanek velike mreže humanitarnih dejavnosti, ki rabijo prav vsakemu delu družbe, socialnemu, zdravstvenemu, izobraževalnemu in kulturnemu. Hkrati pa je Amma tisočim ljudem po svetu duhovna vodnica. Številni so v njej prepoznali človeka, ki jih lahko vodi k večji sreči in miru in jim pomaga napredovati na duhovni poti. Prav neverjetno je, kaj je Ammi v zadnjih tridesetih letih uspelo storiti. Ta prijazna gospa je sama navdihnila na tisoče ljudi, da so začeli živeti drugače, v služenju, z večjim  posluhom za sočloveka. Amma ne govori veliko, ampak tisto, kar pove, pokaže z dejanji. Če govori o ljubezni, lahko opazujete, kako daje ljubezen vsem, ki pridejo k njej. Če govori o potrpežljivosti, lahko vidite, kako je tudi sama potrpežljiva. Včasih sprejema ljudi neprenehoma tudi po dvajset ali dvaindvajset ur. Predstavljajte si, kako je vztrajno sedeti toliko ur na enem kraju in poslušati ljudi in njihove težave. Amma sprejme vse, vsem skuša pomagati, jih voditi. Njena potrpežljivost je brezmejna. Ko ljudje vidijo, kako Amma živi in za kaj si prizadeva, jih to navdihne, da začnejo podobne človeške lastnosti razvijati tudi sami.

Ko ljudje zvedo za Ammo, jih preseneti predvsem to, kako se srečuje s svojimi sledniki. Vsakogar, ki pride k njej, namreč objame. Kako se je začelo to, da je začela objemati ljudi?

Amma je začela objemati pred mnogimi leti, ko je bila še mlado dekle. Njeni sovaščani so prihajali k njej po pomoč, v njeni bližini so se počutili bolje, pomirili so se in začutili, da lahko pri njej odložijo svoja bremena. Včasih so se pred njo zlomili in začeli jokati, zato jih je vzela v naročje in jih tolažila. Tako se je začelo. Ko je objela enega, so si objema zaželeli tudi drugi. V indijski tradiciji je sicer zelo redko, da ženska tako izkazuje ljubezen, ampak Amma pravi, da je vsem, ki pridejo k njej, kakor mati. Ko otrok pride k materi po pozornost ali tolažbo, je eden izmed načinov, kako mu mati izkaže ljubezen, objem. Objem je izraz enosti, celote. Ko se dva objameta, nastane krog, celota. Vsaj za tisti trenutek postaneta eno. Eno z resnico, z ljubeznijo. Ammin objem ni zgolj telesni gib. Z objemom posadi Amma v nas semena duhovnosti. Seveda je rast teh semen odvisna od nas, od tega, kako skrbimo zanje. Poleg tega nam njen objem pomaga prebuditi materinske lastnosti v nas. Vsak izmed nas, ne glede na to, ali smo moški ali ženska, potrebuje za srečnejše življenje materinske lastnosti, kot so ljubezen, potrpežljivost in sočutje. Amma nam pomaga prebuditi te lastnosti.

Ammin objem je torej nekakšen simbol. Verjetno nam Amma z njim sporoča tudi to, da bi morali biti drug do drugega bolj ljubeči, razumevajoči?

Tako je. Amma objame prav vsakogar, ki pride k njej. V istem trenutku lahko objame predsednika države in berača, zanjo med njima ni razlike. Nikogar ne zavrača in tako svetu sporoča, da je božanska ljubezen brezmejna. Amma pa svoj objem razume še na globlji ravni. Vse, ki pridejo k njej vidi kot del sebe, kot podaljšek same sebe. Povedal vam bom zgodbo. Pred mnogimi leti je Ammo obiskoval moški, ki je bil zelo bolan. Trpel je za hudo obliko gobavosti, njegovo telo je bilo prekrito z odprtimi ranami, iz katerih se je cedil gnoj. Vsi v ašramu so se mu ogibali, ker niso prenesli pogleda na odprte, smrdeče rane, mnogim je ob njem postalo slabo, Amma pa ga je objela tako, kot bi objela kogar koli drugega, kot bi objela mene ali vas. Ko sem to videl, nisem mogel verjeti svojim očem. Sam se temu moškemu niti približati nisem mogel. Nekega dne sem vprašal Ammo, kako lahko to stori, kako lahko objame tako bolnega človeka. Začudeno me je pogledala in rekla: »Ti ga vidiš kot ločenega od sebe. Jaz ga vidim kot del sebe.« Nato me je vprašala, kaj storim, če imam na telesu rano. Ali poskrbim zanjo in jo obvežem ali se ne zmenim zanjo. Vidite, zanjo je ranjen človek, ki pride k njej, njena lastna rana, in zato mu nameni vso pozornost in ljubezen.

Amma je tudi velika humanitarka. Ustanovila je veliko mrežo dobrodelnih organizacij po vsem svetu – med njimi zavetišča za brezdomce, domove za ostarele, sirotišnice, hospice in brezplačne bolnišnice. Pomagala je žrtvam naravnih nesreč, na primer žrtvam orkana Katrina  in cunamija, ki je pustošil po južni Indiji. Pri humanitarnem delu ji vsak dan pomaga na tisoče prostovoljcev. Kako ena sama oseba spodbudi toliko dobrodelnih del?

Obseg Amminih dobrodelnih dejavnosti je res velik. Njena nesebičnost in pripravljenost služiti sta navdihnili velike množice ljudi. Ko imaš tako dobrega vzornika, postane delo lažje. Amma spodbuja svoje prostovoljce k pozitivnemu pogledu na svet, k skrbi za sočloveka. V njeno organizacijo Objemati svet (Embracing the world) je zajetih na tisoče ljudi. Ob pogledu na Ammo in njeno življenje ljudje začutijo, da želijo tudi sami nekaj prispevati svetu. Organizacija deluje tako, da so stroški dela zelo majhni, zato gre lahko večina zbranih prispevkov pomoči potrebnim. Ammini načrti so vedno velikopotezni. Ko si nekaj zamisli, je nič ne ustavi. Verjame v dobroto ljudi. Verjame, da dobrota vedno zmaga. Ko se je odločila, da bomo zgradili bolnišnico, se kljub pomanjkanju denarja ni zadovoljila z majhno bolnišnico s slabšo opremo. Verjela je, da bomo zbrali dovolj prispevkov in zgradili veliko, kakovostno bolnišnico z vrhunsko opremo, in tako se je tudi zgodilo. Našli so se ljudje, ki so prispevali. Zgradili smo bolnišnico s šesto posteljami, z brezplačno oskrbo. Amma pravi, da če je namen dobrodelnosti plemenit, če je prežet z ljubeznijo, potem bo za vse poskrbljeno.

Nam lahko zaupate, kako ste prišli v stik z Ammo. Kako ste postali njen učenec in prevajalec?

Ammo sem spoznal med študijem v Bombaju. Priznati moram, da me duhovnost v tistem času ni pretirano zanimala. Bil sem navaden fant, študent, ukvarjal sem se s športom, nastopal sem v pevski skupini, bil sem tudi časnikar. Za Ammo sem zvedel od svojih staršev, ki so se udeležili enega izmed njenih srečanj. Ko so se vrnili domov, so mi rekli, da so spoznali čudovito gospo iz Kerale, polno ljubezni, ob kateri so občutili veliko miru, in predlagali so mi, naj bi jo obiskal tudi jaz. Takrat mi ni bilo do tega in njihov predlog sem zavrnil. Ko je Amma naslednjič prišla v Bombaj, je obiskala enega izmed mojih stricev, ki je pomagal organizirati srečanje z njenimi sledniki. Kot družinski član sem moral pomagati urediti vse potrebno za njen obisk. Stricu sem prej jasno povedal, da me takšna srečanja ne zanimajo. Da bom sodeloval samo pri pripravi, nato pa se bom poslovil. Ko se je program začel, je stric še vedno potreboval mojo pomoč, zato sem ostal. Končno je prišel trenutek, ko je Amma prišla. Stal sem v kotu sobe in od daleč opazoval dogajanje. K meni je pristopil neki moški in rekel, da Amma želi, naj pridem bliže in sedem k njej. Pogledal sem proti njej in videl, da me kliče, da mi z roko nakazuje, naj pridem. Nisem hotel biti nespoštljiv, zato sem se odpravil k njej. Prva stvar, ki mi jo je rekla, je bilo vprašanje, kje sem hodil toliko časa in zakaj nisem prišel prej k njej. Sliši se zelo preprosto, ampak mene se je tisti trenutek močno dotaknilo. Občutil sem, kot da bi Ammo poznal že od prej. Nisem si znal razložiti, kaj se mi dogaja, vedel sem le, da je to, kar čutim, nekaj posebnega. Kot da se je neka davna vez med nama znova obudila. Zmeden sem ji odgovoril, da sem bil zaposlen s študijem, in ona mi je odvrnila, da je študij pomemben in da je prav, da ga ne zanemarjam. Kmalu zatem je odšla.

V naslednjih dneh sem neprenehoma mislil na Ammo. Tudi če sem skušal razmišljati o čem drugem, so se moje misli vračale k njej. Doživel sem nekaj zelo globokega. Njena ljubezen me je presunila. Sam sem bil blagoslovljen z ljubečimi starši, ljubezni mi ni nikoli primanjkovalo, ampak ljubezen, ki sem jo občutil ob Ammi, je bila drugačna. Bila je globoka, čista in vseobsegajoča. Zanimalo me je, kaj je to, kar občutim. Kot študent znanosti sem bil zelo analitičen in skeptičen. Imel sem veliko vprašanj. Ničesar nisem hotel sprejeti brez dokaza, zato sem se čez nekaj tednov odpravil v Ammin ašram v Keralo. Tam sem ostal teden dni in opazoval, kako Amma živi, kako deluje. Videl sem, da Amma vse kar govori, tudi počne. Ko govori o ljubezni, ljubezen daje. Njeno življenje je kakor odprta knjiga. Živi preprosto in ponižno. Dostopna je vsem, ki jo obiščejo. Predana je služenju človeku in skupnosti, in ko sem to videl, sem začutil, da si tudi sam želim živeti podobno. Zaupal sem ji svojo željo in Amma me je z veseljem sprejela. Čez dve leti, po končanem študiju, sem se ji kot učenec pridružil v ašramu.

 

Na zahodu imajo duhovne učitelje, kakršna je Amma pogosto za šarlatane. Prvi odziv povprečnega zahodnjaka na Ammo je dvom.  In ta dvom mnogim prepreči, da bi se podrobneje poučili o njenih naukih in v njih našli kaj zase.         

Dvom sam po sebi ni nič slabega. Ljudje smo nagnjeni k temu, da z racionalnim umom preverjamo stvari, razmišljamo, ali so logične. Težava nastane, ko se zaradi dvomov zapremo pred svetom in ga začnemo obsojati. Ko človek nekaj obsodi in določi, da je potegavščina ali pranje možganov, četudi brez dokazov, je njegovo mnenje zelo težko spremeniti. Dvom je treba preveriti, preskusiti na svoji koži, ali je upravičen ali ne. Šele nato se odločite, ali boste neko zamisel ali posameznika zavrnili. Naj navedem zgled. Nekoč sem vprašal Ammo, kako naj verjamem v obstoj nečesa višjega od nas, če tega ne vidim sam. Njen odgovor je bil zelo dober. Vprašala me je, kaj študiram in odgovoril sem ji, da študiram mikrobiologijo in biokemijo. Nato me je vprašala, ali preživim na univerzi veliko časa. Pritrdil sem in rekel, da preživim vsak dan na predavanjih tri ure in v laboratoriju štiri. Potem jo je zanimalo, kako vem, kaj moram v laboratoriju početi.

Odgovoril sem, da se dopoldne na predavanjih učimo teorijo, popoldne pa to teorijo preskusimo v laboratoriju. Potem me je vprašala, ali verjamem temu, kar mi profesorji povejo na predavanjih. Odgovoril sem da, seveda. Profesorjem verjamemo zato, ker v praksi preskusimo to, kar nam povedo, in vidimo, da je res. Amma je nato dejala, da je enako z duhovnostjo. Najprej je treba prisluhniti temu, kar pravijo učitelji, ampak tega še ni treba sprejeti. To, kar pravijo, je namreč mogoče preskusiti. Na primer, učitelji pravijo, da z duhovno prakso postanete mirnejši. To lahko sami preskusite, ne pa slepo verjamete. Če nekaj minut meditirate, občutite več miru. To je resnica. Preskusite torej teorijo na svoji koži.

Ammino učenje ni nič drugačno od tega, kar so učili vsi veliki duhovni mojstri preteklih stoletij. Amma uči, da mora človek sebe spoznati kot utelešenje Boga, utelešenje ljubezni. Njeno sporočilo je, da se je v življenju treba posvečati predvsem spoznavanju svoje božanske biti. Predlaga naj ne zapravljamo preveč časa za sledenje posvetnim užitkom, ampak naj se raje umirimo, omejimo svoje želje in zmanjšamo negativnosti v umu.  Da bi to dosegli, nam ni treba pripadati nobeni veroizpovedi. Kateri koli veroizpovedi sledimo, lahko pri tej ostanemo in se še bolj poglobimo vanjo. Če smo kristjani, postanimo boljši kristjani, če smo muslimani, postanimo boljši muslimani. Skušajmo dojeti bistvo vere, ki ji pripadamo, ne zapletajmo se v njene zunanje pojavnosti – vse to predlaga Amma.

 

Na Zahodu poteka življenje zelo hitro. Ljudje si v poplavi vsakdanjih obveznosti težko vzamejo čas za duhovno prakso. V Indiji je duhovnost bolj prepletena z vsakdanjostjo, na Zahodu pa ni tako. Kaj bi svetovali zaposlenemu zahodnjaku z veliko obveznostmi? Kako naj se loti duhovne prakse?    

Najpogostejši stavek, ki ga slišite v današnjem svetu, je »Tako sem zaposlen«. Filozof Thoreau pravi, da se moramo vprašati, kaj je to, zaradi česar smo zaposleni. Ali zaradi nečesa, kar je večno, ali zaradi nečesa, kar je minljivo. Nič ni narobe s tem, če smo zaposleni. Paziti moramo le, da ob tem ne izgubimo stika s seboj. Hkrati z naglico življenja se je povečala tudi hitrost naših misli, in to lahko postane zelo nevarno. Amma pravi, da se moramo sicer prilagoditi hitrejšemu načinu dela, opravljanju več nalog obenem, hkrati pa moramo znati tudi zaustaviti um. Predstavljajte si, da znate voziti avto, ne znate pa ga ustaviti. Doživeli boste prometno nesrečo. Ljudje vedo, kako živeti hitro, ne znajo pa se ustaviti, umiriti. Ko se naučite umiriti svoj um, ste lahko zaposleni, hkrati pa notranje mirni. Z mirnim umom postanete ustvarjalnejši, sprejemate boljše odločitve. Um je mogoče umiriti z duhovno prakso, z meditacijo. Prakticirate jo lahko le nekaj minut na dan in že boste občutili spremembe. Amma pravi, da je treba spremeniti tudi samo dojemanje duhovne prakse. Ne gre torej le za tistih nekaj minut ali pol ure na dan, ko zaprtih oči sedete v kot sobe, ampak naj bo ves vaš dan prežet z duhovnostjo. Ves dan ste lahko pozorni na svoje misli, na dejanja, na sočloveka, na umirjanje uma. Tako ne boste mogli nikoli več reči, da vam za duhovno prakso zmanjkuje časa, ker boste v duhovnosti preživeli ves dan. To je Ammino sporočilo svetu. Preživeti ves dan, opravljati vsako najmanjše dejanje, izreči vsako besedo v skladu z božansko energijo.

 

Ana Rozman, objavljeno v reviji AURA št. 254, oktober 2010

Na fotografiji: Amma